Jedro

ZPP uzakonja načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP), kar pomeni, da ni predpisano, s kakšnim dokazom lahko stranka dokazuje določeno dejstvo, niti ni vnaprej določena formalna dokazna moč posameznega dokaza, temveč sodišče dokaze presoja prosto.

Izrek

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka spremeni tako, da glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 12.133,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.758,55 EUR od 5. 9. 2012 dalje do plačila, od zneska 2.075,19 EUR od 11. 9. 2013 dalje do plačila, od zneska 5.300,00 EUR od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.617,62 EUR, v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu (III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sta dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 8.710,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.999,83 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo. Podrejeno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožeči stranki prisodi še znesek 22.442,45 EUR s stroškovno posledico. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede izgube na dohodku, in sicer da je tožnik prejel s strani delodajalca, bolniške blagajne, pokojninske zavarovalnice, AMS ter občinskega urada A. znesek 115.244,48 EUR, kar ne drži, saj je tožnik iz tega naslova prejel znesek 93.510,09 EUR. To pomeni, da izguba na dohodku tožnika po odbitju prejetega zneska od zneska 139.971,66 EUR, kolikor bi tožnik zaslužil v vtoževanem obdobju, če ne bi bilo škodnega dogodka, znaša 46.460,84 EUR in ne 24.707,18 EUR, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Kar se pa tiče nepremoženjske škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje v primeru 60% zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika, iz česar je očitno izhajal izvedenec medicinske stroke, upoštevaje Orientacijske kriterije Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške, tožniku iz tega naslova prisodilo prenizko odškodnino. Prav tako je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo z odločitvijo, da toženčev soprispevek k nezgodi znaša le 20%, saj bi moralo toženčev soprispevek oceniti na 40%.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Soodgovornost toženca za škodni dogodek ni podana. Iz ugotovitev izvedenskega mnenja izhaja, da bi zavarovanec tožene stranke nezgodo lahko preprečil le, če bi skozi nepregledni ostri desni ovinek pripeljal povsem po desni smeri smernega vozišča, česar zavarovancu tožene stranke ni nalagal noben cestnoprometni predpis. Zavarovanec toženke s svojo vožnjo ni prekršil nobenega cestnoprometnega predpisa, saj je bila hitrost njegove vožnje 75 km/h pod dovoljeno hitrostjo 90 km/h, na razdalji, ko je videl tožnika, pa z zaviranjem ni mogel preprečiti nezgode. Tožnik je povzročil kritično prometno situacijo, ko se je odločil za prehitevanje v ostrem nepreglednem ovinku v levo preko neprekinjene črte. Zato o obojestranski krivdi tožnika in zavarovanca toženke ni mogoče govoriti, saj toženec svojega dolžnega ravnanja po nobenem predpisu ni prekršil. Podrejeno pa se tožena stranka pritožuje tudi glede višine premoženjske škode, saj po prepričanju toženke priloženi listinski dokazi v zvezi z izgubo dogodka ne predstavljajo ustreznih dokaznih sredstev. Tožnik ni predložil pogodbe o zaposlitvi, plačilnih listov za 6 mesecev pred nezgodo, odločbe davčnega organa o odmeri dohodnine za leta 2008 do 2012, prav tako ni predložil odločbe zdravstvene zavarovalnice o bolniškem staležu in odločbe, da ne more več opravljati svojega poklica. Poleg tega se sodišče prve stopnje ni izjasnilo o ugovoru zastaranja vtoževane škode za čas pred septembrom 2013, o čemer sodba nima razlogov. Tožniku je neutemeljeno priznalo odškodnino za poškodovani motor v višini 1.000,00 EUR, saj ni predložil nobene fotografije motornega kolesa, ki bi izkazovala obseg poškodb. Z odločitvijo o teku zakonskih zamudnih obresti je sodišče prve stopnje odločilo mimo postavljenega zahtevka v tem delu. Glede stroškov pa opozarja, da je sodišče pozabilo odločiti o stroških v znesku 100,00 EUR, ki jih je kot predujem za tolmača založila toženka.

5. Tožeča stranka je pritožbo tožene stranke podala odgovor, v katerem predlaga zavrnitev njene pritožbe. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni podala odgovora.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

O temelju

7. Tožnik s tožbo vtožuje plačilo materialne in nematerialne škode, ki mu je nastala v škodnem dogodku 8. 9. 2009, prometni nezgodi na Hrvaškem, v kateri je bil udeležen skupaj z zavarovancem toženke V. B. Do nezgode je prišlo ob tožnikovem prehitevanju avtobusa, pri čemer tožnik v tožbi priznava 60% odgovornost za nastali škodni dogodek, zavarovancu toženke pa očita, da je k nezgodi prispeval v 40%, ker je bil alkoholiziran in ni reagiral z umikanjem na desno stran vozišča, ko je zagledal tožnika.

