Jedro

Sodišče prve stopnje se v točki 5 napadene sodbe utemeljeno sklicuje na citirana sklepa, kakor tudi na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-246/14-20 z dne 24. 3. 2017, ki v enainštiridesetem odstavku jasno in nedvoumno predvideva in obravnava procesno situacijo, kakršna je v obravnavani zadevi. Gre za situacijo, ki, v nasprotju s prepričanje pritožbe, dopušča uporabo izsledkov PPU po preteku dveh let od zaključka izvajanja v primeru, da so ti bili uporabljeni v roku dveh let za prvoten namen pridobitve (čemur je bilo zadoščeno s pravočasnim začetkom kazenskega pregona v zadevi X K 13176/2011), in po kateri se gradivo še naprej hrani toliko časa, dokler se hrani kazenski spis. Če se v tem času pokaže potreba po uporabi izsledkov še v kazenskem postopku zoper osebo, glede katere ukrep ni bil odrejen (kot je to bilo v primeru obdolženca), oziroma zoper osumljenca tudi za kaznivo dejanje, za katero ukrep ni bil odrejen, pa se ti izsledki lahko uporabijo, vse pod pogojem, da gre za kataloško kaznivo dejanje, kar je prav tako v konkretnem primeru izpolnjeno. Če je državni tožilec pravočasno začel kazenski pregon, sodišče shrani ves material, pridobljen s PPU, torej tudi izsledke PPU, ki so očitno nepovezani s kaznivim dejanjem, ki ga tožilstvo očita obdolžencu (prim. tč. 30 citirane odločbe Ustavnega sodišča). Pritožbene navedbe v zvezi z zakonitostjo pridobljenih dokazov so glede na vse navedeno neutemeljene.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega M. K. in okrožnega državnega tožilca se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 144,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo X K 18560/2017 z dne 7. 10. 2019 obdolženega M. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po drugem odstavku 241. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. in 58. členu tega zakona izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu po drugem odstavku 241. člena KZ-1 določilo kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po četrtem odstavku 241. člena KZ-1 je odločilo, da se sprejeto darilo v znesku 200,00 EUR obdolžencu odvzame. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki so doslej zaznamovani v višini 189,70 EUR, sodba taksa pa bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo sta se pritožila: - zagovornik obdolženca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred spremenjenim senatom, in - okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji, pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni napadeno sodbo tako, da obdolžencu izreče tudi stransko denarno kazen v višini 30 dnevnih zneskov po 15,00 EUR, skupaj 300,00 EUR, kot navaja, in ki naj se izvrši. 3. Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožba zagovornika obdolženca:

4. Pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj meni, da sodišče prve stopnje napadene sodbe ne bi smelo opreti na dokaze, pridobljene z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov (v nadaljevanju PPU). Ocenjuje, da so bili v spisu X K 13176/2011 hranjeni dokazi, pridobljeni z izvajanjem PPU, za to zadevo nepotrebni in jih je bilo treba uničiti, saj je šlo za osebne podatke o nepreiskovani in neprocesuirani osebi; če je tožilstvo ocenjevalo, da na teh dokazih temelji sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, pa je bilo vezano na dvoletni rok za njihovo uporabo. Po oceni pritožbe so zato podane kršitve 14., 22., 37. in 38. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).

