Jedro

Dogovor, s katerim bi se delavec z delodajalcem dogovoril, da bo v času, ko je v delovnem razmerju, namesto plače prejemal le tisto, kar bo izterjano od dolžnikov delodajalca, ni dopusten, saj je plača temeljna pravica delavca. Kljub takšnemu dogovoru je tožbeni zahtevek za plačilo plače za ta čas utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika, da mu je tožena stranka dolžna obračunati bruto plače za obdobje maj 2004 do 29. 3. 2006, v skupnem znesku 32.862,63 EUR in od bruto zneskov obračunati davke in prispevke in nato tožeči stranki izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zapadlosti plač do plačila. Prav tako je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2004, 2005 ter delno za leto 2006 v skupnem znesku 1.749,35 EUR, mu izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, po plačilu akontacije dohodnine od bruto zneskov ter iz naslova povračil stroškov za prehrano med delom izplačati 2.543,01 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi in iz naslova povračil stroškov za prevoz na delo in z dela znesek 681,86 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je toženi stranki tudi naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 2.062,94 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroške sodnih taks v znesku 756,72 EUR, na račun sodnih taks za pravne osebe, glede na to, da je tožnik bil s sklepom sodišča z dne 24. 8. 2006 oproščen plačila stroškov postopka vključno s sodnimi taksami.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz razlogov po 338. členu ZPP v povezavi z 19. členom ZDSS-1 in predlaga sodišču druge stopnje, da pritožbi ugodi ter tožbeni zahtevek tožnika zavrne oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožena stranka v pritožbi zatrjuje, tako kot že tekom postopka na prvi stopnji, da se je tožnik zaposlil pri toženi stranki iz dveh razlogov in sicer poglavitni razlog je bilo dejstvo, da mu je direktorica tožene stranke posodila denar, katerega tožnik ni mogel vrniti, zato se je ponudil, da ji dolgovane zneske povrne z delom. Ravno tako je tožnik zaprosil direktorico tožene stranke, da ga zaposli, da bo imel urejeno zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, ker je bil sam v težavnem položaju. Tožnik se je z direktorico tožene stranke dogovoril, da se zaposli pri toženi stranki in da mu tožena stranka plačuje prispevke in plačo v zameno za pomoč pri tožbah s podjetjem S. d.o.o. Tožnik nikoli ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ampak je delovno razmerje temeljilo na ustnem dogovoru, sklenjenim med tožnikom in direktorico tožene stranke. Proti koncu 90-ih je tožena stranka vedno težje poslovala in je zato svoje delavce prerazporedila v drugo podjetje, v podjetju pa sta ostali zaposleni le še dve osebi in sicer tožnik in direktorica tožene stranke. Zaradi vedno težjega položaja tožene stranke, pa je tožena stranka s tožnikom sklenila dogovor dne 25. 5. 2003, pri katerem je bil udeležen tudi odvetnik M.L.. Dogovor je predstavljal novacijo dogovora, na podlagi katerega se je tožnik zaposlil pri toženi stranki. Z novim dogovorom sta se pravdni stranki dogovorili, da tožnik ne bo imel več mesečne plače, ampak bo plačan zgolj in samo od izterjanih terjatev do S. d.o.o. in ostalih dolžnikov. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik zneske, ki so mu pripadali na podlagi dogovora z dne 25. 5. 2003, od izterjanih terjatev, tudi prejel izplačane kot plačo in je zato tudi tožena stranka nanje morala obračunati prispevke, kar potrjuje odločba Davčnega urada. Ko je direktorica tožene stranke tožniku izplačala vse zneske, v skladu z dogovorom z dne 25. 5. 2003, je želela tožniku prekiniti delovno razmerje in ga odjaviti, vendar pa tožnik ni predložil toženi stranki delovne knjižice in zastopnica tožene stranke je zmotno menila, da zaradi tega tožnika ne more odjaviti iz delovnega razmerja. Tožnik pa nikoli ni zahteval plačila plače od tožene stranke in edini razlog, da tega ni storil je dejstvo, da se je zavedal spremembe prvotnega dogovora o zaposlitvi glede plač in prejemkov, katere so bile poplačane z deležem izterjanih terjatev. Nelogično je, da bi tožnik za izterjavo terjatev, ki je bila, kot izhaja tako iz njegovega pričanja kot pričanja zakonite zastopnice, pravzaprav njegovo edino delo po letu 2000, prejel plačo ter še procente. Tožnik bi bil s tem dvojno plačan za delo, ki ga je bil dolžan opraviti kot delavec tožene stranke. Tožena stranka meni, da je sodišče v izpodbijani sodbi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Na podlagi dejstev ter izvedenih dokazov je razvidno, da je med pravdnima strankama pomenil sklenjen dogovor v letu 2003 novacijo dogovora, na podlagi katerega se je tožnik zaposlil pri toženi stranki. Novacija se nanaša na denarne prejemke tožeče stranke, ki so se poračunali s procenti od izterjanih terjatev od dolžnikov tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/2004), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 2. odstavku 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka ter da je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne razloge izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče le preizkusilo ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev tudi ni ugotovilo.