8. Sodišče prve stopnje je v postopku zaradi raziskave sporne prometne nezgode postavilo izvedenca cestnoprometne stroke dr. I. P., ki je izdelal pisno in ustno izvedensko mnenje. Ker je izdelano mnenje strokovno in jasno, ga je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo. Na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik ob dogodku pripeljal v ostri nepregledni levi ovinek po klancu navzdol in je kljub neprekinjeni talni oznaki prehiteval avtobus po nasprotnem smernem vozišču iz smeri S. proti Sp. Tožnik se je v fazi pred trkom sicer umikal v desno proti smernemu vozišču proti S. in tudi zaviral na 10 km/h, vendar se je tožnikovo motorno kolo v fazi trka z levim bokom še vedno nahajalo za okoli 0,5 m na nasprotnem smernem vozišču. Zavarovanec toženke V. B. je v področje prometne nezgode pripeljal skozi ostri nepregledni desni ovinek po smernem vozišču v smeri proti Sp. s hitrostjo 75 km/h, kar je pod dovoljeno hitrostjo 90 km/h. Njegovo motorno kolo se je v času trka nahajalo z levim bokom okoli 0,4 m od neprekinjene talne oznake, njegovo smerno vozišče pa je bilo široko 4,3 m. Izvedenec je v pisnem mnenju ugotovil, da zavarovanec toženke sicer z zaviranjem nezgode ne bi mogel preprečiti, prav tako ne z umikanjem v desno smer, v ustnem mnenju z dne 11. 6. 2015 (list. št. 122) pa je izpovedal, da v primeru, če bi zavarovanec toženke vozil po sredini svojega levega pasu, do trčenja ne bi prišlo. Glede na to, da Hrvaški Zakon o sigurnosti prometa na cestama v prvem odstavku 46. člena določa, da se mora voznik motornega vozila za vožnjo v prometu gibati po sredini voznega pasu, je zavarovanec toženke, ki se je v času trčenja nahajal zgolj 0,4 m od polne črte, prekršil dolžnost vožnje po sredini voznega pasu. Kršitev navedenega pravila predstavlja protipravno ravnanje zavarovanca toženke, ki je tudi po presoji pritožbenega sodišča, k nastanku škode prispevalo v 20%. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, pritožbeni očitek toženke, da zavarovancu toženke ni moč očitati kršitve nobenega prometnega predpisa, ni utemeljen. Kršitev zavarovanca toženke ni, kot zmotno trdi pritožba, dejstvo, da v ovinek ni pripeljal povsem po desni smeri smernega vozišča, temveč to, da ni vozil po sredini svojega pasu, kot mu to nalaga 46. člena Zakona o sigurnosti v cestnem prometu. To, da je kritično situacijo povzročil tožnik, kar priznava v tožbi tudi sam, in je potrjeno z izvedenskim mnenjem, pa je sodišče pri odmeri soprispevka zavarovanca toženke na 20%, pravilno upoštevalo. Zato pritožbeni očitek tožnika, ki se zavzema za zvišanje soprispevka zavarovanca toženke na 40%, ob ugotovitvi, da je tožnik tisti, ki je kritično situacijo povzročil, s tem, ko je prehiteval v ostri popolnoma nepregleden levi ovinek, ki je bil s strani tožnika prekrit z gostim grmičevjem, ni utemeljen.

