Jedro

Tožnica ni več lastnica nepremičnin, na katerih je merilno mesto, ki ga je treba v skladu z izrekom izpodbijanega sklepa priklopiti na distribucijsko omrežje, in z njimi ne razpolaga. Zaradi ugotovljenega tožnica v zvezi z izpodbijanim sklepom ne more uveljavljati kakšnih svojih pravic ali pravnih koristi, izpodbijani akt pa zanjo očitno nima nobenih posledic, pri čemer pri obravnavi te zadeve ne gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je bila ustavljena upravna izvršba, dovoljena z sklepom tožene stranke št. 521-7/2007-30/EE-28 z dne 24. 10. 2011 (1. točka). Ugotovljeno je bilo, da v postopku njegove izdaje niso nastali posebni stroški (2. točka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožena stranka z odločbo št. 521-7/2007-23/EE-28 z dne 23. 11. 2007, ugotovila, da je A., d. d. dne 17. 8. 2006 nezakonito izvedla odjavo in spremembo odjemnega mesta št. B oziroma merilnega mesta C oziroma odjemalca. Naložila ji je, da mora v roku 24 ur na svoje stroške znova priključiti objekte na tem odjemnem oziroma merilnem mestu. A., d. d. tega v roku ni izpolnila, zato je tožena stranka z izpodbijanim sklepom zoper njo dovolila izvršbo in ji hkrati naložila, da mora to obveznost izpolniti v naknadnem roku enega dneva. Ko jo je A., d. d. obvestila, da je to izvedla, je tožena stranka z izpodbijanim sklepom ustavila upravno izvršbo. V tem času se je spremenilo lastništvo nepremičnin s parc. št. 530/35 in 530/14, obe k.o. Č. Lastnici parc. št. 530/35 sta sedaj D. D. in E. E. (vsaka do ½), lastnica parc. št. 530/14 do celote pa je E. E. 3. Tožnica v tožbi navaja okoliščine glede priklopa in naknadnega ponovnega odklopa zgoraj navedenega merilnega mesta. Toženi stranki očita, da je z izvršbo namerno odlašala in se vseskozi izgovarjala, da zaradi vložene pritožbe z izvršbo ne more nadaljevati. Za ustavitev upravne izvršbe krivi nekdanjo ministrico za infrastrukturo F. F. oziroma Ministrstvo za infrastrukturo. Zaradi navedenega ravnanja tožene stranke je tožnica zbolela, propada ji uspešna obrt, od leta 2006 dalje pa trpi nevzdržno duševno in socialno stisko. Meni, da izpodbijani sklep posega v njene človekove pravice in svoboščine ter je nesorazmeren z 2. členom Ustave RS. Z izdajo izpodbijanega sklepa je tožena stranka odlašala osem let in ji s tem preprečila „vložitev sodne izvršbe“. Sodišču smiselno predlaga naj izpodbijani sklep odpravi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponovno navaja razloge izpodbijanega sklepa. Izpostavlja, da tožnica ni prerekala, da je zavezanec po sklepu o upravni izvršbi (A., d. d.) izpolnil naloženo obveznost, zato je upravno izvršbo v skladu s prvim odstavkom 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ustavila. Zavrača očitke o zavlačevanju postopka, ki ga je vodila v okviru rokov, ki jih določa ZUP. Dvomi, da ima tožnica aktivno legitimacijo v tej zadevi, saj ne uveljavlja nobene svoje pravice ali pravne koristi. Poleg tega izpodbijani sklep ne posega v njeno pravico ali neposredno, na zakon oprto osebno korist. Tožnica namreč ni nasprotovala njeni ugotovitvi, da ni več lastnica nepremičnin z merilnim mestom, na katerega se je nanašala obveznost A., d. d., prav tako pa tožnica ni uspela izkazati, da s temi nepremičninami lahko razpolaga. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. V nadaljnjih vlogah tožnica ponavlja dosedanje trditve.

**K I. točki izreka:**

6. Tožba ni dovoljena.

7. Sodišče mora pri predhodnem preizkusu tožbe preveriti, ali ni podan kateri od razlogov iz prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Sodišče tožbo s sklepom zavrže, če tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1); če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno nima nobenih posledic za tožnika, ali pa so te posledice zanemarljive, razen če gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja; (5. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1); če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

8. Sodišče ugotavlja, da je bil izpodbijani sklep izdan, ker je bilo ugotovljeno, da je zavezanec po sklepu o upravni izvršbi, to je A., d. d., izpolnil s sklepom tožene stranke št. 521-7/2007-30/EE-28 z dne 24. 10. 2011 naloženo obveznost (priklop merilnega mesta št. C. na distribucijsko omrežje) in je zaradi tega odpadel razlog za nadaljevanje upravne izvršbe. Tožnica tega ni prerekala, kot tudi ne ugotovitve tožene stranke, da se je v vmesnem času spremenilo lastništvo nepremičnin, na katerih se nahaja omenjeno merilno mesto (parc. št. 530/35 in 530/14, obe k.o. Č.). Tožnica ni več lastnica teh nepremičnin in z njimi ne razpolaga.

9. Zaradi ugotovljenega tožnica v zvezi z izpodbijanim sklepom ne more uveljavljati kakšnih svojih pravic ali pravnih koristi, izpodbijani akt pa zanjo očitno nima nobenih posledic, pri čemer pri obravnavi te zadeve ne gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja. Tožnica namreč ni lastnica nepremičnin, na katerih se nahaja omenjeno merilno mesto. Iz tega razloga izpodbijani sklep tudi ne more poseči v kakšno njeno pravico ali v njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist. 10. Glede na obrazloženo, je sodišče na podlagi 3., 5. in 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo kot nedovoljeno zavrglo in se ni opredeljevalo do vsebinskih tožbenih navedb.