Jedro

Prispevek pravdnih strank se primerja v celotnem obdobju skupnega življenja (trajanja ekonomske skupnosti). Obdobje do nakupa posamezne stvari, ki sodi v skupno premoženje, se lahko upošteva le v posebej utemeljenih okoliščinah.

Zakonec, ki uveljavlja ugotovitev deleža na skupnem premoženju, s tožbo ni dolžan zajeti vsega premoženja.

Ker tožencu ni uspelo dokazati, da je k povečanju vrednosti nepremičnine prispeval sam, tj. zgolj s svojim posebnim premoženjem, predstavljajo vlaganja skupna vlaganja v posebno premoženje tožnice. Toženčev prispevek bi bil tako lahko zgolj polovičen (10,87 %), kar ne predstavlja tako velikega vložka, ki bi vodil k nastanku nove stvari.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada trisobno stanovanje št. 0, v izmeri 76,38 m2, ki se nahaja v prvem nadstropju stanovanjskega bloka, T. ulica xy, v zemljiško knjigo vpisano pod vl. št. 1530/8, k. o. X (ID: stavbe: 000), pri čemer znaša lastniški delež tožnice 76/100, lastniški delež toženca pa 24/100. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženi stranki pa naložilo plačilo 1.125,91 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP) pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica izpodbija zavrnilni del sodbe glede razlike med zahtevanim in prisojenim deležem na skupnem premoženju. Vztraja na stališču, da nepremičnina v T. predstavlja njeno posebno premoženje, malenkostna vlaganja toženca pa ne vodijo k nastanku solastnine, temveč se celo pobotajo s koristjo brezplačnega bivanja v nepremičnini. Ker je hiša sodila v posebno premoženje tožnice, se povečana vrednost zaradi rasti cen ne sme upoštevati kot skupni prispevek strank k ohranjanju skupnega premoženja. Dodaja, da bi sodišče pravdne stroške v celoti moralo naložiti tožencu, saj je prav njegova nepripravljenost na sporazumno rešitev spornih vprašanj vodila v konkretni sodni postopek.

3. Toženec v pritožbi sodišču očita absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka, saj izrek sodbe ne vsebuje odločitve glede delne zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka. Dodaja, da se bi sodišče moralo opredeliti tudi do drugega skupnega premoženja, ki sicer v tožbenem zahtevku ni zajeto. Gre za pohištvo v skupni vrednosti 34.800,00 EUR, na kar je toženec opozoril že v pripravljalni vlogi z dne 3. 6. 2010, ki predstavlja skupno premoženje strank, k nastanku katerega je toženec prispeval izposojena sredstva. Vztraja na stališču, da je bilo skupno premoženje pravdnih strank že deljeno, in sicer s prodajno pogodbo, s katero so bili določeni tudi deleži na spornem stanovanju. Prodajna pogodba tako vsebuje tudi pogodbo o delitvi skupnega premoženja, za katero se v času sklenitve ni zahtevala obličnost notarskega zapisa. Ker je bila solastnina na skupnem premoženju že vzpostavljena, bi morala tožeča stranka trditi, da je stanovanje zaradi kasnejših vlaganj zopet dobilo status skupne lastnine. Sodišče je nadalje zmotno ocenilo vlaganja v hišo v T., saj se je zaradi njih vrednost nepremičnine občutno povečala, kar vodi k nastanku solastnine na skupnem premoženju. Delež vlaganj v višini 21,73 % tudi po sodni praksi predstavlja tako velik delež, da vodi k nastanku nove stvari in s tem solastnine na posebnem premoženju tožnice (Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 508/2000 z dne 19. 4. 2001). Če je sodišče menilo, da hiša v T predstavlja posebno premoženje tožnice, je bilo ugotavljanje višine vlaganj v nepremičnino nepotrebno. Uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj bi sodišče moralo upoštevati tako s strani tožnice priznana vlaganja kot tudi ureditev vrta. Nasprotuje tudi upoštevanju amortizacije vlaganj, saj do spremembe deležev na skupnem premoženju pride že v trenutku, ko se vlaganja opravijo. Kolikšna bo njihova vrednost v času prodaje nepremičnine, je tako nepomembno. Na navedene ugovore sodišče sploh ni odgovorilo. Tudi sicer bi sodišče glede nastanka skupnega premoženja moralo upoštevati zgolj obdobje pridobitve spornega stanovanja in ne celotnega obdobja trajanja zakonske zveze. Navedenemu stališču pritrjuje sodna praksa v zadevi II Ips 265/2008 z dne 21. 1. 2010. Tudi glede ugotavljanja višine dohodkov sodišču očita številne nepravilnosti. Tabela dohodkov bi morala vsebovati podatke od leta 1990 dalje, hkrati pa bi sodišče v skladu s pravili o dokaznem bremenu moralo šteti, da tožnica v prvih letih zakonske zveze dohodkov sploh ni imela. Toženec je nasprotno dokazal, da je poleg rednih dohodkov imel tudi dodatne dohodke, določena plačila pa je pridobival tudi v obliki kompenzacij, kar bi sodišče moralo upoštevati. Dodaja, da vračanje posojil po prenehanju zakonske zveze predstavlja vlaganje posebnega premoženja toženca v skupno premoženje pravdnih strank. Tožencu bi zato moral biti priznan večji delež na skupnem premoženju, saj je posojilo za stanovanje v večji meri odplačal sam.

