Jedro

Materialnopravno nepravilna je odločitev prvostopnega sodišča, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 12. 2011 nezakonita. V tem delu izrek sodbe nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Prvostopno sodišče je namreč samo ugotovilo, da je bil odpovedni razlog podan, in da nadaljevanje delovnega razmerja po odpovedani pogodbi o zaposlitvi ni bilo več mogoče, da je bilo tožnikovo delovno mesto dejansko ukinjeno, da so bili razlogi za odpoved utemeljeni, da tožnik ni užival varstva pred odpovedjo po 113. členu ZDR in končno, da je toženka dokazala utemeljenost poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato ni mogoče zaključiti, da je odpoved z dne 6. 12. 2011 nezakonita. Sodišče prve stopnje je po drugi strani pravilno zaključilo, da na podlagi te odpovedi tožniku delovno razmerje ni prenehalo, ker je pravočasno sprejel ponudbo nove pogodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 12. 2011 zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka glede ugotovitve, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 12. 2011 nezakonita, spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (II., IV., VI., VII. in VIII. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 12. 2011 nezakonita (I. točka izreka) ter da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 5. 1. 2012, ampak je trajalo po pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 12. 2011 do 1. 10. 2012 (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 11. 2007 in aneksu z dne 14. 4. 2011 trajalo od 5. 1. 2012 do 1. 10. 2012 (III. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnika za čas od 5. 1. 2012 do 1. 10. 2012 prijavi v zavarovanja za vpis v matično evidenco ZPIZ ter mu za isti čas obračuna in izplača vsakomesečno prikrajšanje pri plači, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od bruto zneska plače 1.450,00 EUR, s pp (IV. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za obračun in plačilo vsakomesečnega prikrajšanja pri plači, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od bruto zneska plače 2.150,00 EUR, in zahtevek, da pogodba o zaposlitvi z dne 22. 12. 2011 ne velja (V. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku za čas od maja 2007 do novembra 2011 obračunati prikrajšanje pri plači zaradi dela preko polnega delovnega časa v bruto znesku 8.290,32 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek s pp. Zahtevek za presežek nad dosojenim zneskom je zavrnilo (VI. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne 2.873,81 EUR pravdnih stroškov s pp (VII. točka izreka) in odločilo, da toženka sama krije svoje stroške (VIII. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (pravilno: le zoper ugodilni del, ker za pritožbo v zavrnilnem delu ni pravnega interesa) se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe prvostopnega sodišča spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži povrnitev stroškov postopka, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Toženka navaja, da je prvostopno sodišče kot glavno sporno vprašanje presojalo, kdaj je pričel teči rok za sprejem ponujene nove pogodbe o zaposlitvi. Odpoved s ponudbo nove pogodbe je bila tožniku osebno vročena 6. 12. 2011. Tožnik se ni strinjal z osnovno plačo 1.100,00 EUR v ponujeni novi pogodbi ter si je na sestanku 19. 12. 2011 z direktorjem izpogajal višjo plačo 1.450,00 EUR. Tako se je v dne 6. 12. 2011 ponujeni pogodbi spremenil le znesek osnovne plače, vsa ostala določila pa so ostala nespremenjena, tudi določilo v XVII. točki, po kateri pogodba stopi v veljavo najkasneje 21. 12. 2011. Ne drži navedba prvostopnega sodišča, da pogodbe z dne 6. 12. 2011 ni predložila nobena pravdna stranka, saj jo je toženka predložila v odgovoru na tožbo. Pogodba s popravljenim zneskom plače je bila tožniku osebno vročena 20. 12. 2011, tožnik pa jo je odnesel domov in jo podpisal 22. 12. 2011 ter jo poslal priporočeno na ime direktorja. Sploh ni pomembno, kdaj je toženka podpisano pogodbo prejela. Dejstvo je, da je bil rok za sprejem ponudbe točno določen, to je 21. 12. 2011, tožnik pa jo je podpisal šele 22. 12. 2011, torej prepozno. Prvostopno sodišče se pri obrazložitvi spornega roka za sprejem ponudbe sklicuje na 26. člen OZ, ki določa, da ponudba, če vsebuje rok, v katerem mora biti sprejeta, veže ponudnika do tega roka. Toženka je podala ponudbo za spremembo plače s točno določenim rokom, do katerega jo ponudba veže, to je do 21. 12. 2011. Nobena pogodbena stranka podaljšanja tega roka ni predlagala. Ponudbe s spremenjeno plačo ni mogoče šteti za novo pogodbo, saj tedaj veljavni ZDR v členih 29 in 47 ne zahteva izstavitve nove pogodbe zaradi spremenjene višine plače. Zato toženka utemeljeno trdi, da je tožnik prejel le eno ponudbo za sklenitev nove pogodbe, ki jo je bil dolžan podpisati najkasneje do 21. 12. 2011. Ker je tožnik ta rok zamudil, je toženka štela, da tožnik ponudbe ni sprejel in mu je pričel teči odpovedni rok. Glede na navedeno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita, kot prvostopno sodišče ugotavlja v točkah 7 do 13 obrazložitve in tudi ni nezakonita iz razloga, ker je tožniku delovno razmerje prenehalo zaradi nesprejete ponudbe nove pogodbe.

