Jedro

Vložitev revizije ne zadrži izvršitve izpodbijane pravnomočne sodbe oziroma izpodbijanega upravnega akta, prav tako pa izvršitve navedenih aktov ne ovira vložitev predloga za izdajo začasne odredbe v revizijskem postopku(84. člen ZUS-1), čeprav o takem predlogu v posamezni zadevi še ni odločeno. V izvršitev pravnomočne sodbe tako poseže Vrhovno sodišče le v primeru, če izda začasno odredbo. To pa pomeni, da je tožena stranka, če začasna odredba (še) ni izdana, lahko upravičena in dolžna skladno s predpisi izvršiti pravnomočno sodbo oziroma upravni akt, ki je bil s to pravnomočno sodbo potrjen.

Revidenti z navedbami v reviziji niso zadostili standardu natančne in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj vprašanji, na kateri naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, v reviziji sploh nista vsebinsko opredeljeni tako, da bi nanju bilo mogoče odgovoriti v reviziji.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbe Upravne enote Maribor, št. 214-5981/2013-17 (9213) z dne 17. 11. 2014, št. 214-5985/2013-17 (9213) z dne 17. 11. 2014,št. 214-5926/2013-18 (9213) z dne 17. 11 2014 in št. 214-5924/2013-18 (9213) z dne 17. 11. 2014. Z navedenimi odločbami je prvostopenjski organ zavrnil vloge tožnikov za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje in določil rok trideset dni od dokončnosti navedenih odločb, v katerem morajo zapustiti Republiko Slovenijo. Drugostopenjski organ je z odločbami, št. 2141-152/2014/2 (1312-03) z dne 3. 2. 2015, št. 2141-153/2014/2 (1312-03) z dne 11. 2. 2015, št. 2141-151/2014/2 (1312-03) z dne 11. 2. 2015 in št. 2141-150/2014/2 (1312-03) z dne 11. 2. 2015 pritožbe tožnikov zoper prvostopenjske odločbe zavrnil. 2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje so tožniki (v nadaljevanju revidenti) vložili revizijo, katere dovoljenost utemeljujejo po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Hkrati z revizijo so vložili tudi zahtevo za izdaje začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo v upravnem sporu. Stranke svoja dejanja v reviziji opravljajo lahko le po svojem pooblaščencu, ki je opravil pravniški državni izpit (22. člen ZUS-1). Skladno z zakonom je mogoče obravnavati le revizijo, v kateri so jasno opredeljeni in izkazani razlogi za njeno dovoljenost, vsebinsko pa je lahko uspešna, če vsebuje jasne in prepričljive razloge za njeno utemeljenost. To potrjuje tudi ustaljena sodna praksa. O reviziji odloča Vrhovno sodišče na seji brez obravnave in navzočnosti strank (91. člen ZUS-1). Vložitev revizije ne zadrži izvršitve izpodbijane pravnomočne sodbe oziroma izpodbijanega upravnega akta, prav tako pa izvršitve navedenih aktov ne ovira vložitev predloga za izdajo začasne odredbe v revizijskem postopku(84. člen ZUS-1), čeprav o takem predlogu v posamezni zadevi še ni odločeno. V izvršitev pravnomočne sodbe tako poseže Vrhovno sodišče le v primeru, če izda začasno odredbo. To pa pomeni, da je tožena stranka, če začasna odredba (še) ni izdana, lahko upravičena in dolžna skladno s predpisi izvršiti pravnomočno sodbo oziroma upravni akt, ki je bil s to pravnomočno sodbo potrjen. Da pa je taka začasna odredba lahko izdana, morajo biti izpolnjene procesne predpostavke za revizijo, ki jih določa zakon. Zato začasne odredbe ni mogoče izdati, če revizija ni dovoljena (83. člen ZUS-1).

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnosti tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu, svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

6. Po s strani revidentov uveljavljani 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno in kakšne so zahteve za to, da se upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 135/2009 z dne 3. 2. 2011, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 254/2013 z dne 26. 3. 2014, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014 in X Ips 221/2014 z dne 10. 3. 2015).

