Jedro

Pogodbeno določilo o višini osnovne plače je bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi, zato je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je 15 dnevni rok, v katerem delavec lahko sprejme ponudbo delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, začel teči znova, ko je tožnik prejel novo (drugo po vrsti) pisno ponudbo za sklenitev nove pogodbe. Pri tem je bistveno, da je bila druga pisna ponudba dana znotraj 15 dnevnega roka od vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da je bila dana v zvezi s pogajanji, ki so med strankama potekala glede ponujene nove pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Revizija zoper tisti del točke II. izreka sodbe sodišča druge stopnje stopnje, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe tožene stranke zoper prvi odstavek točke VI. izreka sodbe sodišča prve stopnje se zavrže. II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožena stranka mora v 15. dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.039,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 5. 1. 2012, temveč je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 12. 2011 trajalo do 1. 10. 2012. Toženi stranki je naložilo, da je tožnika za navedeno obdobje prijavi v zavarovanja za vpis v matično evidenco ZPIZ, mu za isto obdobje obračuna in plača vsakomesečno prikrajšanje pri plači, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od brutto zneska 1.450,00 EUR. Presodilo je, da je bil sicer podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je bila tožniku ponujena ustrezna nova zaposlitev, da pa je tožena stranka zmotno štela, da je tožnik ponujeno pogodbo o zaposlitvi sklenil po izteku 15 dnevnega roka od prejema pisne ponudbe. Pisno ponudbo za novo pogodbo o zaposlitvi je tožena stranka tožniku vročila 6. 12. 2011, vendar je po pogajanjih tožniku dne 20. 12. 2011 vročila nov izvod pogodbe, ki se je od prejšnje razlikoval po višini plače. Ker je višina plače bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi, gre pri dne 20. 12. 2011 vročeni pogodbi za novo ponudbo in je rok za sprejem pogodbe začel teči znova. Tožnik je novo pogodbo o zaposlitvi podpisal 22. 12. 2011, tožena stranka pa je podpisani izvod prejela naslednjega dne, kar je znotraj 15. dnevnega roka iz 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 s spremembami). Zaradi navedenega je sodišče odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavilo in posledično za čas do zaposlitve pri drugem delodajalcu ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku, vendar ne za prejšnje, ukinjeno delovno mesto, temveč za novo delovno mesto po ponujeni pogodbi o zaposlitvi. Ugodilo je tudi zahtevku za obračun in plačilo prikrajšanja pri plači zaradi dela preko polnega delovnega časa v obdobju od maja 2007 do novembra 2011 v skupnem brutto znesku 8.290,32 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, saj je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka dokazala utemeljenost odpovednega razloga. V preostalem je pritožbo zavrnilo, saj je soglašalo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje glede tega, da je tožnik pravočasno sprejel ponujeno pogodbo o zaposlitvi in da mu zato delovno razmerje ni moglo prenehati na podlagi odpovedi s ponudbo nove pogodbe.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da je v skladu s prvim odstavkom 29. člena ZDR višina osnovne plače bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi. Takšen zaključek je v nasprotju z določbo drugega odstavka 47. člena ZDR, iz katerega izhaja, da zaradi spremembe višine osnovne plače ni treba skleniti nove pogodbe o zaposlitvi, temveč je takšna obveznost predvidena le v primeru spremembe naziva delovnega mesta, kraja opravljanja dela, časa, za katerega je sklenjena pogodba, načina izrabe letnega dopusta pri pogodbi za določen čas, določila, ali gre za pogodbo s polnim ali krajšim delovnim časom ter kadar se sklepa nova pogodba hkrati z odpovedjo prejšnje. V konkretnem primeru je prišlo le do spremembe pogodbenega določila o znesku osnovne plače v že vročeni novi pogodbi o zaposlitvi, ki je bila tožniku ponujena ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka ni bila zavezana (in dejansko tudi ni), da tožniku ponovno ponudi novo pogodbo o zaposlitvi, ampak je le popravila znesek dogovorjene plače. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Napačna je tudi odločitev o plačilu nadur, saj ob pravilni uporabi materialnega prava tožena stranka iz tega naslova tožniku ne dolguje ničesar.

4. Tožnik je v odgovoru na revizijo prerekal revizijske navedbe in predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija delno ni dovoljena, v ostalem pa je neutemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS št. 26/1999 s spremembami). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači zaradi dela preko polnega delovnega časa v obdobju pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je samostojen denarni zahtevek in ni sestavni del spora o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Vrednost izpodbijanja dela pravnomočne sodbe, ki se nanaša na denarni zahtevek, ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP, zato revizija v tem delu ni dovoljena, tožnik pa tudi ni predlagal njene dopustitve. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo revizijo v delu, ki se nanaša na odločitev o plačilu nadur.

8. Zoper tisti del sodbe sodišča druge stopnje, ki se nanaša na ugoditev reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku, tožena stranka sicer uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pavšalna navedba, da je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ne omogoča revizijskega preizkusa.

9. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, te pa so glede vprašanj, ki jih izpostavlja revizija, predvsem naslednje: - tožena stranka je zaradi ukinitve delovnega mesta vodje financ in administracije tožniku 6. 12. 2011 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, obenem pa mu je ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto kalkulacije, - v ponujeni novi pogodbi o zaposlitvi je bila plača določena v znesku 1.150,00 EUR, - po pogajanjih med tožnikom, predstavniki sindikata in tožene stranke je bila tožniku 19. 12. 2011 ponujena osnovna plača v znesku 1.450,00 EUR, - pogodba o zaposlitvi z novim zneskom in priloženim opisom delovnega mesta je bila tožniku vročena 20. 12. 2011, - tožnik je novo pogodbo o zaposlitvi podpisal 22. 12. 2011 in jo še istega dne po pošti poslal toženi stranki, ki jo je prejela 23. 12. 2011, - delovno razmerja je tožniku prenehalo 5. 1. 2012, ker je tožena stranka štela, da je tožnik novo pogodbo podpisal po preteku 15. dni od njene vročitve.