4. Na pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka in predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožbi sta neutemeljeni.

O pritožbi tožnice:

6. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe nedvomno izhaja, da nepremičnina v T. predstavlja tožničino posebno premoženje, saj toženčeva vlaganja vrednosti in stanja nepremičnine niso spremenila v takšni meri, da bi nastala nova stvar (primerjaj 19. in 20. točko obrazložitve sodbe). Povečanje vrednosti nepremičnine zaradi rasti cen je sodišče štelo kot tožničin prispevek k skupnemu premoženju (48. točka obrazložitve sodbe), zato je pritožba, ki trdi nasprotno, nelogična in kot taka neutemeljena. Glede na dosežen uspeh v pravdi je pravilna tudi odmera pravdnih stroškov, pri čemer za njihovo odmero ni odločilno, kdo je bil pobudnik za reševanje spornih vprašanj pred sodiščem. Stroške sodišče namreč odmeri glede na uspeh v konkretni pravdi, neozirajoč se na morebitne ponudbe v drugih postopkih, ki bi vodile k drugačni, sicer hitrejši rešitvi zadeve (154. člen ZPP).

O pritožbi toženca:

7. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih njen preizkus ne bi bil mogoč. Izrek sodbe je razumljiv in razlogom ne nasprotuje, razlogi so jasni in si med seboj ne nasprotujejo. Preizkus sodbe je mogoč tudi v njenem zavrnilnem delu, saj je sodišče v celoti odločilo tako o primarnem kot tudi podrednem zahtevku. Ker je zahtevek na ugotovitev, da v skupno premoženje sodi petina nepremičnine, že vsebovan v zahtevku, da v skupno premoženje sodi celotna nepremičnina, gre za navidezno eventualno kumulacijo (vključenost) zahtevkov, na kar je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo v 12. točki obrazložitve sodbe. Z zavrnitvijo ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka glede deleža na celotni nepremičnini je tako odločeno tudi o zavrnitvi deleža na petini nepremičnine. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

8. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, katere elemente je upoštevalo pri določanju deležev strank na njunem skupnem premoženju. V skladu z drugim odstavkom 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) je upoštevalo tako materialni kot nematerialni prispevek strank pri ustvarjanju skupnega premoženja. Pravno neupoštevne so zato pritožbene navedbe toženca, da je imel v obdobju pridobitve stanovanja, ki predstavlja skupno premoženje strank, večje dohodke. Pri določanju deležev se namreč ne upošteva zgolj prispevek k nastanku skupnega premoženja, temveč tudi prispevek pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je primerjalo prispevek pravdnih strank v celotnem obdobju skupnega življenja (trajanja ekonomske skupnosti). Identično stališče zagovarja tudi odločba Vrhovnega sodišča II Ips 265/2008 z dne 21. januarja 2010, (na katero se toženec sklicuje v pritožbi), ki poudarja, da se obdobje do nakupa posamezne stvari, ki sodi v skupno premoženje, lahko upošteva le v posebej utemeljenih okoliščinah, sicer pa je izhodišče za ugotavljanje deležev celotno obdobje trajanja zakonske zveze. Delež se namreč lahko določa le na skupnem premoženju kot celoti, kar velja tudi v primeru, ko je predmet pravde posamezna stvar, ki sodi v skupno premoženje. Ker po prenehanju zakonske zveze tudi skupno premoženje ne nastaja več, vlaganja posameznega zakonca v nepremično premoženje oziroma odplačevanje kreditov po razpadu zakonske zveze na višino deležev ne morejo vplivati. Svoje morebitno prikrajšanje iz naslova odplačevanja kreditov po prenehanju zakonske zveze bi zato toženec lahko uveljavljal le z obligacijsko-pravnim zahtevkom (1).

9. Sodišče prve stopnje je celovito obravnavalo tako prispevke pravdnih strank pri varstvu in vzgoji otrok, njun prispevek pri gospodinjskih in obnovitvenih delih, kot tudi dohodke strank v celotnem obdobju trajanja zakonske zveze. Glede zadnjih se je oprlo na razpoložljive podatke iz predloženih in pridobljenih listinskih dokazov in opravilo primerjavo dohodkov pravdnih strank, in sicer od leta 1990 (in ne od 1995 kot zmotno trdi pritožnik) do leta 2003. Dejstvu, da je tožnica v letih 1990 in 1991 bila zaposlena, toženec ni nasprotoval (drugi odstavek 214. člena ZPP), zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je tožnica tudi v teh letih določen dohodek ustvarila, čeprav iz predloženih dokazov ni bilo moč ugotoviti njegove natančne višine. Pritožbeni očitki, da pri ugotavljanju višine dohodkov sodišče ni upoštevalo toženčevega honorarnega dela, so neutemeljeni. Ravno iz tega naslova je namreč verjelo tožencu, da so bili v prvih letih zakonske zveze njegovi dohodki višji od tožničinih. Sodišče pravilno ni upoštevalo zatrjevanih kompenzacij, ki naj bi predstavljale obliko plačila za opravljeno delo. Predlagane priče J.Z., R.S., R.K. in S.Đ. toženčevih trditev namreč niso potrdile (dela naj bi opravili brezplačno kot uslugo tožencu).

10. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Če je predmet skupnega premoženja lastninska pravica na stvari, ta nastopa kot skupna lastnina zakoncev. Zakonec, ki uveljavlja ugotovitev deleža na skupnem premoženju, s tožbo ni dolžan zajeti vsega premoženja. Pritožnik ima sicer prav, da navedeno ne odvezuje sodišča, da pri ugotavljanju deleža na posamezni stvari skupnega premoženja upošteva tudi morebitno ostalo premoženje (2). Vendar morajo stranke tekom postopka z morebitnim ostalim premoženjem sodišče seznaniti. Toženec je pohištvo opredelil kot lastna vlaganja v skupno premoženje, kar je sodišče upoštevalo pri ocenjevanju višine vlaganj v sporno stanovanje (sanitarna oprema, kuhinja itd.). Pohištvo je bilo tako upoštevano kot del vlaganj, ki je vodilo k povečanju vrednosti nepremičnin, zato pritožnik zmotno meni, da poleg stanovanja predstavlja še dodatno skupno premoženje. Tožencu tudi sicer ni uspelo dokazati, da vlaganja v hišo v T. oziroma v stanovanje v L. ter nakup pohištva predstavljajo njegovo posebno premoženje. Obnovitvena dela so se financirala iz skupnih dohodkov pravdnih strank, najeta posojila pa je sodišče pravilno štelo kot skupen dolg zakoncev. Ker toženec ni izrecno trdil, da bi bila pomoč vseh oseb, ki so pomagale pri obnovitvenih delih, dana izključno njemu, je sodišče to pomoč tudi pravilno ovrednotilo kot prispevek, s katerim se je povečala vrednost skupnega premoženja kot celote, v korist obeh pravdnih strank.

