Jedro

Na tožniku je bilo, da dokaže, da mu je v škodnem dogodku – ropu sefov – nastala škoda in v kakšni višini. Da bo moral v (sicer malo verjetnem) primeru ropa dokazovati vsebino sefa in bo morda glede tega v dokazni stiski, je vedel že ob podpisu pogodbe in sprejetju splošnih pogojev, in je to breme sprejel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati drugemu tožniku odškodnino v znesku 540.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2005 dalje do plačila, prvemu tožniku pa odškodnino v znesku 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2005 dalje do plačila oziroma, da je toženka dolžna prvemu tožniku plačati odškodnino v znesku 570.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2005 dalje do plačila. Odločilo je še, da sta tožnika dolžna toženki povrniti 16.903,31 EUR pravdnih stroškov, v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sta tožnika vložila pravočasno pritožbo zaradi nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da je napačna ugotovitev sodišča o tem, kateri podatki o stanju sefa so bili poznani prvemu tožniku pred podajo opisa škode. Poleg tega ne elektronska evidenca in ne ročna evidenca o vstopih (v sef) nista verodostojen dokaz. Napačna pa je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje glede premoženja drugega tožnika. Sodišču prve stopnje očitata tudi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, predvsem v zvezi s prekluzijo dokazov predloženih s strani toženke. Konkretnejše pritožbene navedbe bo sodišče povzelo v nadaljnji obrazložitvi sodbe, ko bo nanje odgovarjalo.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvi tožnik je imel s toženko sklenjeno pogodbo o najemu sefa (št. 172) S – 29/01 z dne 28. 3. 2001. Tudi v njegov sef je bilo v noči z 31. 10. na 1. 11. 2005 vlomljeno. Po opravljenem pregledu je bilo ugotovljeno, da je bil sef prazen. Po zatrjevanjih tožnikov sta imela v sefu drugi tožnik gotovino v višini 540.000,00 EUR, prvi tožnik pa 10.000,00 EUR gotovine in dve zlati ploščici, vsaka v vrednosti 10.000,00 EUR. Od toženke tako zahtevata povrnitev škode, prvi tožnik v višini 30.000,00 EUR, drugi tožnik pa v višini 540.000,00 EUR oziroma (podrejeno) prvi tožnik v višini 570.000,00 EUR. Toženka je predlagala zavrnitev tožbenega zahtevka, saj je menila, da tožnika nista predložila prav nobenega dokaza, da bi v spornem sefu hranila gotovino v navedenem obsegu ali zlate ploščice. Že v predhodnem postopku je ugotovila, da je bilo v zgodbi tožnikov toliko nedoslednosti in nasprotij, da njunemu zahtevku za plačilo odškodnine ni mogla ugoditi (čeprav je od vlomljenih 390 sefov razrešila vse odškodninske primere, razen štirih). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožnika nastanka in višine škode nista izkazala (131. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Odločitev je materialnopravno pravilna in temelji na dovolj pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju (v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank), sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in ne tistih na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

6. Tako v Pogodbi o najemu sefa št. S – 29/01 z dne 28. 3. 2001 (priloga A 4) kot v Splošnih pogojih za poslovanje s sefi (priloga B 53) je, med drugim, določeno, da je najemodajalec (toženka) odgovoren za nastalo škodo v primeru ropa, ki bi nastala zaradi opustitve varnostnih ukrepov, pri čemer najemodajalec povrne škodo, ki jo stranka dokaže. Na tožnikih je tako bilo, da dokažeta, da jima je škoda nastala in v kakšni višini. Tega tožnika nista izkazala ne s stopnjo prepričanja(1) in ne s stopnjo (pretežne) verjetnosti(2),(3) Izkazala sta le obstoj možnosti,da se je v sefu nahajala gotovina in zlati ploščici kot zatrjujeta, kar pa za ugoditev tožbenemu zahtevku ne zadostuje.

7. Prvi tožnik v pritožbi sam pove, da obstaja (v spisu) dopis toženke z dne 7. 11. 2005, ki je bil poslan njemu in vsem ostalim oškodovancem. Priznava torej, da je dopis (priloga C 11) prejel – iz njega pa jasno izhaja, ne samo, da je bil njegov sef v ropu poškodovan, temveč tudi , da je bila njegova vsebina „bodisi deloma bodisi v celoti poškodovana oziroma odtujena.“ Zato ne drži pritožbena trditev, da prvi tožnik ob podaji svoje izjave o vsebini sefa, ni vedel ali je sef izpraznjen ali ne, ampak le, da je njegov sef poškodovan. Vedel je za možnost poškodovanja ali odtujitve tudi vsebine sefa.