5. Stališču pritožbe ni mogoče pritrditi. Gre za obsežno ponavljanje razlogov za izločitev in uničenje dokazov, ki so bili uveljavljani že tekom sojenja na prvi stopnji, in ki jih je sodišče prve stopnje s sklepom I K 18560/2017 z dne 17. 5. 2018 argumentirano zavrnilo, s sklepom V Kp 18560/2017 z dne 23. 8. 2018 pa je pritožbeno sodišče temu pritrdilo. Pritožbeno sodišče z odločitvijo in razlogi navedenih sklepov soglaša ter se v izogib ponavljanju nanju sklicuje, zato pritožbena izvajanja ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Sodišče prve stopnje se v točki 5 napadene sodbe utemeljeno sklicuje na citirana sklepa, kakor tudi na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-246/14-20 z dne 24. 3. 2017, ki v enainštiridesetem odstavku jasno in nedvoumno predvideva in obravnava procesno situacijo, kakršna je v obravnavani zadevi. Gre za situacijo, ki, v nasprotju s prepričanje pritožbe, dopušča uporabo izsledkov PPU po preteku dveh let od zaključka izvajanja v primeru, da so ti bili uporabljeni v roku dveh let za prvoten namen pridobitve (čemur je bilo zadoščeno s pravočasnim začetkom kazenskega pregona v zadevi X K 13176/2011), in po kateri se gradivo še naprej hrani toliko časa, dokler se hrani kazenski spis. Če se v tem času pokaže potreba po uporabi izsledkov še v kazenskem postopku zoper osebo, glede katere ukrep ni bil odrejen (kot je to bilo v primeru obdolženca), oziroma zoper osumljenca tudi za kaznivo dejanje, za katero ukrep ni bil odrejen, pa se ti izsledki lahko uporabijo, vse pod pogojem, da gre za kataloško kaznivo dejanje, kar je prav tako v konkretnem primeru izpolnjeno. Gre za jasno stališče, prepoznano ne le znotraj ustavnosodne presoje in presoje rednih sodišč, pač pa tudi stroke,1 zato je brez teže pritožbeno polemiziranje o neomejeni uporabi dokazov, pridobljenih z izvajanjem PPU ter neenakem obravnavanju preiskovanih in nepreiskovanih domnevnih storilcev kaznivih dejanj. Gradivo, zbrano z uporabo PPU, je v celoti postalo sestavni del kazenskega spisa X K 13176/2011 in se hrani v skladu z zakonom, zato uničevanje dokazov oziroma delov spisa, za katere zgolj pritožba ocenjuje, da so nepotrebni, ni dopustno. Toliko bolj, ker je predmetna kazenska zadeva v dokaznem pogledu povezana s kazenskim postopkom v (še nepravnomočni) zadevi X K 13176/2011, v kateri dokazno podlago predstavljajo tudi sporni PPU. Tudi sicer ZKP ne določa, da se ob začetku kazenskega pregona v kazenski spis sprejme le tisti del izsledkov PPU, na katerega se tožilec v svoji vlogi, s katero je začel pregon, sklicuje, ali tisti del, ki bi vsaj hipotetično utegnil biti upošteven oziroma pomemben v kazenskem postopku. Če je državni tožilec pravočasno začel kazenski pregon, sodišče shrani ves material, pridobljen s PPU, torej tudi izsledke PPU, ki so očitno nepovezani s kaznivim dejanjem, ki ga tožilstvo očita obdolžencu (prim. tč. 30 citirane odločbe Ustavnega sodišča). Pritožbene navedbe v zvezi z zakonitostjo pridobljenih dokazov so glede na vse navedeno neutemeljene.

6. V okviru pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožba še navaja, da ob vložitvi obtožbe obdolženec ni bil seznanjen in ni mogel vpogledati v vse dokaze, na katerih temelji obtožba, saj so bili relevantni dokazi hranjeni v kazenskem spisu X K 13176/2011, zaradi česar je po njegovi oceni podana kršitev 29. člena Ustave, ker mu ni bila zagotovljena možnost priprave obrambe. Pritožbi ni mogoče pritrditi, saj zatrjevano kršitev gradi na okoliščini, da je sodišče prve stopnje posnetek tajnega opazovanja obdolženca (na katerem izročitev denarja ni vidna) pridobilo in vanj vpogledalo šele tekom glavne obravnave, ko je obdolženec glede na poročilo o tajnem opazovanju z dne 12. 5. 2011, v katerem je ob ugotovitvi predaje denarja naveden zapis „video dokumentirano“, že podal svoj zagovor v smeri, da je tega dne od F. K. prejel 200,00 EUR gotovine. Obdolženec v zapis policistov v poročilu ni podvomil, ko je bilo na glavni obravnavi ugotovljeno, da zapis ne ustreza dejanskemu stanju, pa je zagovor dopolnil v smeri, da ne ve, ali je ravno tega dne prejel denar, kar je sodišče štelo kot prilagajanje zagovora. Poročilo o tajnem opazovanju z dne 12. 5. 2011 je kot vsak drug dokaz podvržen dokazni oceni sodišča in zgolj zato, ker si je obdolženec zapis „video dokumentirano“ razlagal na način, da je predaja denarja neposredno vidna na videoposnetku in se tako zagovarjal, po vpogledu v posnetek pa svoj zagovor prilagodil, ne pomeni, da je podana zatrjevana kršitev. Okoliščina, da je posnetek tekom glavne obravnave pridobilo sodišče prve stopnje, ni bistvena, saj je sodišče skladno z načelom iskanja materialne resnice upravičeno in dolžno izvajati dokaze tudi po uradni dolžnosti in ne samo na predlog strank, sicer pa je že tožilstvo v obtožnici kot dokaz predlagalo ne le branje poročila o tajnem opazovanju z dne 12. 5. 2011, pač pa tudi ogled videoposnetka, ki se nahaja v spisu X K 12393/2016, glede na zapis v obtožnici pa očitno gre prav za posnetek, ki se nanaša na tajno opazovanje.