O nematerialni škodi

9. Tožnik je v nezgodi utrpel, kot je ugotovil izvedenec medicinske stroke, prečni zlom leve stegnenice na prehodu iz srednje v spodnjo tretjino, poškodovana je bila tudi okolna pokostnica ter mišice v bližini zloma ter izpah levega kolena. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem mu je sodišče prisodilo odškodnino v višini 10.000,00 EUR, iz naslova strahu pa odškodnino v višini 1.500,00 EUR, česar pritožbi ne napadata. Tožnik pa se ne strinja z višino odmerjene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 6.000,00 EUR. Kot je ugotovil izvedenec medicinske stroke, je tožnik utrpel trajno funkcionalno prizadetost spodnje okončine zaradi kompleksne poškodbe, predvsem kolenskega sklepa in stopala. Zaradi omejene gibljivosti kolena tožnik sicer lahko sede, ne zmore pa globljega počepa, kot je 90, zaradi česar ne more normalno počepniti ali klečati. Težave ima tudi pri vzpenjanju na visoke stopnice. Zaradi poškodovanega stopala mora prilagoditi obutev, ne zmore več dolgotrajne hoje po ravnem terenu, težave ima pri premagovanju neravnega terena, velike težave pri vzpenjanju na lestve ter težave pri iztegu prstov ter bolečine zaradi popoškodbenih sprememb mehkih tkiv levega stopala. Ne zmore več dolgotrajnega planinarjenja, prilagoditi pa je moral tudi službene obveznosti, saj del, pri katerih je potrebno pogosto počepanje, poklekanje, hoja po neravnih terenih, vzpenjanje na stopnice in lestve, ne bo zmogel več oz. jih bo mogel opraviti z bistveno večjimi težavami. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je po presoji pritožbenega sodišča odmerjena odškodnina iz tega naslova upoštevaje tudi Orientacijske kriterije Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške, prenizka. Po presoji pritožbenega sodišča pravično denarno odškodnino iz tega naslova predstavlja znesek 15.000,00 EUR, kot je s tožbo zahteval tožnik, zaradi česar je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnika ugodilo in na podlagi 358. člena ZPP prisojeno odškodnino zvišalo. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za prisojo višje odškodnine iz tega naslova v znesku 18.000,00 EUR, saj je zahtevek postavil v višini 15.000,00 EUR, na kar je sodišče v skladu z določilom 2. člena ZPP vezano.

O materialni škodi

10. Tožnik je vtoževal tudi povrnitev materialne škode, ki mu je nastala zaradi izgube na dohodku in uničenja motorja, čelade in stroškov zdravljenja na Hrvaškem ter stroške rehabilitacije v St. 11. Glede materialne škode zaradi izgubljenega dohodka tožnik izpodbija pravilnost izračuna sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi tožnik v primeru, če do škodnega dogodka ne bi prišlo, prejemal bruto plačo ob upoštevanju (13. in 14. plače) v obdobju od dne škodnega dogodka do 30. 6. 2015, za kar je tožnik priložil dokazila, in v 73 mesecih prejel 139.971,66 EUR dohodka. Tožnik izpodbija pravilnost izračuna prejemkov, ki jih je v tem obdobju prejel od delodajalca, mizarstva F., Zgornje Avstrijske bolniške blagajne, Pokojninske zavarovalnice, Zavoda za zaposlovanje (AMS) ter Občinskega Urada A., ki po izračunu sodišča znašajo 115.264,48 EUR, medtem ko naj bi pravilen seštevka izplačil po izračunu tožnika v navedenem obdobju znašal 93.510,09 EUR. Pri izračunu navedenih izplačil se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na listinska dokazila izdana s strani pristojnih uradov. Pritožba toženke, ki dokazno vrednost navedenih listinskih dokazil izpodbija, češ da so neustrezni in neverodostojni dokazi, ni utemeljen. ZPP namreč uzakonja načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP), kar pomeni, da ni predpisano, s kakšnim dokazom lahko stranka dokazuje določeno dejstvo, niti ni vnaprej določena formalna dokazna moč posameznega dokaza, temveč sodišče dokaze presoja prosto. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi dopisa tožnikovega delodajalca, je tožnik prejel naslednja bruto izplačila: septembra 2009 1.263,50 EUR, oktobra 2009 1.643,50 EUR, novembra 2009 1.643,50 EUR, decembra 2009 288,99 EUR ter 739,53 EUR ter januarja 2010 176,00 EUR, skupno s strani delodajalca torej 5.755,02 EUR. Iz naslova bolniškega zavarovanja (A5) je v obdobju 2. 12. 2009 do 1. 4. 2010 dobil izplačan znesek 4.038,30 EUR. Kot izhaja iz dopisa Pokojninske zavarovalnice z dne 3. 8. 2011 (A13), je tožnik v času trajanja zdravstvenih ukrepov v rehabilitacijskem postopku za prehodno obdobje od 17. 5. 2010 do 14. 6. 2011 prejel znesek 1.421,93 EUR. Nadalje je sodišče prve stopnje na podlagi dopisa Pokojninske zavarovalnice z dne 22. 5. 2013 (A14) ugotovilo, da je tožnik v obdobju od 1. 2. 2011 do 31. 12. 2011 prejemal znesek 1.556,79 EUR, kar torej znaša 17.124,69 EUR, od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 je prejemal mesečno znesek 1.598,84 EUR, torej za 12 mesecev 19.186,08 EUR, od 1. 1. 2013 do 30. 9. 2013 je prejemal mesečni znesek 1.643,61 EUR, za 9 mesecev torej 14.792,49 EUR. Skupno je tožnik tako iz naslova pokojninskega zavarovanja prejel znesek 52.525,19 EUR. Iz potrdila o prejemkih s strani AMS z dne 16. 5. 2013 (A15) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik iz zavarovanja za primer brezposelnosti od 25. 1. 2011 do 31. 1. 2011 prejel dnevno 28,66 EUR, kar pomeni za 7 dni znesek 200,62 EUR, od 1. 2. 2011 do 24. 10. 2011 28,66 EUR dnevno, kar za 266 dni pomeni znesek 7.623,56 EUR, v obdobju od 25. 1. 2011do 31. 1. 2011 je prejel dnevno 27,37 EUR, kar za 7 dni pomeni 191,59 EUR. Iz potrdila z dne 17. 6. 2015 (A21) izhaja, da je tožnik v obdobju od 11. 11. 2013 do 24. 11. 2013 prejel 31,37 EUR dnevno, torej za 14 dni 439,18 EUR. Od 25. 11. 2013 do 31. 12. 2013 je prejemal znesek 31,37 dnevno, kar za 37 dni pomeni 1.160,69 EUR. V obdobju od 25. 11. 2013 do 31. 12. 2013 je tožnik prav tako prejel zneska 0,08 EUR in 1,86 EUR dnevno, kar za 37 dni znaša 71,78 EUR. Od 1. 1. 2014 do 29. 1. 2014 je prejemal 31,37 EUR dnevno, kar za 29 dni pomeni 909,73 EUR, prav tako je v navedenem obdobju dnevno prejemal še zneska 0,04 EUR in 1,90 EUR, skupno torej 56,26 EUR. V obdobju od 30. 1. 2014 do 21. 3. 2014 je prejel 31,37 EUR dnevno, kar za 51 dni pomeni 1.599,87 EUR. V istem obdobju je prejemal še dnevna zneska 4,30 EUR in 1,90 EUR, kar skupno znaša 316,20 EUR. V obdobju od 22. 3. 2014 do 30. 6. 2014 je prejel 31,37 EUR dnevno, kar za 101 dan znaša 3.168,37 EUR. Skupno je tožnik iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti tako prejel 15.737,23 EUR. Iz potrdila o izpadu dohodka Občinskega urada A. z dne 23. 6. 2015 (A20) pa izhaja, da je tožnik v obdobju od 1. 7. 2014 do 30. 6. 2015 prejel 29.094,97 EUR bruto. Skupno je tako tožnik v vtoževanem obdobju, kot izhaja iz dokazil, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, prejel 107.150,71 EUR (62.318,51 EUR + 15.737,23 EUR + 29.094,97 EUR) in ne zneska 115.264,48 EUR, kot je zmotno seštelo sodišče prve stopnje. To pomeni, da tožnikovo prikrajšanje na dohodku zaradi škodnega dogodka znaša 32.820,97 EUR, ne pa 24.707,18 EUR, kot je izračunalo sodišče prve stopnje. V tem delu je tako pritožba tožnika delno utemeljena.

