Jedro

Tožniki so obstoj razlogov za podaljšanje dovoljenj za začasno prebivanje utemeljevali predvsem s sklicevanjem na subjektivne okoliščine (porušenje hiše v domači vasi, slabo zdravstveno stanje prvega tožnika ter šolanje druge in tretje tožnice), ki naj bi jim preprečevale vrnitev v državo izvora. Zaradi teh okoliščin pa ni mogoče zaključiti, da bi bila svoboda in življenje tožnikov v Republiki Kosovo ogrožena oziroma, da bi tožniki zaradi teh okoliščin bili lahko v Republiki Kosovo podvrženi mučenju ali drugemu krutemu, nečloveškemu ali poniževalnemu kaznovanju ali ravnanju v smislu 72. člena ZTuj-2 (načelo nevračanja).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanimi odločbami je Upravna enota Maribor (v nadaljevanju upravna enota) zavrnila prošnje tožnikov, državljanov Republike Kosovo, za podaljšanje dovoljenj za začasno prebivanje tujcev v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) ter jim naložila, da morajo Republiko Slovenijo zapustiti v roku 30 dni od dokončnosti odločb (2. točka izreka).

2. V obrazložitvah odločb upravna enota pojasnjuje, da je dne 16. 12. 2013 v skladu z določili drugega odstavka 51. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), prejela prošnje tožnikov za podaljšanje dovoljenj za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenega zadrževanja. Kot pojasnjuje, lahko pristojni organ dovoljenje za začasno prebivanje na podlagi omenjene zakonske določbe podaljšuje z veljavnostjo dveh let pod pogojem, da odstranitev tujca iz države v skladu z 72. členom ZTuj-2 še vedno ni dovoljena, kar potrdi policija, in če ni razloga za zavrnitev izdaje dovoljenja.

3. Upravna enota je v postopku zaprosila Policijsko upravo Maribor (v nadaljevanju policija), da ji posreduje podatke o tem, ali odstranitev tožnikov iz države v skladu z 72. členom ZTuj-2 še vedno ni dovoljena. V odgovoru, prejetem dne 7. 2. 2014, se policija sklicuje na poročila mednarodnih organizacij, iz katerih izhaja, da so na zakonodajnem področju v Republiki Kosovo opazne pomembne izboljšave, država sprejema predpise na področju vračanja in vrnitve razseljenih oseb v domovino. Predpisi določajo pravice skupnosti, urejajo uporabo jezika, prepovedujejo diskriminacijo, določajo enakost med spoloma in podobno. Verska svoboda je v Republiki Kosovo zaščitena tako z ustavo kot z zakoni. Zakoni določajo pravico do svobode izražanja vesti in veroizpovedi za vse državljane ne glede na versko prepričanje, diskriminacija na podlagi vere ali etnične pripadnosti pa je prepovedana. Na narodnostno mešanih območjih in v Severni Mitrovici občasno kljub temu prihaja do določenih incidentov. Iz poročila Urada visokega komisarja Združenih narodov za begunce (v nadaljevanju UNHCR) izhaja, da je kar nekaj pripadnikov različnih manjšin (Romov, Aškalov in ostalih) že izrazilo pripravljenost, da se vrne v Republiko Kosovo, med julijem in septembrom 2013 pa je bilo v Republiki Kosovo registriranih tudi nekaj individualnih prostovoljnih povratnikov manjšin, med njimi so bili tudi kosovski Romi. Proces vračanja v Republiko Kosovo spremlja UNHCR, ki hkrati poroča o pomanjkljivostih pri varovanju človekovih pravic, daje pa tudi poseben poudarek varovanju pravic manjšinskih skupnosti. Podobne aktivnosti z zagotavljanjem poslovnih sredstev, projektov za razseljene osebe in paketov socialno-ekonomske pomoči izvaja tudi Mednarodna organizacija za migracije. Kljub prizadevanjem pa se vrnjene osebe še vedno srečujejo z ovirami za ponovno vključevanje v trajno življenje v Republiki Kosovu. Zaupanje v stabilno in varno prihodnost je še zmeraj majhna. Na podlagi navedenih poročil policija ocenjuje, da za državljane Republike Kosovo ni objektivnih razlogov iz 72. člena ZTUj-2, ki bi prepričevali odstranitev tujcev iz Republike Slovenije.

