Jedro

Tožena stranka s tožnico zaradi neizpolnjevanja pogojev po ZOFVI kot specialnem predpisu v nobenem primeru, tudi v primeru neutemeljenih oziroma nedokazanih razlogov za zaposlitev za določen čas po 52. členu ZDR, ne bi mogla skleniti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

Iz ZDR (enako velja za prejšnji ZDR) ne izhaja zahteva, da bi moral biti razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas izrecno naveden že v pisni pogodbi o zaposlitvi (tako kot je obrazložilo sodišče prve stopnje), temveč ga tožena stranka lahko dokaže tudi v sodnem postopku.

V ZDR ni podlage, da bi se delodajalcu naložilo, da z delavcem po ugotovitvi delovnega razmerja za nedoločen čas na podlagi že pred tem pisno sklenjenih pogodb za določen čas, sklene novo pogodbo o zaposlitvi. V primeru uspešne tožbe delavca za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas po 54. členu ZDR, delavec enostavno nadaljuje delo na delovnem mestu, za katero je nazadnje sklenil pogodbo o zaposlitvi, in sicer s pravicami, ki izhajajo iz te pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo z dnem 23. 6. 2006 in da je pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas. Toženi stranki je naložilo, da tožnici predloži v podpis in z njo sklene pogodbo za nedoločen čas za ustrezno delovno mesto s polnim delovnim časom, da jo pozove na ustrezno delovno mesto in ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo in ostalimi prejemki, prispevki, zakonskimi zamudnimi obrestmi in vpisom delovne dobe v delovno knjižico, vse v osmih dneh. Višji oziroma drugačen zahtevek tožnice je zavrnilo.

Ugotovilo je, da je tožnica sklenila s toženo stranko štiri pogodbe o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto pomočnice vzgojiteljice. V pogodbah o zaposlitvi, ki sta bili sklenjeni v letu 2004 in 2005 (drugi in tretji pogodbi), ni bil določen razlog za pogodbo za določen čas, zaradi česar se v skladu s 54. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) šteje, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas. Ker se delovno razmerje za določen čas spremeni v delovno razmerje za nedoločen že na podlagi ene same (ne nujno zadnje) pogodbe za določen čas v nasprotju z zakonom, sodišče ni ugotavljalo, ali je bil tudi pri ostalih dveh pogodbah podan razlog za sklenitev teh pogodb za določen čas oziroma, ali sta bili drugi dve pogodbi sklenjeni v nasprotju z zakonom. Zavrnilo je ugovore tožene stranke, da s tožnico ni smela skleniti pogodbe za nedoločen čas, saj le-ta ni imela opravljenega strokovnega izpita v skladu s tretjim odstavkom 92. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/96 in nadalj.). Kljub temu, da je tožena stranka to vedela, je s tožnico še naprej sklepala pogodbe za določen čas. ZOFVI ne more vplivati na obseg delovno pravnega varstva po določbah ZDR. Sodišče je zavrnilo zahtevek tožnice v delu, v katerem je zahtevala, da jo tožena stranka pozove na delovno mesto pomočnice vzgojiteljice, ker ni v pristojnosti sodišča, da odredi, na katero delovno mesto je delodajalec dolžan sprejeti delavca.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v prvem in drugem odstavku izreka delno razveljavilo glede odločitve, da je tožena stranka dolžna tožnici predložiti v podpis in z njo skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za ustrezno mesto ter jo pozvati na ustrezno delovno mesto. Delno je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v preostalem prvem in drugem odstavku izreka, tako da je zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev, da ji delovno razmerje z dnem 23. 6. 2007 ni prenehalo, da je pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas, za priznanje delovnega razmerja za nazaj, plačilo nadomestila plač, ostalih prejemkov ter prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi in vpis delovne dobe v delovno knjižico. Pritožbo tožnice je zavrnilo in v nerazveljavljenem ter nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (v tretjem odstavku izreka). Odločilo je tudi, da stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