8. Ob predložitvi podatkov pristopa drugega tožnika k njegovemu sefu št. 3174 (priloga B58) s pripravljalno vlogo z dne 16. 7. 2010, je toženka pojasnila, da je njen uslužbenec (M. S.) šele tedaj (torej po prvem naroku) uspel pridobiti podatke o pristopih drugega tožnika do njegovega sefa (št. 3174), torej je pojasnila zakaj brez svoje krivde tega dokaza ni mogla predložiti najkasneje na prvem naroku (286. člen ZPP). Na glavni obravnavi dne 20. 4. 2011 sta tožnika le pavšalno navajala, da so vse listine priložene k tej vlogi vložene prepozno, in se nista opredelila do navedb toženke, da je izpisek lahko predložila šele po prvem naroku. Potem, ko je sodišče prve stopnje sprejelo dokazni sklep, da vpogleda tudi v to listino, pa tožnika kakšne kršitve določb pravdnega postopka sodišča prve stopnje v zvezi s tem, nista uveljavljala (286.b člen ZPP). Upoštevaje vse povedano, je sodišče prve stopnje tudi to listino pri svoji dokazni oceni upravičeno upoštevalo.(4)

9. Sicer pa sodišče prve stopnje ni nikjer zaključilo, da drugi tožnik večine od 540.000,00 EUR ni prejel kot darilo od staršev, ugotovilo je le, da tožnika nista izkazala, da je ta denar hranil v sefu prvega tožnika in da je bil ta denar v sefu tudi v noči ropa. Torej tudi, če bi sodišče ugotovilo, da je tožnik dne 15. 11. 2005 iz svojega sefa vzel potrdilo staršev (z dne 29. 12. 2004), to ne bi izkazovalo, da je ta denar drugi tožnik vložil v sef prvega tožnika, niti, da se je ta denar nahajal v sefu v času ropa.

10. S trditvijo, da se izpiska elektronskih vstopov prvega tožnika v sef št. 172 in drugega tožnika v sef št. 3174 po obliki razlikujeta, tožnika skušata izpodbiti verodostojnost obeh listin, kar pa jima s takšnim pavšalnim navajanjem ne more uspeti. Sicer pa ni nič nenavadnega, da se izpiska po obliki razlikujeta – izpis prvega tožnika se nanaša na obdobje do 20. 11. 2002, izpis drugega tožnika pa se nanaša tudi na vstop dne 4. 3. 2006, izpis za prvega tožnika (priloga B3) pa je bil tudi prilagojen potrebam postopka „tako, da se ni vse drugo vleklo“ (izpoved priče S., list. št. 258).

11. Zakaj na elektronski evidenci vstopov drugega tožnika v njegov sef (priloga B58), ni zabeležen njegov nesporni vstop z dne 15. 11. 2005, je toženka pojasnila - po ropu dne 1. 11. 2005 elektronski sistem vstopov ni več beležil, saj je bil ukinjen, vstop dne 15. 11. 2005 pa je bil opravljen na podlagi izpolnjene pristopnice. Sicer pa, kot že povedano, ni bistveno ali je drugi tožnik v svojem sefu imel izjavo staršev ali ne. Tudi, če jo je imel, samo to dejstvo odločitve ne more spremeniti.

12. Tožnika trdita, da elektronska evidenca o vstopih prvega tožnika v sef (prilogi B3, B10) ni pravilna in da naj bi na vprašanje, zakaj sistem ni beležil vstopov prvega tožnika v sef po 20. 11. 2002, odgovoril le izvedenec elektronske stroke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta tožnika postavitvi izvedenca, ki bi preveril verodostojnost podatkov, ki jih je v spis vložila toženka s podatki iz računalnika, izrecno nasprotovala, češ, da je „tožena stranka po petih letih prav gotovo ta sistem zamenjala, posodobila ali vsaj popravila, zato ugotavljanje današnjega stanja pristopne kontrole nikakor ne more dokazovati stanja te kontrole pred petimi leti“ (trditve na naroku 12. 3. 2010), „za nazaj njenega delovanja ni mogoče dokazati“ (pripravljalna vloga z dne 12. 5. 2010). Tako tudi ni bilo mogoče preveriti trditev tožnikov, da evidenci nista verodostojni iz razloga, ker iz njih ne izhaja nobena zabeležba izpadov sistema, čeprav naj bi jih sistem beležil, iz ročne evidence vstopov pa izhaja, da se je sef št. 172 v obdobju od 6. 7. 1996 do 20. 11. 2002 pokvaril najmanj 150-krat. Ko sodišče v zvezi z navedenimi vprašanji ni postavilo izvedenca elektronske stroke, glede na nasprotovanje tožnikov izvedbi takšnega dokaza, ni postopalo v škodo tožnikov.

