Jedro

Obsojenec je obravnavano dejanje storil na dvorišču domače stanovanjske hiše, pri čemer je zaupanje svojega sina zlorabil z objemom, ki predstavlja gesto, povsem nasprotno nadaljnjemu obsojenčevemu ravnanju, torej vbodu v predel prsnega koša. Iz opisa dejanja nadalje izhaja, da oškodovanec ni imel obrambnih poškodb, iz česar izhaja, da oškodovanec obsojenčevega ravnanja ni pričakoval in zaznal. Po presoji Vrhovnega sodišča iz opisanega načina storitve dejanja kot objektivne okoliščine izhaja tudi obsojenčeva zvijačnost oziroma pretkanost kot subjektivni element pri obsojencu, na podlagi katerih je treba obravnavano dejanje opredeliti kot kaznivo dejanje umora na zahrbten način po 1. točki 116. člena KZ-1.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 9. 1. 2017 V. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja umora po prvi in četrti točki 116. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) (točka 1 izreka sodbe) in kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 (točka 2 izreka sodbe). Za kaznivo dejanje umora mu je določilo kazen dvajset let zapora, za kaznivo dejanje nasilja v družini kazen deset mesecev zapora, nato mu je izreklo enotno kazen dvajset let in osem mesecev zapora. V izrečeno kazen mu je vštelo čas odvzema prostosti in čas, prebit v priporu. Oprostilo ga je plačila stroškov kazenskega postopka ter odločilo, da nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika bremenijo proračun. Dedinjo pokojnega oškodovanca P. H. je s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 15. 6. 2017 delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika ter iz opisa kaznivega dejanja umora izpustilo očitke, da je obsojenec dejanje storil iz nizkotnih nagibov, spremenilo pravno kvalifikacijo tega kaznivega dejanja tako, da je obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, mu za to kaznivo dejanje določilo kazen šestnajst let zapora ter mu nato ob upoštevanju kazni deset mesecev zapora, določene za kaznivo dejanje nasilja v družini, izreklo enotno kazen šestnajst let in osem mesecev zapora. Obsojencu je v izrečeno kazen vštelo čas odvzema prostosti in čas, prebit v priporu. Oprostilo ga je plačila stroškov kazenskega postopka ter odločilo, da nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika bremenijo proračun. V ostalem je zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe za očitani kaznivi dejanji, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje spremeni glede pravne opredelitve kaznivega dejanja umora in v odločbi o krivdi ter kazenski sankciji oziroma podrejeno, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je v odgovoru, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca je obsojenec z dejanjem, opisanim pod točko 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje, izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena KZ-1. Navaja, da se je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi do pravne kvalifikacije obravnavanega kaznivega dejanja opredelilo v točki 9 obrazložitve sodbe. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca zagovornik s takšnimi navedbami napada dokazno oceno sodišč, s tem pa uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Navaja še, da sta prištevnost in naklep sestavini krivde, zato bistveno zmanjšana prištevnost ne izključuje naklepa. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca zagovornik z navedbami, da je obsojenec kaznivo dejanje umora storil zaradi oškodovančevega ravnanja in da se v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti ni mogel pripraviti na dejanje, ponovno izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Trdi, da zagovornik izpodbija odločbo o kazenski sankciji, ki se z izrednim pravnim sredstvom lahko izpodbija le, če je sodišče z odločbo o kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, česar pa zagovornik ne uveljavlja.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B.

6. Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP in navaja, da obsojenec z dejanjem, opisanim pod točko 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje, ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja umora na zahrbten način po 1. točki 116. člena KZ-1. Zakonski znaki tega kaznivega dejanja so podani v primeru, da storilec izrabi zaupanje žrtve in dejanje stori tako, da žrtev ne more zaznati njegovega delovanja ali sredstva. Po zagovornikovih trditvah za takšno pravno kvalifikacijo dejanja ne zadostuje dejstvo, da je storilec žrtev zabodel od zadaj. Skladno s pravno teorijo in sodno prakso med primere umora na zahrbten način sodijo umor speče žrtve, umor iz zasede, zastrupitev žrtve in podobno. Izkazane morajo biti posebne subjektivne (storilčeva zvijačnost, zahrbtnost, pretkanost, goljufija ali dvoličnost) in objektivne okoliščine (način storitve ali uporabljeno sredstvo), ki kažejo na to, da gre za kaznivo dejanje, ki občutno odstopa od temeljne oblike kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1. Po zagovornikovih navedbah zahrbtnost kot kvalifikatorni znak obravnavanega kaznivega dejanja ni izkazan. Po zagovornikovih trditvah sodišči pri presoji obravnavanega kaznivega dejanja nista upoštevali okoliščin, ki izkazujejo, da je obsojenec ravnal instinktivno in brez predhodnega načrta. Obsojenec je oškodovanca zabodel enkrat, do oškodovančeve smrti je prišlo zaradi spleta nesrečnih okoliščin. Navaja, da je obsojenec dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti storil zaradi oškodovančevega provokativnega in žaljivega obnašanja. Izvedenčeve ugotovitve o obsojenčevi možganski okvari in upadu intelektualnih sposobnosti potrjujejo tezo obrambe, da obsojenec dejanja ni storil na podlagi predhodnega načrta in na zahrbten način. Zagovornik še uveljavlja kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP in navaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb, da obsojenec dejanja ni imel v načrtu ter da glede na izvedenčeve ugotovitve o možganski okvari in sekundarnem upadu intelektualnih sposobnosti ni mogel storiti umora na zahrbten način.

