Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da se je njen proizvodni in s tem delovni proces kakorkoli spremenil oziroma, da je za delo na bencinskem servisu potrebovala manj delavcev. Zgolj dejstvo, da je tožnikom ponudila v podpis nove pogodbe z znižanimi plačami, ne glede na to, če je vzrok tako znižanih plač manjši priliv sredstev s strani pogodbenega partnerja, ne predstavlja obstoja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, v katerem se izpodbija del sodbe o odškodnini in pripadajočih prispevkih in davkih od plače po prejšnji pogodbi o zaposlitvi tožnikov.

Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo neutemeljenost odpovednega razloga pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnikom s strani tožene stranke z dne 10. 10. 2005. Toženi stranki je naložilo, da tožnikom plača odškodnino, ki predstavlja razliko v plači, ki bi jo posamezen tožnik prejel na podlagi pogodbe z dne 10. 10. 2005 in plačo, ki je bila posameznemu tožniku izplačana na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 3. 2006, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji in drugačen zahtevek tožnikov (za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi v celoti, ugotovitev, da prejšnja pogodba o zaposlitvi ni prenehala na podlagi odpovedi, da jim tožena stranka predloži v podpis pogodbo o zaposlitvi z enako vsebino kot je pogodba z dne 10. 10. 2005 ter za plačilo neto plače skupaj z davki in prispevki) je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo tudi, da tožnikom povrne stroške postopka.

Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka tožnikom odpovedala pogodbo o zaposlitvi in jim ponudila v podpis novo pogodbo (ki so jo tožniki podpisali) za isto delovno mesto, sklenjeno za nedoločen čas, z edino razliko, ki se nanaša na višino plače. Presodilo je, da odpovedni razlog v takšnem primeru ni utemeljen. Nadalje je obrazložilo, da sklenitev nove pogodbe pomeni hkrati prenehanje prejšnje pogodbe. Stara pogodba ne „oživi“ le zaradi ugotovitve neutemeljenega poslovnega razloga. Nova pogodba lahko preneha le, če bi sodišče ugotovilo, da ni bila veljavno sklenjena. Zaradi novo podpisane pogodbe tudi ni utemeljen zahtevek tožnikov za izplačilo razlike plače med staro in novo pogodbo. Pač pa je ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga razlog za odškodninsko obveznost in s tem odškodnino v višini razlike plače, za katero so delavci prikrajšani.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje, pritožbi tožnikov pa je ugodilo in jim poleg že prisojene odškodnine prisodilo tudi pripadajoče prispevke in davščine, ki jim jih je bila tožena stranka dolžna plačati od plače, ki bi tožnikom pripadala v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 10. 2005. Navedlo je, da je sprememba osnovne plače lahko posledica organizacijskih sprememb ali drugačne opredelitve delovnega mesta, ne more pa biti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe le bistveno zmanjšana plača za enako delo. Tožena stranka je uporabila institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe v nasprotju z namenom tega instituta. Sprejelo je stališče sodišča prve stopnje, da zaradi novo podpisane (veljavne) pogodbe ni utemeljen zahtevek za razliko plače, temveč za odškodnino v višini razlike plače. Ker je merilo za povrnitev razlike lahko le bruto plača, so tožniki upravičeni tudi plačila davkov in prispevkov od priznane razlike v neto plači. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Navaja, da je že v pritožbi opozorila na bistveno kršitev določb postopka zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z resnostjo in utemeljenostjo odpovednega razloga. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo ostale dokazne predloge tožene stranke. Sodišči druge in prve stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo, saj nista upoštevali zakonske določbe, da gre pri poslovnem razlogu za prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. S tem je delodajalcu dana možnost, da pogodbo odpove tudi v primeru, če se ta ne more več izvrševati pod pogoji, pod katerimi je bila sklenjena. Opozarja tudi na institut spremenjenih okoliščin, zaradi katerih se ne more uresničiti namen pogodbe. Pravno nevzdržno bi bilo, da stranke pogodbe o zaposlitvi takšne možnosti ne bi imele. Nato ponavlja navedbe, da je prišlo do podpisa aneksa pogodbe o partnerskem upravljanju z O. d. o. o., s katerim so ji bili priznani nižji stroški dela. Teh stroškov brez znižanja plač ne bi mogla več kriti. Gre za ekonomski razlog. Zaradi tega ni več mogla izpolnjevati obveznosti sklenjenih pogodb o zaposlitvi in je prenehala potreba po opravljanju dela tožnikov pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

4. V odgovoru na tožbo tožniki prerekajo revizijske navedbe in predlagajo zavrnitev revizije. Pri tem navajajo, da iz aneksa pogodbe o partnerskem upravljanju ne izhajajo zaključki, za katere se zavzema tožena stranka. Tožnikom je sicer poskušala znižati plače že pred 30. 9. 2005, torej že pred navedenim aneksom.

