Jedro

Obdolženec oškodovanca ni zabodel instinktivno, kot skuša to prikazati pritožnik. Obdolženec je namreč ravnal premišljeno, saj se je v okviru svoje bistveno zmanjšane prištevnosti na dejanje pripravil.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega V. B. se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izreku pod točko 1 spremeni v opisu in v pravni kvalifikaciji obdolžencu pod točko 1 očitanega kaznivega dejanja, spremenita pa se tudi za to kaznivo dejanje na prvi stopnji določena posamična kazen in izrečena enotna kazen, tako da izrek v spremenjenem delu pravilno glasi: da je v stanju, ko je bila zaradi kombinacije alkoholne omamljenosti in možganske okvare njegova zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in zmožnosti imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana:

1.

5. 7. 2016 okoli 20.30 ure na dvorišču stanovanjske hiše na naslovu, umoril sina S. B., s tem, da mu je na zahrbten način vzel življenje, ko je na dvorišču pristopil do S. B., pri čemer pa napada le-ta, glede na odsotnost njegovih obrambnih poškodb, ni zaznal in napada tudi ni pričakoval, ko ga je z eno roko objel preko rame, z drugo roko pa iz žepa potegnil kuhinjski nož, skupne dolžine 23 cm, dolžine rezila 13 cm in širine rezila 2,1 cm, in mu ga zabodel v predel prsnega koša na levi strani, in je torej dejanje storil na zahrbten način, z opisanim ravnanjem pa je S. B. povzročil vbodno rano na levi strani prsnega koša, ki se je nadaljevala od zgoraj in zunaj ter navzdol in poševno navznoter v levo prsno votlino, mimo levih pljuč skozi osrčnik, skozi srce, skozi trebušno prepono in skozi leva jetra v levo zgornjo četrtino trebušne votline, zaradi česar je zaradi izkrvavitve v levo prsno votlino S. B. na kraju dogodka umrl. S tem pa je z dejanjem opisanim pod točko 1 izreka storil kaznivo dejanje umora po 1. točki 116. člena Kazenskega zakonika (KZ-1C) v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (KZ-1C) in se mu za kaznivo dejanje umora po 1. točki 116. člena Kazenskega zakonika (KZ-1C) v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (KZ-1C) določi kazen 16 (šestnajst) let zapora, na kar se mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika (KZ-1C) upoštevaje za kaznivo dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (KZ-1C) v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (KZ-1C) z določeno kaznijo 10 (deset) mesecev zapora izreče e n o t n a k a z e n 16 (šestnajst) let in 8 (osem) mesecev zapora.

Po prvem odstavku 56. člena Kazenskega zakonika (KZ-1C) se obdolžencu v izrečeno kazen zapora všteje čas odvzema prostosti in čas prebit v priporu, od 5. 7. 2016 od 21.07 ure dalje. V skladu s četrtim odstavkom 95. v zvezi s prvim odstavkom 98. člena Zakona o kazenskem postopku se obdolženec oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, nagrada in potrebni izdatki obdolžencu po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika pa obremenjujejo proračun.

V preostalem delu se pritožba obdolženčevega zagovornika zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega V. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1C) v zvezi s tretjim odstavkom 29. čelna KZ-1C ter kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1C v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1C, določeni sta bili posamični kazni ter izrečena enotna kazen 20 let in osem mesecev zapora, odločeno je bilo o stroških kazenskega postopka. Oškodovanka je bila s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pot pravde.

2. Zoper takšno sodbo se je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji pritožil obdolženčev zagovornik s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni glede pravne opredelitve kaznivega dejanja (uboj namesto umora) in spremeni tudi odločbo o krivdi ter kazenski sankciji, temu podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Zagovornik je predlagal tudi, da pritožbeno sodišče zagovornika in obdolženca obvesti o seji pritožbenega senata, kar je pritožbeno sodišče tudi storilo. Vendar sta se pritožbene seje udeležila le višja državna tožilka in obdolženčev zagovornik. Zakaj obdolženec na sejo ni pristopil ni pojasnil, glede na to, da je bilo obvestilo zanj izkazano, pa je bila seja opravljena v njegovi nenavzočnosti, v skladu s četrtim odstavkom 378. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je pritožba obdolženčevega zagovornika delno utemeljena.

