Jedro

Bistveno zmanjšana plača za enako delo ne predstavlja utemeljenega razloga za odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani (ugodilni del) sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožečih strank se ugodi in se drugi odstavek 2. točke izreka spremeni v delu o zavrnitvi zahtevka tako, da se prvi odstavek 2. točke izreka na novo glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožečim strankam odškodnino, ki predstavlja razliko v plači, ki bi jo posamezni tožnik prejel na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2005 in plačo, ki je posameznemu tožniku izplačana na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 3. 2006 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne mesečne zapadlosti razlike v plači do plačila in jim za celotno obdobje plačati tudi vse pripadajoče prispevke in davščine, ki jim jih je bila dolžna plačati od plače, ki bi tožečim strankam pripadala v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 10. 2005, vse v osmih dneh pod izvršbo.“ Tožena stranka je dolžna tožečim strankam povrniti pritožbene stroške v znesku 380,00 EUR, v roku osem dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev do plačila, pod izvršbo.

Stroške odgovora na pritožbo krijejo tožeče stranke same.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo neutemeljenost odpovednega razloga pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožečim strankam s strani tožene stranke. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečim strankam plačati odškodnino, ki predstavlja razliko v plači, ki bi jo posamezni tožnik prejel na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2005 in plačo, ki je posameznemu tožniku izplačana na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 3. 2006 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne mesečne zapadlosti razlike v plači do plačila, v osmih dneh pod izvršbo. Kar so tožeče stranke zahtevale več in drugače (razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 3. 2006 v celoti, ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi s toženo stranko ni prenehala na podlagi odpovedi, dolžnost toženke, da pridobi v podpis pogodbo o zaposlitvi z enako vsebino kot pogodba z dne 10. 10. 2005 ter plačilo neto plač skupaj z obračunom davkov in prispevkov) je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožečim strankam povrniti stroške postopka v višini 2.069,36 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka se pritožuje zoper del sodbe, s katerim je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje sodišču prve stopnje. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Kljub obširni obrazložitvi se sodišče prve stopnje ni opredelilo do številnih argumentov tožene stranke glede odločilnih dejstev. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo ostale dokazne predloge oziroma ni sprejelo sklepa o zavrnitvi predlaganih dokazov. Razlogi sodbe so tudi nejasni. Svoje stališče utemeljuje s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 483/2005. Sodišče je spregledalo drugi del določbe prve alinee 1. odstavka 88. člena ZDR, da gre pri poslovnem razlogu za prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da se pogodba o zaposlitvi lahko odpove, če se ne more več izvrševati pod pogoji, pod katerimi je bila sklenjena. Tudi 48. člen ZDR določa, da se v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov iz 1. odstavka 88. člena ZDR delavcu ponudi nova pogodba o zaposlitvi, bodisi pod spremenjenimi pogoji ali na drugem delu. Tožena stranka ima z O. d.o.o. sklenjeno pogodbo partnerskem upravljanju bencinskega servisa z aneksom z dne 10. 2. 2006. Dogovorili sta se, da bo O. na podlagi 18. člena citirane pogodbe toženi stranki od 1. 3. 2006 dalje za prodajalce priznala strošek v višini izhodiščne plače za IV. tarifni razred povečane za 10 %. Priznani strošek je bistveno nižji od dotedanjega. Tožena stranka s priznano provizijo stroškov plač po do tedaj veljavnih pogodbah o zaposlitvi ne bi mogla kriti, poleg tega je morala ukrepati tudi na podlagi predpisov o finančnem poslovanju. Vsa ta dejstva je v svoji izpovedi potrdil zakoniti zastopnik tožene stranke Ž.R.. Izpovedal je, da tožena stranka ni mogla zmanjšati števila delavcev, niti spremeniti urnika dela, saj o tem odloča O.. Sodišče predlaganih dokazov (zaslišanje priče R.B. in postavitev izvedenca finančne stroke) ni izvedlo. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb tožene stranke, da so tožniki soglašali, da se jim plača po 1. 1. 2006 zniža na raven plače iz kolektivne pogodbe dejavnosti. Zato je tudi v primeru ugotovitve neutemeljenosti odpovednega razloga njihov zahtevek po izplačilu razlike plače neutemeljen.

Tožeče stranke v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Menijo, da pritožbeni razlogi niso podani. V konkretnem primeru ne gre za poslovni razlog v smislu določil 1. odstavka 88. člena ZDR, poslovnega razloga pa se tožena stranka ni posebej trudila dokazovati. Tožena stranka je že pred 30. 9. 2005 predvidela znižanje plač (ko še ni obstajal aneks z O.) in jim ponudila v podpis nove pogodbe. Edini razlog odpovedi je bil, da se zaposlenim znižajo plače. Tožeče stranke tudi niso soglašale z znižanjem že tako nizkih plač, kar tudi ni zapisano v pogodbah o zaposlitvi, ki so jih sklenili. Priglašajo pritožbene stroške.

