Jedro

Sodišče podatkov in dokazil pridobljenih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni "hranilo na zalogo", saj je bil na njihovi podlagi še pred potekom prekluzivnega roka iz drugega odstavka 154. člena ZKP začet kazenski pregon zoper drugega osumljenca. Prav tako tožilstvu ni mogoče očitati zlorabe pri njihovem pridobivanju, saj so bili posnetki in podatki pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, ko se ti izvajali zoper drugega osumljenca. Dokazi, ki so bili pridobljeni zakonito oziroma so bili "validirani" s potrditvijo prvotnega namena njihove pridobitve s pravočasnim začetkom kazenskega pregona, pa v drugi kazenski zadevi ne morejo veljati za nezakonite in imeti v različnih kazenskih zadevah različnega statusa zakonitosti. Za presojo zakonitosti podatkov in dokazil pridobljenih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi je v smislu drugega odstavka 154. člena ZKP odločilna le pravočasna formalna zahteva državnega tožilca, torej zahteva za preiskavo ali neposredni obtožni akt.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 250,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 7. 10. 2019 obsojenega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po drugem odstavku 241. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi četrtega odstavka 241. člena KZ-1 je obsojencu odvzelo sprejeto darilo v znesku 200,00 EUR ter mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka v višini 186,70 EUR. Glede sodne takse je odločilo, da jo bo odmerilo po pravnomočnosti sodbe. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 9. 4. 2020 pritožbi obsojenčevega zagovornika in okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo 144,00 EUR sodne takse pritožbenega postopka.

2. Zoper sodbi sodišč prve in druge stopnje je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik, in sicer iz vseh razlogov iz prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Še pred potekom roka iz tretjega odstavka 421. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti dopolnil. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

3. Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da sta se v zvezi z nezakonitostjo prikritih preiskovalnih ukrepov že sodbi sodišč prve in druge stopnje sklicevali na odločbo Ustavnega sodišča U-I-246/14 z dne 24. 3. 2017, ki obravnava enako procesno situacijo kot je v obravnavani zadevi in dopušča uporabo izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov tudi po preteku dveh let od zaključka njihovega izvajanja, če so bili v roku dveh let uporabljeni za prvotni namen njihove pridobitve. V zadevi X K 13176/2011 se je kazenski pregon začel pravočasno, dokazno gradivo pa se hrani toliko časa, dokler se hrani kazenski spis in če se v tem času pokaže potreba po uporabi izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov še v kazenskem postopku zoper drugo osebo, glede katere ukrep ni bil odrejen, se ti lahko uporabijo, če gre za kaznivo dejanje, za katero je ukrep mogoče odrediti. Poudarja, da se zakonitost dokazov presoja absolutno in ne le v razmerju do posameznega obsojenca oziroma kazenskega spisa, zato meni, da niso utemeljene zagovornikove navedbe, da so dokazi, ki so v kazenskem spisu X K 13176/2011 zakoniti, zaradi poteka roka v obravnavani zadevi nezakoniti. Z navedbami, da sta sodbi sodišč prve in druge stopnje neprimerno obrazloženi ter da sodišče druge stopnje na zagovornikove pritožbene navedbe ni odgovorilo, pa zagovornik pod videzom sklicevanja na pomanjkljivo obrazložitev, uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na navedbe iz dopolnitve zahteve za varstvo zakonitosti se zagovornik v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni skliceval, oziroma zatrjevane kršitve v pritožbi ni uveljavljal, sicer pa so bili dokazi zoper obsojenca zbrani le s prikritimi preiskovalnimi ukrepi na podlagi odredb preiskovalnega sodnika, ki se nahajajo v kazenskopreiskovalnem spisu Pp 2/2011. Čeprav se odredbe v spisu Pp 2/2011 sklicujejo tudi na dokaze, pridobljene na podlagi odredb, ki so v kazenskopreiskovalnem spisu Pp 1/2011, pa se ti dokazi ne nanašajo na obsojenca in tudi niso edini dokazi, na katere se sklicujejo odredbe iz spisa Pp 2/2011. Spisa Pp 1/2011 sodišče ni pribavljalo, saj v njem za obravnavani kazenski postopek ni bilo nič dokazno relevantnega, prav tako se sodišču ni porajal dvom, da bi bile odredbe oziroma dokazi v spisu Pp 1/2011 nezakoniti. Sicer pa bi zagovornik v fazi dokazovanja lahko sodišču predlagal pribavo tega spisa, pa tega ni storil, čeprav je vedel, da gradivo iz spisa vsebuje tudi izsledke drugih preiskovalnih ukrepov iz spisa Pp 1/2011. Tega tudi ni problematiziral, vse do dopolnitve zahteve za varstvo zakonitosti, čeprav bi tak predlog za vpogled v spis Pp 1/2011 moral podati najkasneje do konca glavne obravnave. Predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti in njene dopolnitve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B-1.