V razlogih odločbe je navedlo, da je sodišče prve stopnje s stališčem, da prepoved sklepanja delovnega razmerja za nedoločen čas po ZOFVI ne more predstavljati izjeme glede na določbo 52. člena ZDR, zmotno uporabilo materialno pravo. ZOFVI v šestem odstavku 109. člena določa, da se delovno razmerje lahko sklene tudi s kandidatom, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, za dobo največ enega leta. Prav iz tega razloga je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da delovno razmerje tožnici ni prenehalo in je pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas, ker naj bi tožena stranka že prvo pogodbo s tožnico sklenila za določen čas v nasprotju z zakonom. Napačna je tudi odločitev sodišča v zvezi z zahtevkom, ki se nanaša na delovno mesto, na katero naj tožena stranka pozove tožnico. Po 54. členu ZDR se namreč v primeru nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas šteje, da je delavec sklenil pogodbo za nedoločen čas, brez potrebe po ponovnem sklepanju pogodbe o zaposlitvi. Ta je že po samem zakonu sklenjena za nedoločen čas. Razveljavitev dela sodbe sodišča prve stopnje je posledica tega, da je sodišče kršilo načelo dispozitivnosti, saj je tožnici dosodilo nekaj, kar ni zahtevala (?).

3. Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je glede odločilnih dejstev nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in zapisnikov ter med samimi listinami in zapisniki. Sodišče prve stopnje se namreč ni spuščalo v presojo zakonitosti prve pogodbe o zaposlitvi, saj je ugotovilo nezakonitost druge in tretje pogodbe, medtem ko je sodišče druge stopnje navedlo, da naj bi sodišče prve stopnje obrazložilo, da je tožena stranka nezakonito sklenila že prvo pogodbo zaposlitvi. Poleg tega je sodišče druge stopnje spregledalo, da je prva pogodba določala razlog sklenitve za določen čas, ki ni bil razlog po šestem odstavku 109. člena ZOFVI. Zato tudi ne pride v poštev izjema po tem členu zakona, na katero se opira sodišče druge stopnje. Tudi sicer takšen zaključek nima podlage v dejanskem stanju, razlogov o odločilnih dejstev pa se ne da preizkusiti. Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da je pogodbe za določen čas sklepala za nadomeščanje odsotnih delavk, ker se na razpisano delovno mesto niso prijavili ustrezni kandidati, vendar za te navedbe ni predložila dokazov. Dve pogodbi razlogov sploh ne navajata. Ker tožena stranka ni utemeljila in dokazala navedb o sklepanju pogodb iz razloga po šestem odstavku 109. člena ZOFVI, tudi sodišče druge stopnje ni imelo podlage za takšno odločitev. Tožnica se strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da se v primeru nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas šteje, da je delavec sklenil pogodbo za nedoločen čas in je delodajalec dolžan pozvati delavca nazaj na delovno mesto po prejšnji pogodbi za določen čas. Sklepanje nove pogodbe ni potrebno, ni pa prepovedano. Tožnica ima zaradi lastne pravne varnosti pravico, da po transformaciji delovnega razmerja zahteva pisno pogodbo za nedoločen čas. Takšna pogodba ima naravo zasebne listine, zaradi česar je prav, da odraža resnično stanje med strankama.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. in 384. člen ZPP).

