Jedro

Dodatno poučevanje in procesno svetovanje pritožnici, da naj v upravnem sporu pred sodiščem prve stopnje izpodbija oziroma izrecno prereka poleg v tožbi že navedenih tudi še drugo (določeno) odločilno dejstvo, sicer bo šteto za priznano, bi pomenilo prekoračitev predvidene nepristranske vloge sodišča v okviru pomoči prava neuki stranki (12. člen ZPP). Navedeno dejstvo spremembe lastništva je sodišče prve stopnje pravilno štelo za priznano (214. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) in zato ne drži pritožbeni ugovor, da bi moralo to ugotovitev sodišče prve stopnje nadalje utemeljevati.

Določba 45. člena ZUS-1 je namenjena izvajanju pripravljalnega postopka v ožjem pomenu, medtem ko vročanje vlog umeščamo v pripravljalni postopek v širšem pomenu, ki ga navedena določba ne ureja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 3., 5. in 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo vloženo zoper sklep Agencije za energijo, št. 451-15/2019-12/628 z dne 17. 7. 2020 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), s katerim je navedeni organ ustavil upravno izvršbo, dovoljeno s sklepom, št. 521-7/2007-30/EE-28 z dne 24. 10. 2011, zoper Elektro Ljubljana, d. d., saj je ta izpolnil obveznost, ki ji je bila naložena z odločbo toženke, št. 521-7/2007-23/EE-28 z dne 23. 11. 2007. 2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tožene stranke izhaja, da je bila zadevna upravna izvršba ustavljena, ker je Elektro Ljubljana, d. d., izpolnila svojo obveznost ponovne priključitve objektov na nepremičninah, par. št. 530/35 in 530/14, obe k. o. ..., na spremenjeno odjemno mesto št. 733019908003 oziroma merilno mesto 000009849, in je zaradi tega odpadel razlog za nadaljevanje upravne izvršbe. Ugotovljeno je bilo tudi, da se je v vmesnem času spremenilo lastništvo navedenih nepremičnin in tožnica tako ni več lastnica nepremičnin, na katerih se nahaja omenjeno merilno mesto.

3. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da izpodbijani sklep ne more poseči v tožničino pravico ali pravno varovano korist. Izpodbijani sklep zanjo nima nobenih posledic, ob tem pa ne gre za pomembno pravno vprašanje. Sodišče prve stopnje je tožbo zato s sklepom zavrglo.

4. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vložila pritožbo zaradi procesnih kršitev (tako absolutnih kot relativnih bistvenih kršitev). Navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z lastništvom nepremičnine protispisno ugotovilo, da pritožnica ni prerekala navedb tožene stranke. Poleg tega se do navedb pritožnice v zvezi s tem sploh ni opredelilo, prav tako pa tudi ne do dokazov, na podlag katerih je sledilo toženki, zato je podana procesna kršitev neobrazloženosti sodne odločbe in kršitev 25. člena Ustave. Pritožnica navaja tudi, da je bila v upravnem sporu pred sodiščem prve stopnje prava neuka stranka, zato bi jo moralo sodišče prve stopnje v skladu z 12. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in prvim odstavkom 45. člena ZUS-1 ter 22. členom Ustave v fazi priprav na glavno obravnavo pozvati, da se v določenem roku opredeli do ključnih navedb toženke in za svoje trditve predloži dokaze, sicer bo štelo, da so trditve toženke priznane (214. člen ZPP) in bo tožbo zavrglo, česar pa ni storilo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v nov postopek. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

5. Vrhovno sodišče je ob pritožbi z dne 22. 2. 2023, ki jo je vsebinsko obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno (v smislu vložitve po upravičeni osebi, tj. v obravnavnem primeru odvetnici), v pritožbenem postopku prejelo več vlog, ki so bile vložene po sami tožeči stranki brez postulacijske sposobnosti. Zato slednjih pri odločanju ni upoštevalo (drugi odstavek 22. člena ZUS-1).

6. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Kot izhaja iz dejanskega stanja zadeve, ugotovljenega s strani sodišča prve stopnje, se spor vodi zaradi izvršbe priklopa objektov na nepremičninah, par. št. 530/35 in 530/14, obe k. o. ..., na navedeno spremenjeno odjemno mesto za električno energijo. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila upravna izvršba ustavljena, ker je bil priklop izveden, v obrazložitvi pa je bilo ugotovljeno tudi, da pritožnica ni več lastnica navedenih nepremičnin. Dejstva, na katera je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, je torej ugotovila v izpodbijanem sklepu že tožena stranka.

9. Odločitev sodišča prve stopnje o tem, da pritožnica nima pravnega interesa za tožbo zoper izpodbijani sklep, s katerim je bila izvršba s strani tožene stranke ustavljena, temelji na dveh temeljih: da je zavezanec naloženo obveznost že izpolnil in da pritožnica ni več lastnica nepremičnin, na katere se spor nanaša. Tožnica je v tožbi sicer zatrjevala, da navedeni priklop ni bil izveden, vendar pa temu nasprotne ugotovitve sodišča prve stopnje s pritožbo ne izpodbija (več). Glede na navedbe v pritožbi pa je v postopku pred Vrhovnim sodiščem sporna (procesna) ugotovitev sodišča, da je bilo dejstvo spremembe lastništva neprerekano in da je bilo s tem tudi dokazano.