7. Po oceni pritožbe je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je zaključek sodišča prve stopnje, da je imel obdolženec vpliv na odločitev, kateremu izvajalcu se bodo dodelila dela na posameznih objektih, nerazumljiv ter v nasprotju z dokaznimi listinami v spisu in z vsebino izpovedb posameznih prič. Iz listin, ki se nanašajo na izbiro izvajalcev za posamezna gradbena dela in izpovedb prič namreč izhaja, da je bil za posamezna dela izbran vedno najcenejši ponudnik, obdolžencu pa ni mogoče očitati, da je imel vpliv na vsebino ponudb. Istovrstno kršitev pritožba uveljavlja z navedbo, da so razlogi napadene sodbe nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju, ko sodišče prve stopnje ugotavlja, da je na izbiro družbe K. F. d.o.o. na eni strani vplivala ustaljena praksa, na drugi strani pa naklonjenost obdolženca do F. K., ki je temeljila na izročenem denarju. Prav tako pritožba navaja, da so razlogi napadene sodbe v nasprotju z njenim izrekom, iz katerega izhaja očitek vnaprejšnjega dajanja nedovoljene nagrade obdolžencu in je napadena sodba tudi v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj so razlogi napadene sodbe v nasprotju z dokaznimi listinami v spisu, kar pritožba pojasnjuje z navedbo, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da K. do 10. 5. 2011 ni bila izdana nobena naročilnica, saj že iz listin pod prilogo A1 izhaja, da je bilo K. do tedaj izdanih desetih naročilnic.

8. Pritožba nima prav. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje povsem razumljivo pojasnilo vlogo in obdolženčev vpliv na odločitev, kateremu izvajalcu se bodo dodelila dela na posameznih objektih, kar je analiziralo tako v luči merila izbire najcenejšega ponudnika, kakor tudi vpliva ustaljene prakse na izbiro zunanjega izvajalca. Pritožba prezre predvsem ugotovitve sodišča prve stopnje glede načrtne manipulacije cen, tako da je delo vedno dobil izvajalec, ki je bil praviloma favoriziran za določeno območje. Ob pravilnem poslovanju in zagotavljanju načela konkurenčnosti taka delitev območij ne bi bila mogoča, zato ni mogoče izključiti, da je na izbiro družbe K. F. d.o.o. kot „ustaljenega gradbinca“ vplivala tudi naklonjenost obdolženca, ki je temeljila na izročenem denarju. Sodišče prve stopnje je na podlagi listin pravilno povzelo dejstva o tem, kdaj so bile izstavljene zahtevnice in naročilnice, ker je na tej podlagi prišlo do drugačnih zaključkov kot pritožba, pa ne pomeni, da je podana zatrjevana kršitev. Sodišče prve stopnje je podalo razumljivo in razumno dokazno oceno vseh izpostavljenih okoliščin, ki temelji na korektno povzeti vsebini dokazov, iz pritožbenih navedb pa je razbrati, da pritožba v jedru svojih navedb zgolj nasprotuje dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje in glede teh ponuja lastno dokazno oceno, s tem pa ne uveljavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