6. Neutemeljene so revizijske navedbe o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ki jo glede na vsebino revizijskih navedb lahko štejemo kot očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je v razlogih odločitve res navedlo, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da delovno razmerje tožnici ni prenehalo, itd., ker naj bi tožena stranka že prvo pogodbo za določen čas s tožnico sklenila nezakonito. Ta ugotovitev ne ustreza obrazložitvi sodišča prve stopnje, ki se je oprlo le na nezakonitost druge in tretje pogodbe o zaposlitvi tožnice s toženo stranko. Kljub temu ta napačen povzetek ne predstavlja očitane bistvene kršitve. Navedena zmotna ugotovitev ni pravno pomembna, saj ni vplivala na odločitev, sicer pa predstavlja le očitno pomoto. Sodišče druge stopnje tudi ni presojalo zakonitosti v prvi in zadnji pogodbi navedenih razlogov za zaposlitev za določen čas, oziroma dejanskih razlogov za zaposlitev tožnice za določen čas po drugi in tretji pogodbi (v katerih sploh niso določeni razlogi za zaposlitev za določen čas), temveč je svojo utemeljitev oprlo zgolj na ugotovitev, ki med strankama niti ni bila sporna, namreč da tožnica v celotnem obdobju zaposlitve pri toženi stranki ni izpolnjevala vseh pogojev za zaposlitev za nedoločen čas. Glede na takšne zaključke tudi ni pravno pomembno nadaljnje revizijsko zatrjevanje, da naj bi sodišče druge stopnje spregledalo prvo pogodbo o zaposlitvi, v kateri je določen razlog za zaposlitev za določen čas (izvrševanje dela, ki po naravi traja določen čas), ki ni enak razlogu po šestem odstavku 109. člena ZOFVI.

7. Tožnica v reviziji tudi navaja, da se sodbe ne da preizkusiti, saj tožena stranka ni dokazala, da so se pogodbe sklepale iz razloga po šestem odstavku 109. člena ZOFVI. V zvezi s tem namreč zadošča že zaključek sodišča druge stopnje o pravilno ugotovljenem dejanskem stanju s strani sodišča prve stopnje, ki je med drugim obrazložilo, da med strankama ni sporno, da tožnica ob sklenitvi vseh štirih pogodb o zaposlitvi za določen čas ni imela opravljenega strokovnega izpita in ni izpolnjevala vseh pogojev za delo.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. V skladu s prvim odstavkom 10. člena ZDR velja pravilo sklepanja pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas. ZDR v prvem odstavku 52. člena omejuje sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas s tem, ko našteva primere, v katerih je takšna pogodba dopustna, pri tem pa v zadnji alineji izrecno določa, da se lahko pogodba za določen čas sklene tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon oziroma kolektivna pogodba na ravni dejavnosti. Glede na področje dejavnosti tožene stranke je zato poleg pogojev za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas po ZDR treba upoštevati tudi določbe ZOFVI.

10. Ta v prvem odstavku 92. člena določa, da vzgojno izobraževalno in drugo strokovno delo v javnem vrtcu oziroma šoli opravljajo vzgojitelji, pomočniki vzgojiteljev, učitelji, predavatelji višjih šol, svetovalni delavci, knjižničarji in drugi strokovni delavci, ki z njimi sodelujejo pri izvajanju strokovnih nalog, potrebnih za nemoteno delovanje vrtca oziroma šole (v nadaljnjem besedilu: strokovni delavci). Po tretjem odstavku 92. člena ZOFVI morajo strokovni delavci obvladati slovenski knjižni jezik, imeti ustrezno izobrazbo, določeno s tem zakonom in drugimi predpisi ter opravljen strokovni izpit v skladu s tem zakonom. Iz ugotovitev, ki med strankama niso sporne, izhaja, da tožnica ob sklenitvi pogodb o zaposlitvi oziroma v obdobju zaposlitve pri toženi stranki po štirih pogodbah o zaposlitvi za določen čas ni izpolnjevala zadnjega od naštetih pogojev. To po presoji revizijskega sodišča pomeni, da je tožena stranka pod posebnimi pogoji ZOFVI z njo lahko sklenila le pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Z novelo ZOFVI-B (Ur. l. RS, št. 108/2002), ki je začela veljati 27. 12. 2002, je bil v 109. členu dodan novi odstavek (šesti odstavek 109. člena), ki določa, da se delovno razmerje na področju vzgoje in izobraževanja lahko sklene tudi s kandidatom, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, vendar za dobo največ enega leta, če nihče od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje zahtevanih pogojev in je taka zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela.

