Jedro

V obravnavanem primeru gre za postopek naknadnega preverjanja deklaracij po 78. členu CZS po uradni dolžnosti. Navedeno pomeni, da carinski organi po odobritvi prepustitve blaga, deklaracije lahko ponovno pregledajo, kar pomeni, da preverijo poslovne dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne operacije v zvezi z zadevnim blagom ali na kasnejše trgovske posle z istim blagom, da se prepričajo v točnost navedb v deklaraciji.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Koper določil tožniku kot deklarantu in prejemniku blaga družbi A. d.o.o. skupni carinski dolg za rabljen motorni čoln Sea-Ray, tarifne oznake 89039210 KN in TARIC kode 00, sproščen v prost promet z uvozno carinsko deklaracijo (EUL) št. K4-589 z dne 4. 10. 2005, Izpostava Dragonja, iz naslova davka na dodano vrednost (DDV) v znesku 68.379,05 EUR in medbančnih obresti v znesku 7.079,76 EUR, skupaj 75.458,81 EUR. Carinska dolžnika sta dolžna solidarno plačati znesek v roku 10 dni, sicer bo uveden postopek prisilne izterjave in zaračunane zakonite zamudne obresti. Stroški postopka niso bili priglašeni, pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

Na podlagi 78. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (UL L 302 z dne 19. 10. 1992, v nadaljevanju CZS) v skladu z 21. členom in 21.a členom Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 103/04 – UBP, v nadaljevanju ZCS-1) ter 130. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2), je carinski organ opravil naknadno preverjanje carinske deklaracije in o ugotovitvah sestavil zapisnik 23. 4. 2008, ki je bil tožniku in prejemniku blaga vročen. Tožnik je podal pripombe, ki jih prvostopenjski organ ni upošteval. Tožnik je sprostil v prost promet motorni čoln kot čoln za šport ali razvedrilo, DDV ni bil obračunan na podlagi izjave z dne 3. 10. 2005 po 5. točki 1. odstavka 31. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 in spremembe, v nadaljevanju ZDDV), s katero se je prejemnik blaga skliceval, da je družba registrirana za opravljanje dejavnosti dajanja ladij v najem (šifra 71220), podpisom odgovorne osebe, sklepom o registraciji in prodajalčevo klasifikacijo plovila, s katerim dokazuje, da je plovilo primerno za plovbo na odprtem morju. Carinski organ ugotavlja drugačno dejansko stanje. Prejemnik blaga družba B. d.o.o., za račun katerega je bila vložena carinska deklaracija, je spremenil firmo v A. d.o.o., sedež in dejavnost. Iz registra je bila izbrisana dejavnost dajanja ladij v najem, z istim aktom pa je prenehalo tudi pooblastilo za zastopanje direktorju C.C. Carinski organ ugotavlja, da je bilo blago, sproščeno v prost promet 4. 10. 2005, neupravičeno oproščeno plačila DD. Prejemnik blaga - družba B. d.o.o., ni bila upravičena do oprostitve DDV na podlagi izjave z dne 3. 10. 2005, ker prejemnik blaga ni izpolnjeval pogojev iz 5. točke 1. odstavka 31. člena ZDDV. Carinski organ se sklicuje še na 1. odstavek 120. člena, 3. točko 201. člena in 78. člen CZS ter 1. in 2. odstavek 22. člena, in 4. točko 60. člena ZDDV, ki jih citira ter 1. odstavek 108. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 17/04, v nadaljevanju PZDDV).

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja ter sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe (2. odstavek 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP v zvezi z 3. členom Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropskih skupnosti, Uradni list RS, št. 25/04 in spremembe, v nadaljevanju ZICPES). Pritožbeno navedbo, da tožnik ni zgrešil nobene napake zavrne. Carinski organ je bil spravljen v zmoto s predložitvijo neverodostojne izjave glede oprostitve DDV in izpisov iz sodnega registra.