9. Tudi s pritožbeno navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do relevantnega dejstva, da je bil obdolženec v okviru svojih bistvenih delovnih obveznosti zadolžen za izvedbo letnega plana investicij pri svojem delodajalcu, pritožba smiselno zatrjuje, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar pritožbi znova ni mogoče pritrditi. Ne le zato, ker navedeno dejstvo za obstoj očitanega kaznivega dejanja ni odločilno, pač pa tudi, ker je sodišče prve stopnje v tem delu povzelo obdolženčev zagovor in ga v razlogih napadene sodbe ocenilo. Prav tako se je sodišče prve stopnje o vsebini obdolženčevega dela, ki ga je opravljal na delovnem mestu vodje enote v SE Maribor v zadostni meri prepričalo na podlagi njegove pogodbe o zaposlitvi ter izmed delovnih nalog izrecno izpostavilo tudi njegove naloge v zvezi z letnim gospodarskim načrtom, plani in strategijami (točka 6 napadene sodbe).

10. Pritožba zatrjuje obstoj relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki bi naj vplivala na nepravilno odločitev sodišča prve stopnje, s tem ko opozarja na nedosledno, necelovito, določbi drugega odstavka 17. člena ZKP nasprotujočo dokazno oceno sodišča prve stopnje, do katere se je po njeni oceni potrebno vsebinsko opredeliti, da se obdolžencu zagotovi spoštovanje ustavne pravice do primerno obrazložene sodne odločbe v smislu 22. in 25. člena Ustave. Čeprav se pritožba s podanimi navedbami sklicuje na „gornje navedbe“, ni mogoče razbrati, katere navedbe točno ima v mislih, tako nekonkretizirane pritožbe pa ni mogoče preizkusiti. Da bi si dokazna ocena sodbe sodišča prve stopnje nasprotovala, pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo.

11. Pritožba neutemeljeno graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da mu je storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. Tak svoj zaključek je v napadeni sodbi tudi prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki prvostopenjske sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

12. Bistvo pritožbe je v ponavljanju navedb, da obdolženec ni imel vpliva na to, kateremu zunanjemu izvajalcu bodo dela na posameznih objektih dodeljena, temveč je bila izbira takega ponudnika oziroma izvajalca posledica ustaljene prakse oziroma merila najcenejše ponudbe. Četudi bi obdolženec svojim podrejenim ali sodelavcem naročil, da zberejo ponudbe za opravo gradbenih del pri določenih stalnih izvajalcih, to ni bilo zagotovilo, da bo F. K. delo dobil, saj je bilo to odvisno od vrednosti njegove ponudbe. Vedno je bil izbran najcenejši ponudnik, obdolženec pa ni imel vpliva na vsebino ponudb.

13. Povzete navedbe je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je v razlogih napadene sodbe navedlo tehtne in prepričljive razloge o tem, zakaj jim ni mogoče slediti. Pravilno se je opredelilo do merila izbire najcenejšega ponudnika in vpliva ustaljene prakse na izbiro zunanjega izvajalca (točke 12, 13, 61, 62 in 65 napadene sodbe) in pri tem pojasnilo, da so ustaljeni gradbinci K. F. d.o.o., I. d.o.o. in P. d.o.o. od pristojnih na E. M. vnaprej izvedeli, kateri objekti se bodo gradili oziroma katera gradbena dela se bodo izvajala in so si nato s prilagajanjem cen vzajemno pomagali, tako da je delo dobil izvajalec, ki je bil favoriziran za določeno območje. Čeprav je izgledalo, da gre pri izbiri ponudnikov zgolj za avtomatizem oziroma ustaljeno prakso, kot to skuša prikazati pritožba, pa se je na podlagi izpovedb prič (O., Đ., J.), predvsem pa prestreženih telefonskih pogovorov (priloga C12), ki jih je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi obširno in tehtno analiziralo, izkazalo, da je dejstvo, da so bile najugodnejše ponudbe ravno od K., posledica delovanja obdolženca, ki je vplival na to, komu se bodo dodelila dela na posameznih deloviščih. Prezreti pa ne gre, da so med spornimi naročilnicami tudi objekti izven območja, za katerega je bil praviloma favoriziran F. K.. Pritožba skuša prepričati, da je bil vedno izbran najcenejši ponudnik, obdolženec pa ni imel vpliva na vsebino ponudb, vendar pri tem povsem zanemari pravilno in prepričljivo obrazložitev sodišča prve stopnje, ki zaključuje, da je prav obdolženec s svojim vplivom dosegel, da so se ponudbe za posamezna dela pridobile le od družb K. F. d.o.o. in I. d.o.o., kar dokazuje zbrana dokumentacija (priloga A1 in l. št. 115-248), kjer je pri 26 poslih protiponudbo v kar 24 primerih poslal I. d.o.o. (v dveh primerih pa P. d.o.o.), pri čemer je bila njegova ponudbena cena vedno višja za cca 10 odstotkov. Iz prestreženih telefonskih pogovorov namreč izhaja, da sta bila F. K. in G. J. iz družbe I. d.o.o. povezana, saj sta imela vzpostavljeno poslovno sodelovanje in razdeljeno področje opravljanja del za obdolženčevo storitveno enoto, kar je obdolženec vedel, saj se je o dodelitvi del dogovarjal z obema in je v skladu s takšno razdelitvijo praviloma tudi sam ravnal (točki 23 in 53 napadene sodbe).