10. Ker pritožnica v pritožbi nasprotuje zgolj temelju izpodbijanega sklepa glede lastništva navedenih nepremičnin, dejanskega stanja pa Vrhovno sodišče ne preizkuša po uradni dolžnosti, pritožba že zaradi tega ne more biti uspešna. Tudi ob uspehu s temi pritožbenimi navedbami bi namreč sklep še nadalje obstal v veljavi na podlagi drugega temelja, torej v pritožbenem postopku nespornega dejstva, da je bila s strani toženke naložena obveznost že izvršena.

11. Ne glede na to pa Vrhovno sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje tudi sicer pri presoji vprašanja lastništva nepremičnin postopalo pravilno. Pritožnica namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala, da je lastnica zadevnih nepremičnin oziroma, da ima druga razpolagalna upravičenja, ne glede na to, da je dejstvo spremembe lastništva navedla toženka tako v izpodbijanem sklepu kot tudi v odgovoru na tožbo.1 Temu dejstvu torej ni nasprotovala, čeprav je bila z njim seznanjena in je to možnost imela. Tega pritožnica niti ne zanika, temveč trdi, da bi morala biti na posledice pomanjkljivosti oziroma nedoslednosti svojih trditev kot laična stranka posebej opozorjena. Za tako dolžnost sodišča prve stopnje pa v zakonu ni mogoče najti podlage. Dodatno poučevanje in procesno svetovanje pritožnici, da naj v upravnem sporu pred sodiščem prve stopnje izpodbija oziroma izrecno prereka poleg v tožbi že navedenih tudi še drugo (določeno) odločilno dejstvo, sicer bo šteto za priznano, bi pomenilo prekoračitev predvidene nepristranske vloge sodišča v okviru pomoči prava neuki stranki (12. člen ZPP).2

12. Navedeno dejstvo spremembe lastništva je sodišče prve stopnje pravilno štelo za priznano (214. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1)3 in zato ne drži pritožbeni ugovor, da bi moralo to ugotovitev sodišče prve stopnje nadalje utemeljevati. Nenazadnje pritožnica tudi v pritožbi ne zatrjuje, da je sama še nadalje lastnica zadevnih nepremičnin, niti za to ne predloži nobenih dokazov - čeprav hkrati trdi, da je bila opustitev navajanja le-tega posledica postopanja sodišča prve stopnje, ki je na pomen te navedbe ni predhodno opozorilo.

13. Posledično obstojijo razlogi za zavrženje tožbe iz 3., 5. in 6. točke prvega odstavka 36. člena, ki jih je kot podlago za svojo odločitev pravilno navedlo sodišče prve stopnje.

14. Prav tako je očitno napačno stališče pritožnice, da je tožba prestala predhodni preizkus in da je sodišče odločalo po določbah pripravljalnega postopka ZUS-1, v katerem bi ji moralo dati posebna procesna pojasnila o njenem ravnanju. Tožba je bila zavržena kot nedovoljena prav v fazi predhodnega preizkusa, na kar ne vpliva dejstvo, da je bila posredovana toženi stranki v odgovor in da so bile torej v postopku izmenjane vloge. Določba 45. člena ZUS-1 je namenjena izvajanju pripravljalnega postopka v ožjem pomenu, medtem ko vročanje vlog umeščamo v pripravljalni postopek v širšem pomenu, ki ga navedena določba ne ureja.4 Zato v obravnavanem primeru kršitev navedenega člena ni podana.

15. Prav tako Vrhovno sodišče zavrača očitke o neobrazloženosti sklepa sodišča prve stopnje in kršitvi pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Očitno je, da je bila pritožnica seznanjena z razlogi za odločitev sodišča prve stopnje in da jim je lahko v pritožbi argumentirano nasprotovala. Na tej podlagi pa je Vrhovno sodišče tudi lahko presodilo o zatrjevanih kršitvah, ki jih je navedla v svoji pritožbi.

16. Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe za odločitev niso bistvene, poleg tega pa niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka**

17. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Le pavšalno nasprotovanje pritožnice vsem, po njenem naziranju neresničnim navedbam toženke, v skladu s pravno teorijo in sodno prakso o uporabi 214. člena ZPP, ni pravno upoštevno, ker ni substancirano. Rijavec, V., v: Ude, L. in ostali, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Založba Ljubljana, 2005, stran 564. Sodba VSRS II Ips 30/2006 z dne 13. 3. 2008, sodba VSK I Cp 64/2007 z dne 23. 5. 2007; sodba VSL I Cp 674/2021 z dne 18. 5. 2021. 2 Ta določa: "Stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, opozori sodišče, katera pravdna dejanja lahko opravi." 3 Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Stranka lahko učinek domneve priznanja iz prejšnje določbe prepreči tudi z izjavo, da ne pozna dejstev, vendar le, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje. 4 Štucin, Z., v: Kerševan, E. (ur.), Zakon o upravnem sporu s komentarjem,GV Založba Ljubljana, 2019, stran 287.