5. Na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), obrazložiti pa jih mora tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

6. Obsojenčev zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev 22., 29., 37. in 38. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Zatrjevano kršitev utemeljuje z navedbami, da odločitev sodišča o obsojenčevi krivdi v pretežni meri temelji na dokazih pridobljenih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, katerih izločitev je obsojenec zahteval že na predobravnavnem naroku z zahtevo z dne 20. 12. 2017, ker so se ukrepi izvajali zoper druge osumljence v prvi polovici leta 2011, prvo procesno dejanje zoper obsojenca pa je bilo opravljeno šele z vložitvijo predloga za opravo posameznih preiskovalnih dejanj 28. 4. 2017. Torej dobrih pet let po končanem izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov, čeprav je dokaze pridobljene na tak način, zoper storilca dopustno uporabiti le v prekluzivnem roku dveh let po zaključku izvajanja ukrepov. Sodnica, ki je v obravnavani zadevi sodila pred razveljavitvijo sodbe, je obsojenčevo zahtevo zavrnila z obrazložitvijo, da so bili dokazi pravilno hranjeni in posledično »validirani« v kazenskem postopku X K 13176/2011, ki teče zoper B. B. in druge obdolžence in v katerem je v tistem obdobju sodila ta ista sodnica. Poudarja, da je bila kazenska ovadba zoper B. B., zaradi kaznivega dejanja dajanja podkupnine v povezavi z obsojencem, zavržena, saj B. B. storitve tega kaznivega dejanja, za razliko od drugih očitkov, ni priznal. Ker tožilstvo za kaznivi dejanji v prekluzivnem roku ni pričelo kazenskega postopka zoper nobenega od osumljencev, torej ne zoper obsojenca in ne zoper B. B. v vzporednem kazenskem postopku, pa je uporaba izsledkov pridobljenih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi nedopustna. Kazenska ovadba, ki je bila zoper oba osumljenca vložena 9. 12. 2011, je bila zoper obsojenca procesirana po dobrih petih letih, kar predstavlja arbitrarno negotovost. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča I-U-246/2014 z dne 24. 3. 2017. Zatrjuje, da stališče, da je kazenski postopek zoper preiskovanega osumljenca treba pričeti pred potekom prekluzivnega roka dveh let, zoper nepreiskovanega osumljenca pa ga je dopustno začeti v bistveno daljšem roku, nasprotuje ustavnima načeloma enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, več let trajajoča hramba dokazov pa nasprotuje tudi ustavnima pravicama do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave in varstva tajnosti pisanj in drugih občil iz 37. člena Ustave, saj se podatki oziroma dokazi hranijo v kazenskem spisu, ki se vodi zoper druge storilce ter so dostopni vsem, ki imajo možnost vpogleda v dokaze v tem kazenskem spisu. Trdi, da je sodišče s sklicevanjem na validiranost dokazov, pridobljenih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, nedopustno obšlo zakonsko prepoved uporabe teh dokazov.

7. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZKP se podatki, sporočila, posnetki ali dokazila, pridobljeni z uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov, zaradi uspešne izvedbe kazenskega postopka in zavarovanja pravice osumljenca oziroma obdolženca do obrambe hranijo dokler se hrani kazenski spis oziroma do uničenja po drugem odstavku tega člena. Iz drugega odstavka tega člena pa izhaja, da se prej navedeno gradivo pod nadzorstvom preiskovalnega sodnika uniči, če državni tožilec v roku dveh let po koncu izvajanja zadnjega od navedenih ukrepov ne vloži obtožnega akta niti ne predlaga, odredi ali izvede nobene aktivnosti, ukrepa oziroma preiskovalnega dejanja usmerjenega v pregon zoper osumljenca. Če državni tožilec v roku dveh let stori kar koli iz prejšnjega stavka, kar je usmerjeno v pregon zoper osumljenca, se gradivo ne uniči, rok pa preneha teči. 8. Posnetki in podatki, katerih izločitev zahteva obramba, so bili pridobljeni med izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov zoper B. B., v obdobju od 14. 4. 2011 od 00.00 ure do vključno 3. 6. 2011 do 24.00 ure na podlagi odredb Okrožnega sodišča v Mariboru Pp 2/2011 z dne 13. 4. 2011, Pp 2/2011 z dne 14. 4. 2011 in Pp 2/2011 z dne 30. 4. 2011 z nadzorom elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrolo in zavarovanjem dokazov o vseh oblikah komuniciranja, ki se prenašajo v elektronskem komunikacijskem omrežju na telefonskih številkah, ki jih je uporabljal B. B., ter v obdobju od 10. 4. 2011 od 18.00 ure do 3. 6. 2011 do 24.00 ure na podlagi odredbe Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru z dne 10. 4. 2011 z ukrepom tajnega opazovanja. V kazenski ovadbi z dne 9. 12. 2011 se je B. B. očitalo, da je 10. 5. 2011 med 11.35 uro in 11.53 uro v gostišču pri Kostanju v Mariboru dal A. A. nedovoljeno nagrado v znesku 200,00 EUR, A. A. pa, da je to nedovoljeno denarno nagrado v znesku 200,00 EUR sprejel. Zoper B. B. in druge se je kazenski postopek začel z izdajo sklepa o preiskavi X K 13176/2011 dne 24. 10. 2012, dne 22. 4. 2015 pa je bila na Okrožno sodišče v Mariboru zoper njega in druge vložena obtožnica (kazenska zadeva Okrožnega sodišča v Mariboru X K 13176/2011). Specializirano državno tožilstvo je s B. B. 1. 4. 2016 sklenilo sporazum o priznanju krivde in v skladu s tem zoper njega odstopilo od pregona za kaznivo dejanje z dne 10. 5. 2011, zato je bila kazenska ovadba z dne 9. 12. 2011 v delu zoper B. B. zavržena 24. 4. 2017. Zoper obsojenca pa je Specializirano državno tožilstvo 26. 4. 2017 vložilo predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj z istega dne ter 24. 11. 2017 obtožnico z dne 22. 11. 2017. 9. Iz odločbe ustavnega sodišča U-I-246/14 z dne 24. 7. 2017, na katero sta se sklicevali sodišči prve in druge stopnje, zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ter vrhovna državna tožilka v svojem odgovoru na zahtevo, izhaja, da dostopanje organov pregona do gradiva, pridobljenega s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, ko je to gradivo enkrat na sodišču, ni izključeno, čeprav sta minili več kot dve leti od konca izvajanja teh ukrepov, saj se rok iz četrtega odstavka 153. člena ZKP in drugega odstavka 154. člena ZKP nanaša le na tista kazniva dejanja, zaradi katerih so bili prikriti preiskovalni ukrepi odrejeni oziroma konkretni izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov zbrani. Ko je ta prvotni namen pridobitve izsledkov potrjen oziroma »validiran« s pravočasnim začetkom kazenskega pregona za kaznivo dejanje iz sodne ali tožilske odredbe, pa se gradivo še naprej hrani vse dokler se hrani kazenski spis. V tem času se lahko pokaže potreba po uporabi teh izsledkov še za druga kazniva dejanja, za katera ZKP in sodna praksa dopuščata njihovo uporabo. Pod določenimi pogoji je zato izsledke mogoče uporabiti tudi v kazenskem postopku zoper osebo, glede katere ukrep ni bil odrejen, oziroma zoper osumljenca tudi za kaznivo dejanje, za katero ukrep ni bil odrejen, pod pogojem da gre za kaznivo dejanje, glede katerega je takšne ukrepe tudi sicer mogoče odrediti (kataloška kazniva dejanja) in če ne gre za naklepne zlorabe organov pregona. Prav tako v sistemu ZKP ni prepovedi dostopanja tožilstva do še obstoječih gradiv iz prikritih preiskovalnih ukrepov za te namene (točka 41 obrazložitve odločbe). Iz točke 30 obrazložitve navedene odločbe pa izhaja, da ZKP na nobenem mestu ne določa, da se ob začetku kazenskega pregona v kazenski spis sprejme le tisti del izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, na katerega se tožilec v svoji vlogi, s katero je začel pregon, sklicuje, ali tisti del, ki bi vsaj hipotetično utegnil biti upošteven oziroma pomemben v kazenskem postopku, zato ima pravočasni začetek kazenskega pregona državnega tožilca za posledico, da sodišče shrani ves material, pridobljen s prikritimi preiskovalnimi ukrepi.

10. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča U-I-246/14 z dne 24. 3. 2017 v obrazložitvi sodbe navedlo, da je že sodišče v prvem sojenju predlog obsojenčevega zagovornika za izločitev in uničenje dokazov, ki ga je vložil na predobravnavnem naroku, s sklepom I K 18560 z dne 17. 5. 2018 zavrnilo, sodišče druge stopnje pa ta sklep s sklepom z dne 12. 8. 2018 potrdilo. Dodalo je, da je namen zakona preprečiti položaj, da bi se še naprej hranili osebni podatki osebe, zoper katero so bili prikriti preiskovalni ukrepi odrejeni, čeprav je jasno, da jih tožilstvo za namen kazenskega pregona za kazniva dejanja, zaradi katerih so bili pridobljeni, dejansko ne potrebuje, vendar, ko je ta prvotni namen njihove pridobitve potrjen oziroma »validiran« s pravočasnim pričetkom kazenskega pregona za kaznivo dejanje iz sodne oziroma tožilske odredbe, se gradivo še naprej hrani, dokler se hrani kazenski spis. V tem času pa se lahko pokaže potreba po uporabi izsledkov ukrepov še za druga kazniva dejanja, tudi zoper drugo osebo, glede katere ukrep ni bil odrejen ter tudi za kaznivo dejanje, za katero ukrep ni bil odrejen, če gre za kataloško kaznivo dejanje. Zaključilo je, da se zato prestreženi telefonski pogovori kot tudi izsledki tajnega opazovanja, ki so bili odrejeni zoper B. B. in ostale (prilogi C5 in C6 kazenskega spisa), lahko na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZKP uporabijo v kazenskem postopku zoper obsojenca, zato so dokazi pridobljeni iz spisovnega gradiva v zadevi X K 13176/2011 zakoniti. Sodišče druge stopnje je takšni presoji sodišča prve stopnje ustrezno pritrdilo ter navedlo, da gre za situacijo, ki dopušča uporabo izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov po preteku dveh let od zaključka izvajanja ukrepov, v primeru, da so bili ti uporabljeni v roku dveh let za prvoten namen pridobitve. Temu pa je bilo v obravnavani zadevi zadoščeno s pravočasnim začetkom kazenskega pregona v zadevi X K 13176/2011. Zbrano gradivo je v celoti postalo sestavni del kazenskega spisa X K 13176/2011 in se hrani v skladu z zakonom.

11. Sodišče podatkov in dokazil pridobljenih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni "hranilo na zalogo", saj je bil na njihovi podlagi še pred potekom prekluzivnega roka iz drugega odstavka 154. člena ZKP začet kazenski pregon zoper B. B. Prav tako tožilstvu ni mogoče očitati zlorabe pri njihovem pridobivanju, saj so bili posnetki in podatki pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, ko se ti izvajali zoper drugega osumljenca. Dokazi, ki so bili pridobljeni zakonito oziroma so bili "validirani" s potrditvijo prvotnega namena njihove pridobitve s pravočasnim začetkom kazenskega pregona, pa v drugi kazenski zadevi ne morejo veljati za nezakonite in imeti v različnih kazenskih zadevah različnega statusa zakonitosti. Zagovornikove navedbe glede zavrženja kazenske ovadbe z dne 9. 12. 2011 v delu zoper B. B., pa so za presojo zakonitosti podatkov in dokazil pridobljenih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi nerelevantne, saj je za presojo njihove zakonitosti v smislu drugega odstavka 154. člena ZKP odločilna le pravočasna formalna zahteva državnega tožilca, torej zahteva za preiskavo ali neposredni obtožni akt. Glede na vse navedeno in že sprejeto stališče Ustavnega sodišča v zadevi U-I-246/14 zahteva obsojenčevega zagovornika v tem delu ni utemeljena.