10. Zmotno je revizijsko stališče, da višina plače ni bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi. Takšna interpretacija je v nasprotju z določbo 8. alineje prvega odstavka 29. člena ZDR, ki kot obvezno sestavino pogodbe o zaposlitvi opredeljuje določilo o znesku osnovne plače v valuti, veljavni v Republiki Sloveniji, ki delavcu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi ter o morebitnih drugih plačilih. Takšna določba je v skladu z 2. členom Direktive Sveta 91/533/EGS z dne 14. 10. 1991 o obveznosti delodajalca, da zaposlene obvesti o pogojih, ki se nanašajo na pogodbo o zaposlitvi ali na delovno razmerje (v nadaljevanju Direktiva). Iz točke h drugega odstavka 2. člena Direktive izhaja, da mora obvestilo o bistvenih sestavinah pogodbe o zaposlitvi vsebovati znesek začetne osnovne plače, preostale sestavine plačila in frekvenco izplačila.

11. Tožena stranka navedeno določbo 29. člena ZDR na povsem zgrešen način povezuje z določbo drugega odstavka 47. člena ZDR, ki se nanaša na spremembo ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi zaradi spremenjenih okoliščin ter na podlagi tega napravi sklep, da določilo o osnovni plači ni bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi. Določba drugega odstavka 47. člena ZDR, da se sklene nova pogodba o zaposlitvi, če se spremenijo pogoji iz 3., 4., 5. ali 6. alineje prvega odstavka 29. člena ZDR, ne pomeni tega, da ostale alineje prvega odstavka 29. člena ZDR (med njimi tudi 8. alineja, ki se nanaša na določitev zneska osnovne plače) niso obvezne oziroma bistvene sestavine pogodbe o zaposlitvi. Določba drugega odstavka 47. člena ZDR opredeljuje samo, katere so tiste sestavine pogodbe o zaposlitvi, ki so tako pomembne, da je zaradi njihove spremembe treba skleniti novo pogodbo o zaposlitvi, ki nadomesti dotedanjo pogodbo o zaposlitvi in ne le skleniti aneks k dotedanji pogodbi. Zaradi spremembe višine plače v obstoječi veljavni pogodbi o zaposlitvi torej res ni treba skleniti nove pogodbe o zaposlitvi, temveč se to lahko uredi z aneksom k veljavni pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka pa želi to možnost razširiti na primer, ko gre za spremembo višine plače v ponujeni pogodbi o zaposlitvi, ki še ni sklenjena, temveč je še odprt rok za njen sprejem.

12. V tem sporu je bistveno, ali je zaradi tega, ker je bila tožniku dne 20. 11. 2011 vročena nova pogodba za ponujeno delovno mesto „kalkulacije“ (z osnovno plačo v višini 1.450,00 EUR), 15 dnevni rok iz drugega odstavka 90. člena ZDR začel teči znova, ali pa je rok kljub temu tekel neprekinjeno od 6. 12. 2011, ko je bila tožniku prvič ponujena nova pogodba o zaposlitvi za to delovno mesto (z osnovno plačo 1.150,00 EUR). Drugi odstavek 90. člena ZDR določa, da če delavec sprejme ponudbo delodajalca po prejšnjem odstavku, mora skleniti novo pogodbo o zaposlitvi v roku 15 dni od prejema pisne ponudbe. Gre za prekluziven rok, z iztekom katerega delavec izgubi samo pravico, obenem pa gre za rok, v katerem delodajalca veže njegova ponudba. Glede na to, da je pogodbeno določilo o višini osnovne plače bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je 15 dnevni rok, v katerem delavec lahko sprejme ponudbo delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, znova začel teči, ko je tožnik prejel novo (drugo po vrsti) pisno ponudbo za sklenitev nove pogodbe. Pri tem je bistveno, da je bila ta druga pisna ponudba dana znotraj 15 dnevnega roka od vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da je bila dana v zvezi s pogajanji, ki so med strankama potekala glede ponujene nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je v skladu z drugim odstavkom 90. člena ZDR za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi imel na voljo 15 dni od njenega prejema, to je od 20. 12. 2011. Ker je ponujeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto kalkulacije podpisal znotraj 15 dnevnega roka od prejema pisne ponudbe, mu je tožena stranka delovno razmerje nezakonito zaključila s 5. 1. 2012, češ da je pogodbo podpisal po izteku tega roka.

13. Sicer pa tožniku v zvezi s tem ni mogoče očitati zavlačevanja, saj je dne 20. 11. 2011 prejeto pogodbo o zaposlitvi podpisal dva dni po njenem prejemu in jo še istega dne po pošti poslal toženi stranki. Tolmačenje, da je tožnik novo pogodbo o zaposlitvi sklenil po izteku 15 dnevnega prekluzivnega roka od prejema pisne ponudbe v okoliščinah konkretnega primera nasprotuje načelu vestnosti in poštenja pri sklepanju obligacijskih razmerjih iz 5. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), ki se na podlagi prvega odstavka 11. člena ZDR smiselno uporablja tudi glede sklepanja pogodbe o zaposlitvi.

14. Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo revizijo v delu, ki se nanaša na ugoditev reintagracijskemu in reparacijskemu zahtevku, saj je ugotovilo, da z revizijo uveljavljani razlogi niso podani.

15. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, tožniku dolžna povrniti stroške odgovora na revizijo.