4. Z obvestilom policije so bili seznanjeni tudi tožniki, ki so imeli možnost, da se v roku 8 dni izjasnijo o navedbah iz obvestila. Upravni organ je opravil tudi ustno obravnavo, na kateri je bilo strankam ponovno dana možnost, da predložijo dokazila, s katerimi bi dokazovale svoje trditve. Obravnave so se udeležili A.A., B.B. ter C.C.. Slednji je izjavil, da njegova družina izvira iz vasi Čungur, ki je oddaljena 6 km iz mesta Peć. Navedel je, da je bilo v vasi približno 200 romskih hiš, ki pa so sedaj porušene, romske družine pa so razseljene, za kar je kot dokaz predložil več fotografij svoje rojstne hiše v vasi oziroma njenih ruševin. Kot je pojasnil, so bile slike narejene pred letom ali letom in pol, slike pa mu je spotoma na povratku v Nemčijo prinesel njegov bivši sosed iz te vasi, ki je povedal, da je vas popolnoma zapuščena in zaraščena. Na vprašanje uradne osebe, ali lahko tožnik navede ime in priimek nekdanjega soseda iz te vasi oziroma ali lahko navede njegovo prebivališče, je tožnik odgovoril, da zaradi zaupnega odnosa s to osebo njenega imena in kraja prebivanja ne more navesti. V nadaljevanju je povedal, da ima sladkorno bolezen in da je pred dvema letoma doživel srčni infarkt. Pooblaščenec tožnikov je navedel, da je tožnica B.B. na podlagi odločbe Zavoda RS za šolstvo vključena v posebni program vzgoje in izobraževanja na Osnovni šoli Gustav Šilih v Mariboru, mlajša hči, D.D., pa je končala 9. razred osnovne šole in je sedaj vpisana v Srednjo zdravstveno in kozmetično šolo v Mariboru. Tožnica A.A. je ob tem pojasnila, da bi za hčerki vrnitev v Republiko Kosovo pomenila smrt. Upravna enota je po opravljeni ustni obravnavi ponovno zaprosila policijo za podatek, ali odstranitev iz države za družinske člane družine v skladu z 72. členom ZTuj-2 še vedno ni dovoljena. Dopisu je priložila tudi fotografije, ki jih je na ustni obravnavi predložil C.C. Policija je v odgovoru ponovno navedla, da na podlagi poročil mednarodnih organizacij ocenjuje, da za Rome, državljane Republike Kosovo, ne obstajajo razlogi iz 72. člena ZTuj-2, ki preprečujejo odstranitev tujcev iz države. Po mnenju upravne enote je dopis policije zavezujoč, kar pomeni, da je upravni organ vezan na podatke, ki jih posreduje policija o stanju v državi izvora tujca in se nima pravice spuščati v ugotovitve policije. Glede na navedeno upravna enota ocenjuje, da obstajajo dovolj utemeljeni in resni zakonski razlogi za zavrnitev prošenj tožnikov za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v skladu z drugim odstavkom 51. člena ZTuj-2. 5. Zoper izpodbijane odločbe so tožniki vložili pritožbe, ki pa jih je Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo kot neutemeljene. V obrazložitvi odločb se ministrstvo v celoti strinja z razlogi za zavrnitev zahtev za podaljšanje dovoljenj za začasno prebivanje, ki jih je navedel v izpodbijanih odločbah upravni organ na prvi stopnji. Po mnenju ministrstva so imeli tožniki v postopku tudi možnost sodelovati in navesti vsa dejstva ter dokaze, ki so pomembni za odločitev. V postopku so bili tudi seznanjeni s poročili o stanju v Republiki Kosovu, na podlagi katerih je policija v postopku podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje podala mnenje o dovoljenosti njihove odstranitve iz Republike Slovenije.

6. V tožbi tožniki dopuščajo možnost, da je dejansko stanje, ki predstavlja podlago za izpodbijano odločitev, pravilno ugotovljeno. Poudarjajo pa, da pri ugotavljanju tega dejanskega stanja niso mogli sodelovati, ker jim poročila mednarodnih organizacij niso bila predložena. Pri izdaji odločbe o podaljšanju dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2 gre po njihovem mnenju za primer zbirne oziroma sestavljene odločbe v smislu 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Kot navajajo, bi presojo izpolnjevanja pogoja nedovoljenosti vračanja po 72. členu ZTuj-2 morala voditi in pri tem zagotoviti spoštovanje pravic strank upravna enota, policija pa bi morala ugotovitve upravne enote zgolj potrditi ali zavrniti. Po mnenju tožnikov so Romi v Republiki Kosovu (še posebej tisti, ki se vračajo iz tujine po dolgoletni odsotnosti) še vedno podvrženi diskriminaciji, zaradi česar njihovo vračanje ni mogoče. Kot zatrjujejo, se je položaj Romov v Republiki Kosovu v zadnjem času še poslabšal. 7. V odgovoru na tožbo toženka ponavlja razloge za odločitev, ki so navedeni v upravnih odločbah ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavanem primeru so predmet sodne presoje odločbe, s katerimi je upravna enota zavrnila prošnje za podaljšanje dovoljenj za začasno prebivanje tožnikov v Republiki Sloveniji iz razloga, ker ne obstajajo več razlogi iz 72. člena ZTuj-2, ki preprečujejo odstranitev tujcev iz Republike Slovenije.

