Jedro

Ker sta se revident in pri njemu organiziran sindikat v okviru pogodbene avtonomije dogovorila za ugodnejše odpravnine le delavcem, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga (in ob upokojitvi), je zmotna presoja, da je do nje upravičena tudi tožnica, ki je prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se spremenita tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške postopka v višini 783,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za izplačilo razlike v odpravnini v višini 1.856,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2009 dalje. Toženi stranki je naložilo v plačilo tožničine stroške postopka. Ugotovilo je, da je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in ji je tožena stranka izplačala odpravnino po določbi 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Tožnica je zahtevala razliko v odpravnini po določbi 96. člena Podjetniške kolektivne pogodbe, ki sicer izrecno določa odpravnino le za primere presežnih delavcev. Po presoji sodišča ni stvarno utemeljenega razloga, da bi razlikovali delavce, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti. Pri tem se je sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča U-I-214/09 z dne 8. 7. 2010. 2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je na predlog tožne stranke s sklepom VIII DoR 70/2015 z dne 9. 9. 2015 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali delavcem, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz razloga nesposobnosti, pripada odpravnina po kolektivni pogodbi, v kateri je odpravnina ugodneje urejena le za trajno presežne delavce in delavce ob upokojitvi.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri navaja, da Podjetniška kolektivna pogodba ne ureja položajev delavcev za primer odpovedi iz razloga nesposobnosti. V citirani odločbi je Ustavno sodišče presojalo ureditev, ki velja na splošno za vse, medtem ko se v skladu s 7. členom ZDR lahko s kolektivno pogodbo določijo pravice, ki so za delavca glede na zakonsko ureditev ugodnejše. Odločitev sodišča je pravno nevzdržna in v nasprotju z institutom kolektivnih pogodb. Sodišče ugodnejše obravnave ne more širiti na pravne položaje, ki s kolektivno pogodbo niso zajeti. Za slednje se mora uporabiti zakonska ureditev.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Dopuščena revizija izven dela, glede katerega je bila dopuščena, oziroma izven konkretnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena, ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP).

8. V skladu s prvim odstavkom 109. člena ZDR je dolžan delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, izplačati delavcu odpravnino. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Tožnici je bila ob upoštevanju delovne dobe glede na drugi odstavek 109. člena ZDR s strani revidenta izplačana odpravnina v višini 5.027,17 EUR. Sporno med strankama je bilo ali je upravičena tudi do izplačila razlike z upoštevanjem odpravnine po 96. členu Podjetniške kolektivne pogodbe, ki višjo odpravnino predvideva le za trajno presežne delavce oziroma delavce, ki se upokojijo.

9. V skladu z drugim odstavkom 7. člena ZDR se lahko s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ta zakon. Enako določa ZKolP v 4. členu, po katerem lahko kolektivna pogodba vsebuje le določbe, ki so za delavce ugodnejše od določb, vsebovanih v zakonih, razen v primeru, ko ZDR določa drugače (tj. tretji odstavek 7. člena). Ker sta se revident in pri njemu organiziran sindikat v okviru pogodbene avtonomije dogovorila za ugodnejše odpravnine le delavcem, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga (in ob upokojitvi), je zmotna presoja, da je do nje upravičena tudi tožnica, ki je prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

10. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-214/2009 z dne 8. 7. 2010 ugotovilo neskladnost 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/96, 34/98, 3/98, 81/2000 in 97/2001) z Ustavo RS, ker zakonodajalec ni imel stvarno utemeljenega razumnega razloga za razlikovanje med plačilom prispevkov za socialno varnost od odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in od odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Odpravnine, obračunane ob odpovedi iz razloga nesposobnosti so bile obremenjene s plačilom prispevkom, medtem ko od odpravnin ob odpovedi iz poslovnega razloga ni bilo treba plačati prispevkov. Ocenilo je, da zakonodajalec ni ponudil utemeljenega razloga za različno ureditev plačila prispevkov. Sodišči nižjih stopenj sta zmotno uporabili analogijo s sklicevanjem na razloge ustavne odločbe, saj se ta opredeljuje do pravnega položaja pri plačevanju javnih dajatev ob obračunu odpravnine, ne izhaja pa iz nje, da stranke pogodbe o zaposlitvi oziroma kolektivne pogodbe ne bi mogle drugače, ugodnejše kot zakon urediti plačila odpravnine samo za nekatere primere odpovedi oziroma prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

11. Stvarno utemeljen razlog za razlikovanje med odpravnino ob odpovedi iz poslovnega razloga in odpravnino ob odpovedi iz razloga nesposobnosti je v svobodnem kolektivnem (in individualnem) dogovarjanju, ki ga dopušča zakonska ureditev v okviru dogovora v korist delavca glede posameznega delovnopravnega instituta. Pogodbena svoboda dovoljuje avtonomno urejanje razmerij, zato se vanjo lahko posega le v izjemnih primerih, med katere pa obravnavani ne spada.

12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišča druge in prve stopnje je spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

13. Glede na spremenjen uspeh v postopku, je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti potrebne pravdne stroške (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ti v skladu z ZOdvT (Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji) znašajo za stroške odvetniškega zastopanja za postopek na prvi stopnji: 113,10 EUR za postopek na prvi stopnji (tar. št. 3100), za narok 104,40 EUR (tar. št. 3102), 10 EUR za poštne stroške (tar. št. 6002), kilometrina 50,32 EUR (tar. št. 6003); za postopek na drugi stopnji: 139,20 EUR (tar. št. 3210) in 10 EUR za poštne stroške (tar. št. 6002); za celoten revizijski postopek: 174 EUR (tar. št. 3300) in 10 EUR za poštne stroške. Na stroške odvetniškega zastopanja se prizna še 22% DDV, tako mora tožeča stranka toženi iz naslova zastopanja po odvetniku povrniti 745,44 EUR. Poleg tega mora povrniti tudi strošek sodne takse predloga za revizijo v višini 38,50 EUR, skupno mora torej tožeča stranka toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 783,94 EUR.