Tožnik je vložil tožbo iz vseh tožbenih razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1). Odločitev, da je nastal dolg že ob sprostitvi v prost promet in ne zaradi neizpolnitve obveznosti iz davčne izjave, tožena stranka utemelji s ponovnim pregledom listin, ki so bile ji že znane v času sprostitve zadevnega blaga v prost promet. Kar je tožena stranka navedla v zapisniku o naknadnem preverjanju z dne 23. 4. 2008 temelji na ponovnem pregledu listin, ki so bile toženi stranki že predložene. Nedopustno ter v nasprotju z načelom sorazmernosti je da tožena stranka v nedogled zahteva od tožnika, da dokazuje svojo nedolžnost in da tožena stranka ne izvaja dokazov in ne ukrepa pravočasno pri tistih davčnih zavezancih (v konkretnem primeru družba A., d.o.o.), ki so sodelovali oz. storili kaznivo dejanje davčne utaje. Tožnik je nastopal v dobri veri. V smislu 201. člena CZ lahko odgovarja izključno za carinski dolg, ki po definiciji iz 9. odstavka 4. člena CZS ne vključuje DDV. Tožeča stranka ne more biti opredeljena kot dolžnik iz naslova DDV, naknadno obračunanega po sporni izpodbijani odločbi. Dejstvo je, da tožena stranka ni dvomila v verodostojnost priloženih listin. V primeru, da na dan sprostitve ni bil izpolnjen pogoj za oprostitev plačila DDV, bi morala tožena stranka zavrniti sprejem carinske deklaracije. Tožena stranka je plovilo skrbno pregledala, dokaz so oznake v polju J carinske deklaracije in poročilo o izvedenem pregledu blaga in podpis vodje carinske izpostave z dne 4. 10. 2005. Ni mogoče priti do zaključka, da je dolg nastal v času sprejema carinske deklaracije in da je tožnik ravnal nezakonito. Tožnik ne more z gotovostjo vedeti, s katerimi instrumenti bi lahko pri prejemniku plovila preveril skladnost izjave z dejansko uporabo plovila. Četudi prejemnik plovila v času oprostitve DDV ni bil več registriran za dejavnost dajanja plovil v najem, to ne pomeni, da ne sme opravljati te dejavnosti (4. člen ZGD). Gospodarske družbe lahko kot svojo dejavnost opravljajo vse posle razen tistih, ki se po zakonu ne smejo opravljati kot gospodarski posli. Tožniku ni mogoče očitati nevestnega ravnanja oziroma da ni ravnal kot dober gospodar samo zato ker ni ponovno preveril ali je prejemnik še vedno registriran za opravljanje dejavnosti dajanja plovil v najem. Dejstvo, da so se po tem, ko je tožeča stranka izvedla carinjenje za prvo plovilo spremenile določene okoliščine, kot so sprememba firme, sedeža, zakonitega zastopnika in dejavnosti, ne more biti obremenilna okoliščina za tožečo stranko na način, da se jo opredeli kot carinskega dolžnika. Tožnik ni imel nobenega indica, da se je pri prejemniku plovila karkoli spremenilo. Dejstvo je da ima tožeča stranka vzpostavljen sistem elektronske izmenjave podatkov s carinskim organom, t.i. RIP sistem, ki pa ni zavrnil spornih (neveljavni) podatkov.

Tožena stranka mora spoštovati načelo varstva legitimnega pričakovanja tožeče stranke. Toženi stranki očita, da bi morala pred odločitvijo o zahtevi presoditi vse znane okoliščine in dejstva, ki so pomembni za odločitev. Tožeča stranka ne sme trpeti škodljivih posledic zaradi malomarnega ravnanja tožene stranke, ki je zavedla tožečo stranko. Če bi tožena stranka zavrnila sprejem zadevne carinske deklaracije, bi se tožeča stranka dodatno zavarovala pri prejemniku plovila oziroma ne bi nastopala kot posredni zastopnik. V zadevnem primeru pa je nastopala v dobri veri, za kar ne more biti sankcionirana. Izterjava DDV od tožeče stranke bi pomenilo kršitev temeljnega načela DDV, to je načela nevtralnosti, saj si tega DDV tožeča stranka ne bi bila upravičena odbiti. Toženi stranki očita, da ni izvedla dokaza, kdaj je carinski dolg nastal. Iz Izvlečka vpisnika morskih čolnov je jasno naveden gospodarski namen uporabe čolna, kar je dodaten dokaz, da dolg iz naslova DDV ni nastal v času sprejema zadevne carinske deklaracije. Odločba je v določenem delu v nasprotju sama s seboj, saj tožena stranka negira dejstvo, da se je opravilo naknadno preverjanje na podlagi obvestil Oddelka za preiskave v Ljubljani. Očita kršitev 2. odstavka 21. člena ZCS. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo reši zadevo oziroma podrejeno zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži plačilo strokov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je odgovorila na vse pritožbene navedbe, ostale navedbe v tožbi pa predstavljajo tožbene novote. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnik v dopolnitvi tožbe navaja, da je vložil štiri tožbe in predlaga združitev postopkov. Navaja, da gre za nova dejstva in dokaze, ki kažejo na to, da je bil žrtev organiziranega skupnega kriminalnega dejanja goljufije, prilaga kazensko ovadbo z dne 20. 4. 2011 s prilogami ter vlogo z dne 21. 4. 2011, ki jo je naslovil na Carinski urad Koper. Navaja, da je kriminalna združba izvrševala kazniva dejanja goljufije pri vseh osmih plovilih na enak način. To pomeni, da so v konkretnih zadevah izpolnjene tudi vse predpostavke iz točke b) 2. odstavka 220. člena oziroma 2. alinee 1. odstavka 239. člena CZS. Kot je razvidno iz kazenske ovadbe, je za odločitev v predmetni zadevi relevantno tudi dejstvo, da je ključno vlogo pri celotni zadevi imel D.D. ter v nadaljevanju navaja, kako naj bi posli potekali. Po mnenju tožnika je iz tega razloga na podlagi 2. stavka 3. odstavka 201. člena CZS tudi navedeno osebo šteti kot carinskega dolžnika. V vlogi, ki jo je sodišče prejelo 1. 7. 2011 tožnik dodatno utemeljuje tožbo s predložitvijo relevantne sodne prakse SEU (C-204/07, C -251/00, T-385/00) Tožena stranka se v odgovoru na drugopis dopolnitve tožbe in vloge tožeče stranke glede uporabe 239. člena CZS navaja da, je SEU že presodilo, da je „na podlagi ustaljene sodne prakse poseben primer utemeljen, če iz okoliščin v zadevnem primeru izhaja, da je dolžnik v izjemnem položaju v primerjavi z drugimi subjekti, ki opravljajo isto dejavnost“ (C-204/07 P, točka 82), kar se presoja na podlagi podprtega zahtevka vloženega pri pristojnem carinskem uradu (C-78/10), kar izhaja iz določb 878. člena in naslednjih Izvedbene uredbe ter priloge 111 k tej uredbi. Tožeča stranka je bila o ugotovljenih nepravilnostih obveščena z zapisnikom 23. 4. 2008, s katerim je bila obveščena o vknjižbi zneska dajatev. Opustitve vknjižbe tožeča stranka ni uveljavljala in ni izkazovala, da so pogoji za neopravo vknjižbe kumulativno izpolnjeni, zato tudi ni mogoče očitati nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja na pravni podlagi b) točke 2. odstavka 220. člena CZS ter gre za tožbeno novoto. Navaja 236. člen CZS kot podlago za povrnitev ali odpust uvoznih dajatev, ki so bile vknjižene v nasprotju z 2. odstavkom 220. člena CZS.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z odločitvijo tožene stranke, strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja: V obravnavanem primeru gre za postopek naknadnega preverjanja deklaracij po 78. členu CZS po uradni dolžnosti. Navedeno pomeni, da carinski organi po odobritvi prepustitve blaga, deklaracije lahko ponovno pregledajo, kar pomeni, da preverijo poslovne dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne operacije v zvezi z zadevnim blagom ali na kasnejše trgovske posle z istim blagom, da se prepričajo v točnost navedb v deklaraciji. Ta preverjanja se lahko izvajajo pri deklarantu, vseh osebah, ki so s poslovnega vidika neposredno ali posredno udeležene v navedenih operacijah in vseh drugih osebah, ki iz poslovnih razlogov razpolagajo s temi dokumenti in podatki (2. odstavek 78. člena CZS). Zato nima prav tožnik, ko meni, da gre zgolj za ponovni pregled listin, ki so bile toženi stranki že predložene in znane in o katerih bi se tožena stranka morala izreči že pri sprejemu deklaracij. Iz dejanskega stanja je razvidno, da je tožena stranka po prepustitvi blaga preverila poslovne dokumente in podatke, ki se nanašajo na obravnavano uvozno operacijo v zvezi z zadevnim blagom, z namenom, da se prepriča o točnosti navedb v deklaraciji, v okviru katerega je bilo ugotovljeno, da je bil s spremembo akta o ustanovitvi 3. 