5. S pritožnikom sicer ni mogoče soglašati, ko z navedbami, da prvostopno sodišče ni podalo jasne in argumentirane obrazložitve o odločilnih dejstvih, glede obeh obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Izpodbijana sodba ima namreč na straneh od 23 do 27 v tej smeri ustrezne razloge, zato je zagovornikova pritožba v tem delu neutemeljena.

Soglašati pa je potrebno s pritožnikom, ko prvostopnemu sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava oziroma napačno pravno opredelitev obdolžencu očitanega kaznivega dejanja pod točko 1 prvostopnega izreka. Tudi po oceni pritožbenega sodišča namreč obtožbeni očitek, da je obdolženec kaznivo dejanje storil tudi iz nizkotnih nagibov - iz maščevanja, ker ga je pred tem sin S. B. večkrat žalil, nazadnje tudi kritičnega dne, ne predstavlja zadostne konkretizacije "drugih nizkotnih nagibov", kot ima to v mislih 4. točka 116. člena KZ-1C, ki govori o umoru iz brezobzirnega maščevanja in ne zgolj iz maščevanja, kot se je to očitalo obdolženemu B.. Maščevanje po vsebini, pomenu, smislu in intenziteti ni enakovredno brezobzirnemu maščevanju. Po oceni pritožbenega sodišča torej maščevanje, kot je bilo očitano obdolžencu (torej maščevanje, ki ni brezobzirno) ne zadostuje za normativno konkretizacijo pojma nizkotni nagib v smislu 4. točke 116. člena KZ-1C, zaradi česar je pritožbeno sodišče ta očitek izpustilo iz izreka izpodbijane sodbe. Posledično je prišlo tudi do spremembe v kvalifikaciji obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, tako da je kaznivo dejanje pod točko 1 prvostopnega izreka opredeljeno (le) kot kaznivo dejanje umora po 1. točki 116. člena KZ-1C. Ni pa bilo mogoče v tej smeri soglašati z nadaljnjimi pritožbenimi izvajanji, ko je obdolženčev zagovornik zatrjeval, da je prvostopno sodišče zaradi napačne presoje in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja prišlo do napačnih zaključkov, ker bi naj po njegovi oceni izveden dokazni postopek pokazal, da je v obravnavani zadevi šlo za kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 oziroma uboja na mah po 117. členu KZ-1C, ne pa kaznivega dejanja umora.

6. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitani kaznivi dejanji, kot sta opisani v izreku izpodbijane sodbe oziroma kot je le-ta bil spremenjen s predmetno odločbo pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki tega dela napadene sodbe, zato le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

7. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo prvostopno sodišče in prikazovanju, da je prvostopno sodišče sprejelo napačne zaključke, ker je obdolženčevo ravnanje ocenilo kot kaznivo dejanje umora namesto uboja, in ker v dokaznem postopku tudi ni bilo dokazano, da je obdolženec ravnal v krivdni obliki direktnega naklepa, kar velja predvsem za kaznivo dejanje umora, pri čemer zagovornik še posebej izpostavlja, da je obdolženec to dejanje storil z levo roko, torej instinktivno, njegovo ravnanje pa tudi ni bilo zahrbtno, ravnal je namreč brez vsakega predhodnega razmisleka.