13. Priča M. S. je izpovedal tako, kot je zapisalo sodišče – da je tudi v primeru, da elektronski sistem ni deloval, ta sistem registriral vse vhode in sicer vhode tudi v primerih postopanja po pravilih mehanskega sefa (list. št. 245 spisa). Kasneje pa je podrobneje pojasnil, da so v elektronsko evidenco vnašali ročno evidenco in da gre v bistvu za ročno evidenco vstopov in ne elektronsko. To je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ko je zaključilo, da kadar sistem V. (elektronski sistem) ni deloval, se je vodila ročna evidenca vstopov (zadnji del prvega dostavka stran 41 sodbe).

14. Pritožnika nato izpostavljata nedoslednosti v zvezi z ročno evidenco in ugotavljata, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je evidenca ročnih vstopov ujemala s podatki drugih evidenc (pri čemer sodišče niti ne pojasni katerih). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je pri vstopih v sefe, ko elektronski sistem ni deloval, lahko prihajalo do „zlorab“ (da varnostniki niso zabeležili prav vsakega vstopa). Vendar je nato, tako v zvezi z ročno evidenco kot z elektronsko, logično prepričljivo zaključilo, da je nemogoče, da oba sistema ravno v primeru prvega tožnika, v obdobju od 20. 11. 2002 (ko je zabeležen zadnji vstop prvega tožnika v sef) do ropa (noč z 31. 10. na 1. 11. 2005), ne bi zabeležila prav nobenega vstopa, čeprav naj bi tožnik, kot je sam trdil, v sef vstopal pogosto (tudi trikrat tedensko, lahko enkrat tedensko, potem pa pol leta nič).(5) Tožnika tako, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, nista niti verjetno izkazala, da evidenci ne izkazujeta verodostojnega stanja.

15. V postopku je bilo ugotovljeno, da prvi tožnik najemnine za sef (razen za prvo leto) ni plačeval. Nesporno je bilo ugotovljeno, da je celotno zaostalo najemnino poravnal šele 6. 4. 2006 (torej po izvedenem ropu; priloga B11). Z ničemer ni izkazal svoje trditve, da je najemnino plačeval, sicer neredno in z zamudami. Tudi, če opominov od toženke ni dobival (kar sicer tudi za pritožbeno sodišče ni verjetno), je vedel, da je najemnino dolžan plačevati in da lahko banka v nasprotnem postopa po določbi 1064. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).(6)

16. Da je toženka, kljub z njene strani zatrjevani blokadi sefa zaradi neplačila najemnine, prvemu tožniku pošiljala opomine za plačilo najemnine, ne pomeni, da blokade sefa ni bilo. Kljub blokadi je najemnik najemnino za sef dolžan plačati (tega še vedno zaseda in s tem banki onemogoča oddajo sefa drugemu najemniku). Blokado sefa izkazuje tudi listina, ki jo je predložila toženka (priloga B56), katere verodostojnosti tožnika z neizkazanimi navedbami, da je prvi tožnik kljub blokadi v sef vstopal in trditvami o neverodostojnosti evidenc dostopanja do sefa, nista uspela izpodbiti.

17. Stranke lahko tudi po prvem naroku za glavno obravnavo predlagajo nove dokaze, če jih brez svoje krivde niso mogle predložiti na prvem naroku (drugi odstavek 286. člena ZPP). Toženka je takoj, ko je bil javno objavljen podatek o začetku kazenskega postopka v zadevi ropa sefov pri toženki, vložila prošnjo za pregled in prepis kazenskega spisa (dopis toženke z dne 21. 3. 2012, priloga B66, v zvezi z dopisom z dne 17. 9. 2012, priloga B80). Pri pregledu obsežnega spisa se je seznanila tudi z zapisnikom o ogledu z dne 3. 11. 2005 (prilogi B81, B85), ki ga je kot dokaz (v zvezi s trditvami tožnikov) takoj vložila v pravdni spis. Da z zapisnikom prej ni razpolagala je toženka izkazala. Že v pripravljalni vlogi z dne 21. 1. 2013 je dovolj prepričljivo pojasnila zakaj je temu tako (trditev tožnika nista prerekala). Da zapisnik (pisan po opravljenem ogledu) toženki ni bil vročen, je ob svojem zaslišanju potrdila tudi zakonita zastopnica toženke V. R. Res so bili na ogledu navzoči(7) tudi predstavniki toženke, ki pa konkretno pri ogledu niso sodelovali, sodelovali so le kriminalisti oziroma kriminalistični tehniki (glej zapisnik). Glede tega dokaza in trditev toženke v zvezi z njim je bila tožnikoma tudi zagotovljena pravica do izjave. Sodišče prve stopnje je obe pravdni stranki opozorilo, da lahko vpogledata v kazenski spis. Tožnika v spis nista vpogledala, na naroku dne 2. 10. 2013 sta njuna pooblaščenca izrecno navedla, da se jima vpogled v kazenski spis ni zdel potreben. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih izpostavlja pritožba v zvezi z v tej točki obravnavanimi vprašanji, ni zagrešilo.