12. Obsojenčev zagovornik v zahtevi navaja, da kazenskemu spisu ob vložitvi zahteve za izločitev dokazov ni bil priložen kazenskopreiskovalni spis Pp 2/2011, v katerem se nahajajo odredbe za izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov. Čeprav je te dokaze sodišče pridobilo med glavno obravnavo, meni, da to ne odpravlja kršitve obsojenčeve pravice do obrambe iz 29. člena Ustave ter do primerno obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave, saj sodišče druge stopnje na relevantne pritožbene ugovore, ki se nanašajo na zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka, v postopku z zahtevo za izločitev dokazov ni odgovorilo. Kaznivo dejanje naj bi bilo izvršeno 10. 5. 2011, obsojenec pa je bil prvič zaslišan 10. 10. 2018, ko je še pred zaslišanjem vpogledal v kazenski spis, med drugim tudi v Poročilo policije o tajnem opazovanju z dne 12. 5. 2011. Iz tega izhaja, da je bilo tajno opazovanje s predajo podkupnine video dokumentirano, zato obsojenec ni imel razloga, da bi podvomil v verodostojnost policijskega poročila ter je v zagovoru navedel, da je tega dne od B. B. prejel zatrjevani znesek 200,00 EUR. Videoposnetek, na katerega se poročilo nanaša, se je takrat nahajal v drugem sodnem spisu in je bil vpogledan šele na glavni obravnavi 19. 11. 2018, takrat pa je bilo ugotovljeno, da navedeno poročilo policije ne ustreza dejanskemu stanju, saj na posnetku ni dokumentirane predaje denarja. Obsojenec je zato svoj zagovor dopolnil z navedbami, da ne more z gotovostjo trditi, da je do izročitve denarja prišlo ravno ob takratnem srečanju s soosumljenim B. B., kar mu je sodišče štelo v škodo, saj je njegov zagovor zaradi prilagajanja izvedenim dokazom ocenilo kot neverodostojen. V dopolnitvi zahteve zagovornik izpostavlja, da obsojenec ves čas ugovarja zakonitosti pridobivanja dokazov s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, relevantne listine, na podlagi katerih je bilo izvajanje teh ukrepov dovoljeno, pa so se ves čas nahajale v kazenskem spisu zadeve X K 13176/2011, ki še ni pravnomočno zaključena. V obravnavani zadevi se v kazenskem spisu nahajajo kopije kazenskopreiskovalnega spisa Pp 2/2011, ki ga je obsojenec natančno preučil in ugotovil, da so se prikriti preiskovalni ukrepi začeli izvajati že na podlagi odredb preiskovalnega sodnika, ki se nahajajo v kazenskopreiskovalnem spisu Pp 1/2011. Prikriti preiskovalni ukrepi, na katere se sklicuje sodišče v obravnavani zadevi, so se začeli izvajati z odredbo preiskovalnega sodnika z dne 3. 3. 2011 zoper osumljenega C. C. Sicer pa so se zoper tega osumljenca prikriti preiskovalni ukrepi začeli izvajati že z odredbo Pp 1/2011 januarja 2011 in so se nato zdržema izvajali do junija 2011. Zatrjuje, da je v obravnavani zadevi zato relevantno, ali so se prikriti preiskovalni ukrepi zoper C. C. izvajali zakonito, tega pa ni mogoče preveriti, ker navedeni spis ni priložen kazenskemu spisu v obravnavani zadevi. Izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje zato nimata razlogov o odločilnih dejstvih in sta obremenjeni z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, hkrati pa sta z njima kršeni še obsojenčevi ustavni pravici do primerno obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave ter do zagotavljanja pravnih jamstev v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave, saj je bil obsojenec prikrajšan za pripravo svoje obrambe.

13. Tudi v tem delu zahteve trditve obsojenčevega zagovornika niso utemeljene. Zagovornik je že na predobravnavnem naroku zahteval izločitev dokazov, pridobljenih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, ki so se zbirali zoper soobdolženega B. B. in druge, sicer pa tudi sam ugotavlja, da se v obravnavanem kazenskem spisu nahajajo kopije kazenskopreiskovalnega spisa Pp 2/2011. Iz teh pa je razvidno tudi, da so se prikriti preiskovalni ukrepi izvajali že z odredbama Okrožnega sodišča v Mariboru Pp 1/2011 z dne 13. 1. 2011 in dne 2. 2. 2011, na katere se sodišče sklicuje v obravnavani zadevi, ter z odredbo Okrožnega sodišča v Mariboru Pp 2/2011 z dne 3. 3. 2011 in naslednjimi, ki pa se vse nahajajo v prilogah spisa C5 in C6. Sodišče prve stopnje je torej dokaze, na katere se v sodbi sklicuje, pridobilo samo, kolikor jih sodišču ni predložilo že državno tožilstvo, obsojenec in njegov zagovornik pa sta imela možnost sodišču vsak čas predlagati pridobitev še drugih dokazov, za katere sta morebiti ocenila, da bi jih bilo treba priložiti kazenskemu spisu v obravnavani zadevi, tega, da bi tak predlog podala, pa zagovornik niti ne zatrjuje. Sodišče druge stopnje je v obrazložitve sodbe navedlo, da je posnetek tajnega opazovanja obsojenca, v zvezi s katerim obsojenec zatrjuje navedeno kršitev, sodišče prve stopnje pridobilo in vanj vpogledalo med glavno obravnavo, skladno z načelom iskanja materialne resnice, po katerem je upravičeno in dolžno izvajati dokaze tudi po uradni dolžnosti in ne samo na predlog strank. Sicer pa je že tožilstvo v obtožnici kot dokaz predlagalo ne le branje poročila o tajnem opazovanju z dne 12. 5. 2011, pač pa tudi ogled videoposnetka, ki se nahaja v spisu X K 12393/2016. Zatrjevani kršitvi obsojenčeve pravice do obrambe iz 29. člena Ustave in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave zato po presoji Vrhovnega sodišča nista podani. Trditev v zvezi z zakonitostjo izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov odrejenih v zadevi Pp 1/2011 pa zagovornik s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje niti ni uveljavljal in zato zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu ni materialno izčrpana (peti odstavek 420. člena ZKP) in je ni mogoče obravnavati.