14. Pritožba skuša oceno sodišča prve stopnje, da je imel obdolženec vpliv na to, kateremu izvajalcu bodo dodeljena dela, omajati z lastno interpretacijo pogovora med obdolžencem in F. K., ko je slednji obdolženca poklical z namenom, da mu zagotovi delo v M. (RIZA-1, št. 556). Vendar neuspešno. Tudi po presoji pritožbenega sodišča namreč iz vsebine prestreženega pogovora jasno izhaja ravno slednje (točka 22 napadene sodbe). Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožba, da posla v M. obdolženec ni dobil, ni relevantna, saj je bistveno, da je obdolženec jasno izrazil pripravljenost, da bo pri pridobitvi oziroma naročilu navedenega posla posredoval, pri tem pa ni nujno, ali je realizacija obljubljenega glede posla v M. (ki ni pod obtožbo) dejansko nastopila.2 Pritožba skuša oceno sodišča prve stopnje v tem delu omajati tudi s poudarjanjem posameznih segmentov izpovedb prič V. O. in M. P. ter očitki o navideznih razlogih sodišča prve stopnje v točki 33 napadene sodbe, vendar ji tudi v tem ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje namreč ni prezrlo, da sta priči skušali razbremeniti svojega bivšega sodelavca, a temu glede na vse izpovedbe, predvsem pa prestreženo komunikacijo, utemeljeno ni sledilo. Prav V. O. je v izpovedbi navedel, da je pri svojem delu pri izbiri izvajalca upošteval mnenje obdolženca kot svojega nadrejenega, zato poudarjanje njegove izpovedbe, ko je pojasnjeval rajonsko razdeljenost izvajalcev, kar je sodišče prve stopnje prav tako upoštevalo, ne more omajati dokazne ocene napadene sodbe.

