Jedro

Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR. Očitala ji je kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, ker je v pisarni ravnatelja šole, na sestanku o vodenju in urejanju učbeniškega sklada, grobo verbalno napadla in žalila vse prisotne, skušala uničevati šolski inventar in fizično obračunala z ravnateljem. Zaradi bistveno zmanjšane zmožnosti imeti v oblasti svoje ravnanje tožnici ni dokazana krivda (naklep oziroma huda malomarnost) za kršitve, zato ni podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbama tožene stranke in stranskega intervenienta se delno ugodi in se izpodbijana sodba v IV. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 18.459,28 EUR v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.“ V preostalem se pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta ter v celoti pritožba tožeče stranke zavrnejo in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izdani 29. 9. 2010 in jo razveljavilo (I. točka izreka) ter ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak je trajalo do 31. 1. 2012. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati plačo, dodatek na delovno dobo in ostale prejemke iz delovnega razmerja od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 31. 1. 2012 ter ji po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto zneske plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 41.533,38 EUR (IV. točka izreka) ter ji povrniti pravdne stroške v višini 2.494,85 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (V. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe v II. in III. točki izreka in zoper IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da razveljavi IV. točko sodbe in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, s stroškovno posledico. Sodišče prve stopnje je spregledalo okoliščine in interese na tožničini strani in se do njenih navedb o odločilnih dejstvih v zvezi z odločitvijo po 118. členu ZDR ni opredelilo, čeprav mora sodišče okoliščine v zvezi z nadaljevanjem delovnega razmerja oceniti na strani delodajalca in delavca. Opredeliti bi se moralo, zakaj okoliščine na strani delodajalca pretehtajo tiste na tožničini strani. Tožnica je delo na tem delovnem mestu opravljala 17 let, ocene njenega dela v zadnjem obdobju pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi pa so zelo dobre. Sodišče je spregledalo dopolnitev izvedenskega mnenja, iz katerega izhaja, da je knjižničarsko delo za osebe z diagnozo, kot jo ima tožnica, zelo dobro izbrano delo, ker se zahteva veliko natančnosti, pedantnosti. Izvedenec meni, da do agresivnih napadov v relaciji do učencev ne more priti, nenadoma nastale visoke zahteve lahko povzročijo dekompenzacijo pri vsakem človeku, pri pedantnih agresivno zavrtih pa je seveda občutek preobremenjenosti še hujši. Sodišče daje odločilno vlogo odnosom med pedagoškimi delavci glede kakovosti poučevanja, kar je neutemeljeno. Tožnica je bila za leti 2008 in 2009 ocenjena z oceno zelo dobro. Sodišče se ni opredelilo do ocenjevalnih listov. Zaključki sodišča, da bi ali bo trpela kakovost pedagoškega dela, so neutemeljeni in v nasprotju z izvedenimi dokazi, sodba pa nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče se ni opredelilo do tožničinih trditev, da disciplinsko nikoli ni bila obravnavana, prav tako ni prejela nobenega opozorila glede svojega dela, tožena stranka pa ni sprožila nobenega postopka glede morebitnega neupravičenega odklanjanja dela ali neprimernega odnosa do sodelavcev ali učencev. Okoliščina, da odnos med tožnico in ravnateljem ni najboljši, ni zadostna za odločitev sodišča na podlagi 118. člena ZDR. Ravnatelj tožnici ne more šteti v škodo, če je kot knjižničarka odklonila dela, ki ne sodijo v njen opis dela - nadomeščanje učitelja angleščine. Zagotovo ni namen 2. odstavka 118. člena ZDR, da bi delodajalcem ali sodišču omogočal, da brez resnih in utemeljenih razlogov na strani delavca in delodajalca odloči o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tožnica kljub statusu samostojne podjetnice in trudu po uveljavitvi, nima prejemkov oziroma so ti minimalni. Tožnica se zdravi, od spornega dogodka so minila že tri leta in tožnica ne vidi ovir za opravljanje dela. Sodišče se tudi ni opredelilo do bruto bilance za leto 2012. Pri odločanju o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja ne morejo pretehtati okoliščine, da je tožnica drugo delo in nadomeščanja učiteljev angleščine odklanjala. Prav tako tudi ne dejstvo, da je bil ravnatelj ponovno imenovan na funkcijo. Nepravilen je zaključek sodišča, da je ogroženost tožnice s strani avtoritete neprimerna vzpodbuda za delovno okolje. Izvedenec sicer ni izključil možnosti, da bi tožnica ob podobnih neugodnih oziroma stresnih okoliščinah reagirala podobno. Sodišče je s tem, ko je zavrnilo zahtevek po plačilu pripadajočih razlik v plači glede na prejemke v času od 1. 2. 2012 dalje zavrnilo tudi pravico tožnice po ustrezni reparaciji. Tožnica v času, ko je bila zaposlena, ne more biti oškodovana, zato je situacija primerljiva z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu, zato je upravičena do razlik v plači. Odškodnina po 118. členu ZDR je namenjena povračilu škode, ker se delavec na delo k toženi stranki ne vrača, in ne gre za povrnitev škode, ki je delavcu nastala do odločitve sodišča. Tožena stranka se prav tako pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nemogoče je zaključiti, da tožnica ni mogla imeti v oblasti svojega ravnanja, saj je na naroku dne 12. 10. 2011 natančno opisala, kaj se je 31. 8. 2010 dogajalo. Tožena stranka je zato predlagala imenovanje drugega izvedenca. Izvedenec in sodišče nista upoštevala, da je ravnatelj na podlagi zdravniškega spričevala z dne 14. 5. 2010 v skupino za učbeniški sklad imenoval še dve drugi delavki, ki bi opravljali dela in naloge, ki jih tožnica ne bi bila zmožna opravljati. S tem je tožena stranka upoštevala navodila in dejstva, zapisana v zdravniškem potrdilu, vodstvo šole pa tožničinih prošenj ni ignoriralo. Dogodek z dne 31. 8. 2010 je bil s strani izvedenca obravnavan preveč pavšalno, saj ni mogoče vsake jeze opredeliti kot živčni zlom. Pri vztrajanju, da tožnica sodeluje v skupini za učbeniški sklad, ni šlo za hitre spremembe, ki bi tožnico preobremenile, prav tako ni šlo za soočanje z neomajno avtoriteto. Tožnica je bila razbremenjena vseh dodatnih obveznosti, ki so jih prevzeli drugi zaposleni in bili zato bistveno bolj obremenjeni. Nerazumljivo je stališče izvedenca, da bi morala biti toleranca do tožnice glede na njene nevrotične motnje brezmejna. To je nemogoče in krivično do drugih. Tožena stranka se tudi ne strinja z višino odškodnine. Sodišče je le enostransko presojalo razloge za odškodnino, ni pa upoštevalo narave dogodka, zaradi katerega je prišlo do odpovedi, ter vseh drugih okoliščin tožene stranke. Tožnica je odklanjala prav vsako delo, ki ni bilo po njeni volji, kljub temu, da so bila dodatna dela v skladu s sistemizacijo in opisom del in nalog v pogodbi o zaposlitvi. Sodišče tudi ni izvedlo zaslišanja prič v zvezi z odnosom tožnice do sodelavcev. Vse okoliščine, ki jih je tožena stranka navedla v pripravljalni vlogi z dne 26.6.2011 so vodile v načete odnose med tožnico in ravnateljem, zato bi jih sodišče moralo upoštevati.