V zvezi z odločitvijo o plačilu nadur prvostopno sodišče trdi, da lahko pogodbeni stranki v pogodbi o zaposlitvi dogovorita le tiste pravice, ki so za delavca ugodnejše od določenih v zakonu ali kolektivni pogodbi. Sodišče zaključuje, da je določilo drugega odstavka točke VII, ki določa, da je v osnovno plačo vključenih 10 nadur, za tožnika manj ugodno. Toženka se s tem ne strinja, saj je tožnik na podlagi omenjenega določila prejel višjo plačo, ne glede na to, če je nadure opravil ali ne. Poleg tega višina plače kaže na vodstveni položaj tožnika, ki je smel tudi sam razporejati svoj delovni čas. Zato se toženka sklicuje na uporabo 157. člena takrat veljavnega ZDR, kjer so dovoljene posebnosti za nekatere kategorije delavcev, saj je bil tožnik ob direktorju in prokuristu tretja oseba po pomembnosti odločanja. Zato se je prvostopno sodišče napačno oprlo na 72. člen ZDR. Toženka se sklicuje tudi na odločitve pritožbenega sodišča, po katerih delavec ni upravičen do dodatnega plačila, če se je s pogodbo o zaposlitvi zavezal opravljati delo preko polnega delovnega časa brez dodatnega plačila. Stranki sta soglašali z ugotovitvijo sodne izvedenke, da je bilo opravljenih 804,71 nadur. Nesporno dejstvo je bilo, da je bilo dejansko plačanih kot nadure 276 ur. Od preostalih 528,71 ur pa toženka trdi, da je bilo 490 ur plačanih z vštetjem v osnovno plačo, preostalih 38,71 nadur pa je toženka plačala v obliki stimulacije. Zato tožniku iz naslova nadur ne dolguje ničesar.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo trdi, da je pravilno prepričanje prvostopnega sodišča, da je ravnanje toženke dne 20. 12. 2011 - ponudba v podpis pogodbe o zaposlitvi z višjo plačo tožniku - predstavljalo novo ponudbo (zaradi spremenjene bistvene sestavine - plače), zaradi česar je rok za sprejem ponudbe začel teči znova. Tako na podlagi 29. člena ZDR kot člena 29/3 OZ se dopolnitve ali spremembe ponudbe, ki se nanašajo na ceno ali plačilo, štejejo za bistvene. Zato sprememba bistvene sestavine šteje za novo ponudbo, kot določa člen 29/1 OZ, posledično pa je rok za sprejem začel teči znova ne glede na določilo o krajšem roku za njen sprejem. Glede na navedbe v pritožbi se zastavlja vprašanje, zakaj toženka ni tožniku 19. 12. 2011 v podpis ponudila le aneksa k novi pogodbi in mu je namesto tega ponudila novo pogodbo. Navedbe toženke nasprotujejo tudi njenemu ravnanju, saj je tožnik brez nasprotovanja toženke isto delo opravljal tudi po 5. 1. 2012 in to delo mu je toženka tudi obračunala in plačala. Poleg tega toženka v pritožbi navaja, nova dejstva, saj trditve o vezanosti na rok za sprejem ponudbe ni navedla do konca prvega naroka oziroma jih sploh ni navedla.

