Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so na strani zavarovancev toženke podane okoliščine, ki so v danem primeru znatno prispevale k nastanku škode, s tem, ko niso bila nameščena protizdrsna varovala, manjkalo je držalo, ki bi lahko preprečili padec, tla so zaradi kondenza bila mokra oz. je nastajala luža.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj glasi: „Tožbeni zahtevek je po temelju utemeljen do 51,39%.“

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno vmesno sodbo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen do 22,02 %.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo neustrezne sanacije poda v letu 2016 oziroma slabo izoliranih vrat v stanovanjski blok ter s strani tožnika zatrjevane okoliščine, da je prva stopnica v globini višja od ostalih, saj meri 19 cm, ostale pa 15,5 cm, s tem pa je tudi manjša širina na prvi stopnici glede na ostale zaradi kota, poleg tega pa ima okrogel zaobljen robnik. Sodišče prve stopnje je tako nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je nekatera odločilna dejstva napačno ugotovilo oziroma jih ni ugotovilo in v sodbi ni navedlo nekaterih odločilnih dejstev, deloma pa so ti razlogi med seboj v nasprotju, kar se kaže v višini soprispevka k nastanku škode, s čemer je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče pa je v zvezi z višino tožnikovega soprispevka k nastanku škode napačno uporabilo materialno pravo. Stanje stopnišča je namreč posledica slabo izvedene oziroma načrtovane prenove bloka v letu 2015, s tem pa ne gre za več let trajajoče stanje stopniška, ki bi ga tožnik dobro poznal. Tožnik je postopal s potrebno skrbnostjo in previdnostjo, obutev je imel primerno, luže na tleh ni mogel pričakovati, na prvo stopnico je moral stopiti tako, da ni stopil na sredino stopnice, saj je ta zaradi na novo narejenega podesta sedaj ožja, poleg tega se ni mogel oprijeti ograje, ker le-ta ni nameščena, sicer pa sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, ko navaja vzroke na strani zavarovanca tožene stranke (v nadaljevanju toženke), ki so znatno prispevali k nastanku škode in tudi opuščene ukrepe, s katerimi bi padec lahko preprečili, nato pa tožniku pripiše kar 70 % soodgovornost za nastanek škode. Nadalje graja uporabo materialnega prava v zvezi s stališčem sodišča prve stopnje, da je potrebno upoštevati zavarovalni delež, saj ne gre za enotno stališče sodne prakse, sklicuje se na sodbo VSL sodba III Cp 2606/2014, sicer pa je zavarovalna vsota po polici nižja od njegovega zahtevka. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da odloči, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Toženka v svoji pritožbi navaja, da je v predmetni zadevi prišlo do subjektivne spremembe tožbe, ki jo je sodišče prve stopnje neutemeljeno dopustilo, ker ni materialne in procesne legitimacije ob vložitvi tožbe, je zato potrebno zahtevek iz naslova zavarovanja odgovornosti etažnih lastnikov zavreči oziroma zavrniti. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje v svoji dokazni oceni spregledalo anamnezo dogodka na poškodbenem listu z dne 18. 12. 2016, kjer je zapisano, da je tožnik nerodno stopil in se poškodoval ter dejstvo, da je tožnik pred škodnim dogodkom že več let bival v predmetnem bloku, kar kaže na dejstvo, da je stanje pohodne površine in na sploh bloka zelo dobro poznal, kar pa je sodišče prve stopnje premalo kritično upoštevalo in bi moralo oceniti, da je soodgovornost tožnika k nastanku škode vsaj 70 %. Sicer pa na strani zavarovancev, torej etažnih lastnikov, ni podana protipravnost, ki bi bila v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Tožnik svojega trditvenega in dokaznega bremena glede samega načina nastanka obravnavanega škodnega dogodka in posledično nastale škode, ni zmogel. Sicer pa je sodišče odločalo izven okvirjev trditvene podlage tožnika. Tožnik je namreč upravniku očital opustitev določenih ravnanj, sodišče prve stopnje pa je to pripisalo etažnim lastnikom, čeprav ni bilo zatrjevano. Predlaga, da sodišče v celoti zavrne tožbeni zahtevek s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da tožniku prisodi vsaj 70 % soodgovornosti za nastanek škodnega dogodka oziroma sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo odgovarja na pritožbene trditve toženke, se zavzema za zavrnitev pritožbe in priglaša stroške.