Stranski intervenient se pritožuje iz pritožbenih razlogov nepopolne oziroma napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa, da sodbo v IV. točki izreka spremeni in določi tožnici primerno nižjo odškodnino. Stranski intervenient pritožbo primarno vlaga zoper ugotovitev sodišča o nezakonitosti izredne odpovedi tožene stranke z dne 29. 9. 2010. Stranski intervenient je imel pripombe zoper mnenje izvedenca psihiatrične stroke in postavil predlog, da se določi še drugega izvedenca psihiatrične stroke. Sodišče je tak predlog zavrnilo. Sodišče ni dovolj razjasnilo dejanskega stanja, saj bi še en izvedenec natančneje predstavil, ali je bila zmožnost tožnice v času spornega dogodka, da bi lahko imela v oblasti svoje ravnanje, res bistveno zmanjšana. V izvedenskem mnenju in zaslišanju izvedenca so vrzeli, zaradi katerih so zaključki izvedenca neprepričljivi. Tožnica se je v svoji izpovedbi natančno spomnila poteka dogodka dne 31. 8. 2010, zato obstaja velik dvom v to, ali je res bila v takem psihičnem stanju, da je bila njena zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje toliko zmanjšana, da ni bila odgovorna. Tožnica je že junija 2010 vedela, da bo morala kot knjižničarka urediti knjige učbeniškega sklada ob začetku šolskega leta 2010/2011. Zato se postavlja vprašanje, ali je imela tožnica to nalogo ves čas v mislih in se je na dogodek 31.8.2010 pripravila, da je tako brutalno reagirala, s čimer je prestrašila predpostavljenega ravnatelja in navzoče sodelavke. Sodišče dejanskega stanja o zmožnosti imeti v oblasti ravnanje tožnice ni zadosti in popolno raziskalo in razjasnilo. Pritožbeno sodišče naj zato izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, ki naj angažira še drugega izvedenca psihiatrične stroke, da opredeli psihično stanje tožnice, ki naj bi bilo razlog za njeno ravnanje dne 31. 8. 2010. Prisojena odškodnina iz 118. člena ZDR je po oceni stranskega intervenienta pretirana in previsoka. Potrebno bi bilo upoštevati dejstvo, da ima tožnica sedaj drugo zaposlitev, in da je bila tožničina zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje le bistveno zmanjšana. To pomeni, da se je svojega agresivnega in napadalnega dejanja delno zavedala, s čimer je tudi sama prispevala k izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ta soprispevek pa vpliva na višino prisojene odškodnine. Pritožbeno sodišče naj tožnici prisodi nižjo odškodnino.