V zvezi z odločitvijo o nadurah pa je dejstvo, da toženka ni dokazala, da bi naj bil tožnik poslovodna oseba. Njegova pogodba o zaposlitvi ni imela nobenih specifičnosti. Pravilna je tudi ugotovitev prvostopnega sodišča, da se je izplačana stimulacija nanašala na plačilo delovne uspešnosti.

Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba se neutemeljeno zavzema, da je prvostopno sodišče nepravilno presodilo o vprašanju, ali je tožnik pravočasno sprejel in podpisal ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je toženka tožniku 6. 12. 2011 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter mu hkrati ponudila sklenitev nove pogodbe za delovno mesto "kalkulacije". Ni bilo sporno, da je ponudbo nove pogodbe tožnik prejel 6. 12. 2011 in je na podlagi drugega odstavka 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) imel možnost to pogodbo sprejeti v 15 dneh, kar se je izteklo 21. 12. 2011. Tožnik pa si je v tem obdobju izpogajal višjo plačo in na sestanku 19. 12. 2011 mu je bila ponujena nova višja osnovna plača v znesku 1.450,00 EUR bruto. Predlog pogodbe z novim zneskom plače je bila tožniku vročena 20. 12. 2011. Tožnik je novo pogodbo podpisal 22. 12. 2011 in jo še istega dne poslal toženki, ki pa je štela, da je tožnik zamudil rok za sprejem ponudbe, ker se je ta rok iztekel 21. 12. 2011. Toženka pri obrazložitvi svojih stališč v pritožbi napačno trdi, da je bil rok za sprejem ponudbe točno določen v ponujeni pogodbi in da spremembe tega datuma ni predlagala nobena stranka. V XVIII. točki prvotno podane in tudi "nove" pogodbe je določen le dan, kdaj pogodba začne veljati. Kdaj pa mora biti ponudba najkasneje sprejeta je določeno v drugem odstavku 90. člena ZDR, torej v 15 dneh od prejema pisne ponudbe. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je na podlagi prvega odstavka 29. člena ZDR določilo o višini osnovne plače bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi. Ker je med pogajanji prišlo do spremembe bistvene sestavine, je potrebno šteti, da je bila tožniku nova ponudba dana 20. 12. 2011, ko je prejel v podpis novo pogodbo z novim zneskom osnovne plače in je s tem dnem rok za sprejem ponudbe začel teči znova. Neutemeljeno je pri tem sklicevanje toženke na 47. člen ZDR, po katerem v primeru spremembe plače ni potrebno izstaviti nove pogodbe, saj prav drugi odstavek 47. člena ZDR izrecno določa, da se v primeru 90. člena mora skleniti nova pogodba o zaposlitvi. Temu ustrezno je pravilno tudi sklicevanje prvostopnega sodišča na 26. in 22. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2011 in nasl.) in pritožbeno sodišče k temu, kar je prvostopno sodišče obrazložilo v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, nima več kaj dodati.

7. Ker je tožnik ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pravočasno sprejel, je materialnopravno pravilna odločitev prvostopnega sodišča, da tožniku delovno razmerje na podlagi odpovedi z dne 6. 12. 2011 ni prenehalo 5. 1. 2012 in je trajalo do 1. 10. 2012 (do zaposlitve pri drugem delodajalcu) po pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 12. 2011, za to obdobje pa je bilo pravilno odločeno tudi o reparacijskem tožbenem zahtevku (II. in IV. točka izreka izpodbijane sodbe).

8. Materialnopravno nepravilna pa je odločitev prvostopnega sodišča v I. točki izreka izpodbijane sodbe, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 12. 2011 nezakonita. V tem delu izrek sodbe nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Prvostopno sodišče je namreč samo ugotovilo, da je bil odpovedni razlog podan in da nadaljevanje delovnega razmerja po odpovedani pogodbi o zaposlitvi ni bilo več mogoče, da je bilo tožnikovo delovno mesto dejansko ukinjeno, da so bili razlogi za odpoved utemeljeni, da tožnik ni užival varstva pred odpovedjo po 113. členu ZDR in končno, da je toženka dokazala utemeljenost poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedene ugotovitve ni mogoče zaključiti, da je odpoved z dne 6. 12. 2011 nezakonita. Sodišče prve stopnje je po drugi strani pravilno zaključilo, da na podlagi te odpovedi tožniku delovno razmerje ni prenehalo, ker je pravočasno sprejel ponudbo nove pogodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo (5. alineja prvega odstavka 358. člena ZPP) tako, da je zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 12. 2011 zavrnilo.