14. Obsojenčev zagovornik z zahtevo uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 17. členom ZKP, ki je vplivala na zakonitost sodne odločbe ter kršitev obsojenčeve pravice do primerno obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave. Zatrjuje, da je zaradi očitno napačne dokazne ocene odločitev sodišč šteti za arbitrarno, obrazložena sodna odločba pa je del poštenega postopka, saj mora sodišče konkretno in jasno opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Sklicuje se na (ustavno)sodno prakso in navaja, da se mora sodišče z navedbami strank seznaniti ter se v obrazložitvi sodbe do njih tudi opredeliti, če so pomembne za odločitev, pri oceni dokazov pa mora izhajati iz metodološkega napotka načela proste presoje dokazov. Trdi, da izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje navedenih kriterijev primerno obrazložene sodne odločbe ne izpolnjujeta, bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa je ob uveljavljani zmotni ugotovitvi dejanskega stanja uveljavljal že v pritožbi, zaradi nasprotovanja med razlogi sodbe in dokazi, zaradi necelovite dokazne ocene ter posledično nezmožnosti preizkusa pravilnosti sodbe. Sodišče druge stopnje na obsojenčeve navedbe ni odgovorilo, čeprav se zmotni dokazni zaključki nanašajo na odločilna dejstva. Izpostavlja, da obsojenec ni imel vpliva na to, kateremu podizvajalcu bodo dela dodeljena, očitek glede manipulacije cen ponudnikov, pa je brez podlage, saj v spisu ni dokaza o dogovarjanju ponudnikov z obsojencem glede vsebine ponudb ali cene. Svojo komunikacijo in številna neposredna srečanja s podizvajalci je obsojenec utemeljil z obveznostjo za izvedbo letnega plana investicij, sodišči pa se nista opredelili do bistva obsojenčevih ugovorov, da je bil v časovni stiski. Čeprav je obsojenec izpostavil dejstva, ki kažejo na necelovito in pristransko dokazno oceno sodišča prve stopnje, je sodišče druge stopnje navedlo, da je njegov pritožbeni ugovor nekonkretiziran in nedoločen. Zahteva sodišča druge stopnje, da bi obsojenec ob graji dokazov moral navajati še zatrjevano kršitev, je pretirana. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tudi obsojenčevo pritožbeno navedbo, da ni imel vpliva na končno izbiro izvajalca, čeprav so bili izvajalci k podaji ponudb pozvani v okviru letnega plana investicij in so že s tem bili seznanjeni z objekti, ki jih bo naročnik gradil. Zaključek sodišča, da so bile najugodnejše ponudbe B. B. posledica obsojenčevega ravnanja, zato nasprotuje dokazom. Obsojenec se je v pritožbi skliceval na obljubo B. B., da mu bo poskušal pomagati pri pridobitvi posla v Z., ki ga B. B. ni dobil. Posel je pripadel izvajalcu iz tega krajevnega območja, sodišče pa je navedeno ocenilo kot relevantno za dokazovanje obsojenčevega posredovanja, kot nebistveno pa ocenilo, da posla ni dobil B. B. V času zatrjevanega prejema nedovoljene nagrade pa je B. B. že bilo izdanih deset naročilnic, zato obsojenec na izdajo teh naročnic ni mogel več vplivati. Posel je bil sklenjen že z izdajo naročnice. Nesprejemljiva in nerazumna pa je tudi dokazna ocena sodišč prve in druge stopnje glede verodostojnosti Poročila o tajnem opazovanju z dne 12. 5. 2011. Na neverodostojnost izpovedbe policista D. D. kaže izpovedba priče M. Ž. Glede tega, kar je B. B. povedal M. Đ. o domnevnem sponzoriranju obsojenca, pa sodišče zavrača obsojenčevo pojasnilo, da je B. B. sponzoriral izlet obsojenčevih sodelavcev. Zagovornik meni, da v obravnavani zadevi dokazna podlaga ni prepričljiva, saj je bil obsojenec v prvem sojenju po drugi sodnici oproščen obtožbe, to pa kaže na razumen dvom, ki terja obsojenčevo oprostitev.

15. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenčev zagovornik z zahtevo v tem delu zgolj pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka nasprotuje dokaznim zaključkom sodišč prve in druge stopnje, s tem pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zagovornik dokazne ocene sodišča prve stopnje ne sprejema ter se ne strinja z razlogi pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev, zatrjuje pa tudi njihovo nasprotje z dokazi. Sodba nima razlogov, če sodišče v njej navede le vsebino izvedenih dokazov, ne da bi obrazložilo njihovo presojo, mora pa v obsodilni sodbi določno in popolnoma navesti katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Obrazložitev sodbe tako zagotavlja uvid v razloge za odločitev sodišča (sedmi odstavek 364. člena ZKP).

16. Sodišče prve stopnje je glede manipulacije cen ponudnikov med drugim navedlo, da iz pogovora med B. B. in C. C. izhaja, da so ustaljeni gradbinci B. B., C. in D. od pristojnih na E. M. vnaprej izvedeli, kateri objekti se bodo gradili oziroma katera gradbena dela se bodo izvajala, nakar so si vzajemno pomagali, tako, da je en izdelal ponudbo, drugi pa protiponudbo, v katerih so prilagodili cene, da je delo vedno dobil izvajalec, ki je bil favoriziran za določeno območje, saj je ponudil najnižjo ceno. Tak zaključek pa po presoji sodišča prve stopnje utemeljujejo tudi izpovedbe prič, ki so pričale o razdeljenih območjih po posameznih preizkušenih in ustaljenih izvajalcih, v povezavi s poslovno dokumentacijo, ki se nahaja v spisu. Iz te je jasno razvidno, da je bila kot najugodnejši ponudnik izbrana družba B. B., drugo ponudbo pa je v veliki večini dala družba C. in le v dveh primerih D., pri čemer je bila ta vedno za cca. 10 % višja od B. B.(točka 12 obrazložitve sodbe). Najugodnejše ponudbe B. B. pa so bile posledica obsojenčevega delovanja, ki je vplival na to, komu se bodo dodelila dela na posameznih deloviščih, kot to izhaja iz prestreženih telefonskih pogovorov (točka 61 obrazložitve sodbe). Sodišče druge stopnje je takšnim razlogom sodišča prve stopnje pritrdilo v točkah 8 in 13 obrazložitve sodbe, ko je navedlo, da je prav obsojenec s svojim vplivom dosegel, da so se ponudbe za posamezna dela pridobile le od družb B. d. o. o. in C. d. o. o. in je pri 26 poslih protiponudbo v kar 24 primerih poslal C. d. o. o., v dveh primerih pa D. d. o. o., pri čemer je bila ponudbena cena družbe C. d. o. o. vedno višja za cca. 10 %, saj sta bila B. B. in C. C. iz družbe C. d. o. o. povezana, imela sta vzpostavljeno poslovno sodelovanje in razdeljeno področje opravljanja del za obsojenčevo storitveno enoto, kar je obsojenec vedel, saj se je o dodelitvi del dogovarjal z obema in je v skladu s takšno razdelitvijo praviloma tudi sam ravnal. 17. Razloge, zakaj je štelo, da je bila odobritev zahtevnice pogoj za izdajo naročilnice ali za sklenitev tipske pogodbe ter da je bila pogodba sklenjena šele s ponudnikovim prejemom naročilnice, pa je sodišče prve stopnje navedlo v točkah 20, 55 in 67 obrazložitve sodbe. Sodišče druge stopnje je tem pritrdilo v točki 17 obrazložitve sodbe ter navedlo tudi, zakaj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je B. B. obsojencu prepovedano nagrado izročil pred sklenitvijo posla. Sodišče prve stopnje je v točki 56 navedlo, da v času, ko je A. A. sprejel nedovoljeno nagrado, niti znotraj E. M. ni bilo pravne gotovosti, da bo vsa dela, ki jih je napovedoval A. A., res prejel B. B., saj je naročilnice izdajala nabavna služba pod vodstvom I. P.. Kot pomembno je ocenilo okoliščino, da B. B. do dneva, ko je A. A. izročil nedovoljeno darilo, od E. M. ni prejel še nobene naročilnice. Sodišče druge stopnje je takšnim razlogom v točki 8 obrazložitve sodbe pritrdilo in ustrezno navedlo, da obsojenec s svojimi navedbami le nasprotuje dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v točki 51 obrazložitve sodbe še navedlo, da je B. B. glede na dolgotrajne ustaljene odnose očitno zaupal A. A. zagotovilom, da bodo naročilnice res izdane, ter v točki 48 obrazložitve sodbe navedlo razloge, zakaj je verjelo izpovedbi C. C. in ugotovilo, da je bilo video dokumentirano le začetno dogajanje, navedeno v Poročilu o tajnem opazovanju z dne 12. 5. 2011 ter da B. B. izročitev denarja obsojencu temelji le na vidni zaznavi policista, ki je izvajal prikriti preiskovalni ukrep. Temu je sodišče druge stopnje pritrdilo v točki 18 obrazložitve. Prav tako se je sodišče prve stopnje v točki 52 obrazložitve sodbe opredelilo do trditev glede B. B. sponzoriranja izleta, sodišče druge stopnje pa mu je pritrdilo v točki 19 obrazložitve sodbe.