12. Pritožba tožene stranke neutemeljeno izpodbija materialno škodo tožnika za povrnitev škode na motorju v zahtevanem znesku 1.000,00 EUR, saj je nastanek navedene škode tožnik izkazal s poročilom podjetja S. (A3), ki je škodo na motorju ocenilo celo na višji znesek, kot ga je s tožbo zahteval tožnik.

13. Tožnik je naroku dne 17. 4. 2014 uveljavljal ugovor zastaranja glede izgube na dohodku za čas pred septembrom 2013. Tožnik je tožbo, s katero je vtoževal tudi povrnitev materialne škode zaradi izgube na dohodku vložil 5. 9. 2012. Z vlogo z dne 2. 9. 2013 je svoj zahtevek razširil tako, da je zvišal zahtevek iz naslova materialne škode zaradi izgube na dohodku še za dodatno obdobje po vložitvi tožbe. Pavšalen ugovor toženca, da je škoda pred septembrom 2013 zastarana, glede na čas vložitve tožbe (5. 9. 2012) in nastanek škodnega dogodka (8. 9. 2009) očitno ni utemeljen. Zato pritožbeni očitek, ki sodišču prve stopnje očita kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se do navedenega pavšalnega postavljenega ugovora ni opredelilo, ni upravičen. Pritožbena navedba toženca, da se ugovor nanaša zgolj na škodo v obdobju od maja do septembra 2010, pa predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP).