8. Takšne pritožbene navedbe pa nimajo podlage v podatkih predmetnega kazenskega spisa.

9. Obdolženec oškodovanca ni zabodel instinktivno, kot skuša to prikazati pritožnik. Obdolženec je namreč ravnal premišljeno, saj se je v okviru svoje bistveno zmanjšane prištevnosti na dejanje pripravil. Umil se je in preoblekel v boljša oblačila, kar sta skladno izpovedala tako P. H. kot M. T.. V žep je skril nož in šele nato pristopil do nič hudega slutečega sina, le-tega z eno roko objel preko rame, tako da oškodovanec ni mogel zaznati obdolženčevega namena in se tudi ni mogel braniti, na kar je obdolženec med tem, ko je z eno roko še vedno držal sina za ramo, z drugo roko iz žepa potegnil nož ter z njim zabodel sina direktno v srce. Da obdolženčevo ravnanje ni bilo naključno oziroma instinktivno kot skuša to prikazati pritožnik pa nenazadnje izhaja tudi iz poškodb, ki jih je zadobil oškodovanec. Obdolženec je namreč z nožem v sinovo telo zabodel tako silovito, da je vbodna rana potekala poševno navznoter v levo prsno votlino, mimo levih pljuč, skozi osrčnik in skozi srce, skozi trebušno prepono in jetra v zgornjo četrtino trebušne votline, zaradi česar je neposredno za tem kljub oživljanju, oškodovanec na kraju samem tudi umrl. Ob takšnem dejanskem stanju in ob razlogih, ki jih je v tej smeri navedlo že prvostopno sodišče, in ko je obdolženec po tem, ko so skušali oškodovancu pomagati z oživljanjem rekel, naj oškodovanca kar pustijo, ker "temu hinavcu" ni treba pomagati, pritožba s prikazovanjem, da obdolženec ni ravnal z direktnim naklepom, da ni želel povzročiti oškodovančeve smrti in da pri tem tudi ni ravnal na zahrbten način, ne more prepričati.

10. Na izostanek obdolženčevega naklepa pa po oceni pritožbenega sodišča tudi ni mogoče sklepati glede na okoliščino, da je obdolženec nož držal z levo roko, kar v pritožbi še posebej izpostavlja pritožnik. Desno roko je namreč obdolženec uporabil zato, da je oškodovanca z njo držal za rame. In glede na že opisano jakost in preciznost obdolženčevega sunka z nožem v oškodovančevo telo in mesto kamor ga je zabodel, pa se kot neutemeljeni pokažejo tudi vsi pritožbeni pomisleki o tem, da bi naj okoliščine, da je obdolženec za zamah z nožem uporabil levo roko in da je oškodovanca zabodel le enkrat, kazale na izostanek direktnega naklepa pri obdolžencu. Pa tudi okoliščine, da sta bili v neposredni bližini dejanja priči H. in T. ne pomeni, da obdolženčevo dejanje ni bilo storjeno na način, kot je bilo že opisano. Obdolženec je namreč, kot je to že bilo navedeno, nož skril v žep, tako da tega nihče ni videl in torej dejanja tudi nihče ni pričakoval in ga tudi ni mogel preprečiti. Navedeno pa nenazadnje le še potrjuje tudi zaključke prvostopnega sodišča o obdolženčevem zahrbtnem načinu izvršitve kaznivega dejanja.