18. Iz zapisnika o ogledu izhaja, da sta se v torbici tožnika, ki jo je hranil v sefu št. 172 in ki je bila najdena na kraju samem, nahajala računa za prodajo tuje gotovine W. d.o.o. in račun B. C. z dne 31. 12. 2001 in ne računa A. z dne 28. 7. 2004 in B. C. d.o.o. z dne 15. 12. 2003, kot sta zatrjevala tožnika (in ki naj bi izkazovala, da je prvi tožnik v sef vstopal tudi po 20. 11. 2002). S pavšalnimi pritožbenimi navedbami, da je bil ogled dolgotrajen in da ne bi bilo nič nenavadnega, da bi se kriminalistom ob sestavi zapisnika zapisale napake, tožnikoma verodostojnosti zapisnika (ki je javna listina) ni uspelo izpodbiti.

19. Sodišče prve stopnje je res zaključilo, da tožnikoma ni uspelo izkazati, da je bi njun sef označen, v zapisniku o ogledu z dne 3. 11. 2005 pa je sef št. 172 naveden med označenimi sefi, vendar samo to dejstvo ne dokazuje vsebine sefa ali tega, da bi se v sefu nahajalo premoženje v zatrjevanem obsegu, upoštevaje, da je bilo vlomljeno tudi v sefe, ki sploh niso bili oddani ter v oddane sefe, ki pa so bili po navedbah najemnikov prazni.

20. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnikoma nastanka in višine škode ni uspelo dokazati. Ta temelji na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP) in je tudi povsem prepričljiva. V posledici je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito tožbeni zahtevek zavrnilo (131. člen OZ). Pritožbo je zato pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Če na kakšno pritožbeno trditev ni odgovorilo, ni šlo za odločitev pomembno trditev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21. Odločitev glede stroškov pritožbenega postopka za tožnika temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP, za toženko pa na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP.

(1) Da bi bil izključen vsak razumen dvom oziroma, da o resničnosti teh trditev ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih razmerah izkušen človek.

(2) Če bi šteli, da je treba tožnikoma zaradi preprečitve dokazne stiske dokazovanje olajšati, za kar pa po mnenju pritožbenega sodišča ni potrebe. Da bo prvi tožnik v (sicer malo verjetnem) primeru ropa moral dokazovati vsebino sefa in bo morda glede tega v dokazni stiski, je prvi tožnik vedel že ob podpisu pogodbe o najemu sefa (in ob sprejetju splošnih pogojev) in je to breme sprejel. (3) Po trditvah tožnikov naj bi prvi tožnik v sefu hranil gotovino in zlati ploščici, oboje pridobljeno s prodajo mobilnih telefonov na črnem trgu, drugi tožnik, podjetnik, pa gotovino, ki jo je skrival pred davčno upravo in ženo.

(4) Navedeni izpis izkazuje, da je drugi tožnik pred ropom nazadnje vstopil v svoj sef 25. 10. 2004, nato pa dne 15. 11. 2005, ko naj bi iz njega dvignil izjavo staršev z dne 29. 12. 2004, kar lahko pomeni le, da drugi tožnik dne 15. 11. 2005 iz sefa ni mogel vzeti izjave z dne 29. 12. 2004, ki je, glede na to, da je zadnjič vstopil v sef 25. 10. 2004, v njem ni moglo biti.

(5) Pri čemer so bili vstopi prvega tožnika v sef v času od sklenitve pogodbe 28. 3. 2001 do 20. 11. 2002 redno beleženi (24 vstopov, priloga B10).

(6) Razdre pogodbo, zahteva od uporabnika, naj izprazni sef in ji izroči ključ; če ta tega ne stori, pa lahko zahteva, da se sef sodno odpre, ugotovi njegova vsebina in najdene stvari izročijo v depozit sodišču ali zaupajo v hrambo banki.

(7) Primerjaj 216. člen Zakona o kazenskem postopku.