Jedro

Kadar gre za nezakonito sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Glede na to ni treba ponovno sklepanje pogodbe o zaposlitvi, delodajalec je dolžan pozvati delavca nazaj na delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi, ki je bila nezakonito sklenjena za določen čas.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v 1. in 2. odstavku izreka: -delno razveljavi glede odločitve, da je tožena stranka dolžna tožnici predložiti v podpis in z njo skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za ustrezno delovno mesto ter jo pozvati nazaj na delo na ustrezno delovno mesto; -delno spremeni v preostalem delu 1. in 2. odstavka izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje z dnem 23. 6. 2007 ni prenehalo, da je tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas, za priznanje delovnega razmerja za nazaj, za plačilo nadomestila plače, ostalih prejemkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter vpisom delovne dobe v delovno knjižico.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba (3. odstavek izreka).

Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožnici delovno razmerje s 23. 6. 2007 ni prenehalo in je tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna dati tožnici v podpis in z njo skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za ustrezno delovno mesto s polnim delovnim časom, jo pozvati nazaj na delo na ustrezno delovno mesto in ji za nazaj priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, ostalimi prejemki in prispevki, z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo. Višji in drugačen tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili obe stranki.

Tožena stranka se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne. Po stališču tožene stranke je njeno ravnanje vezano na določila Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) kot na lex generalis, specialne določbe za njeno področje pa ureja kot lex specialis Zakon o organizaciji vzgoje in izobraževanja (ZOVFI). Tako je 2. odstavek 53. člena ZDR v zvezi z določilom 4. odstavka 109. člena ZOFVI v danem primeru dopuščal delodajalcu možnost od 1. 1. 2007, da je delovno razmerje za določen čas enega leta večkrat podaljšal, če se na razpisano delovno mesto ni javil kandidat, ki bi izpolnjeval razpisane pogoje. Sodišče prve stopnje je s svojo odločitvijo, da ZOFVI ne more predstavljati izjem od ureditve ZDR, kršilo temeljni princip nadvladanja pravnega akta in je na pravilno ugotovljen dejanski stan zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, saj ni ugodilo postavljenemu tožbenemu zahtevku po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določeno delovno mesto pomočnice vzgojiteljice, kar je tožnica zahtevala s tožbo, je pa odločilo, da je tožena stranka dolžna z njo skleniti delovno razmerje na kateremkoli drugem delovnem mestu, ki je zanjo glede na izobrazbo, ki jo ima, primerno. Sodba tako odloča izven postavljenega tožbenega zahtevka. Ker je sodišče prve stopnje tako smiselno ugotovilo, da tožena stranka tožnice zaradi pomanjkanja izobrazbe ne more zaposliti na drugem primernem delovnem mestu, je s sodbo ugodilo ugovornim navedbam tožene stranke in dejansko zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, nato pa ugodilo nepodanemu zahtevku tožnice. Tako je sodba sama s seboj v nasprotju in se je ne da preizkusiti.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži povrnitev pritožbenih stroškov. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek v delu, ki se nanaša na delovno mesto, na katerega naj jo tožena stranka pozove, kar je utemeljilo s tem, da odrejanje, na katero delovno mesto je delodajalec dolžan sprejeti delavca, ni v pristojnosti sodišča, saj je delodajalec prost, da delavca razporedi na ustrezno delovno mesto. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da v pogodbah o zaposlitvi, ki sta jih stranki sklenili dne 10. 8. 2004 in 22. 8. 2005 za delo na delovnem mestu pomočnica vzgojiteljice, ni navedenega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, zato se šteje, da je bilo delovno razmerje tožnice sklenjeno za nedoločen čas. Nadalje sodišče ugotavlja, da na uporabo določbe 54. člena ZDR nima nobenega vpliva dejstvo, da delavec ne izpolnjuje izobrazbenih pogojev za zasedbo delovnega mesta. Tako je v izpodbijanem delu izrek v nasprotju z obrazložitvijo. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, se skladno s 54. členom ZDR šteje, da je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za neodločen čas. Glede na to, da je bila ves čas zaposlena na delovnem mestu pomočnica vzgojiteljice, bi bil edini pravi zaključek, da je tožena stranka dolžna tožnici v podpis predložiti in z njo skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto vzgojiteljice, kar pa sploh ni potrebno, saj gre za transformacijo delovnega razmerja po samem zakonu in se že sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas transformira na nedoločen čas. Poleg tega je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu zahtevka odločilo tudi mimo tožbenega zahtevka tožnice, saj ji je prisodilo nekaj drugega, kot je zahtevala in ne nekaj manj in je s tem kršilo načelo dispozitivnosti.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, da pa je na dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo. Nadalje je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje v enem delu ni sodilo v mejah tožbenega zahtevka, saj je tožnici dosodilo nekaj drugega, kot je ta zahtevala.