5. 2005 prenesen celotni poslovni delež C.C. na novega družbenika, spremenjena firma družbe v A. d.o.o. in izbrisana dejavnost dajanja ladij v najem. To pa posledično pomeni, da je prenehalo tudi pooblastilo direktorju (sklep Okrožnega sodišča V Ljubljani z dne 25. 5. 2005). Navedeno tudi po mnenju sodišča pomeni, da so bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih in nepravilnih podatkov (2. odstavek 78. člena CZS), saj je izjavo o oprostitvi plačila DDV na podlagi 5. točke 1. odstavka 31. člena ZDDV z dne 3. 10. 2005, ki je bila priložena tej zadevi obravnavani carinski deklaraciji, podpisala nepooblaščena oseba. Zato je bil carinski organ dolžan sprejeti potrebne ukrepe za ureditev položaja in upoštevati nove informacije, s katerimi so prišli pri naknadnem preverjanju deklaracije. Ob takem stanju stvari tudi po mnenju sodišča ni nobene pravne podlage, da bi se upoštevala navedena izjava o oprostitvi plačila DDV, že iz razloga, ker izjava o oprostitvi ni verodostojna, tožnik pa niti v postopku pred carinskim organom niti v tožbi ni predložil drugačnih dokazov, iz katerih bi izhajalo drugače. Navedeno tudi ni v nasprotju z načelom sorazmernosti, ki se nanj tožnik sklicuje, saj je nedvomno na podlagi 1. odstavka 199. člena Izvedbene uredbe deklarant tisti, ki je odgovoren glede točnosti navedb v deklaraciji, pristnosti predloženih dokumentov in upoštevanja vseh obveznosti v zvezi s predložitvijo zadevnega blaga v ustrezni postopek. Vpis podatkov v ustrezno polje deklaracije in njena vložitev sta bistvenega pomena za določitev strank in carinskega dolžnika v carinskem postopku po splošnih pravilih o carinskem dolgu iz člena 201 CZS. V zadevi pa ni sporno, da se je tožnik sam vpisal v polje 14 kot deklarant, deklaracijo podpisal in jo predložil v izbran carinski postopek, česar ne more zanikati. Zato tudi ne gre za situacijo, kot jo želi prikazati tožnik, ko toženi stranki očita, da od njega v nedogled zahteva, da dokazuje svojo nedolžnosti. Za carinski dolg po a) točki 1. odstavka 201. člena CZS je po splošnem pravilu o carinskem dolgu carinski dolžnik deklarant, v primeru posrednega zastopanja pa tudi oseba, za račun katere je bila izdelana carinska deklaracija (3. odstavek). Pri tem se tožniku ne očita, da je vedel ali bi moral vedeti, da so podatki napačni, saj dobrovernost tožnika v obravnavanem primeru ni relevantna okoliščina, ki bi po CZS vplivala na njegov položaj carinskega dolžnika. Navedena okoliščina lahko vpliva v postopku povrnitve oz. odpusta uvoznih dajatev po 239. členu CZS ob izpolnjevanju tudi drugih okoliščin, ki so tam navedene, in po posebnem zahtevku, kar pa ni predmet tega postopka. Zato tožnikovo sklicevanje na dobrovernost ne vpliva na drugačno odločitev. V obravnavani zadevi gre za naknadno vknjižbo dajatev (1. odstavek 220. člena CZS), ki so posledica nastalega carinskega dolga, zato sodišče tožnikove očitke zaradi neuporabe 239. člena CZS kot neutemeljene zavrača. Po mnenju sodišča ugotavljanje ali so izpolnjeni pogoji, da se je tožeča stranka znašla v okoliščinah izjemnega primera, ki ni posledica njenega sodelovanja pri goljufivem ravnanju in/ali posledica njene očitne malomarnosti, ni stvar obravnavanega postopka, kar je pravilno pojasnila tudi tožena stranka, tako pa je razvidno tudi iz sodne prakse SEU (C -78/10), kar je skladno z določbami Izvedbene uredbe (878. člen in naslednji) ter Priloge 111 k tej uredbi. Tožnik tudi sam navaja, da je 21. 4. 2011 vložil zahtevek pri pristojnem carinskem organu, zato se v obravnavanem primeru sodišče ne spušča v presojo ali gre za obstoj posebnega primera in neobstoj malomarnosti in goljufivega ravnanja stranke, na kar se sklicuje tožnik, ko navaja sodbo SEU v zadevi C.A.S. SpA proti Komisiji Evropskih skupnosti (C-204/07 P).