11. Sodna praksa in teorija sta se dolgo ukvarjali z vprašanjem, ali ima zakonec, ki vlaga v nepremičnino, ki je v lasti drugega zakonca, na podlagi svojega prispevka le obligacijski ali tudi stvarnopravni zahtevek. Večinska sodna praska je uveljavila rešitev, da so imela v skladu z Zakonom o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR), ki je veljal v času obnove hiše v T., vlaganja v posebno premoženje drugega zakonca stvarnopravne posledice samo v primeru, če se je spremenilo stanje in vrednost nepremičnine v takšni meri, da je nepremičnino mogoče šteti za novo stvar. Če torej nepremičnina, ki je posebno premoženje enega zakonca, spremeni identiteto oziroma nastane nova stvar, je treba vrednost nepremičnine pred vlaganji šteti kot zakončev poseben vložek v skupno premoženje strank. V nasprotnem primeru pripada zakoncu zgolj obligacijska pravica zahtevati povračilo denarne vrednosti svojega prispevka k povečanju vrednosti posebnega premoženja drugega zakonca. (3) V konkretnem primeru je nepremičnina v T. nesporno predstavljala posebno premoženje tožnice. S pomočjo izvedenca gradbene stroke R.G. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da delež vlaganj ob prodaji hiše predstavlja 21,73 % njene vrednosti. Ker tožencu ni uspelo dokazati, da je k povečanju vrednosti nepremičnine prispeval sam, tj. zgolj s svojim posebnim premoženjem, je sodišče prve stopnje vlaganja pravilno štelo kot skupna vlaganja v posebno premoženje tožnice. Toženčev prispevek bi bil tako lahko zgolj polovičen (10,87 %), kar tudi po stališču pritožbenega sodišča ne predstavlja tako velikega vložka, ki bi vodil k nastanku nove stvari. Ker je bila hiša v T. prodana, pridobljena kupnina pa vložena v nakup stanovanja v L., je sodišče vrednost hiše v T. pred opravljenimi vlaganji in povečanje vrednosti nepremičnine zaradi rasti cen nepremičnin pravilno štelo kot posebno premoženje tožnice, vlaganja pa upoštevalo kot prispevek obeh strank k nakupu stanovanja v L., ki predstavlja edino skupno premoženje pravdnih strank (primerjaj točko 47. in 48. obrazložitve sodbe). Sodišče prve stopnje je tudi izčrpno obrazložilo (primerjaj točko 36. in 41. obrazložitve sodbe), zakaj se strošek amortizacije odšteva od vrednosti opravljenih vlaganj, zato je vztrajanje pritožbe na napačnem stališču neutemeljeno. S pomočjo izvedenca je namreč sodišče ugotovilo, da se vrednost vlaganj ne presoja skozi njihovo višino, ampak skozi tržno vrednost nepremičnine ob času prodaje. Ker ta ni enak časovnemu trenutku dokončanja vlaganj, je potrebno s pomočjo amortizacije vrednost vlaganj prilagoditi na časovni trenutek ugotavljanja vrednosti nepremičnine. Pritožba je zato neutemeljena tudi v tem delu.

12. Glede na navedeno pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in izračune prvostopenjskega sodišča, da je bilo v relevantnem obdobju razmerje med prispevki k nastanku in ohranitvi skupnega premoženja 76 % proti 24 % v prid tožnice. V prodajni pogodbi (priloga A3) sta pravdni stranki sicer resnično določili drugačne deleže na skupnem premoženju, vendar slednje še ne predstavlja veljavnega delilnega sporazuma in tudi ne more vplivati na višino deleža po 59. členu ZZZDR (4).

13. Po povedanem pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, zato je pritožbi zavrnilo, sodbo sodišče prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, tožnica pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krije tožnica sama.

(1) Tako sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 490/2002 z dne 6. oktobra 2003. (2) Primerjaj npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 131/94 z dne 10. novembra 1994. (3) Hudej, J. In Ščernjavič, I., Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, objavljeno v Pravnik, Zveza društev pravnikov Slovenije, letnik 65 (127), številka 11-12, Ljubljana (2010), str. 763 – 766. (4) Tako tudi odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 870/2008 z dne 28. januarja 2010.