Jedro

Tožena stranka je različno obravnavala delavce, ki jim je podala odpoved iz poslovnega razloga in jim je izplačala višji znesek odpravnine (kot neke vrste odmeno delavcem, ki jim je bil delodajalec primoran odpovedati pogodbo o zaposlitvi) in delavce, ki jim je podala odpoved iz razloga nesposobnosti in jim je izplačala nižji znesek odpravnine (ker je razlog nastal v sferi delavca). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ni razumnega razloga za razlikovanje tožene stranke, da se višina odpravnine v primeru odpovedi iz poslovnega razloga določi po panožni kolektivni pogodbi, v primeru odpovedi iz razloga nesposobnosti pa po ZDR. Višino odpravnine v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti namreč ZDR izenačuje. Zato je tožnica (ki ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti) upravičena do odpravnine v skladu z panožno kolektivno pogodbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 1.856,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2009 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 293,01 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka (II. točka izreka) in da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče v izpodbijani sodbi nesporno ugotovilo, da je tožeči stranki delovno razmerje z dne 4. 1. 2009 prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, v kateri je tožena stranka tudi natančno obrazložila odpovedni razlog. Tožena stranka je tožeči stranki iz tega razloga, skladno s 109. členom ZDR obračunala tudi odpravnino v višini 5.027,17 EUR. Podjetniška kolektivna pogodba v 96. členu določa višino odpravnine zgolj za primer upokojitve in v primeru trajno presežnih delavcev in sicer, da je družba dolžna izplačati trajno presežnemu delavcu, ki je zaposlen v družbi najmanj dve leti, odpravnino v višini najmanj ene polovice neto delavčeve povprečne plače za polni delovni čas v zadnjih treh mesecih, za vsako leto dela v družbi. Podjetniška kolektivna pogodba pa ne vsebuje ureditve glede določitve odpravnine v primeru odpovedi iz razloga nesposobnosti. Pojem trajno presežnega delavca nikakor ne zajema delavcev, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz razloga nesposobnosti. Iz podjetniške kolektivne pogodbe nesporno izhaja, da je želel delodajalec skupaj s sindikatom pri delodajalcu sprejeti drugačen način obračunavanja odpravnine za delavce, ki se upokojijo in za trajno presežne delavce. Ker v splošnih aktih delodajalca ni bilo posebne ureditve, se je za določitev višine odpravnine uporabljal takrat veljavni ZDR in je tožena stranka pravilno tožeči stranki obračunala odpravnino na podlagi 109. člena. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-214/09 z dne 8. 7. 2010, v kateri je Ustavno sodišče RS presojalo skladnost tretjega odstavka 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost z ustavo, ter ugotovilo, da je le-ta v neskladju z ustavo. Predmetna ustavna odločba pa v konkretnem primeru ne pride v poštev. V konkretnem primeru so se tožena stranka in sindikati pri toženi stranki odločili, da je ugodnejša obravnava zgolj za primer upokojitve in v primeru trajno presežnih delavcev, ne pa za primer, ko je delavcem odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Glede na navedeno je tožena stranka pravilno obračunala tožeči stranki odpravnino ob prenehanju delovnega razmerja tožeče stranke iz razloga nesposobnosti in je nikakor ni postavila v neenakopraven položaj. Tožena stranka namreč za delavce, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti v splošnih aktih ni imela posebne ureditve. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in tistih, ki jih pavšalno uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožena stranka je dne 6. 9. 2008 podala tožnici redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo tožnica ni izpodbijala in na podlagi 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) izračunala odpravnino za 32 let dela v višini 5.027,17 EUR in le-to tudi izplačala.

7. V tem sporu je sporno vprašanje ali tožnici pripada odpravnina po ZDR ali po podjetniški kolektivni pogodbi, kar vtožuje tožnica.

8. Podjetniška kolektivna pogodba velja od leta 1997 in kljub spremenjeni delovni zakonodaji, so njeni podpisniki veljavnost podaljševali in deloma spreminjali z aneksi. Določila glede odpravnine v primeru trajno presežnih delavcev se niso spreminjala in v 96. členu določajo, da trajno presežnim delavcem pripada odpravnina v višini ene polovice neto delavčeve povprečne mesečne plače za polni delovni čas v zadnjih treh mesecih, za vsako leto dela v družbi. Podjetniška kolektivna pogodba pa ne vsebuje določb o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti oz. o višini, ki pripada delavcu v tem primeru. Kolektivna pogodba za dejavnosti za elektro industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/2005) v 10. členu ureja postopek ugotavljanja odpovednega razloga nesposobnosti, medtem ko v 56. členu glede odpravnine določa, da višina odpravnine, ki pripada delavcu po zakonu, ki ureja delovna razmerja, v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko presega desetkratnik osnove iz zakona, ki ureja delovna razmerja.

9. Navedeni kolektivni pogodbi višine odpravnine v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ne določajo, določena je le v 109. členu ZDR. V drugem odstavku 7. člena ZDR se s pogodbo o zaposlitvi oz. s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so ugodnejše, kot jih določa ta zakon.

10. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka različno obravnavala delavce, ki jim je podana odpoved iz poslovnega razloga in jim je izplačala višji znesek odpravnine (kot neke vrste odmeno delavcem, ki jim je bil delodajalec primoran odpovedati pogodbo o zaposlitvi) in delavce, ki jim je podana odpoved iz razloga nesposobnosti in jim izplača nižji znesek odpravnine (ker je razlog nastal v sferi delavca). Upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča RS (U-I-214/2009 z dne 8. 7. 2010), ki je presojalo skladnost tretjega odstavka 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost z načelom enakosti pred zakonom, v kateri je Ustavno sodišče RS navedlo, da gre pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga za odpoved iz razlogov, ki niso na strani delavca, medtem ko so za odpoved iz razloga nesposobnosti razlogi za takšno odpoved na strani delavca, pri čemer za razlikovanje zgolj na podlagi tega, iz čigave sfere izhajajo razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne da bi se pri tem upoštevalo, ali je delavcu mogoče očitati ravnanje, ki bi pomenilo krivdni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni razumnih razlogov.

11. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da ni razumnega razloga za razlikovanje tožene stranke, da se višina v primeru odpovedi iz poslovnega razloga določi po panožni kolektivni pogodbi, odpoved iz razloga nesposobnosti pa po ZDR. Višino odpravnine v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti namreč ZDR izenačuje. Za predmetno odpravnino je tako potrebno uporabiti 96. člen panožne kolektivne pogodbe, zato je sodišče prve stopnje pravilno priznalo tožnici razliko v odpravnini, pri čemer višina razlike med strankama ni bila sporna.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve, tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).