V skladu s 30. členom ZDSS-1 je pritožbeno sodišče na pritožbeni obravnavi ponovilo izvedene dokaze v zvezi s pritožbenim očitkom, da sta se stranki z sporazumom z dne 25. 3. 2003 izrecno dogovorili, da predstavlja sklenjen sporazum novacijo dogovora o sklenitvi delovnega razmerja, ter da sta se dogovorili, da tožnik ne bo več prejemal plače mesečno, ampak bo poplačan v procentih od izterjanih terjatev, ter da tožnik vse od marca 2006 od tožene stranke ni zahteval izplačila plače, ker se je zavedal, da predstavlja sporazum z dne 25. 5. 2003 spremembo prvotnega ustnega dogovora o sklenitvi delovnega razmerja in na podlagi dodatnega zaslišanja strank zaključilo, da sporazum, ki sta ga stranki podpisali 25. 5. 2003 ne predstavlja pravne podlage za to, da je tožena stranka tožniku prenehala izplačevati mesečno plačo. Zato pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožba uveljavlja neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in sicer, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 1. 1. 1998 kot komercialni direktor, da pismene pogodbe o zaposlitvi stranki sicer nista sklenili, vendar pa obstoj delovnega razmerja med strankama ni bil sporen in tožena stranka je tožniku izplačevala plačo, v višini 342.400,00 SIT (sedaj 1.428,81 EUR), vse do aprila 2004, po tem datumu pa toženka tožniku ni izplačevala plače niti davkov in prispevkov iz delovnega razmerja (potrdilo tožene stranke z dne 3. 3. 2006 – priloga A14).

Na podlagi navedenega je sodišče pravilno zaključilo, da je tožnik v spornem obdobju od maja 2004 do 29. 3. 2006 bil v delovnem razmerju pri toženi stranki, navedeno pa izhaja tudi iz pravnomočne sodbe sodišča Pd 560/2006 z dne 30. 5. 2006 in sicer, da je do prekinitve delovnega razmerja med strankama prišlo dne 29. 3. 2006, zaradi izredne odpovedi s strani tožnika.

