Jedro

Sistem prekluzij je predpisan z namenom pospešitve in koncentracije postopka ter varstva pravic stranke do sojenja v razumnem roku in zahteva od strank procesno disciplino, saj terja skrbno pripravo na sodni postopek in strankam samim nalaga odgovornost za zbiranje procesnega gradiva, vendar pa na drugi strani sodišče prekluzij ne sme razlagati tako togo, da bi njihova uporaba ogrozila vsebinsko pravilno odločanje v zadevi. Zaradi različnosti procesnih položajev terja vsak konkretni primer iskanje ustreznega ravnovesja med namenom prekluzij in razlago krivde po drugem odstavku 286. člena ZPP.

Naknaden dokazni predlog (vpogled v kazenski spis) je tožena stranka podala zaradi procesnega preobrata v kazenskem postopku, ki ga ni mogla pričakovati. Ob pregledu kazenskega spisa je ugotovila, da sta v zapisniku o ogledu kraja ropa podana povsem dva druga računa. Vedenje za obstoj zapisnika ne vključuje nujno tudi vedenja za njegovo natančno vsebino in celo popis vsakega posameznega najdenega predmeta, zato tožena strank niti z navedbami o vsebini zapisnika niti z njegovim predlaganjem kot dokaz ni prekludirana.

Izrek

I. Revizija prvega tožnika zoper odločitev o primarnem zahtevku se zavrže, sicer se revizija zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.679,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je prvi tožnik od tožene stranke zahteval plačilo 30.000,00 EUR, drugi tožnik pa 540.000,00 EUR, in tudi podrejeni zahtevek, s katerim je prvi tožnik zahteval plačilo 570.000,00 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, sta tožnika pravočasno vložila revizijo iz vseh razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navajata, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do obširnih pritožbenih navedb, temveč izpostavilo le dopis z dne 7. 11. 2005, ki naj bi dokazoval, da je prvi tožnik ob podaji izjave o vsebini sefa vedel, da je bil njegov sef v ropu izpraznjen, nato pa pojasnilo, da naj bi vedel le za možnost poškodovanja ali odtujitve vsebine sefa. Tak zaključek pritožbenega sodišča o seznanjenosti (torej gotovosti) je zato nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju. Tega dopisa nobena stranka sploh ni predlagala v dokaz svojih trditev, ampak ga je predložila priča. Sodišče je tako kršilo razpravno načelo, kar je nadalje vodilo v kršitev načela kontradiktornosti. Tožnika sta v pritožbi obširno navedla, zakaj elektronskih evidenc tožene stranke o vstopih ter izstopih tožnikov v sef ni mogoče šteti za verodostojen dokaz in sta za ugotovitev dejstva, ali je mogoče potrditi točnost evidence v računalniku z dejanskimi vstopi strank, predlagala izvedenca računalniške stroke. Sodišče prve stopnje dokaza ni izvedlo in ni obrazložilo, zakaj je dokazni predlog zavrnilo. S tem je kršilo načelo kontradiktornosti, zato ni mogoče pritrditi pritožbenemu sodišču, da sodišče z neizvedbo dokaza z izvedencem ni postopalo v škodo tožnikov. Tožena stranka je elektronsko evidenco vstopov drugega tožnika predlagala prepozno in čeprav sta tožnika ugovarjala prekluzijo, je pritožbeno sodišče štelo, da je listina predložena pravočasno, ker je toženka pojasnila, da njen uslužbenec teh podatkov ni uspel pridobiti prej. Pritožbeno sodišče pa ni pojasnilo bistvenih razlogov, zakaj je štelo, da tožena stranka brez svoje krivde teh podatkov ni mogla predložiti prej. Sklicevalo se je na pavšalno navedbo tožnikov, da so vse listine tožene stranke po prvem naroku vložene prepozno. Ker je tudi tožena stranka samo pavšalno navedla, da listin ni mogla pridobiti prej, se tožnika nista bila dolžna do take trditve bolj specificirano opredeliti. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnikov o neverodostojnosti elektronske evidence toženke o vstopih v sefe in do navedb, da je iz evidence ročnih vstopov razvidno, da je stranka po zabeleženem času prihoda in odhoda odšla še preden je prišla, v nekaterih primerih ni zapisanega podatka o uri izstopa, v drugih sploh ni vstopa, v nekaterih pa bi morala biti stranka v sefu 24 ur, v petih letih ni razviden niti en nočni vstop, čeprav je varnostnik potrdil, da naj bi imeli vsaj dva vstopa v sefe na noč. Glede teh trditev pritožbeno sodišče ni pojasnilo, kako jih je oziroma zakaj jih ni upoštevalo pri odločanju. Niti prvo niti drugo sodišče se nista opredelili do trditev in dokazov, da je prvi tožnik v sefa vstopal tudi po zatrjevani blokadi. Tudi priča A.A. je dopustila možnost, da je varnostnik kljub blokadi sefa stranko spustil naprej s pomočjo bančnega ključa, in možnost, da je najemnik kljub blokadi uporabljal sef, ne da bi elektronski sistem to zaznal. Dokaz o tem sta dva računa, ki sta bila v torbici prvega tožnika, najdeni na kraju ropa. Prvi tožnik je bil prepričan, da je policija računa natančno popisala. Ni si mogoče zamisliti, da bi ob takem prepričanju tvegal kazenski postopek in računa zamenjal, ne da bi vedel, da se bosta šele kasneje izkazala za relevantna. Nobeno od sodišč se ni opredelilo do izpovedbe odvetnika D., ki je potrdil, da sta bila prav ta dva računa ob prepoznavi predmetov v torbici prvega tožnika. Sodišči sta se oprli le na zapisnik o ogledu kraja kaznivega dejanja in v njem navedena računa z drugačnimi podatki. V zvezi s tem sta tožnika ugovarjala prekluzijo. Tožena stranka je vedela za zapisnik, pa ga kljub temu ni predložila prej. Tožena stranka je predlagala vpogled v kazenski spis šele po prvem naroku z vlogo z dne 4. 5. 2012, pa še to le v dokaz navedb o sodelovanju varnostnika pri ropu. Pravočasnih trditev v smeri dokazovanja vsebine sefa in vstopov tožeče stranke v sef torej ni dala. Ko je pravdno sodišče med postopkom opozorilo stranki, da lahko vpogledata v kazenski spis, sta tožnika in tudi toženka ocenili, da vpogled ni potreben. Toženka je kasneje kot oškodovanka vpogledala v kazenski spis in iz njega kopirala zapisnik o ogledu. S tem je bilo kršeno načelo kontradiktornosti in načelo enakega obravnavanja strank. Tožnika vpogleda v kazenski spis nista mogla doseči. Zapisnik o ogledu ne bi smel biti upoštevan kot dokaz, v posledici tega pa sodišči tudi svoje odločitve ne bi smeli opreti na računa, ki sta navedena v tem zapisniku, kar sodišči štejeta kot ključni dokaz. Njuno upoštevanje v povezavi z navedenimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka je povzročilo tudi nepravilno uporabo materialnega prava. Tožnika predlagata, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. ZPP vročena toženi stranki, ki je v odgovoru nanjo predlagala, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne, ker ni utemeljena.