Tožnica je s tožbenim zahtevkom zahtevala, da sodišče ugotovi, da ji delovno razmerje z dnem 23. 6. 2007 ni prenehalo, da je tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas, da ji je tožena stranka dolžna v podpis predložiti in z njo skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto pomočnice vzgojiteljice s polnim delovnim časom, da jo je dolžna pozvati nazaj na delovno mesto pomočnice vzgojiteljice in ji za nazaj priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, ostalimi prejemki in prispevki, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo dne 23. 6. 2007 in da je tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas. Toženi stranki je naložilo, da tožnici predloži v podpis in z njo sklene pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za ustrezno delovno mesto s polnim delovnim časom, da jo pozove nazaj na delo na ustrezno delovno mesto in ji za nazaj prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, ostalimi prejemki in prispevki, z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji v delovno knjižico vpiše delovno dobo. Višji in drugačen zahtevek tožnice je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je z odločitvijo, da je tožena stranka dolžna s tožnico skleniti pogodbo o zaposlitvi za ustrezna dela in jo pozvati na ustrezno delo, kršilo načelo dispozitivnosti (1. odstavek 2. člena ZPP, v povezavi s 1. odstavkom 339. člena ZPP), saj je tožnici dosodilo nekaj, kar ni vtoževala.

Pravilno opozarja pritožba tožene stranke, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da prepoved, da se z delavci z neustrezno izobrazbo sklene pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas po Zakonu o financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/96 in naslednji), ne more predstavljati izjeme od uporabe določil 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02). ZDR kot splošni predpis v 52. členu, kjer so določeni razlogi, na podlagi katerih se lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, dejansko ne pozna razloga, da lahko delodajalec v primeru, da nihče od prijavljenih kandidatov za razpisano delovno mesto ne izpolnjuje razpisnih pogojev, sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas z enim od prijavljenih kandidatov. Vendar pa ZOFVI kot specialni predpis, ki velja za toženo stranko, takšno določbo vsebuje in sicer v 6. odstavku 109. člena, kjer je določeno, da se delovno razmerje lahko sklene tudi s kandidatom, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev za dobo največ enega leta, če je taka zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela. Tako gre v primeru te določbe ZOFVI za specialno določbo, ko delodajalec lahko sklene delovno razmerje za določen čas izven pogojev določenih v 52. členu ZDR. Iz tega razloga je tudi zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da delovno razmerje tožnici ni prenehalo in da je ta pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas, ker naj bi tožena stranka že prvo pogodbo o zaposlitvi za določen čas s tožnico sklenila nezakonito. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevek tožnice v delu, ki se nanaša na delovno mesto, na katerega naj jo pozove tožena stranka, zavrnilo z obrazložitvijo, da odrejanje, na katero delovno mesto je delodajalec dolžan sprejeti delavca, ni v pristojnosti sodišča, pač pa je delodajalec prost, da delavca razporedi na ustrezno delovno mesto. Kadar gre za nezakonito sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, se po 54. členu ZDR šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Glede na to ni potrebno ponovno sklepanje pogodbe o zaposlitvi, saj je ta že po samem zakonu sklenjena za nedoločen čas. Tako je v takem primeru delodajalec dolžan pozvati delavca nazaj na delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi, ki jo je imel z njim nezakonito sklenjeno za določen čas. Na podlagi zgoraj navedenih razlogov, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper zavrnilni del sodbe kot neutemeljeno.

Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo (353. člen ZPP), saj je ugotovilo, da v delu, ki ga tožeča stranka izpodbija s pritožbo, niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, pa tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pritožbi tožene stranke pa je ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo v delu, ki se nanaša na sklenitev pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto in poziv nazaj na delo na ustrezno delovno mesto, delno pa spremenilo in zavrnilo zahtevek po ugotovitvi, da je tožnici delovno razmerje ni prenehalo 23. 6. 2007 in je tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas, za kar je imelo podlago v določbah 357. člena ZPP in 4. odstavka 358. člena ZPP.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP, sama nosi svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa, ki je s pritožbo uspela, skladno z 41. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) prav tako sama nosi svoje stroške pritožbe.