Tožeče stranke se pritožujejo v delu odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka (2. odstavek 2. točke izreka sodbe) iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka poleg dosojene odškodnine dolžna od vsakomesečne zapadle razlike v plači, od te razlike plačati tudi pripadajoče davke in prispevke, ki bi jih bila dolžna plačati od plače, ki bi posameznemu tožniku pripadala v skladu s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeni med toženo stranko in posameznim tožnikom z dne 10. 10. 2005. Navajajo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo neutemeljenost odpovednega razloga ter toženi stranki naložilo v plačilo odškodnino. Pri svoji odločitvi pa ni v celoti upoštevalo namena odškodnine, da se vzpostavi stanje, kakršno bi bilo, v kolikor škodnega ravnanja s strani povzročitelja škode ne bi bilo. Sodišče prve stopnje svojo odločitev opira na tri odločbe, nobene pa se ne ukvarjajo s konkretnim vprašanjem. Ker je temeljni namen odškodnine, da se odpravi vsakršno prikrajšanje, je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu nepravilna. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožečih strank je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožnikom redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in jim ponudila v podpis nove pogodbe o zaposlitvi, ki so jih tožniki podpisali. Sodišče prve stopnje je ugotovilo neutemeljenost odpovednega razloga in toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v višini neto zneskov razlik v plači za sporno obdobje, zavrnilo pa je zahtevke za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi v celoti, za ugotovitev, da na podlagi te odpovedi pogodba ni prenehala ter na plačilo davkov in prispevkov od razlik v plači. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožnikom ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za isto delovno mesto z edino razliko, ki se nanaša na določitev višine (zmanjšane plače). To pa ne more biti resen in utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, razen v delu, ki se nanaša na odločitev o višini odškodnine, kar bo obrazloženo v nadaljevanju in na pritožbene navedbe tožene stranke le še dodaja: Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, jasni pa so tudi razlogi sodbe in jo je mogoče preizkusiti. Zgolj pomanjkanje obrazložitve zavrnjenih dokaznih predlogov pa ne pomeni bistvene kršitve določb postopka, saj sodišče ni dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, niti ne izvajati posebnega postopka glede zavrnitve dokaznih predlogov.

Po določbi 1. alinee 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Drugi odstavek 88. člena ZDR določa, da je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je razlog resen in utemeljen. Tožena stranka je tožnikom redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in jim na podlagi 90. člena ZDR ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da jim je ponudila v podpis novo pogodbo za isto delovno mesto z edino razliko in to je bila višina plače. Tožena stranka je dokazovala obstoj odpovednega razloga s pogodbo o partnerskem upravljanju, sklenjeno med toženo stranko in O. d.o.o. z dne 10. 2. 2006 in aneksom z dne 1. 3. 2006, po katerem naj bi O. toženi stranki priznala nižji strošek dela. Za to naj bi bil podan ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove.

Delodajalec ne more enostransko posegati v pogodbo delavca o zaposlitvi. Lahko poskuša doseči spremembo pogodbe o zaposlitvi v smislu določb 47. člena ZDR, lahko pa delavcu poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo sklenitve nove pogodbe pod spremenjenimi pogoji v smislu določb 88. člena ZDR. Prav tako delodajalec ne more enostransko posegati v delavčevo pogodbo o zaposlitvi glede določb o določitvi osnovne plače in drugih izplačil. Lahko pa je sprememba osnovne plače posledica organizacijskih sprememb in drugačne opredelitve delovnega mesta. Ne more pa biti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe le bistveno zmanjšana plača za enako delo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato so pritožbene navedbe, da zakon dopušča delodajalcu možnost, da pogodbo odpove tudi v primeru, če se pogodba o zaposlitvi v okviru delovnega mesta ne more več izvrševati pod pogoji, pod katerimi je bila sklenjena. Po oceni pritožbenega sodišča je bil v konkretnem primeru inštitut odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove uporabljen v nasprotju z namenom, zato je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna in pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ne obstoji utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, je sodišče prve stopnje tožnikom priznalo odškodnino za premoženjsko škodo v višini prikrajšanja (razlika v plači med prejšnjim in sedanjim delovnim mestom). Sodišče prve stopnje jim je priznalo odškodnino le v višini neto plač brez plačila davkov in prispevkov, kot so to zahtevali tožniki. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da zaradi novo podpisane pogodbe, ni utemeljen zahtevek za razliko plač, glede na ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga pa je to lahko razlog za odškodninsko obveznost delodajalca, in sicer povračilo premoženjske škode v razliki plače med prejšnjim in sedanjim delovnim mestom. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni odločilo o reparacijskem zahtevku, temveč o odškodnini za premoženjsko škodo v višini razlike v plači. Merilo za povrnitev razlike pa je lahko le bruto plača, zato so tožniki upravičeni tudi do plačila davkov in prispevkov od priznane razlike v neto plači. Glede na navedeno in v skladu z določbo 4. odstavka 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov ugodilo in odločilo, kot izhaja iz izreka sodbe, pritožbo tožene stranke pa je v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnikom povrniti pritožbene stroške, ki so jih zaznamovali v višini 675 odvetniških točk, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV, kar ob vrednosti odvetniške točke znaša 380,00 EUR, stroške odgovora na pritožbo pa tožniki krijejo sami, ker odgovor ni prispeval k razjasnitvi zadeve.