4. Toženka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

5. Pritožba tožnika je utemeljena. Pritožba toženke ni utemeljena.

6. V predmetni zadevi sodišče druge stopnje odloča drugič. S sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 895/2021 z dne 21. 12. 2022 je sodišče druge stopnje pritožbi toženke ugodilo in vmesno sodbo spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo nepremoženjske in premoženjske škode. Pritožbo tožnika pa je zavrnilo ter odločilo, da celotne stroške nosi tožnik. Vrhovno sodišče RS je v predmetni zadevi s sklepom II Dor 93/2022 z dne 6. 4. 2022 dopustilo tožnikovo revizijo glede vprašanja, kako je treba presojati procesno situacijo v obravnavani zadevi, ko je tožnik po tem, ko je toženka ugovarjala, da zavarovalna pogodba, ki jo je imel sklenjeno upravnik, ne nudi kritja za predmetni odškodninski zahtevek, predlagal sodišču, da zahtevek presoja tudi v luči odgovornosti etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe, pri čemer do spremembe identitete toženke ni prišlo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom II Ips 45/2022 z dne 7. 12. 2022 reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Pri tem je odločilo, da je napačna odločitev sodišča druge stopnje, da gre za naknadno sosporništvo na pasivni strani, pri katerem sodišče ne more nadomestiti soglasja toženke. Pravilna je bila presoja sodišča prve stopnje, da gre za naknadno kumulacijo zahtevkov, ki je po drugem odstavku 184. člena ZPP ena od oblik objektivne spremembe tožbe, s tem pa, ob pogojih iz prvega odstavka 185. člena ZPP, soglasje toženca lahko nadomesti sodišče. Sodišče druge stopnje je tako z napačno odločitvijo tožniku onemogočilo vsebinsko obravnavanje pritožbe, zato je bilo potrebno sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti temu sodišču v novo sojenje.

**K pritožbi toženke:**

7. Večji del pritožbe toženke se nanaša na subjektivno spremembo tožbe oziroma naknadno sosporništvo, glede katerega pa je Vrhovno sodišče RS v reviziji II Ips 45/2022 z dne 7. 12. 2022 odgovorilo, da v obravnavani zadevi tožnik tožbenega predloga ni spremenil, saj od toženke - zavarovalnice ves čas postopka zahteva plačilo 12.062,81 EUR. Spremenil pa je tožbeni temelj: najprej je plačilo zahteval na podlagi zavarovalne pogodbe, ki jo je s toženo zavarovalnico sklenil upravnik po polici št. 511-0157374, po ugovoru toženke, da po tej pogodbi ni zavarovalnega kritja, pa je enak zahtevek uveljavljal na podlagi druge zavarovalne pogodbe, ki so jo s toženo zavarovalnico sklenili etažni lastniki po polici št. 5120642410. Pri tem pa je zahtevek uveljavljal le zoper zavarovalnico in ne tudi zoper odgovorno osebo. Tako je sodišče prve stopnje v 5. do 7. točki pravilno odločilo, da je prišlo do naknadne kumulacije zahtevkov, ki je po drugem odstavku 184. člena ZPP ena od oblik objektivne spremembe tožbe in jo je sodišče prve stopnje pravilno dovolilo.

8. Pritožba nadalje graja dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, saj je sodišče spregledalo poškodbeni list z dne 18. 12. 2016, kjer je kot anamneza dogodka navedeno, da je tožnik nerodno stopil in se poškodoval, kar je v popolnem nasprotju z njegovo izpovedbo, da je šel kritičnega dne v klet po novoletno jelko, pri čemer bi naj bila na podestu pred stopnicami v kleti luža, ko se je obrnil, da bi stopil na stopnico, je na prvo stopnico moral stopiti tako, da ni stopil na sredino stopnice, saj je ta zaradi novo narejenega podesta sedaj ožja in ker je stopil v lužo na podestu je imel moker podplat, zato mu je nogo na stopnici spodneslo in je po stopnici padel v klet. Iz navedb pri zdravniku pa izhaja, da se je tožnik poškodoval zgolj zaradi lastnega, neprevidnega ravnanja, ko je nerodno stopil. Sicer pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik pred škodnim dogodkom več let že bival v predmetnem bloku, vsaj od leta 2008, kar pomeni, da je pohodno površino in na sploh blok zelo dobro poznal. Nadalje meni, da s strani etažnih lastnikov ni podana protipravnost, ki bi bila v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom.

