Jedro

Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča je v primeru, ko je že obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje natančna in izčrpna, višje sodišče pa tem razlogom pritrjuje, standard obrazloženosti drugostopenjske sodbe nižji od standarda, ki velja za sodbo sodišča prve stopnje. Če sodišče druge stopnje poseže v sodbo sodišča prve stopnje in odločitev sodišča prve stopnje spremeni, mora biti obrazložitev izčrpnejša. Če poseže v ugotovitve dejanskega stanja, bo morala obrazložitev doseči standard, ki velja za sodbo sodišča prve stopnje. Če v celoti potrdi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in spremeni le materialnopravno odločitev, mora izpostaviti tiste bistvene materialnopravne razloge, ki so ga vodili k drugačni odločitvi.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju(1) z vmesno sodbo odločilo, da je zavarovanka toženke v celoti odškodninsko odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku v škodnem dogodku 13. 12. 2007. Odločitev o stroških si je pridržalo za končno odločitev.

2. Ugotovilo je, da so se učenci v času škodnega dogodka (v popoldanskem času, ko je bilo načrtovano tekmovanje) individualno spuščali po progi, ki še ni bila dokončana. Oba smučarska učitelja sta bila v spodnjem delu proge. Tožnik je med smučanjem najprej zadel ob količek in nato padel. Nobeden od učiteljev ga ni nadzoroval na način, kot je to bilo v dneh pred obravnavanimi dogodki. Opuščeno je bilo opozarjanje in usmerjanje smučarskega učitelja. Neustrezna pripravljenost za samostojno vožnjo med količki je vzrok za tožnikov padec, za kar so odgovorne odgovorne osebe smučarskega kluba, kateremu je zavarovanka toženke zaupala poučevanje smučanja. Zaključilo je, da so nepravilnosti pri izvedbi smučarske šole vzrok za tožnikovo neustrezno vožnjo in trčenje v količek, zaradi česar se je tožnik poškodoval, zato je podana odškodninska odgovornost toženke.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek in odločilo o stroških postopka. Svojo odločitev je obrazložilo s tem, da v konkretnem primeru niso podani elementi odškodninske odgovornosti in pojasnilo, da vsako nedopustno ravnanje v okviru škodnega dogodka ni vzrok za škodo. V celoti je pritrdilo izvedenki v delu, da bi tožnik padel tudi v primeru, če bi učitelj smučanja vozil pred tožnikom in mu z demonstracijo nakazal pravilno linijo ter ga ustno opozarjal na napake, kot tudi, da bi se padec lahko pripetil v manjši skupini oziroma tudi če bi bil otrok sam s smučarskim učiteljem.

4. Tožnik je na podlagi tega sklepa II DoR 293/2013 z dne 16. 1. 2014 vložil revizijo in predlagal, da ji revizijsko sodišče ugodi, sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da zavrne pritožbo toženke in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in jo vrne temu sodišču v novo odločanje. V celoti se sklicuje na navedbe, podane v predlogu za dopustitev revizije z dne 9. 9. 2013. 5. Revident pritožbenemu sodišču očita, da izpodbijana sodba nima vsebinske obrazložitve in se je ne da preizkusiti, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbeno sodišče, ki je sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo v zavrnilno sodbo, je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo nekaj teoretičnih pogledov na obstoj odškodninske odgovornosti, povzelo zaključke prvostopenjskega sodišča, na koncu pa navedlo le, da „je mnenja, da v konkretnem primeru niso podani elementi odškodninske odgovornosti“ in pojasnilo, da „vsako nedopustno ravnanje v okviru škodnega dogodka tudi ni vzrok za škodo“ ter „pritrdilo izvedenki v delu, ko meni, da bi tožnik padel tudi v primeru, če bi učitelj smučanja vozil pred tožnikom in mu z demonstracijo nakazal pravilno linijo ter ga ustno opozarjal na napake, kot tudi, da bi se padec lahko pripetil v manjši skupini oziroma tudi če bi otrok bil sam s smučarskim učiteljem“. Dejanska obrazložitev sodišča druge stopnje je le v zadnjih dveh stavkih 6. točke obrazložitve drugostopenjske sodbe. V vsaki sodbi mora sodišče navesti razloge o odločilnih dejstvih, da je odločitev sodišča mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je v svoji sodbi izčrpno ukvarjalo z razlogi za ugoditev tožbenemu zahtevku, drugostopenjsko sodišče pa je diametralno nasprotno odločitev sprejelo brez razlogov o odločilnih dejstvih. S tem je tožniku kršena tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Če je sodišče druge stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi neobstoja vzročne zveze, bi moralo to razumljivo pojasniti. Pojasniti bi moralo, med katerim nedopustnim ravnanjem in škodo ni vzročne zveze. Treba je razlikovati vzrok za škodni dogodek (zakaj je do padca prišlo) in vzročno zvezo med ugotovljeno opustitvijo vaditelja smučanja in nastalo škodo. Sodba sodišča druge stopnje je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, saj glede odločilnih okoliščin nima dokazne ocene in razlogov. Iz nje ni mogoče razbrati, o katerih odločilnih pravnih vprašanjih je sodišče odločalo.

