Jedro

Glede prisojene odškodnine v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje ob tožničini samozaposlitvi dalo preveliko težo njeni starosti in majhni verjetnosti, da bi tožnica v kratkem času našla drugo redno zaposlitev. Prav tako soglaša s presojo, da je v zvezi z znižanjem prisojene odškodnine na višino osem tožničinih mesečnih plač potrebno upoštevati tudi okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa tudi pravice, ki jih je tožnica uveljavila do dneva prenehanja delovnega razmerja na podlagi sodne razveze, saj so v času odločanja o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča že veljale določbe drugega odstavka 118. člena ZDR-1, ki takšne podlage za določitev denarne odmene iz tega naslova (po novem denarnega povračila) izrecno navajajo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 29. 9. 2010. Ugotovilo je, da tožnici na podlagi te odpovedi delovno razmerje ni zakonito prenehalo, hkrati pa namesto ugoditvi zahtevku za vrnitev tožnice na delo ob sklicevanju na 118. člen Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) tožnici priznalo trajanje delovnega razmerja le do 31. 1. 2012, glede na to, da si je s 1. 2. 2012 uredila samozaposlitev kot s.p. Toženi stranki je naložilo, da do tega datuma tožnici prizna delovno dobo in ji izplača plačo in ostale prejemke iz delovnega razmerja z obračunom in odvodom davkov in prispevkov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih neto zneskov, ter tožnici izplača odškodnino v znesku 41.533,38 EUR (v višini 18 njenih plač) ter ji povrne stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in tožnici prisojeno odškodnino znižalo na 18.459,28 EUR (na višino 8 tožničinih plač), sicer pa pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo ter v preostalem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe vlaga tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče v zvezi z odločanjem o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ni upoštevalo okoliščin in interesov na tožničini stranki in je zgolj sledilo trditvam tožene stranke, da glede na konflikt z ravnateljem delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati. Glede na preteklo delo tožnice, dejstvo, da je delo knjižničarke uspešno opravljala, in druge okoliščine na njeni strani, ter glede na zgolj pavšalne ugotovitve o pomenu dobrih odnosov za uspešno delo tožene stranke sodišču očita enostransko presojo okoliščin in interesov v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja zaradi nezakonitosti odpovedi, s tem da se sodišče druge stopnje do teh okoliščin niti ni izrecno opredelilo. Hkrati uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava glede na to, da je sodišče tožnici priznalo pravice iz delovnega razmerja le do 31. 1. 2012, ne da bi ji pri tem priznalo razliko plače vsaj do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje, ker je bila v tem času kot samozaposlena praktično brez dohodkov. Tako je sodišče tožnici odklonilo ne le pravico do vrnitve na delo, temveč tudi pravico do ustrezne reparacije, saj je odškodnina namenjena zgolj povračilu škode, ker se delavec na delo ne vrne, in ne gre za povrnitev škode, ki delavcu nastane v času do odločitve sodišča. Izpodbija tudi znižanje odškodnine s strani sodišča druge stopnje na višino vsega 8 plač. Pri tem sodišče za znižanje odškodnine neutemeljeno navaja enake razloge, s kakršnimi je nasploh utemeljevalo odločitev v smislu sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Upoštevajoč starost in zdravstveno stanje tožnice in s tem povezane zaposlitvene možnosti ji je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo odškodnino v višini 18 njenih plač.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožnica v reviziji bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni določno navedla in opredelila. Zato sodišče z vidika tega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

8. Sodišče prve stopnje je ob ugotovljeni nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je štelo, da tožnica glede na psihično stanje v kritičnem času ni bila krivdno odgovorna za svoje ravnanje dne 31. 8. 2010, to je za verbalni in fizični napad na ravnatelja šole in verbalni napad na prisotni sodelavki, pri odločanju o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi izrecno upoštevalo tožničino nasprotovanje taki odločitvi. Kljub temu pa je utemeljeno sledilo predlogu tožene stranke za razvezo pogodbe o zaposlitvi, ker je ugotovilo, da je med tožnico in ravnateljem že dalj časa prihajalo do nesoglasij, da se je tožnica redno upirala odreditvi kakršnegakoli dodatnega, tudi zanjo sicer ustreznega, dela v zvezi z nujnim nadomeščanjem sodelavcev in izvedenec možnosti konfliktnih situacij zaradi tožničinih osebnostnih lastnosti, kakršna je bila predmet odpovedi, v bodoče ni mogel izključiti. Pri tem je utemeljeno upoštevalo pomembnost dobrih delovnih odnosov med pedagoškimi delavci za uspešno delo šole.

9. Sodišče druge stopnje je soglašalo z navedenimi ugotovitvami sodišča prve stopnje in s presojo, da so bili glede na te ugotovitve podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi v smislu 118. člena ZDR (točka 18 sodbe sodišča druge stopnje). Res se je dodatno k temu sklicevalo tudi na dejstvo, da je tožnica od 1. 2. 2012 samozaposlena. To je sicer lahko argument za določitev datuma prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi oziroma prenehanja delovnega razmerja na tej podlagi, ne pa bistvena okoliščina v zvezi z razlogi za odločitev v smislu sodne razveze, vendar zaradi tega odločitev sodišča o prenehanju pogodbe o zaposlitvi namesto vrnitve tožnice na delo (upoštevaje druge ugotovitve) ni nezakonita.

10. Tožnica zmotno navaja, da bi ji moralo sodišče ob priznanju delovnega razmerja le do 31. 1. 2012 priznati plačo oziroma razliko plače vse do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje. Pravice na podlagi delovnega razmerja, vključno s plačo, lahko sodišče v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi prizna le do datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi oziroma datuma, do katerega delavcu prizna delovno razmerje. Vsa morebitna prikrajšanja po tem datumu pa so lahko le predmet odškodnine iz prvega odstavka 118. člena ZDR (1) oziroma sedaj ustreznega denarnega povračila.

11. Glede prisojene odškodnine v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje ob tožničini samozaposlitvi dalo preveliko težo njeni starosti in majhni verjetnosti, da bi tožnica v kratkem času našla drugo redno zaposlitev. Prav tako soglaša s presojo, da je v zvezi z znižanjem prisojene odškodnine na višino osem tožničinih mesečnih plač potrebno upoštevati tudi okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa tudi pravice, ki jih je tožnica uveljavila do dneva prenehanja delovnega razmerja na podlagi sodne razveze, saj so v času odločanja o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča že veljale določbe drugega odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ki takšne podlage za določitev denarne odmene iz tega naslova (po novem denarnega povračila) izrecno navajajo.

12. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Izrek o stroških odgovora na revizijo temelji na določbi 5. točke 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, da v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške, ne glede na izid postopka.

Op. št. (1): Tako tudi sodba VSRS VIII Ips 211/2012 z dne 2. 9. 2013.