10. V zadevi ni sporno, da so tožniki pravočasno zaprosili za podaljšanje dovoljenj za začasno prebivanje, ki so jim bila izdana na podlagi drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 kot tujcem (državljanom Republike Kosovo), ki jim je bilo v Republiki Sloveniji na podlagi drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 dovoljeno zadrževanje iz razloga, ker njihova odstranitev iz države zaradi spoštovanja načela nevračanja iz 72. člena ZTuj-2 ni bila dovoljena. Načelo nevračanja po ZTuj-2 in v skladu z načeli mednarodnega običajnega prava Republiki Sloveniji preprečuje odstranitev tujca v državo, v kateri bi bila njegovo življenje ali njegova svoboda ogrožena zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, ali v državo, v kateri bi lahko bil tujec izpostavljen mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju (72. člen ZTuj-2).

11. Po ZTuj-2 se dovoljenje za začasno prebivanje, izdano na podlagi drugega odstavka 51. člena ZTuj-2, lahko podaljša z veljavnostjo dveh let pod pogojem, da odstranitev tujca iz države v skladu z 72. členom ZTuj-2 še vedno ni dovoljena, kar potrdi policija, in če ni razloga za zavrnitev izdaje dovoljenja iz drugega odstavka 51. člena ZTuj-2. 12. Iz upravnega spisa ter iz obrazložitev izpodbijanih odločb izhaja, da je upravna enota v skladu z določbo drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 pred izdajo izpodbijanih odločb policijo zaprosila za mnenje o tem, ali odstranitev tujcev po 72. členu ZTuj-2 še vedno ni dovoljena. V odgovoru policija ocenjuje, sklicujoč se na poročila pristojnih mednarodnih organizacij, da ne obstajajo več objektivni razlogi v smislu 72. člena ZTuj-2, ki bi preprečevali odstranitev tožnikov v Republiko Kosovo. Mnenju policije je upravna enota v celoti sledila.

13. Kot ugotavlja sodišče, tožniki v upravnem postopku ugotovitvam mednarodnih organizacij o položaju Romov v Republiki Kosovu po vsebini niso nasprotovali. Obstoj razlogov za podaljšanje dovoljenj so utemeljevali predvsem s sklicevanjem na subjektivne okoliščine (porušenje hiše v domači vasi, slabo zdravstveno stanje prvega tožnika ter šolanje druge in tretje tožnice), ki naj bi jim preprečevale vrnitev v državo izvora. Zaradi teh okoliščin pa ni mogoče zaključiti, da bi bila svoboda in življenje tožnikov v Republiki Kosovo ogrožena oziroma, da bi tožniki zaradi teh okoliščin bili lahko v Republiki Kosovo podvrženi mučenju ali drugemu krutemu, nečloveškemu ali poniževalnemu kaznovanju ali ravnanju v smislu 72. člena ZTuj-2 (načelo nevračanja). Glede na obrazloženo tako v obravnavani zadevi tudi po presoji sodišča ni ovir za odstranitev tožnikov v izvorno državo.

14. Neutemeljen pa je tudi tožbeni očitek, da tožniki pri ugotavljanju dejanskega stanja v upravnem postopku niso mogli sodelovati, ker jim poročila mednarodnih organizacij niso bila predložena. Iz podatkov v upravnem spisu namreč izhaja, da so bili tožniki tako na ustni obravnavi dne 20. 8. 2014 kot tudi v Obvestilu o obstoju razlogov za zavrnitev prošenj za podaljšanje dovoljenj za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji z dne 20. 10. 2014 seznanjeni z vsebino poročil, dana pa jim je bila tudi možnost, da se na ustni obravnavi oziroma v roku 8 dni po prejemu obvestila izjasnijo o ugotovljenih dejstvih ter predložijo dokazila, s katerimi razpolagajo.

15. Ker je bil torej postopek pred izdajo izpodbijanih odločb pravilen, izpodbijane odločitve pa so tudi pravilne in zakonite, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).