6. Sodišče druge stopnje se protispisno sklicuje na izsek izvedenskega mnenja, pri čemer drugih ugotovitev istega mnenja ne upošteva. Mnenje tudi napačno povzema, saj izvedenka nikjer ni ugotovila, da bi tožnik padel tudi, če bi učitelj smučanja vozil pred njim in mu nakazoval smučarsko linijo.

7. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

8. Revizija je utemeljena.

9. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da na podlagi drugega odstavka 371. člena ZPP v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 293/2013 z dne 16. 1. 2014 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je sodba sodišča druge stopnje obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Že iz ustavne pravice do pritožbe (25. člen Ustava RS) izhaja zahteva, da pritožbeno sodišče pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava in se do tistih pritožbenih navedb, ki so pomembne za odločitev, opredeli in navede razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča je v primeru, ko je že obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje natančna in izčrpna, višje sodišče pa tem razlogom pritrjuje, standard obrazloženosti drugostopenjske sodbe nižji od standarda, ki velja za sodbo sodišča prve stopnje.(2) Če sodišče druge stopnje poseže v sodbo sodišča prve stopnje in odločitev sodišča prve stopnje spremeni, mora biti obrazložitev izčrpnejša.(3) Če poseže v ugotovitve dejanskega stanja, bo morala obrazložitev doseči standard, ki velja za sodbo sodišča prve stopnje. Če v celoti potrdi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in spremeni le materialnopravno odločitev, mora izpostaviti tiste bistvene materialnopravne razloge, ki so ga vodili k drugačni odločitvi.

11. V obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje po pritožbi toženke sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in zavrnilo tožbeni zahtevek. V obrazložitvi je, potem ko je predstavilo svoje teoretične poglede na obstoj odškodninske odgovornosti, v 6. točki zaključilo, da niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti in da vsako nedopustno ravnanje v okviru škodnega dogodka ni vzrok nastale škode. Dodalo je še, da v celoti pritrjuje izvedenki v delu, da bi tožnik padel tudi v primeru, če bi učitelj smučanja vozil pred tožnikom in mu nakazoval prav linijo ter ga ustno opozarjal na napake ter da bi se padec lahko pripetil tudi v manjši skupini oziroma, če bi otrok smučal sam s smučarskim učiteljem.(4) Iz te obrazložitve niso razvidni ne razlogi za poseg v dejansko stanje ne razlogi za spremenjeno materialno odločitev, kar ne zadosti zgoraj obrazloženemu standardu obrazloženosti odločbe. Ker je obrazložitev sodbe do te mere nezadostna, da je zaradi njene pomanjkljivosti (pomanjkanja ali odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih) onemogočen njen preizkus, je podana kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP v povezavi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje je o temelju zahtevka prvič odločilo z vmesno sodbo III P 983/2008 z dne 14. 2. 2012, o pritožbi toženke je odločilo Višje sodišče v Mariboru s sklepom I Cp 1596/2011 z dne 14. 2. 2012, s katerim je razveljavilo prvostopenjsko vmesno sodbo.

Op. št. (2): Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 108/2013 z dne 19. 3. 2015, II Ips 179/2012 z dne 30. 10. 2014, II Ips 233/2013 z dne 30. 10. 2014, II Ips 348/2011 z dne 18.9.2014 in druge.

Op. št. (3): Prim. odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 42/2013 z dne 8. 1. 2015. Op. št. (4): V tem delu sodišče prve stopnje izvedenskemu mnenju ni sledilo.