Tožena stranka sicer ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik bil v delovnem razmerju vse do 29. 3. 2006, pač pa trdi, da sta z sporazumom z dne 25. 3. 2003 stranki spremenili prvotno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in sta se dogovorili, da tožnik ne bo več prejemal mesečne plače, ampak bo poplačan zgolj in samo od izterjanih terjatev do S. d.o.o. in ostalih dolžnikov in da je na podlagi tega dogovora tožnik tudi prejel izplačane zneske, in sicer 3.750.000,00 SIT dne 24. 6. 2004 ter dne 14. 6. 2004 še znesek 12.847.053,00 SIT. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje, da predstavlja sklenjen sporazum z dne 25. 5. 2003 novacijo dogovora, na podlagi katerega se je tožnik zaposlil pri toženi stranki. Med strankama postopka je bilo nesporno, da je med tožnikom in toženo stranko šlo za sklenitev delovnega razmerja, čeprav nista sklenili pisne pogodbe o zaposlitvi. Tožnik se je zaposlil pri toženi stranki 1. 10. 1998 kot komercialni direktor, kar je med strankama bilo nesporno in prav tako je bilo nesporno, da je tožena stranka tožniku izplačevala plačo vse do aprila 2004, v višini 342.400,00 SIT bruto (sedaj 1.428,81 EUR).

V času sklenitve delovnega razmerja veljaven Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90 s spremembami) sicer res ni vseboval tako jasne določbe, kot to vsebuje novi Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) v 4. odstavku 15. člena in sicer, da če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi (npr. določilo o plači in drugih prejemkih) to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi, vendar je sodna praksa glede tega povsem jasna, da če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi.

Zakon o delovnih razmerjih ne pozna novacije dogovora v smislu, kot to zatrjuje tožena stranka, da predstavlja novacijo dogovora sklenjen sporazum z strankama dne 25. 5. 2003 in da sta stranki z novim dogovorom dogovorili, da tožnik ne bo prejemal več mesečne plače, ampak bo plačan zgolj in samo od izterjanih terjatev do S. d.o.o. in ostalih dolžnikov. V 4. členu ZDR definira delovno razmerje kot razmerje med delavcem in delodajalcem, s katerim se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgoma opravlja delo, po navodilih in pod nadzorom delodajalca. V delovnem razmerju je vsaka od pogodbenih strank dolžna izvrševati dogovorjene ter predpisane pravice in obveznosti. Torej temeljna obveznost delodajalca je odplačnost pogodbe o zaposlitvi oziroma plačilo za delo. Pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi sta delodajalec in delavec dolžna upoštevati določbe Zakona o delovnih razmerjih in drugih zakonov, ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe, kolektivne pogodbe in splošne akte delodajalca. Torej ZDR v 7. členu omejuje avtonomijo pogodbenih strank in v 42. členu določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo, v skladu z določbami od 126. do 130., od 133. do 135. in 137. člena ZDR.

V skladu s 134. členom se plača izplačuje za plačilno obdobje, ki ne sme biti daljše od enega meseca in sicer se izplača najkasneje 18. dan po izteku plačilnega obdobja. Prav tako konvencija MOD št. 95 o varstvu plač določa (12. in 13. člen), da je plačo potrebno izplačevati redno, v predpisanih časovnih obdobjih in da rednost izplačevanja plače in določenost plačilnih obdobij zagotavlja nujno kontinuiteto plače, predvidenost dohodka in s tem varnost finančnega položaja delavca in s tem zmanjšuje potrebo delavcev po zadolževanju. Kršitev te zahteve konvencije je ena najhujših kršitev. Konvencija še določa, da morajo biti delavci obveščeni glede plače na primeren in razumljiv način in sicer pred oziroma ob zaposlitvi ter ob vsaki spremembi v tej zvezi, prav tako pa tudi o sestavi plače za določeno obdobje ob vsakem izplačilu plače. Torej dogovor med strankama z dne 25. 5. 2003, na katerega se sklicuje tožena stranka, v konkretnem primeru sploh ni dopusten, glede na določbe Zakona o delovnih razmerjih in ratificirane Konvencije in bi smiselno lahko predstavljal le dogovor v smislu 139. člena ZDR – udeležba pri dobičku. Delavec in delodajalec se namreč lahko dogovorita, da ima delavec pravico do deleža dobička in ta delež se določi na osnovi dobička v poslovnem letu, izračunanem v skladu z zakonom. Plača je v skladu s 126. členom ZDR namreč sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov in sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi.

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sama.