O višini odškodnine po spremembi sodbe

14. Po spremembi sodbe sodišča prve stopnje tožnikova odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša 26.500,00 EUR (10.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.500,00 EUR za strah, 15.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti). Upoštevaje delež sokrivde (20% zavarovanec toženke, 80% tožnik), je tožnik iz tega naslova upravičen do povrnitve 5.300,00 EUR nepremoženjske škode. Materialna škoda po delni ugoditvi pritožbi tožnika znaša 34.168,71 EUR (izguba dohodka 32.820,95 EUR + škoda na motorju 1.000,00 EUR + 347,76 EUR stroški rehabilitacije v St.). Upoštevaje delež sokrivde je tožnik upravičen do povrnitve zneska 6.833,74 EUR materialne škode. Skupno je tožnik upravičen do povrnitve zneska 12.133,74 EUR.

O zakonskih zamudnih obrestih

15. Utemeljen pa je tudi pritožbeni očitek toženke, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti. Kot izhaja iz tožbenega zahtevka, je tožnik po zadnji spremembi tožbe dne 29. 10. 2015 zahteval plačilo zneska 74.517,27 EUR in sicer tako, da od zneska 4.758,55 EUR tečejo zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe dalje, od zneska 49.383,61 EUR od 11. 9. 2013 dalje, od zneska 4.228,56 EUR od 1. 7. 2015 dalje, od zneska 19.200,00 EUR pa od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Utemeljen je pritožbeni očitek, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti od nepremoženjske škode, ki po Hrvaškem pravu tečejo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe, kot je zahteval tudi tožnik. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo tako (358. člen ZPP), da zakonske zamudne obresti od zneska nematerialne škode 5.300,00 EUR tečejo od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Prav tako se toženka utemeljeno pritožuje zoper odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od materialne škode, katere povrnitev je tožnik zahteval od postavitve zahtevka oz. povišanj zahtevka dalje. Tožnik je tako po spremembi sodbe upravičen do povrnitve materialne škode v višini 6.833,74 EUR, pri čemer zakonske zamudne obresti od zneska 4.758,55 EUR tečejo od vložitve tožbe 5. 9. 2012 dalje do plačila, od preostalega zneska 2.075,19 EUR pa od 11. 9. 2013 dalje.

O pravdnih stroških

16. Po spremembi sodbe se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank. Tožnik je s svojim zahtevkom po višini uspel s 16% (12.064,19 EUR od 74.517,27 EUR), toženka pa s 84%. Tožeči stranki so pred sodiščem prve stopnje nastali pravdni stroški v znesku 6.409,06 EUR, toženi stranki pa v znesku 3.146,50 EUR. Upoštevaje uspeh v pravdi je tožeča stranka upravičena do povrnitve 1.025,44 EUR pravdnih stroškov, tožena stranka pa do povrnitve 2.643,06 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 1.617,62 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Pritožbeni očitek toženke, da sodišče prve stopnje pri odmeri njenih stroškov ni upoštevalo predujma v višini 100,00 EUR za tolmača, ni utemeljen, saj so navedeni stroški že zajeti v okviru stroškov tolmača, ki jih je sodišče prve stopnje toženki priznalo v znesku 721,75 EUR na podlagi računov tolmača. Sklepno

17. Ker sta bili pritožbi tožeče in tožene stranke delno utemeljeni, jima je pritožbeno sodišče na podlagi določila 358. člena ZPP delno ugodilo. Pritožbi tožeče stranke je ugodilo v delu, ki se je nanašal na višino odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jo je zvišalo iz 6.000,00 EUR na 15.000,00 EUR, ter v delu, ki se nanaša na pravilnost izračuna materialne škode iz naslova izgube dohodka, ki pravilno znaša 32.820,95 EUR. Po tej spremembi je upoštevaje soprispevek zavarovanca tožene stranke, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, toženko obvezalo na plačilo materialne škode v znesku 6.833,74 EUR ter nematerialne škode v znesku 5.300,00 EUR. Toženi stranki pa je ugodilo v delu, ki se je nanašal na tek zakonskih zamudnih obresti, ki po Hrvaškem pravu od nepremoženjske škode tečejo, kot je tudi sicer pravilno zahteval tožnik, od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Pritožbeno sodišče je tek zakonskih zamudnih obresti delno spremenilo tudi v delu, ki se je nanašal na materialno škodo, kot to izhaja iz 15. točke obrazložitve. V preostalem delu je pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. V pritožbenem postopku sta delno uspeli obe pravdni stranki, tožeča stranka je po spremembi sodbe s svojim zahtevkom uspela z dodatnimi 4% (16% glede na 12%), medtem ko je tožena stranka uspela zgolj glede zakonskih zamudnih obresti, ki se nanašajo na stransko terjatev. Glede na tako ugotovljen uspeh pravdnih strank v pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.