Tudi nima prav tožnik, ko meni, da definicija carinskega dolga iz 9. odstavka 4. člena CZS ne vključuje DDV. Pri uvozu blaga nadzoruje obračunavanje in plačevanje DDV carinski organ v skladu s carinskimi predpisi, kot da bi bil DDV uvozna dajatev (4. odstavek 60. člena ZDDV). Carinski organ ima pooblastilo, da če izve oziroma ugotovi, da je bil DDV ob uvozu obračunan v nižjem znesku, kot je bil zakonsko dolgovan znesek DDV, da odloča o naknadnem obračunu v skladu s carinskimi predpisi (108. člen PZDDV). Na drugačno odločitev ne vplivajo očitki tožnika, da carinski organ ni podvomil v verodostojnost predloženih listin k carinski deklaraciji ter sklicevanje na vpise v polje J in na poročilo o izvedenem pregledu blaga z dne 4. 10. 2005. Navedeni vpisi ne pomenijo, da carinski organ ne bi imel pooblastila po 78. členu CZS za naknadno preverjanje deklaracije in dokumentacije, zato sodišče tovrstne očitke kot neutemeljene zavrača. Tožnik ne more breme dokazovanja resničnosti listin prenesti na toženo stranko, saj je tožnik tisti, ki je odgovoren za točnost navedb v deklaraciji in pristnosti priloženih dokumentov. Na drugačno odločitev ne vpliva sklicevanje tožeče stranke na določbe ZGD-1 glede opravljanja dovoljene dejavnosti, saj v obravnavanem primeru ne zadošča, da so za njeno opravljanje izpolnjeni formalni pogoji, ampak mora zavezanec takšno dejavnost tudi dejansko opravljati, nakup plovila pa mora biti izvršen prav za takšno uporabo. Oprostitev po 5. točki 31. člena ZDDV pa ni vezana na katerokoli gospodarsko (komercialno) dejavnost, ampak na najem plovil za plovbo na odprtem morju, ki opravlja prevoz potnikov za plačilo ali so namenjeni za opravljanje komercialne, industrijske ali ribiške dejavnosti. Tega pa tožnik niti ne zatrjuje niti ne predloži dokazov. Izvleček iz vpisnika morskih čolnov glede dokazovanja gospodarskega namena uporabe čolna, na drugačno odločitev ne vpliva. V obravnavani zadevi je tudi po mnenju sodišča šlo za neupravičeno oprostitev plačila DDV. To izhaja v konkretnem primeru iz ugotovitev v postopku naknadnega preverjanja deklaracije, ko je bilo ugotovljeno drugačno dejansko stanje kot je bilo prikazano na izjavi in na deklaraciji, to pa so tudi po mnenju sodišča tiste relevantne okoliščine, ki vplivajo na naknadno vknjižbo carinskega dolga po v tej zadevi obravnavani carinski deklaraciji.

Po povedanem po mnenju sodišča v trenutku sprostitve v prost promet niso bili izpolnjeni pogoji za sprejem deklaracije za sprostitev plovila v prost promet z oprostitvijo DDV. V obravnavanem primeru tudi ne gre za kršitev načela nevtralnosti DDV in načela varstva legitimnega pričakovanja tožeče stranke. Tožnik je bil z ugotovitvami seznanjen in je v postopku sodeloval in imel možnost pojasniti okoliščine ter predložiti drugačne listine in dokumente, tega pa ni storil. Odločba ima vse sestavine po ZUP in jo je mogoče preizkusiti, prvostopenjski organ je pojasnil razloge za svojo odločitev in ne gre za neskladnost razlogov, kot meni tožnik. Tudi ne gre za kršitev 2. odstavka 21. člena ZCS-1, zato sodišče očitke o kršitvah pravil postopka kot neutemeljene zavrača. V obravnavani zadevi tudi ne gre za situacijo, ki jo želi prikazati tožnik, da gre za napako carinskega organa in da so zato podani pogoji, da se naknadna vknjižba ne opravi po točki b) 2. odstavka 220. člena CZS. Po mnenju sodišča ne gre za napako carinskih organov. Tožnik je kot deklarant bil tisti, ki je predložil vse dokumente in tožnikova obveznost je bila, da predloži pristne listine, zato opustitve potrebne skrbnosti dobrega gospodarstvenika, ko je v zadevi, kot je obravnavana, predložil izjavo nepooblaščene osebe, ni moč razumeti kot napako carinskih organov, zato tudi sklicevanje na dobrovernost nima vpliva na drugačno odločitev.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo kot neutemeljeno. Po povedanem tudi niso izpolnjeni pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantne okoliščine v zadevi niso sporne. Tožnik sicer navaja, da je sporno dejansko stanje, vendar je razvidno, da ne gre za to, da bi bila sporna dejstva in okoliščine, ki jih je carinski organ ugotovil v postopku, temveč da se tožeča stranka ne strinja s sklepanjem carinskega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.