9. Glede samega nastanka škodnega dogodka ima sodišče prve stopnje obsežne razloge v 8. do 18. točki obrazložitve. Sodišče prve stopnje je opravilo tudi ogled stopnišča, pri čemer je tožnik pojasnil in pokazal, na kakšen način je do škodnega dogodka prišlo, in sicer, da mu je levo nogo spodneslo, ko je z njo stopil na prvo stopnico pod podestom. Sodišče prve stopnje se je pri tem tudi prepričalo, da so stopnice v klet iz gladkega teraca, ki ob stiku z vodo postane gladek, prav tako na podlagi ogleda sodišče prve stopnje ni imelo pomislekov, da so na notranji strani vhodnih vrat v blok modri madeži kot posledica kondenza, oziroma obnove fasade in zamenjave vrat v letu 2015. Do takšnega zaključka pa je prišlo na podlagi lastnega ogleda kot tudi na podlagi zaslišanja tožnika in prič - stanovalcev v bloku. S tem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je do škodnega dogodka prišlo na način, kot ga je opisal tožnik in ne kot izhaja iz anamneze, ki jo je opravil zdravnik v bolnišnici, ki je zapisal le krajši in bistveni povzetek nastanka poškodbe in ni zapisoval vseh okoliščin, v katerih je do škodnega dogodka prišlo, glede slednjega pa ima sodišče prve stopnje ustrezne razloge v 9. točki obrazložitve in jih sodišče druge stopnje povzema kot pravilne.

10. Nima prav pritožba, da sodišče ne bi smelo upoštevati trditev tožnika, ki jih je slednji podal v zvezi z odgovornostjo upravnika, saj je po spremembi tožbe zahteval plačilo odškodnine iz naslova zavarovanja lastnikov, saj stanovalci upravljajo in vzdržujejo stavbo v lastni režiji ali pa slednjo prenesejo na upravnika, vendar pa jih slednje ne ekskulpira njihove odgovornosti. Tako je sodišče prve stopnje pravilno svojo odločitev oprlo tudi na trditve, podane s strani tožnika, ki se nanašajo na upravnika, glede neustrezno vzdrževane pohodne površine, saj za slednje odgovarjajo tako upravnik kot stanovalci, ki so dolžnost vzdrževanja prenesli na upravnika.

11. Sodišče prve stopnje je odgovornost toženke pravilno presojalo po krivdni odškodninski odgovornosti v skladu s 131. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter ugotavljalo protipravni škodni dogodek, škodo, vzročno zvezo med škodnim dogodkom in škodo ter odgovornost oškodovanca v ožjem smislu (krivda).

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so na strani zavarovancev toženke podane okoliščine, ki so v danem primeru znatno prispevale k nastanku škode, s tem, ko niso bila nameščena protizdrsna varovala, manjkalo je držalo, ki bi lahko preprečili padec, tla so zaradi kondenza bila mokra oz. je nastajala luža. Pri tem ni zanemarljivo, da so stopnice na podestu položene na novo iz grobega kamna, stopnice v klet pa iz brušenega oziroma gladkega betona (teraca), kar je bilo ugotovljeno na ogledu in izhaja iz samih fotografij.

13. Zavarovanci toženke tako niso poskrbeli, da bi se zmanjšala gladkost oziroma spolzkost stopnic, kar bi lahko dosegli že z namestitvijo protizdrsnih trakov. Pravilno je sodišče prve stopnje nadalje zaključilo, da bi z namestitvijo ograje bilo omogočeno, da bi se lahko oseba, ki se spušča po stopnicah v klet, slednja oprijela, kar bi vplivalo na varnost hoje. Tekom postopka pa tudi ni bilo prerekano dejstvo, da je prva stopnica višja in ožja, kar vse vodi k pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje, da so vzroki za nastanek škode na strani zavarovanca toženke znatno prispevali k nastanku škode. Nadalje nima prav pritožba, da je tožniku stanje v stavbi oziroma stopnišču bilo znano, saj v njej biva že od leta 2008. Slednje ni sporno, dejstvo pa je, da je celotna situacija (nastajanje kondenza) posledica prenove v letu 2015, tožnik pa je ves čas zatrjeval, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi slabo izvedene obnove stavbe in stopnišča. 14. Nerazumljiva je nadalje pritožba toženke v delu, v katerem zahteva ugotovitev tožnikovega soprispevka v višini vsaj 70%, saj je sodišče prve stopnje slednjemu sledilo in dejansko odgovornost za škodni dogodek v pretežni meri pripisalo tožniku v razmerju 70:30, v breme tožnika (21. točka obrazložitve).

15. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo toženke kot neutemeljeno v celoti zavrnilo (353. člen ZPP).

**K pritožbi tožnika:**

16. Sodišče prve stopnje je pri oceni prispevka k vzrokom za nastanek škode na strani zavarovanca toženke kot znatni prispevek upoštevalo zlasti opustitev namestitve protizdrsnih varoval - trakov in manjkajoče ograje, ki bi lahko preprečili padec, saj bi se tožnik lahko ob zdrsu noge na mokrem podestu oprijel ograje, protizdrsni trakovi pa bi padec lahko preprečili. Pri tem je svojo odločitev oprlo na četrti odstavek 25. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) ter 3. člen Pravilnika o standardih vzdrževanja stanovanjskih stavb in stanovanj, ki določa, da dela, ki so potrebna, da se ohranjajo stanovanjske stavbe in stanovanja kot celota v dobrem stanju in omogočajo njihovo uporabo, zagotovo spada tudi skrb, da so stopnice, ki so skupni del stavbe, varne za vsakodnevno uporabo. Pri tem pa morajo etažni lastniki ob ustrezni skrbnosti opaziti morebitno nevarnost in na primeren način poskrbeti za njeno nevtralizacijo. Pri tem pa je lastnikom, glede na izpovedbe tožnika in prič, ki bivajo v bloku, bil problem mokrih tal znan, prav tako jim je bilo znano stanje stopnic, ki vodijo v klet, pa v zvezi s tem niso ničesar ukrepali.

17. Tožnik očita sodišču, da se ni ukvarjalo z ustreznostjo oziroma neustreznostjo izolacije vhodnih vrat, kar bi naj vodilo v spolzkost podesta. Sodišče druge stopnje pri tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da nastaja na notranji strani vrat kondenz in so v posledici tla mokra, kar je po oceni sodišča druge stopnje zadostovalo za ugotovitev, da pohodna površina v klet ni bila ustrezna. Pri tem pa sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati še ustreznosti izolacije vrat v stanovanjski blok oziroma primernosti vhodnih vrat. Prav tako se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ukvarjati z dejstvom, ali je namestitev preproge oziroma varoval na stopnišču zadosten trajen ukrep, ali bi morala biti nameščena drugačna vhodna vrata, saj slednje ni predmet tega postopka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo razloge na strani zavarovancev toženke, ki so vodili v škodni dogodek, nadalje pa se je glede na ugovor toženke o soprispevku tožnika pravilno ukvarjalo še z dejstvom, ali je tožnik k škodnemu dogodku sam prispeval, oziroma bi lahko poskrbel za sorazmerno zmanjšanje škode v skladu z 171. členom OZ.

18. Pri tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik odrasla oseba, z izkušnjami povprečnega človeka, mesto, kjer je do škodnega dogodka prišlo je zadovoljivo svetlo, gneče na stopnicah ni bilo, tožnik je imel primerno obutev, sicer pa mu je stanje stopnic, ki vodijo v klet, znano tudi po prenovi. Je pa res, da je bila prenova opravljena šele v letu 2015, vendar je kljub temu ves čas bivanja lahko zaznaval stanje na podestu pred stopnicami, ki vodijo v klet. Tudi v kolikor ne gre za več let trajajoče enako stanje stopnišča, ki bi ga tožnik naj dobro poznal, pa je nesporno, da je tožnik s takšno situacijo pohodne površine, ki je bila sanirana v letu 2015, do škodnega dogodka pa je prišlo 18. 12. 2016, lahko bil vsaj seznanjen. Zato je tudi sodišče prve stopnje pravilno del odgovornosti za nastali škodni dogodek pripisalo tožnikovi nepazljivosti, oziroma premajhni skrbnosti. Pri tem pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z višino soprispevka zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 171. člena OZ, saj je glede na ugotovitve, da je za sam škodni dogodek v znatni meri odgovorna toženka oziroma zavarovanci toženke, soprispevek v višini 70 % previsoko odmerjen. Tudi sama sodna praksa1 soodgovornosti oškodovanca, v primerih padca na neustreznem stopnišču, slednjemu ne pripisuje v tako visoki meri.