15. Glede na opisano usklajeno ravnanje obdolženca in preostalih akterjev ter ob prepričljivih zaključkih sodišča prve stopnje, da je zahtevnice kot odgovorna oseba in vodja enote končno odobril prav obdolženec, čemur pritožba izrecno ne nasprotuje, se kot odveč izkaže pritožbeno polemiziranje o tem, da obdolženec ni podpisal nobene listine v zvezi z izvedbo posameznih inkriminiranih storitev in da so zahtevnice za pričetek postopka izbire zunanjega izvajalca sestavljali in podpisali podrejeni delavci obdolženca ali delavci drugih storitvenih enot in je postopek izbire po kriteriju najnižje ovrednotene ponudbe vodila druga oseba, naročilnice za izvedbo posameznih del pa so izdajali obdolžencu nadrejeni sodelavci. Razumljivo je namreč, da na drugačen način sistem ne bi mogel biti obstojen, saj je vendarle šlo za postopke izvajanja naročil, ki so podvrženi določenim pravilom (točke 17-21 napadene sodbe), znotraj katerih pa je obdolženec imel dovolj manevrskega prostora za svoje delovanje v korist F. K.. Njegovo vlogo oziroma vpliv je sodišče prve stopnje prepričljivo opisalo skozi vse faze postopka, ko je prepričljivo pojasnilo tudi njegov vpliv na sodelavce, ki so vodili postopek izbire in sodelavce, ki so (so)odločali o naročnicah (točke 33, 38, 45, 54 napadene sodbe), zato je tudi razumeti, zakaj na listinah ni njegovega podpisa. V tej zvezi pritožba v sodnem spisu neutemeljeno pogreša priloge, ki se nanašajo na zahtevnice od št. 21 do št. 26, saj prezre, da se vse listine, ki se nanašajo na navedene zahtevnice, nahajajo na list. št. 115-248 sodnega spisa. Glede na pritožbeno navedbo, da je F. K. posle pridobival s podkupovanjem obdolžencu nadrejenih delavcev, ki so bili tisti, ki so o poslih dejansko odločali, pa pritožbeno sodišče dodaja, da se je sodišče prve stopnje na podlagi postopkov v zadevah X K 13064/2016, X K 10172/2016, X K 12393/2016 in X K 13176/2011 (ki so z izjemo zadnje že pravnomočno zaključene) prepričalo o tem, da je bilo poslovanje na E. M. obremenjeno z nedovoljenimi nagradami, pri tem pa je K. prepovedane nagrade izročal tudi delavcem na nižjih delovnih mestih. Takšen način poslovanja obdolženca je potrdila tudi priča Z. J., ki ga pritožba skuša diskreditirati s tem, ko ga (brez dokazne podlage) označuje kot psihično moteno osebnost ter zatrjuje, da je pristranski in maščevalen. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, ki je navedeno pričo ocenilo kot verodostojno, pri čemer je ravnalo pravilno, ko je skladno z drugim odstavkom 340. člena ZKP njeno izpovedbo prebralo.

16. Obdolženec je bil v okviru svojih delovnih obveznosti skladno z letnim planom odgovoren za izvedbo planiranih gradbenih del in časovno vezan na uresničevanje le te, kot to z obširnimi navedbami trdi pritožba. Vendar ni mogoče soglašati s pritožbo, ki zgolj v tem vidi razloge za obdolženčevo komunikacijo z zunanjimi izvajalci in navaja, da je bil obdolženec za izpolnitev svojih delovnih obveznosti primoran komunicirati z izbranimi podizvajalci in jih seznanjati z odpiranjem gradbišč, da bodo ob predvidenih terminih na razpolago. Na podlagi celotne vsebine prestreženih telefonskih pogovorov (priloga C12) namreč ni mogoče zaključiti, da je obdolženec zasledoval zgolj cilj uresničevanja letnega plana družbe in reševanja časovne stiske, pač pa je pritrditi sodišču prve stopnje, da je bil ravno obdolženec tisti, ki je dejansko imel odločilni vpliv na dodeljevanje posameznih del podizvajalcem in da je bil povezan z osebami v E. M., ki so imele vpliv na izdajanje naročilnic, preko katerih si je prizadeval K. urediti naročilnice za gradbena dela. S takšnimi zaključki pritožbeno sodišče v celoti soglaša, pritožba pa ne more prepričati v nasprotno s sklicevanjem na to, da je K. svetoval J., naj se obrne na obdolženca za pridobitev naročilnice (RIZA-1, št. 489) oziroma da je obdolženec napotil K. naj prične z deli na K. (RIZA-1, št. 240), saj pogovora niti v izpostavljenem delu, predvsem pa ne v zvezi s preostalimi pogovori (npr. RIZA-1, št. 2276 - „K. mora dat... K. ma to... K. pa lahko...“), ne potrjujeta pritožbene interpretacije. Pravilna je namreč dokazna ocena sodišča prve stopnje v točkah 10-13 in 37 napadene sodbe.

17. Pritožba graja zaključek sodišča prve stopnje, da F. K. do 10. 5. 2011 ni bila izdana nobena naročilnica, vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje namreč dosledno povzema vsebino dokazov (priloga A1 in list. št. 115-248) in pravilno pojasnjuje, da je bilo glede na datum na naročilnici pred 9. 5. 2011 izstavljenih 10 naročilnic, po tem datuma pa kar 16 naročilnic, pri čemer F. K. do tega datuma ni prejel niti ene naročilnice (RIZA-1, št. 2330). Pravilna je zato presoja sodišča prve stopnje, ki, glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, loči med datumom izdaje naročilnic in datumom prejema le teh ter ob upoštevanju pravil za sklenitev pravnega posla utemeljeno ugotavlja, da je K. izročil prepovedano nagrado pred sklenitvijo posla (točke 16, 55 in 56 napadene sodbe). Pritožba, ki slednje povsem zanemari, ne more povzročiti dvoma v ugotovljene zaključke sodišča prve stopnje, pri čemer tudi iz točke 51 napadene sodbe, ki jo pritožba graja, izhaja, da sodišče prve stopnje opisana časovna trenutka izrecno loči, razlogi napadene sodbe pa zato ne nasprotujejo očitku vnaprejšnjega dajanja nedovoljene nagrade.