18. Sodišče druge stopnje se je ustrezno opredelilo tudi do zagovornikovih trditev, da je bil obsojenec v časovni stiski, ko je navedlo, da ni mogoče soglašati s pritožbo, ki le v tem vidi razloge za obsojenčevo komunikacijo z zunanjimi izvajalci, saj na podlagi celotne vsebine prestreženih telefonskih pogovorov ni mogoče zaključiti, da je obsojenec zasledoval zgolj cilj uresničevanja letnega plana družbe in reševanja časovne stiske. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da je bil ravno obsojenec tisti, ki je dejansko imel odločilni vpliv na dodeljevanje posameznih del podizvajalcem ter bil povezan z osebami v E. M., ki so imele vpliv na izdajanje naročilnic, preko katerih si je B. B. prizadeval urediti naročilnice za gradbena dela.

19. Glede očitka obsojenčevega zagovornika, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na obsojenčeve navedbe, pa po presoji Vrhovnega sodišča tudi ta ni utemeljen. Vrhovno sodišče je že večkrat izpostavilo stališče, da je procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Zato ni nujno, da se pritožbeno sodišče vselej izrecno opredeli do vseh pritožbenih navedb in prav tako ni treba, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja, kar pa ne pomeni, da se z njimi sploh ni seznanilo ali da jih je prezrlo. Neutemeljene so zato tudi trditve zagovornika, da je pretirana zahteva sodišča druge stopnje, da bi obsojenec ob graji dokazov moral navajati še zatrjevano kršitev, saj bi pravno podlago moralo poznati sodišče. Sodišče druge stopnje je na zatrjevano necelovito in pristransko dokazno oceno sodišča prve stopnje v točki 10 obrazložitve ustrezno odgovorilo, da ni jasno, katere navedbe točno ima zagovornik v mislih, ko se v pritožbi sklicuje na »gornje navedbe«, na zagovornikove trditve pa je tudi odgovorilo, in sicer, da pri preizkusu sodbe ni ugotovilo, da bi si dokazna ocena sodbe sodišča prve stopnje nasprotovala.

20. V nadaljevanju obsojenčev zagovornik v zahtevi uveljavlja še kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP in izpostavlja, da je bilo v obtožnici v opisu obsojencu očitanega kaznivega dejanja navedeno, da je obsojenec »odgovoren za izbiro dobaviteljev in izvajalcev«, kar se je tekom postopka izkazalo za neresnično, zato je bila obtožnica v tem delu spremenjena z opisom, da je imel obsojenec »vpliv na pridobitev ponudb in izdajo naročilnic«, ter v nadaljevanju, da je »z lastnim delom in vplivanjem na delo drugih zaposlenih … uredil, da bodo družbi B. d. o. o. izdane in poslane naročilnice …«. V takšnem opisu očitka pa po zagovornikovem mnenju ni jasno in zadostno konkretizirano, kaj je obsojenec delal in na kakšen način je vplival na druge zaposlene, da bi B. B. pridobil posle. Opis kaznivega dejanja ni dovolj konkretiziran, opisano ravnanje pa ne vsebuje vseh znakov očitnega kaznivega dejanja. Dodaja, da bi moralo že sodišče druge stopnje na to kršitev paziti po uradni dolžnosti, obsojenec pa ne more biti obsojen za ravnanje, ki nima vseh znakov kaznivega dejanja.

21. Na podlagi petega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik zahteve za varstvo zakonitosti na kršitve iz prvega odstavka tega člena sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Redno pravno sredstvo mora biti izčrpano, kar pomeni, da mora vložnik kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo, po vsebini z argumenti uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo, jih konkretizirati in ustrezno obrazložiti. Pregled pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje pokaže, da obsojenčev zagovornik zatrjevane kršitve kazenskega zakona v pritožbi ni uveljavljal, zato zahteva v tem delu ne izpolnjuje pogojev za njeno obravnavanje.

C.

22. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, deloma pa je bila zahteva vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

23. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso v višini 250,00 EUR po tarifnih številkah 7111 in 71113 v zvezi z 7152 Taksne tarife ter v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja in zapletenosti kazenskega postopka.

24. Odločitev je bila sprejeta soglasno.