9. Neutemeljena je pritožba zoper VI. točko izreka sodbe prvostopnega sodišča, s katero je bilo toženki naloženo, da tožniku iz naslova dela preko polnega delovnega časa obračuna 8.290,32 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplača 4.146,15 EUR neto z obrestmi. Toženka v pritožbi vztraja, da je imela v 157. členu ZDR pravno podlago, da se je v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi s tožnikom lahko določilo, da je plačilo morebitnih deset opravljenih nadur mesečno že zajetih v osnovni plači. Zato se je prvostopno sodišče napačno oprlo na 72. člen ZDR.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da je tožnik 1. 11. 2007 s toženko sklenil pogodbo o zaposlitvi za delo na delovnem mestu "vodja financ in administracije", pri čemer toženka ni zatrjevala ali dokazala, da bi bil tožnik poslovodna oseba. Sodišče prve stopnje je to dejstvo pravilno izpostavilo kot odločujoče, saj na podlagi 72. člena ZDR delodajalec lahko le s poslovodno osebo ali prokuristom v pogodbi o zaposlitvi drugače uredi pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s plačilom za delo. Tudi če je bil tožnik vodilni delavec, zanj ni veljal 72. člen ZDR, ker ni bil poslovodja ali prokurist, za katere je bila mogoča drugačna ureditev v zvezi s plačilom za delo. ZDR je položaj vodilnih delavcev, ki je bil drugačen od položaja delavcev, za katere so v celoti veljale določbe ZDR - 7. člen ZDR) uredil le v zvezi s sklepanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas (5. alineja 52. člena ZDR) in glede urejanja delovnega časa, nočnega dela, odmora in počitkov (2. alineja prvega odstavka 153. člena ZDR, 2. alineja 157. člena ZDR). Zato je sklicevanje toženke na 157. člen ZDR nepravilno, saj po tem določilu ni mogoča drugačna ureditev glede plačila za delo. Ker toženka glede na določbe ZDR ni imela podlage, da je v pogodbi o zaposlitvi določila, da je v osnovni bruto plači vključen tudi dodatek za nadurno delo, so za tožnika veljale določbe ZDR, ki so se nanašale na plačilo za delo, osnovno plačo, delovno uspešnost in dodatke (čl. 126 - 129 ZDR). Na podlagi 128. člena ZDR pripada delavcu tudi dodatek za nadurno delo in za ta dodatek ni mogoče določiti pavšalne plače pri zahtevnosti dela, ki se upošteva v osnovni plači (podobno stališče zavzeto tudi v odločitvah pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 749/2011, Pdp 626/2013, Pdp 1486/2014, Pdp 671/2015). Zato je prvostopno sodišče pravilno ugotavljalo, koliko nadur je tožnik v spornem obdobju dejansko opravil, koliko mu jih je toženka že plačala in koliko mu jih še dolguje. Tako je bilo (tudi z izvedenskim mnenjem in dopolnitvijo) ugotovljeno, da je tožnik opravil 804,71 nadur, toženka pa mu jih je plačala 276. Razlika 528,71 nadur predstavlja 490 nadur, za katere je toženka štela, da so vštete v osnovno plačo, preostalih 38,71 nadur pa naj bi toženka plačala v obliki stimulacije. Vendar je prvostopno sodišče ugotovilo, da je bila tožniku dejansko izplačana stimulacija za različne projekte, za organizacijo inventure ter uspešno delo, ne pa nadure, česar toženka dokazno ni ovrgla. Zato je prvostopno sodišče tožniku utemeljeno priznalo plačilo za 528,71 nadur.

10. Ker je sodišče prve stopnje v delu odločitve (I. točka izreka sodbe) zmotno uporabilo materialno pravo in storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijani del spremenilo (prvi odstavek 354. člena ZPP, 5. alineja prvega odstavka 358. člena ZPP). V preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

11. Navedbe v odgovoru na pritožbo niso bistveno prispevale k razjasnitvi zadeve. Zato tožnik sam krije svoje stroške te vloge (155. člen ZPP). Toženka pa stroškov pritožbe ni priglasila.