Tožnica v odgovoru na pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta navaja, da so neutemeljene navedbe, da se tožnica dobro spomni dogodka in zato ne more iti za acting out reakcijo, kot je ugotovil izvedenec. Sodišče je izvedenskemu mnenju lahko sledilo, saj je jasno, skladno in ne pušča dvoma v zaključke, ki izhajajo iz njega. Za zaključke o tem, ali je imela tožnica lahko v oblasti svoje ravnanje in je razumela pomen lastnih dejanj tudi ni relevantno, kako naj bi tožena stranka poskrbela, da bi se upoštevala navodila in dejstva, navedena v zdravniškem potrdilu z dne 14. 5. 2010. Neutemeljene in brez zakonske podlage so bile zahteve tožene stranke po dodatnih obveznostih za tožnico, kar ni prispevalo k mirnim in vzdržnim odnosom. Tožena stranka tudi ni izkazala, da je bila tožnica manj obremenjena kot ostali delavci tožene stranke. Podana izredna odpoved je bila nezakonit in nesorazmeren ukrep glede na tožničino dotedanje dobro opravljanje dela, ki dela ni odklanjala. Tožnica še navaja, da ji ni mogoče očitati samoprispevka k nastali škodi zaradi bolezenskega stanja, kot samostojna podjetnica pa prihodkov praktično nima, zato prisojena odškodnina po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih ni previsoka. Sodišče ji je sicer neustrezno prisodilo odškodnino, saj prevladujejo tožničini interesi za nadaljevanje delovnega razmerja.

Tožena stranka v odgovoru na tožničino pritožbo navaja, da je napačna tožničina navedba o tem, da je sodišče samo odločilo, da nadaljevanje delovnega razmerja med tožnico in toženo stranko ni več mogoče, saj je tak predlog podala tožena stranka. Ugotovitev izvedenca, da je knjižničarsko delo za tožnico zelo dobro izbrano delo ne more vplivati na odločitev, ali je nadaljevanje delovnega razmerja še mogoče. Med ravnateljem in tožnico je večkrat prihajalo do trenj in napetosti. Največjo težavo pri odnosih med tožnico in toženo stranko predstavlja tožničino napačno razumevanje in interpretacija delovnih nalog, ki so bile sicer skladne s pogodbo o zaposlitvi in aktom o sistemizaciji. Tožena stranka se je tožnici poskušala prilagoditi in jo je tolerirala, vse do 31.8.2010, ko ji je bilo potrebno izreči skrajni ukrep - izredno odpoved. Nesoglasja in tožničin način vedenja zato utemeljujejo odločitev sodišča za uporabo določila 118. člena ZDR.

Pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta sta delno utemeljeni, pritožba tožnice pa je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavljajo pritožbe.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba podrobno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče se pri odločanju v konkretni zadevi utemeljeno ni opredelilo do tožničinih trditev o tem, da nikoli ni bila disciplinsko obravnavana, saj pri odločanju o utemeljenosti izredne odpovedi ni pomembno delavčevo predhodno obnašanje in delo. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh dejstev, ki so relevantna za odločitev v predmetnem sporu, tudi v delu odločitve o odškodnini na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji). Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v sodbi pravilno povzelo izvedene dokaze, tudi izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev, in tako v obrazložitvi sodbe ni nasprotja o vsebini listin ali zapisniki o izvedbi dokazov ter med samimi listinami oziroma zapisniki.

Prvostopenjsko sodišče tudi ni kršilo načela kontradiktornosti z zavrnitvijo dokaznega predloga tožene stranke, da se zasliši priče v zvezi z odnosom tožnice do sodelavcev, ter z zavrnitvijo dokaznega predloga stranskega intervenienta in tožene stranke po postavitvi novega izvedenca psihiatrične stroke. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Skladno z določbo 2. odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami, saj je na naroku za glavno obravnavo dne 28. 6. 2013 v sklepu navedlo, da se drugi dokazi ne bodo izvedli in je dokazovanje zaključeno. Predlagani dokaz z zaslišanjem prič v zvezi z odnosom tožnice do sodelavcev tudi po oceni pritožbenega sodišča ne bi mogel prispevati k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja, saj razlog za izpodbijano izredno odpoved niso bili tožničini odnosi s sodelavci. Postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke pa ni bila potrebna iz razloga, ker je izvedensko mnenje prim. mag. A.A., dr. med. psihiater, podano jasno, argumentirano in strokovno.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 9. 2010, ki jo je tožena stranka podala tožnici na podlagi 110. ter 1. in 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR. V njej ji je očitala kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja ogrožanja varnosti ter naklepne hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je dne 31. 8. 2010 v pisarni ravnatelja šole, na sestanku o vodenju in urejanju učbeniškega sklada, grobo verbalno napadla in žalila vse prisotne, skušala uničevati šolski inventar in fizično obračunala z ravnateljem. Med strankama je nesporno, da je tožnica dne 31. 8. 2010 na sestanku v pisarni ravnatelja kričala, udarjala po mizi in zalučala koledar. Sporno pa je, ali je tožnica takrat imela sposobnost obvladati svoje ravnanje in ali je bila sposobna razumeti pomen svojih dejanj. Vprašanje zmanjšane prištevnosti tožnice je relevantno tako pri presoji obstoja utemeljenega odpovednega razloga po 1. kot po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