7. Vrhovno sodišče soglaša z navedbami obsojenčevega zagovornika, da so zakonski znaki kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena KZ-1 podani v primerih, ko storilec izrabi zaupanje žrtve in dejanje stori tako, da žrtev ne more zaznati njegovega delovanja ali sredstva.1 Značilna primera sta umor žrtve v spanju ali zastrupitev. Za opredelitev kaznivega dejanja kot umora, storjenega na zahrbten način, so potrebni subjektivni elementi pri storilcu (storilčeva zvijačnost, zahrbtnost, pretkanost ali goljufija) in tudi objektivne okoliščine (način storitve ali uporabljeno sredstvo).2

8. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je obsojenec svojemu sinu S. B. dne 5. 7. 2016 okoli 20.30 na dvorišču stanovanjske hiše na naslovu ... vzel življenje na zahrbten način, ko je na dvorišču pristopil do oškodovanca, pri čemer le-ta napada glede na odsotnost njegovih obrambnih poškodb ni zaznal in napada tudi ni pričakoval, ga z eno roko objel preko rame, z drugo roko pa iz žepa potegnil kuhinjski nož skupne dolžine 23 cm, dolžine rezila 13 cm in širine rezila 2,1 cm in mu ga zabodel v predel prsnega koša na levi strani, z opisanim ravnanjem pa oškodovancu povzročil vbodno rano na levi strani prsnega koša, ki se je nadaljevala od zgoraj in zunaj ter navzdol in poševno navznoter v levo prsno votlino, mimo levih pljuč skozi osrčnik, skozi srce, trebušno prepono in leva jetra v levo zgornjo četrtino trebušne votline, pri čemer je oškodovanec zaradi izkrvavitve v levo prsno votlino na kraju dogodka umrl. 9. Obsojenec je obravnavano dejanje storil na dvorišču domače stanovanjske hiše, pri čemer je zaupanje svojega sina zlorabil z objemom, ki predstavlja gesto, povsem nasprotno nadaljnjemu obsojenčevemu ravnanju, torej vbodu v predel prsnega koša. Iz opisa dejanja nadalje izhaja, da oškodovanec ni imel obrambnih poškodb, iz česar izhaja, da oškodovanec obsojenčevega ravnanja ni pričakoval in zaznal. Po presoji Vrhovnega sodišča iz opisanega načina storitve dejanja kot objektivne okoliščine izhaja tudi obsojenčeva zvijačnost oziroma pretkanost kot subjektivni element pri obsojencu, na podlagi katerih je treba obravnavano dejanje opredeliti kot kaznivo dejanje umora na zahrbten način po 1. točki 116. člena KZ-1. 10. Sodišče druge stopnje je soglašalo z zaključki sodišča prve stopnje, da je obsojenec dejanje storil na zahrbten način. Sodišči sta ugotovili, da sta imela obsojenec in oškodovanec konflikten odnos, prepirala sta se tudi kritičnega dne. Zaključili sta, da se je obsojenec na dejanje pripravil, se umil in preoblekel, ravnal je premišljeno. Obrazložili sta, da je obsojenec v žep skril nož in nato pristopil do nič hudega slutečega sina, ga z eno roko objel preko rame, da oškodovanec njegovega namena ni mogel zaznati in se tudi ne braniti, nato je med tem, ko je oškodovanca z eno roko še vedno držal za ramo, z drugo roko iz žepa potegnil nož in z njim sina zabodel direktno v srce. Sodišči sta zaključili, da je obsojenec z nožem v sinovo telo zabodel tako silovito, da je oškodovanec neposredno za dejanjem kljub oživljanju umrl na samem kraju. Obrazložili sta, da je obsojenec po tem, ko so oškodovancu skušali pomagati z oživljanjem, rekel, naj ga kar pustijo, ker temu hinavcu ni treba pomagati (točki 9 in 10 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ter točke 10, 17 in 19 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

11. Zagovornik z navedbami, da je obsojenec ravnal instinktivno, da je šlo za enkraten vbod, k čemur ga je privedlo oškodovančevo provokativno in žaljivo obnašanje, da glede na izvedenčeve ugotovitve ni mogel ravnati na zahrbten način in da ni izkazan njegov direktni naklep, izpodbija dokazne zaključke sodišč, s čemer izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12. Kolikor je z izpodbijano sodbo izrečena kazenska sankcija v mejah, ki jih določa KZ-1 in torej ni bil kršen kazenski zakon, Vrhovno sodišče v okviru odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti ne presoja primernosti izrečene kazenske sankcije. To je namreč pritožbeni razlog (4. točka 370. člena ZKP), iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Zagovornikovih navedb, da bi sodišči pri odmeri kazenske sankcije morali v večji meri upoštevati obsojenčevo psihično stanje v času storitve kaznivega dejanja, njegovo nekaznovanost in predhodne slabe razmere v družini ter da je bil obsojenec pri kaznivem dejanju nasilja v družini tudi žrtev oškodovankinega nasilja, zato ni mogoče upoštevati.

C.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljani kršitvi nista podani, zahteva pa je bila vložena tudi iz razlogov, zaradi katerih zahteve ni mogoče vložiti, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Vrhovno sodišče je obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

1 Sodbi VSRS I Ips 12161/2013-1254 z dne 16. 6. 2016 in I Ips 55009/2013-365 z dne 26. 11. 2015. 2 Dr. Mitja Deisinger: Kazenski zakonik 2017. Posebni del: s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba Maribor, 2017, str. 129.