19. Po oceni sodišča druge stopnje, upoštevaje vse prej navedene okoliščine primera, torej neustrezne sanacije, zdrsnost površine, manjkanje ograje ter protizdrsnih varoval ter samo dejstvo, da je tožnik pohodno površino poznal, saj je v predmetni stavbi bival daljše obdobje in je z neustrezno sanacijo bil seznanjen, po oceni sodišča utemeljujejo njegovo soodgovornost v višini 30 %.

20. S tem, ko so zavarovanci toženke opustili vse primerne ukrepe za preprečitev nastanka škode, so opustili zagotovitev varne hoje po stopnicah in ustvarili nevarnost za druge. Tožnik je namreč padel zato, ker je stopil na mokra tla, v posledici slednjega pa mu je potem spodrsnilo na prvi stopnici, ki je tudi sicer odstopala od ostalih stopnic, pri tem pa ni imel na razpolago ograje, kjer bi se lahko prijel, prav tako je bilo nesporno ugotovljeno, da je pohodna površina na stopnicah gladka. S takšnim stanjem (neobstoj ograje in protizdrsnih varoval), pa je tožnik bil seznanjen, zato mu je sodišče druge stopnje pripisalo soodgovornost za škodni dogodek v višini 30 %.

21. Pravilno je nadalje sodišče prve stopnje upoštevalo, da je odgovornost toženke omejena na zavarovalni delež 73,41 %. Čeprav etažni lastniki kot solastniki v večstanovanjski stavbi odgovarjajo za škodo, ki je nastala tožniku solidarno in bi tožnik lahko zahteval plačilo celotne odškodnine, od katerega koli od njih (prvi odstavek 395. člena OZ), pa slednje ne pomeni, da lahko zahteva izpolnitev celotne obveznosti od zavarovalnice. Oškodovanec ima pravico direktno uveljavljati odškodnino proti zavarovalnici, a njena obveznost ne more presegati zneska obveznosti, ki je določena v zavarovalni pogodbi (prvi odstavek 965. člena OZ). Obveznost zavarovalnice je odvisna od pogodbenega dogovora med zavarovancem in zavarovalnico, ki lahko svojo odgovornost omeji z instituti, kot je na primer izvzetje posameznega kritja ali določenega kroga oseb, določitev višine zavarovalne vsote, odbitne franšize, navedbo zavarovalnega deleža, itd.. V predmetni zadevi predstavlja materialno pravno podlago zavarovalna pogodba in Splošni zavarovalni pogoji (B 1 in B 2 priloga).

22. Sodišče prve stopnje je presojalo zavarovalno pogodbo in pravilno zaključilo, da je odgovornost zavarovalnice po polici 73,41 %, kar pomeni, da je zavarovalnica svojo pogodbeno odgovornost omejila na seštevek stanovanjskih enot, to je 15 stanovanjskih enot, kar predstavlja zavarovalni delež 73,41 %.

23. Sodišče druge stopnje tako kljub neenotni sodni praksi glede predmetnega pravnega vprašanja (VSL sodba III Cp 2491/2016 z dne 9. 11. 2016 in sodba III Cp 2606/2014 z dne 26. 11. 2014), na katero se sklicuje tožnica, soglaša s stališčem novejše sodne prakse, torej s sodno odločbo VSL sodba III Cp 2491/2016 iz razlogov, ko je bilo zgoraj navedeno in je odgovornost toženke omejilo na 73,41%.

24. Ker po zavarovalni polici zavarovalnica krije 73,41 % škode, je tožbeni zahtevek utemeljen (upoštevaje soprispevek tožnika v višini 30%), v višini do 51,39 %, kot je odločilo sodišče druge stopnje v izreku sodbe (5. točka 358. člena ZPP).

25. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka (165. člen ZPP).

1 VSC Cp 51/2020 z dne 7. 5. 2022, VSM I Cp 398/2020.