V predmetnem postopku je sodišče prve stopnje odločalo že dvakrat. S sodbo, opr. št. I Pd 1504/2010 z dne 12. 10. 2011 je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožnica kršila pogodbene in zakonske obveznosti iz delovnega razmerja, s svojim ravnanjem pa je izpolnila tudi znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, pri čemer je ravnala s hudo malomarnostjo. Pritožbeno sodišče je sodbo razveljavilo, ker je sodišče prve stopnje nepravilno samo sprejelo laično sodbo o duševnem stanju tožeče stranke (da je razsodna), brez strokovne ocene izvedenca (ki bi ugotovil, da je bila tožeča stranka zmožna razumeti pomen svojega ravnanja in zmožna imeti v oblasti svoje ravnanje v času kritičnega dogodka). Sodišče prve stopnje je tako v ponovljenem postopku izvedlo dokaz z izvedencem psihiatrične stroke in ugotovilo, da tožnici ni mogoče očitati, da je z naklepom ali hudo malomarnostjo huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj svojega ravnanja ni imela v oblasti, zato ni bilo podanega utemeljenega razloga za izredno odpoved. Z izpodbijano sodbo je razsodilo, da je izredna odpoved z dne 29. 9. 2010 nezakonita in se razveljavi, ugotovilo delovno razmerje do 31. 1. 2012 in za ta čas toženi stranki naložilo, da tožnici obračuna in izplača ustrezne plače in druge prejemke iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo odškodnino po 118. členu ZDR v maksimalni višini (18 bruto plač). V ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Ker je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena, se pritožbeno sodišče strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami tožeče stranke pa še dodaja: Kaznivo dejanja ogrožanja varnosti (135. člen KZ-1), katerega znake je izpolnila tožnica s svojim ravnanjem, je že pojmovno mogoče storiti le naklepoma. Odpovedni razlog po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR pa je podan, če je delavcu mogoče očitati hujšo obliko krivde – naklep ali hudo malomarnost. Pri opredelitvi naklepa ali hude malomarnosti v zvezi s kršitvijo pogodbenih obveznosti pa se je treba opreti na splošna pravila civilnega prava, saj ZDR o tem nima posebnih določb, kakor je pravilno ugotovilo že sodišča prve stopnje. V 1. odstavku 11. člena ZDR napotuje na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava. Po teh pravilih s krivdo razumemo osebno sposobnost oškodovalca (kršitelja), da spozna nedopustnost svojega ravnanja ali opustitve in po tem spoznanju uravnava svoje obnašanje. Za krivdo sta značilna dva elementa, in sicer razumski oziroma zavestni, ki se nanaša na možnost spoznavanja dejstev, in voljni, ki predstavlja voljo zato, da neko dejanje nastane. Naklep ali namen v civilnem pravu je lahko direkten ali eventualen in se presoja po konkretnih merilih, medtem ko se malomarnost presoja po abstraktnem merilu skrbnosti človeka (povprečne, običajne pri hudi malomarnosti, večje, posebne pri navadni malomarnosti). Hudo malomarno je tisto ravnanje, ki je skrajno nepazljivo in pomeni zavestno zanemarjanje običajne skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka. Tako stališče je zavzelo VS RS v zadevi VIII Ips 352/2008 z dne 27. 9. 2010. Sodišče prve stopnje je ravnanja in kršitve tožnice, ki so predmet izredne odpovedi, pravilno štelo za nedopustne. Ob upoštevanju izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra pa je pravilno presodilo, da zaradi tožničine bistveno zmanjšane zmožnosti imeti v oblasti svoje ravnanje, ni dokazana njena krivda (naklep oziroma huda malomarnost) za navedene kršitve, kar pomeni, da ni dokazan utemeljen odpovedni razlog za izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

K pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni dovolj razjasnilo dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč izvedlo obširen dokazni postopek, v okviru katerega je zaslišalo tožnico in vse tri osebe, ki so bile navzoče ob spornem dogodku. Postavilo je tudi izvedenca psihiatrične stroke prim. mag. A.A., dr. med., psihiater. Slednji je v svojem izvedenskem mnenju navedel, da gre pri tožnici za nevrotsko motenost anksiozno depresivne narave. Pojasnil je, da je bilo njeno vedenje spornega dne (31. 8. 2010) tipična kratkostična reakcija (laično: živčni zlom) kot burna čustvena reakcija osebe, ki je doživljala aktualne dogodke kot potisnjenost v skrajno čustveno degradiranost in posledično eksistencialno ogroženost. Nadalje iz izvedenskega mnenja izhaja, da pri nevrotično agresivno zavrtih ljudeh predstavlja soočenje z neomajno avtoriteto, ki je po videzu lahko zelo milo, umirjeno in formalno korektno, hude občutke osebne izničenosti, in ob njih izgubijo kontrolo nad svojim čustvovanjem in posledičnim vedenjem. Izvedenec je pojasnil, da gre za afekt, ki je posledica učinka neprijetnih dražljajev na določenih področjih čustvovanja, ki sprožijo nenaden in močan čustveni ter vedenjski odziv. Po mnenju izvedenca je bila tožničina zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje in razumeti pomen lastnih dejanj bistveno zmanjšana. Izvedenec je v okviru svojega zaslišanja med drugim pojasnil, da nevroza pri človeku predstavlja vzorce doživljanja in odzivanja na določene stresne situacije. Poudaril je, da gre pri tožnici za agresivno zavrtost in da zaradi motenj v otroštvu ne more regularno, dozirano in ustrezno reagirati takrat, ko jo nekaj hudo vznemiri. Če je občutek ogroženosti prehud, prekomerno izbruhnejo in imajo hude težave z obvladovanjem, nato se počutijo krive in jih je sram, a jih to ne more odvrniti od podobnega izbruha agresije v prihodnje.

Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni mogoče zaključiti, da tožnica spornega dne ni imela v oblasti svojega ravnanja. Prav takšen zaključek namreč izhaja iz izvedenskega mnenja, ki je bilo podano jasno in strokovno, izvedenec pa je svoje ugotovitve podrobneje pojasnil na naroku dne 28. 6. 2013. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da izvedensko mnenje daje odgovore na postavljena vprašanja, zato je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje utemeljeno sprejelo v celoti. Nesprejemljive so pritožbene navedbe, da so izvedenčevi zaključki neprepričljivi in bi bilo potrebno postaviti drugega izvedenca psihiatrične stroke. Na zaključek ali je tožnica imela v oblasti svoje ravnanje pa ne more vplivati dejstvo, da se tožnica poteka dogodka z dne 31. 8. 2010 natančno spomni. Izvedenec je pojasnil, da so določene motnje spominjanja aktualnega dogodka pogoste, kar po mnenju pritožbenega sodišča ne pomeni, da so take motnje spominjanja pri afektu nujen pojav. Tožena stranka se tudi neutemeljeno in pavšalno sklicuje, da ni mogoče vsake jeze opredeliti kot živčni zlom, saj je izvedenec v svojem mnenju podrobno preučil tožnico in konkretni dogodek z dne 31. 8. 2010. Utemeljene pa so pritožbene navedbe, da je prisojena odškodnina previsoka. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri odločanju o odškodnini sicer pravilno upoštevalo, da je tožnica rojena leta 1955, zato je majhna verjetnost, da bi v kratkem našla zaposlitev pri drugem delodajalcu (in bila tako zavarovana na drugi podlagi kot je sedaj v okviru s.p.), pri toženi stranki pa je bila zaposlena 17 let, vendar je tema dvema okoliščinama dalo preveliko težo. V večji meri je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da odnosi med strankama v preteklosti niso bili najboljši. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da morajo biti odnosi pedagoških delavcev v šoli dobri, ker to vpliva na kakovost poučevanja. Tožnica je v preteklosti odklanjala drugo delo in nadomeščanja delavcev, kar ni pripomoglo k dobrim odnosom, za katere se morata po mnenju izvedenca potruditi obe stranki. Izvedenec je pojasnil, da obstaja možnost, da bi tožnica v podobnih neugodnih oziroma stresnih okoliščinah reagirala podobno kot kritičnega dne. Ni zanemarljivo niti dejstvo, da je bilo tožnici v okviru reparacije za čas od nezakonitega prenehanja do dneva samozaposlitve priznanih 16 plač. Glede na vse te okoliščine in odškodnine, ki se v podobnih primerih prisojajo v sodni praksi, pritožbeno sodišče ocenjuje kot primerno odškodnino v višini 8 plač, upoštevajoč tožničine povprečne plače, izplačane v zadnjih treh mesecih (18.459,28 EUR).

K pritožbi tožnice: Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo okoliščine na straneh tožnice in tožene stranke ter pravilno razsodilo, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ne bi bilo več smiselno, zato je utemeljeno uporabilo institut sodne razveze pogodbe o zaposlitvi skladno s 118. členom ZDR. Tožnica je namreč od 1. 2. 2012 dalje samozaposlena. Delovnega razmerja oziroma delovne dobe pri dveh delodajalcih hkrati delavcu ni mogoče priznati. V primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje; pri čemer najdlje pomeni, da sodišče določi datum trajanja glede na okoliščine primera (tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 98/2012 z dne 5. 2. 2013). V konkretnem primeru je odločilnega pomena prav okoliščina, da se je tožnica samozaposlila z dnem 1. 2. 2012 in je od tega dne socialno zavarovana kot samostojna podjetnica, zato ji je pri toženi stranki delovno razmerje lahko trajalo le do tega datuma. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s preostalimi pritožbenimi navedbami tožnice, s katerimi tožnica izpodbija odločitev sodišča o uporabi instituta sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, delno podani (glede višine prisojene odškodnine v IV. točki izreka) je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alineo 358. člena ZPP pritožbama tožene stranke in stranskega intervenienta delno ugodilo ter prisojeno odškodnino zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi znižalo na 8 bruto plač, na znesek 18.459,28 EUR, tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

Ker v preostalem delu niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrnilo pritožbi tožene stranke stranskega intervenienta v preostalem delu ter v celoti tožničino pritožbo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in na določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004), po katerem tožena stranka kot delodajalec sama nosi stroške pritožbenega postopka. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti stroške pritožbe, prav tako pa tudi stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (prvi odstavek 154. in 155. člena ZPP). Stranski intervenient pritožbenih stroškov ni priglasil.