Jedro

Stanovanjski zakon ne daje pravne podlage za sklep, da je upravnik aktivno legitimiran, da od etažnega lastnika zahteva plačilo obratovalnih stroškov v svojem imenu in za svoj račun.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 56150/2013 z dne 17. 4. 2014 v celoti razveljavi in se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne (1. točka izreka), ter da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 750,84 EUR v roku 8 dni, po preteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (2. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožeča stranka kot upravnik stavbe …....... od tožene stranke kot najemnika poslovnih prostorov št. 21, 22, 24 in 25 v tej stavbi, zahteva plačilo uporabe vode, ki je bila posledica izliva le-te na skupni napravi stavbe, in sicer po razdelilniku stroškov št. 9990002008284 z dne 23. 3. 2012 (priloga A 16 spisa), ki so bili izdelani na podlagi računov V.-K. (priloga A1, A11, A12, A16 spisa). Tožeča stranka kot upravnik vtožuje delež teh stroškov v lastnem imenu in za svoj račun.

7. Ob teh dejanskih ugotovitvah se kot pravilna izkaže presoja sodišča prve stopnje, da tožeča stranka (upravnik) ni izkazala aktivne legitimacije za vtoževano terjatev. Dejstvo, da je tožeča stranka upravnik, ne zadošča, zato tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je bilo med strankama nesporno, da je tožeča stranka upravnik stavbe. Slednja bi lahko aktivno legitimacijo pridobila na podlagi pogodbe o upravljanju, s katero bi etažni lastniki nanjo prenesli svoja materialnopravna upravičenja. Tega prenosa tožeča stranka ni zatrjevala, niti se ni sklicevala na pogodbo o upravljanju, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje. Če etažni lastniki na upravnika niso prenesli materialnopravnih upravičenj, je upravnik aktivno legitimiran le, če je stroške založil iz lastnih sredstev (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 126/2001 z dne 24. 5. 2001, pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, občna seja VSS, 18. 12. 2001, objavljeno v Pravna mnenja 2/01 str. 15). Tudi tega pravno relevantnega dejstva tožeča stranka ni zatrjevala, čeprav v pritožbi trdi nasprotno. Navaja namreč, da je tovrstno trdiveno podlago navedla, vendar te pritožbene navedbe ne konkretizira na način, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Višje sodišče lahko zato zgolj pripomni, da v njenih vlogah ni najti trditve, da so bili računi V.–K. plačani iz njenih sredstev.

8. Drži, da je v prvem odstavku 66. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ-1) določeno, da mora upravnik vsakemu etažnemu lastniku mesečno izstaviti obračun stroškov, vendar ta zakonska določba po prepričanju višjega sodišča ne daje pravne podlage za sklep, da je upravnik zgolj na tej pravni podlagi aktivno legitimiran, da od etažnega lastnika zahteva plačilo obratovalnih stroškov v svojem imenu in za svoj račun. Res je tudi, da je v 3. alineji prvega odstavka 50. člena ZS-1 določeno, da je upravnik pooblaščen, da sestavi obračun stroškov upravljanja večstanovanjske stavbe in stroške razdeli med etažne lastnike, ter v 5. alineji prvega odstavka istega člena, da je pooblaščen sprejemati plačila etažnih lastnikov na podlagi mesečnega obračuna in plačevati obveznosti iz pogodb, sklenjenih s tretjimi osebami, vendar tudi te zakonske določbe upravniku ne dajejo upravičenja, da bi od etažnih lastnikov obratovalne stroške vtoževal v lastnem imenu in za svoj račun. Zakon namreč izrecno določa, da je pooblaščen opravljati storitve v imenu etažnih lastnikov. Enako velja za določbo 59. člena SZ-1, ki v drugem stavku celo izrecno določa, da mora upravnik etažnega lastnika, ki zamuja s plačilom, pisno opomniti, kar kvečjemu daje podlago za sklep, da upravnik nima aktivne legitimacije, da bi v lastnem imenu in za svoj račun vtoževal obratovalne stroške od etažnih lastnikov. Zato tožeča stranka tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da naj bi bil smisel določbe 59. člena ZS-1 v preprečevanju množice sodnih postopkov zaradi izterjeve s strani dobaviteljev.

9. Tožeča stranka kot upravnik torej ni izkazala svoje aktivne legitimacije, zato so pravno nepomembne njene pritožbene navedbe, s katerimi utemeljuje pasivno legitimacijo tožene stranke (najemnika) in se sklicuje na določbo četrtega odstavka 24. člena SZ-1. 10. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako velja za toženo stranko, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).