11. Tožena stranka s tožnico zaradi neizpolnjevanja pogojev po ZOFVI kot specialnem predpisu torej v nobenem primeru, tudi v primeru neutemeljenih oziroma nedokazanih razlogov za zaposlitev za določen čas po 52. členu ZDR, ne bi mogla skleniti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Tudi sodišče manjkajočega pogoja strokovnega izpita ne more nadomestiti s svojo sodbo, saj bi na ta način odločilo mimo zakonskih določb oziroma bi te obšlo. Pri tem ni pomembno, če sta bila v prvi in zadnji pogodbi izrecno določena drugačna razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, v drugi in tretji pogodbi pa razlog za določen čas sploh ni bil naveden.

12. S tem v zvezi je revizijsko sodišče že zavzelo tudi stališče, da iz ZDR (enako velja za prejšnji ZDR) ne izhaja zahteva, da bi moral biti razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas izrecno naveden že v pisni pogodbi o zaposlitvi (tako kot je obrazložilo sodišče prve stopnje), temveč ga tožena stranka lahko dokaže tudi v sodnem postopku. Iz 29. člena ZDR, ki določa vsebino pogodbe o zaposlitvi, tudi pogodbe za določen čas, ne izhaja zahteva za opredelitev razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, temveč le opredelitev časa trajanja delovnega razmerja (glej tudi odločbe VIII Ips 111/2005, VIII Ips 152/2006 in VIII Ips 405/2007).

13. Glede na ugotovitev, da tožnica torej ob sklenitvi spornih pogodb za določen čas ni izpolnjevala vseh zakonsko predpisanih pogojev za sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas, v konkretnem primeru ni moglo priti do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Enako je revizijsko sodišče odločilo tudi v sodbi VIII Ips 447/2008 z dne 12. 10. 2010. 14. Revizija izpodbija tudi odločitev sodišča druge stopnje o razveljavitvi odločitve, da je tožena stranka tožnici dolžna predložiti v podpis in z njo skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za ustrezno delovno mesto in jo pozvati na takšno delovno mesto, pri čemer izhaja zgolj iz tega, da bi imela zaradi lastne varnosti pravico, da po transformaciji delovnega razmerja za nedoločen čas zahteva pisno pogodbo o zaposlitvi. Ker odločitev (v tem delu gre za sklep) sodišča druge stopnje glede teh zahtevkov temelji na tem, da je sodišče prve stopnje prekoračilo zahtevek, torej na procesnih razlogih, bi tožnica z revizijo v tem delu lahko uspela le, če bi izrecno uveljavljala eno od bistvenih kršitev določb postopka in bi ji revizijsko sodišče pritrdilo. Ker tega sploh ne uveljavlja, revizija ne more biti uspešna.

15. Ostale revizijske navedbe se nanašajo na odločitev sodišča druge stopnje v delu, v katerem je le to potrdilo zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje. Tudi te navedbe niso utemeljene, saj v ZDR ni podlage, da bi se delodajalcu naložilo, da z delavcem po ugotovitvi delovnega razmerja za nedoločen čas na podlagi že pred tem pisno sklenjenih pogodb za določen čas, sklene novo pogodbo o zaposlitvi. V primeru uspešne tožbe delavca za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas po 54. členu ZDR, delavec enostavno nadaljuje delo na delovnem mestu, za katero je nazadnje sklenil pogodbo o zaposlitvi, in sicer s pravicami, ki izhajajo iz te pogodbe. Edina razlika je, da ne gre več za delovno razmerje za določen temveč za nedoločen čas, kar pa izhaja že iz izreka sodbe - če seveda sodišče ugodi takšnemu zahtevku delavca. S tem odpade podlaga (in pravna korist) za sklenitev neke nove pogodbe in s tem podlaga za tožbeni zahtevek za predložitev nove pogodbe za delovno mesto po zadnji pogodbi o zaposlitvi za določen čas; še toliko manj za predložitev pogodbe za neko drugo (ustrezno) delovno mesto (1).

16. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Če bi šlo za primer transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, bi bil tožbeni zahtevek, s katerim bi delavec zahteval le sklenitev pogodbo zaposlitvi za nedoločen čas, brez pravne podlage (glej sodbo VIII Ips 348/2006 z dne 27. 2. 2007).