5. Revizija delno ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

6. Pravnomočna odločitev o prisojeni odškodnini in davkih ter prispevkih od plače, ki bi tožnikom pripadala po pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 10. 2005, predstavlja odločitev v premoženjskem (individualnem delovnem) sporu. Na podlagi drugega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) in 31. členom ZDSS-1 je v takšnih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR. S tem v zvezi je treba upoštevati, da je bil postopek v tem sporu tako na prvi (kot na drugi) stopnji končan pred uveljavitvijo ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008), zaradi česar se ta novela zakona še ne uporablja (v skladu z drugim odstavkom 130. člena ZPP-D). Za določitev vrednosti je odločilna vrednost spornega predmeta, ki je navedena v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Tožniki odškodninskega zahtevka niso določno oblikovali, nobena od strank pa ga tudi ni ovrednotila po tem, ko je o njem odločilo sodišče prve stopnje. Tudi opredelitev odškodnine v višini razlike med staro in novo pogodbo o zaposlitvi tožnikov ter davki in prispevki od prejšnje plače ne zadošča za določitev vrednosti tega zahtevka oziroma ne omogočajo presoje, da gre za odločitev o zahtevku, katerega vrednost presega revizijski minimum. Glede na to in dejstvo, da sodišče druge stopnje v tem delu (glede pravnomočne odločitve o prisojeni odškodnini, plačilu davkov in prispevkov) ni odločilo, da revizijo dopusti (32. člen ZDSS-1), jo je revizijsko sodišče na podlagi 374. in 377. člena ZPP zavrglo.

7. V zvezi z odločitvijo o ugotovitvi neutemeljenosti odpovednega razloga se tožena stranka najprej sklicuje na bistvene kršitve določb postopka, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se sodišče ne izjasni o zavrnjenih dokaznih predlogih tožene stranke. Ta dva očitka nista utemeljena.

Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja razlog za ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga, ki je očitno znan tudi revidentu samemu, saj ga prereka v nadaljevanju revizije.

Drži sicer očitek, da že sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je zavrnilo nekatere še predlagane dokaze oziroma, da je sodišče druge stopnje ta pritožbeni očitek zavrnilo zgolj s pavšalno navedbo, da sodišče ni dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov. Kljub temu očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s tem ni utemeljen. Sodišče res ne odloča po diskrecijski pravici, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, vendar pa ni dolžno izvesti vseh dokazov, če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi. Med takšne razloge štejemo tudi izvedbo dokazov, s katerimi naj bi se ugotavljala dejstva, ki niso pravno relevantna. Zaslišanje predstavnika O. d. o. o. in pritegnitev izvedenca finančne stroke ne predstavlja dokazov, s katerima bi se (sploh) lahko ugotavljala pravno odločilna dejstva. Za presojo v tej zadevi namreč zadošča že ugotovitev, ki izhaja iz izpovedi lastnika tožene stranke, da je tožnikom odpovedal pogodbo o zaposlitvi in jim ponudil novo pogodbo izključno iz razloga znižanja plač, pri tem pa so delovno mesto in ostali pogoji dela za tožnike ostali popolnoma enaki in je bila tožnikom dana v podpis tudi (skoraj) enaka pogodba o zaposlitvi kot prejšnja pogodba z dne 10. 10. 2005. 8. Poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS; št. 42/2002) opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (kar v reviziji izrecno poudarja tožena stranka), ne pomeni, da je potreba po opravljanju dela delavca prenehala zgolj zaradi potrebe po znižanju njegove plače. Tožena stranka je delo tožnikov na njihovih delovnih mestih s praktično nespremenjenim opisom še vedno potrebovala. Če temu ne bi bilo tako, jim ne bi odpovedala pogodb o zaposlitvi in jim ponudila v podpis novih pogodb za ista delovna mesta s praktično enakim opisom nalog, vendar z nižjo plačo. Tožena stranka ni dokazala, da se je njen proizvodni in s tem delovni proces kakorkoli spremenil oziroma, da je za delo na bencinskem servisu potrebovala manj delavcev. Ravno nasprotno. Glede na vsebino novih pogodb o zaposlitvi so potrebe po opravljanju njihovih del pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi obstajale še vedno in v enakem obsegu. Zato zgolj dejstvo, da je tožnikom ponudila v podpis nove pogodbe z znižanimi plačami, ne glede na to, če je vzrok tako znižanih plač manjši priliv sredstev s strani pogodbenega partnerja, ne predstavlja obstoja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Enako je Vrhovno sodišče že odločilo v sodbi VIII Ips 13/2007 z dne 18. 12. 2007. 9. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrnilo. Ker odgovor na revizijo ni pripomogel ničesar bistvenega k odločitvi, je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da tožniki krijejo sami svoje stroške revizijskega postopka (155. člen ZPP, v povezavi s 165. členom ZPP).