5. Revizija prvega tožnika zoper odločitev o primarnem tožbenem zahtevku ni dovoljena, sicer pa revizija ni utemeljena.

O dovoljenosti revizije

6. Revizija je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP) ali če je predhodno dopuščena (tretji odstavek 367. člena ZPP). S primarnim zahtevkom tožnika zoper toženko uveljavljata vsak svojo terjatev, zato se dovoljenost revizije presoja za vsakega tožnika posebej (skladno z drugim odstavkom 41. člena ZPP), saj seštevanje vrednosti po petem odstavku 367. člena ZPP velja le za objektivno kumulacijo zahtevkov. Terjatev prvega tožnika, ki jo uveljavlja s primarnim zahtevkom, ne presega zneska iz drugega odstavka 367. člena ZPP, njegova revizija pa predhodno ni bila dopuščena. Zato revizija prvega tožnika zoper odločitev o primarnem zahtevku ni dovoljena. Vrhovno sodišče jo je v tem delu zavrglo na podlagi 377. člena ZPP.

O utemeljenosti revizije

7. Tožnika s tožbo od tožene stranke zahtevata odškodnino za stvari, ki sta jih imela shranjene v sefu, ki ga je prvi tožnik najel pri toženi stranki. V sef je bilo vlomljeno v noči od 31. 10. na 1. 11. 2005, iz njega pa so roparji po njunih trditvah odnesli 540.000,00 EUR gotovine drugega tožnika, 10.000,00 EUR gotovine prvega tožnika in dve zlati palici, last prvega tožnika, vsake vredne po 10.000,00 EUR. Izpodbijana odločitev temelji na presoji, da tožnika nista dokazala vsebine sefa in s tem škode kot elementa odškodninske terjatve. Do takega zaključka sta sodišči prišli na podlagi ti. indičnega sklepanja, saj sta ugotavljali posredna (pomožna) dejstva in nato s pomočjo pravil logičnega mišljenja in izkušenj sklepali na pravno pomembna dejstva. Odločilen je zaključek, da prvi tožnik od 22. 11. 2002 v sef ni vstopal in zato v njem ni mogel imeti denarja, ki naj bi ga drugi tožnik prejel od staršev šele kasneje; vsebina sefa je tako ostala nedokazana. Dejstva, ki so sodišče druge stopnje vodila do tega zaključka pa so: od 22. 11. 2002 ni zabeležen več noben vstop prvega tožnika v sef v elektronski evidenci niti niso vstopa zabeležili varnostniki; v sef ni mogel vstopati, ker je bil zaradi neplačevanja najemnine blokiran;(1) v torbici, ki jo je prvi tožnik hranil v sefu in ki je bila najdena na ogledu ter vrnjena prvemu tožniku, nista bila račun B. z dne 15. 12. 2003 in račun S. z dne 28. 7. 2004, ki naj bi dokazovala njegove dostope v sef tudi po času, ki ga je imela kot zadnjega evidentiranega tožena stranka in tudi v času po blokadi sefa, ampak račun B. z dne 31. 12. 2001 in račun za prodajo tuje gotovine W. d. o. o., ki nasprotno, potrjujeta zadnji evidentiran datum vstopa v sef.

8. Tožnika v reviziji očitata sodišču druge stopnje, da se ni opredelilo do njunih pritožbenih navedb, zakaj elektronske evidence in evidence ročnih vstopov v sef, ki jo je predložila tožena stranka, ni mogoče šteti za verodostojen dokaz, in do navedb, da je imel prvi tožnik možnost vstopa v sef še tudi po zatrjevani blokadi sefa. Trdita, da zaradi tega izpodbijane sodbe druge stopnje ni mogoče preizkusiti, torej naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitek ni utemeljen. Na obširne pritožbene navedbe je namreč sodišče druge stopnje odgovorilo v 13. in 14. točki obrazložitve sodbe, v katerih je obenem potrdilo pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta izrecno dopustili možnost, da je lahko prihajalo do „zlorab“ (da tedaj, ko elektronski sitem ni deloval, varnostniki niso zabeležili vsakega vstopa), nato pa zaključili, da ni mogoče, da oba sistema ravno pri prvem tožniku (ne glede na to, ali je bil dostop do sefa blokiran ali ne(2)) v obdobju skoraj treh let (od zadnjega evidentiranega vstopa do ropa) ne bi zabeležila prav nobenega vstopa, kljub zatrjevanemu relativno pogostemu vstopanju v sef. Pritožba tožnikov je bila v izpodbijanju takih dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje res obširna, vendar pa v primeru, ko sodišče prve stopnje naredi vestno in skrbno dokazno oceno, pritožbeno sodišče ni dolžno ponavljati razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Prav tako se ni dolžno izreči o vsaki posamični trditvi stranke iz pritožbe, s katero je skušala izpodbiti sprejeto dokazno oceno in s tem ugotovljeno stanje. Obseg obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje določa 360. člen ZPP, po katerem mora sodišče presoditi (le tiste) navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Zadošča, da iz obrazložitve sodbe izhaja, da se je sodišče druge stopnje seznanilo z argumenti pritožnika, in se opredeli do bistvenih. Podrobno argumentiranje tistih zaključkov sodišča prve stopnje, s katerimi se sodišče druge stopnje strinja, ni ponovno potrebno. Četudi je sodba druge stopnje na obširne pritožbene navedbe odgovorila krajše, je v obravnavanem primeru zadostila zahtevanemu standardu obrazloženosti.