18. Kot neutemeljeno pa se izkaže tudi pritožbeno zatrjevanje, da tekom postopka ni bilo z gotovostjo dokazano, da je obdolženec 10. 5. 2011 od F. K. prejel denarni znesek v višini 200,00 EUR, kar pritožba utemeljuje z grajo poročila o tajnem opazovanju z dne 12. 5. 2011. V predmetnem poročilu je za navedbo o izročitvi denarja v oklepaju zabeleženo „video dokumentirano“, čeprav samega dejanja na posnetku ni videti, saj je od celotnega dogajanja posnet le začetni del (priloga C8), a zgolj zato, ker se zapis pojavlja na neustreznem mestu, ni mogoče povzročiti dvoma v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je takrat dejansko prišlo do izročitve denarja, saj takšna ugotovitev temelji tudi na drugih dokazih, ki so v razlogih napadene sodbe obširno in tehtno navedeni. Že iz prestreženih telefonskih pogovorov izhaja, da sta se F. K. in obdolženec za izročitev denarja dogovarjala aprila 2011 (RIZA-1, št. 240), da sta se srečala dan za tem, ko je obdolženec po sestanku na E. M. F. K. zagotovil, da bo dobil vse naročilnice (RIZA-1, št. 1904, 1934, 2120) in da je K. sogovorniku teden za tem dejal: „Dal sem mu neko 200 evrov K., sponzoriral sem malo“ (RIZA-1, št. 3061). O verodostojnosti poročila o tajnem opazovanju z dne 12. 5. 2011 se je sodišče prve stopnje prepričalo na podlagi izpovedbe vodje preiskave, priče D. M., ki je prepričljivo pojasnil, da navedba v poročilu temelji na vidni zaznavi policista, ki je izvajal ukrep, nenazadnje pa ne gre prezreti, da sta dogodek potrdila tako F. K., kot tudi obdolženec, čeprav se je slednji, potem ko je ugotovil, da izročitev denarja ni vidna na posnetku, začel spraševati, ali je sploh dobil denar ravno tistega dne. Pritožba, ki v tem delu zgolj ponavlja zagovor obdolženca in navaja, da si po tolikem času ni mogoče zapomniti takšne podrobnosti, zato dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more omajati.

19. Prav tako pritožba nima prav, ko trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo namen izročenega denarja in ko smiselno ponavlja obdolženčev zagovor v smeri, da mu je F. K. vrnil 200,00 EUR, ker je v zvezi z apartmajem na Pagu zanj poravnal obratovalne stroške v višini 2.000,00 HRK. Ob upoštevanju, da že protivrednosti zneskov ni mogoče enačiti in da sta se o izročitvi denarja pogovarjala v aprilu 2011, je navedbe obdolženca in priče F. K. v tem delu pravilno zavrnilo sodišče prve stopnje, ki je svojo odločitev prepričljivo obrazložilo (točke 41, 43, 57-60 napadene sodbe). Glede na vrsto nedoslednosti v njunih navedbah, ki jih ne gre pripisati zgolj poteku časa, pa ni mogoče slediti pritožbi, ki dokazni oceni v tem delu nasprotuje. Pritožbeno sodišče z zaključki napadene sodbe v celoti soglaša in le še dodaja, da pritožba s sklicevanjem na dopis K. odvetnika (ki tudi sicer odrezkov položnic ni predložil) ne more biti uspešna, kot povsem brezpredmetna za dokazovanje namena izročenega denarja pa se izkaže tudi pritožbena navedba, da je tožilstvo kazensko ovadbo zoper F. K. v zvezi z obdolžencem zavrglo, saj je bila ta zavržena v posledici njegovega dogovora s tožilstvom (opomba 1 napadene sodbe). Glede presoje namena izročenega denarja pa se kot zmotna izkaže tudi pritožbena interpretacija pogovora RIZA-1, št. 3061, ker je vsebina pogovora povsem skladna z ugotovitvami tajnega opazovanja, kot je že bilo navedeno, sodišče prve stopnje pa se je že na podlagi navedb obdolženca in F. K. prepričalo, da se besede ne nanašajo na sponzoriranje izleta (točka 52 napadene sodbe).