7. Revidenti z navedbami v reviziji niso zadostili standardu natančne in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj vprašanji, na kateri naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, v reviziji sploh nista vsebinsko opredeljeni tako, da bi nanju bilo mogoče odgovoriti v reviziji. Tako revidenti z navedbo pod točko 1 (v delu C. Dovoljenost revizije) navedejo „vprašanje odsotnosti sodnega varstva zoper bistvene kršitve pravil postopka, ki jih zagreši prvostopno upravno sodišče v enostopenjskem upravnem sporu, če v takih primerih niti revizija ne bi bila dovoljena,“ pod točko 2. pa „povsem napačna uporaba pravil postopka iz čl. 209/IV ZUP že v upravnem postopku, nato pa še ignoriranje (ali napačno razumevanje? - potem je to v upravnem sporu poleg bistvene kršitve pravil postopka hkrati pomeni še zmotno uporabo materialnega prava) teh pravil v izpodbijani sodbi.“ Obe navedbi sta vsebinsko nejasni in nerazumljivi, vendar pa Vrhovno sodišče revizije zaradi vsebinske pomanjkljivosti skladno z ZUS-1 v svojem postopku ne posreduje revidentom v razjasnitev, temveč mora opraviti presojo dovoljenosti revizije. Ob tej presoji pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz revizije ni možno razbrati pomembnih pravnih vprašanj. Vprašanje pod točko 1 je oblikovano kot trditev, glede na vsebino pa bi bilo nanj kvečjemu mogoče odgovoriti s sklicevanjem na splošna pravila ZUS-1, ki so povsem jasna v delu, da se v reviziji bistvene kršitve pravil postopka s strani sodišča prve stopnje preverjajo tedaj, kadar je revizija dovoljena - dovoljena pa je lahko tudi zaradi bistvenega pomena vprašanj, ki se nanašajo na pravilno uporabo pravil postopka po ZUS-1, teh vprašanj pa revident ne zastavi in ne konkretizira. V zvezi z drugim vprašanjem pa Vrhovno sodišče dodaja, da se - kolikor ga je mogoče razumeti - nanaša na četrti odstavek 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, torej na pravilnost postopka pred izdajo upravnega akta, ki na podlagi določbe prvega odstavka 85. člena ZUS-1 sam zase ni predmet revizijskega preizkusa. Vprašanj varstva človekovih pravic oziroma ustavnosti zakonske ureditve revizija vsebinsko ne odpira in ne utemeljuje.

8. Ker torej navedbe revidenta ne zadoščajo za izkazanost pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1(1), je Vrhovno sodišče nedovoljeno revizijo zavrglo (89. člen ZUS-1).

K II. točki izreka:

9. Revidenti so hkrati z revizijo predlagali tudi izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, saj sama vložitev revizije zoper pravnomočno sodbo v upravnem sporu ne ovira učinkovanja in izvršitve izpodbijanega akta, s katerim je bilo odločeno tudi o obveznosti revidentov zapustiti Republiko Slovenijo.

10. Možnost izdaje začasne odredbe v revizijskem postopku ureja 84. člen ZUS-1. Na podlagi navedene določbe ZUS-1 lahko Vrhovno sodišče na zahtevo revidenta izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Ker je o vloženi reviziji oziroma o njeni (ne)dovoljenosti Vrhovno sodišče odločilo s tem sklepom, v obravnavani zadevi ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko presojo utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe. Zato je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi 89. člena v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZUS-1 predlog revidentov za izdajo začasne odredbe zavrglo.

(1) Prim. sodbe VS RS X Ips 135/2009, X Ips 359/2010, X Ips 346/2011, X Ips 90/2012, X Ips 264/2012, X Ips 494/2012 in X Ips 92/2013, X Ips 254/2013 in X Ips 202/2015 in sklep VS RS X Ips 331/2015.