11. S pritožbo obdolženčevega zagovornika pa ni mogoče soglašati niti v delu, ko graja zaključke prvostopnega sodišča glede kaznivega dejanja nasilja v družini, storjenega na škodo obdolženčeve žene B. B.. Ob razlogih, ki jih je v tej smeri navedlo že prvostopno sodišče, ob prepričljivi izpovedbi oškodovanke in številnih izpovedbah prič povzetih tudi v izpodbijani sodbi, ki so potrdile obdolženčevo nasilno ravnanje do oškodovanke in njegove grožnje, da bo nekoga zaštihal in so priče opisovale tudi, kako je obdolženec oškodovanko zmerjal, jo davil in ji tudi sicer grozil, njegove grožnje, da bo nekoga zaštihal pa so bile podkrepljene tudi s konkretnimi ravnanji, saj je priča M. T. opisal svoje posredovanje, ko je obdolženec oškodovanki grozil z nožem, o grožnjah z nožem pa je izpovedovala tudi obdolženčeva hčerka S.B., ki se je z nožem, ki ga je obdolžencu odvzela, ko se je le-ta prepiral z materjo, tudi poškodovala. Ob navedenem, in ko je tudi obdolženčeva žena povedala, kako se je obdolženca bala in zaradi bojazni, da bo še hujše, groženj v zadnjem času iz strahu tudi ni prijavljala na policiji, in ko je prvostopno sodišče na strani 24 svoje sodbe tudi pojasnilo, da je obdolženec s svojim ravnanjem oškodovanko spravljal v ponižujoč in podrejen položaj in s svojimi ravnanji oškodovanki povzročal nemoč, strah in vznemirjenost, pa ne more biti uspešna pritožba niti v delu, ko graja ta del prvostopne sodbe. Pritožbeno sodišče pa ob tem dodaja tudi, da izostanek listinskih dokazov, kar v pritožbi izpostavlja pritožnik, ob razlogih, ki jih je v podkrepitev tega dela svojih zaključkov navedlo že prvostopno sodišče ter ob prepričljivi izpovedbi oškodovanke B. B. in ostalih prič, povzetih tudi v izpodbijani sodbi, pritožba nikakor ne more vzbuditi dvoma v pravilnost zaključkov, kot jih je sprejelo prvostopno sodišče. 12. Glede na navedeno, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo, vloženo zoper prvostopni krivdni izrek zavrniti kot neutemeljeno.

13. Odločbo o kazenski sankciji pritožba obdolženčevega zagovornika napada z navedbami, da je prvostopno sodišče obdolžencu določilo previsoke kazenske sankcije, pri tem pa je v premajhni meri upoštevalo določbo tretjega odstavka 29. člena KZ-1C, saj sta bili obe obravnavani kaznivi dejanji storjeni v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, kar bi moralo sodišče v večji meri upoštevati pri določitvi višine kazenske sankcije. V premajhni meri so bile po oceni pritožnika upoštevane olajševalne okoliščine, predvsem obdolženčeva nekaznovanost in predhodne slabe razmere v družini. V večji meri bi sodišče moralo upoštevati tudi, da je bil obdolženi žrtev nasilja s strani oškodovanca. Kot obteževalno okoliščino pa je, kot je to še posebej izpostavi zagovornik, sodišče pri odmeri kazni upoštevalo tudi zahrbtnost pri načinu storitve kaznivega dejanja umora, kar je sicer zakonski znak očitanega kaznivega dejanja zaradi česar ne more to predstavljati še obteževalne okoliščine pri odmeri kazni.

14. Preizkus odločbe o kazenski sankciji je pokazal, da je pritožba v delu, ko prvostopnemu sodišču očita, da je neupravičeno, kot obteževalno okoliščino upoštevalo znak obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, vsekakor utemeljena. Upoštevaje tudi v pritožbi izpostavljeno okoliščino, da je bil obdolženec glede na izpovedbe prič pogosto žrtev nasilja oškodovanca, saj je oškodovanec obdolženca pogosto žalil in provociral in upoštevaje tudi spremembo odločbe o krivdi, kar je že samo po sebi terjalo poseg v odločbo o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče ob vrednotenju ugotovljenih olajševalnih okoliščin, predvsem tudi dejstva, da obdolženec do sedaj še ni bil predkaznovan in je dejanje storil v stanju bistvene zmanjšane prištevnosti, obdolžencu za kaznivo dejanje umora po 1. točki 116. člena KZ-1C določilo najprej novo posamično kazen in sicer 16 let zapora, nato pa v skladu z zakonskimi določili obdolžencu izreklo tudi enotno kazen 16 let in osem mesecev zapora. Navedena zaporna kazen po oceni pritožbenega sodišča v zadostni meri odraža tako obteževalne kot olajševalne okoliščine, ki jih je v pritožbi izpostavil tudi obdolženčev zagovornik. V tako na novo izrečeno enotno kazen pa je pritožbeno sodišče vštelo tudi čas, ki ga je obdolženec že prestal v priporu.

15. Glede na vse navedeno, in ker ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

16. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo stroškov pritožbenega postopka.