9. Zaključek o možnosti, da je prihajalo tudi do neevidentiranih vstopov v sefe banke, da pa vendarle ni verjetno, da bi bil v obdobju skoraj treh let elektronski sistem ravno ob vstopih prvega tožnika v sef v okvari in da bi obenem v istem obdobju spet prav ob vstopih prvega tožnika tudi varnostniki tega ne zabeležili, obenem implicira odgovor na revizijsko grajo glede opustitve izvedbe s strani tožnikov predlaganega dokaza z izvedencem. Tožnika sta namreč predlagala, da sodišče izvede dokaz z izvedencem računalniške stroke, ki naj bi preveril, ali je sploh mogoče potrditi točnost evidence v računalniku z dejanskimi dostopi strank, upoštevajoč, da se je sistem kvaril. Ne glede na razloge, ki so vodili sodišče prve stopnje k neizvedbi tega dokaza, in ne glede na odgovor sodišča druge stopnje v 12. točki obrazložitve na pritožbene navedbe se ob takem dokaznem predlogu zastavlja vprašanje primernosti dokaza: če se je sistem kvaril in so se dostopi beležili ročno ali pa sploh ne beležili (zaradi nevestnosti varnostnikov ali „zlorab“), je logično, da računalniška evidenca ni in ne more biti točna. Izvedensko mnenje torej ne bi dalo odgovora na zastavljeno vprašanje in ne bi imelo nobenega smisla. Že zgolj zaradi tega opustitev izvedbe dokaza z izvedencem ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe.

10. Izpodbijana sodba druge stopnje ni nerazumljiva in v njej tudi ni v reviziji zatrjevanih nasprotij glede zaključka o seznanitvi prvega toženca z dejstvom poškodovanja ali odtujitve vsebine sefa. Dopis z dne 7. 11. 2005 je v spis res vložila priča B.B., ki ga je tožena stranka angažirala za pomoč pri reševanju odškodninskega zahtevka tožnikov zaradi vloma v sef in katerega zaslišanje je tudi predlagala tožena stranka. Dopis je priložil med pojasnjevanjem, kako je potekal stik tožene stranke z najemniki sefov. S tem pa razpravno načelo ni bilo kršeno. Na dopis z dne 7. 11. 2005 se je namreč sklicevala sama tožeča stranka v pritožbi in je zato 7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe pravzaprav odgovor na pritožbene navedbe. Potem, ko je priča vložila dopis v spis, pa je tožena stranka predlagala tudi, da ga sodišče upošteva kot dokaz (in opozorila na razliko, ki naj bi bila v primerjavi z dopisom, poslanim imetnikom sefov, v katere ni bilo vlomljeno). Stavek, iz katerega po mnenju tožnikov ni razvidno, ali je bil sef le poškodovan ali pa tudi vlomljen (zaradi česar naj bi si ne upala lagati o njegovi vsebini), se glasi: „Z obžalovanjem vam sporočamo, da je bil v ropu poškodovan tudi vaš sef, kar pomeni, da je bila njegova vsebina bodisi deloma bodisi v celoti poškodovana oziroma odtujena,“ in ga je v relevantnem delu sodišče druge stopnje korektno povzelo. Zaključek sodišč o seznanjenosti prvega tožnika o vlomu v sef pa je dejanske narave in zato za revizijsko sodišče zavezujoč (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Tožnika trdita, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku večkrat kršilo določilo 286. člena ZPP, po katerem mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke, kasneje pa smejo navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. V nasprotju s tem pravilom naj bi sodišče druge stopnje upoštevalo dopis z dne 7. 11. 2005, za katerega je bilo že pojasnjeno, da sta se nanj sklicevala v pritožbi sama tožnika in da ga je v spis predložila priča v zvezi s svojim zaslišanjem. S kršitvijo tega procesnega določila pa naj bi sodišči druge in prve stopnje nadalje upoštevali tudi evidenco o vstopih drugega tožnika v sef in zapisnik o ogledu kraja ropa iz kazenskega spisa ter nato na podlagi teh dokazov ugotovili dejstva, ki jih ob pravilno vodenem pravdnem postopku ne bi.

12. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že pojasnilo, da je sistem prekluzij predpisan z namenom pospešitve in koncentracije postopka ter varstva pravice stranke do sojenja v razumnem roku in zahteva od strank procesno disciplino, saj terja skrbno pripravo na sodni postopek in strankam samim nalaga odgovornost za zbiranje procesnega gradiva; vendar pa na drugi strani sodišče prekluzij ne sme razlagati tako togo, da bi njihova uporaba ogrozila vsebinsko pravilno odločanje v zadevi. Zaradi različnosti procesnih položajev terja vsak konkretni primer iskanje ustreznega ravnovesja med namenom prekluzij in razlago krivde po drugem odstavku 286. člena ZPP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta v obravnavani zadevi sodišči prve in druge stopnje temu zadostili in pravilno uporabili 286. člen ZPP.