20. Iz navedenih razlogov, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je pritožba, vložena zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljena.

Odločba o kazenski sankciji in pritožba okrožnega državnega tožilca:

21. Pritožba obdolženčevega zagovornika je vložena iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanske stanja, zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo tudi odločbo o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Slednjo je preizkusilo tudi zaradi pritožbe državnega tožilca, ki se zavzema za izrek stranske denarne kazni, saj meni, da zgolj z izrečeno pogojno obsodbo ne bo dosežen cilj resocializacije, ker obdolženec tekom kazenskega postopka ni uvidel napačnosti svojega ravnanja, prav tako pa po oceni pritožbe brez izreka stranske denarne kazni ne bo dosežen cilj retribucije. Navaja, da je določitev neugodnosti v obliki stranke denarne kazni utemeljena predvsem zaradi krivde in teže kaznivega dejanja, ker je nagrado obdolženec sprejel v okviru korupcijskega dejanja, pri tem pa je bil motiviran s pohlepom in se je hkrati zavedal, da povzroča škodo izvajalcu in delodajalcu.

22. Pritožba državnega tožilca ni utemeljena, prav tako pa ob uradnem preizkusu ni bilo najti nobenih razlogov, ki bi narekovali spremembo izrečene kazenske sankcije obdolžencu v korist. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo in ocenilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in vse ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije ter obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo opozorilne narave - pogojno obsodbo, v njej pa določilo primerno zaporno kazen in preizkusno dobo, ob tem pa pravilno na podlagi četrtega odstavka 241. člena KZ-1 odločilo, da se mu nedovoljeno sprejeto darilo odvzame. Pri presoji je sodišče prve stopnje, ob odsotnosti obteževalnih okoliščin, kot olajševalni okoliščini ustrezno upoštevalo časovno odmaknjenost očitanega kaznivega dejanja in da gre za nižji znesek sprejetega nedovoljenega darila, kar tudi po presoji pritožbenega sodišča objektivno znižuje težo kaznivega dejanja, v okviru vrednotenja obdolženčeve krivde pa je pravilno pojasnilo, da je obdolženec s svojim ravnanjem zasledoval lastne koristi in da so tovrstna koruptivna ravnanja dolgoročno škodljiva za posamezno gospodarsko družbo in za družbo na splošno ter so v nasprotju s poštenimi tržnimi zakonitostmi in poslovno konkurenco. Slednje pa glede na ugotovljeni olajševalni okoliščini, kakor tudi ob upoštevanju obdolženčeve starosti, njegove upokojitve ter dejstva, da mu je nedovoljeno darilo odvzeto, ne utemeljuje izreka stranske denarne kazni, kot je to pravilno in skladno z namenom kaznovanja presodilo sodišče prve stopnje. V pritožbi državnega tožilca obširno izpostavljene okoliščine glede obdolženčeve motiviranosti s pohlepom in škodljivosti korupcijskih kaznivih dejanj za gospodarstvo ter družbi K. F. d.o.o. in E. M. d.d. so bile pri odmeri kazenske sankcije upoštevane v zadostni meri, medtem ko preostalim okoliščinam ne gre pripisati takšne teže, da bi, ob izrečeni pogojni obsodbi, narekovale še izrek stranske denarne kazni.

23. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

24. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP. Obdolženec je glede na izid pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso, ki je bila odmerjena na podlagi tarifnih številk 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, upoštevaje težavnost zadeve in premoženjske razmere obdolženca.

1 Prim. Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 343; Šugman Stubbs K., Gorkič P., Dokazovanje v kazenskem postopku, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 300. 2 Prim. Filipčič K. in drugi, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Pravna fakulteta UL, Ljubljana, 2019, str. 1028.