13. Elektronska evidenca vstopov drugega tožnika v sef po ugotovitvah sodišč izkazuje, da je drugi tožnik zadnjič pred ropom vstopil v sef 25. 10. 2004, prvič po ropu pa 15. 11. 2005 in torej tedaj iz njega ni mogel vzeti izjave staršev o darilu z dne 29. 12. 2004, saj je glede na datum prejšnjega vstopa v sefu ni moglo biti. To evidenco je tožena stranka priložila vlogi, vloženi po prvem naroku s skopim pojasnilom, da tega podatka prej ni imela. Vendar pa je povsem enako izpovedoval tudi B.B., ki je bil pravočasno predlagan za pričo v zvezi z reševanjem konkretnega odškodninskega zahtevka pri toženi stranki, res pa je tudi, kot je zapisalo sodišče druge stopnje v 8. točki obrazložitve, da tožnika po sprejetju dokaznega sklepa in pregledu listine nista uveljavljala kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje (286.b člen ZPP). Nenazadnje pa je sodišče druge stopnje v 9. točki obrazložitve zapisalo, da tudi, če bi drugi tožnik ob vstopu v sef po ropu iz njega res vzel izjavo staršev, to ne bi dokazovalo, da je bil ta denar res tudi v sefu prvega tožnika. Iz tega izhaja, da evidenca vstopov na dokazno oceno ni imela vpliva in torej zaradi izvedbe tega dokaza dokazna ocena ni drugačna. To obenem kaže, da tožnika v zvezi s tem neutemeljeno uveljavljata bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

14. Tudi vpogled v kazenski spis je tožena stranka predlagala po prvem naroku. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje odškodninskemu zahtevku oporekala tudi z zatrjevanjem odsotnosti nedopustnega (protipravnega) ravnanja, saj naj bi bil rop izveden kljub njenemu ustreznemu profesionalnemu varovanju. Naknaden dokazni predlog je podala, ko se je v (pred)kazenskem postopku izkazalo, da naj bi z roparji sodeloval eden od varnostnikov. Dokaz je torej predlagala zaradi procesnega preobrata v kazenskem postopku, ki ga ni mogla pričakovati. V zvezi z v reviziji zatrjevano neenakopravno obravnavo strank in nemožnostjo tožnikov, da vpogledata v kazenski spis Vrhovno sodišče po podatkih spisa ugotavlja, da je tožena stranka res sama zahtevala vpogled v spis v kazenskem postopku (navedbe na naroku 6. 9. 2012), vendar s to zahtevo ni uspela (obvestilo tožene stranke z dne 19. 9. 2012), zato je za kazenski spis zaprosilo pravdno sodišče samo z dopisom 25. 9. 2012, nato pa pravdni stranki obvestilo, kje in kdaj ga lahko pregledata (dopis z dne 6. 11. 2012, stran 443 spisa). Tožena stranka je to v danem času izkoristila (in glede na obsežnost spisa dosegla podaljšanje roka, ki ji je bil podeljen za izjavo v vlogi), tožeča pa ne (kot je kasneje pojasnila, se ji tedaj to ni zdelo potrebno), je pa naknadno (15. 1. 2013) prosila za ponoven pregled spisa, s čimer pa očitno ni uspela.(3) Tožnika sta torej imela možnost pregledati kazenski spis, zato se ne moreta uspešno sklicevati na kršitev načela kontradiktornosti in neenako obravnavanje v primerjavi s toženo stranko. Imela sta popolnoma enako možnost v danem roku pregledati spis in se o za njiju relevantnih listinah v njem izjaviti, kot jo je imela tožena stranka. Tudi tožena stranka je namreč kazenski spis pregledala po pozivu pravdnega sodišča in ne kot udeleženec (oškodovanec) kazenskega postopka, kot zmotno menita tožnika. Neutemeljen pa je tudi njun očitek, da se do tovrstnih pritožbenih trditev sodišče druge stopnje ni opredelilo (prim. 17. točko obrazložitve sodbe druge stopnje).

15. Ob pregledu kazenskega spisa je tožena stranka ugotovila, da sta v zapisniku o ogledu kraja ropa popisana povsem druga dva računa, ki sta bila v torbici prvega tožnika. To dejstvo je navedla v vlogi, predložila kopijo zapisnika o ogledu in predlagala pričo, ki je potrdila, da z vsebino zapisnika tožena stranka ni bila seznanjena. Kot sta tožnikoma pojasnili že sodišči prve in druge stopnje(4), te navedbe in predlagan dokaz niso prepozne, saj jih tožena stranka prej ni mogla navesti in predložiti brez svoje krivde. Četudi je tožena stranka vedela, da se je o ogledu sestavil zapisnik in četudi je bil njen predstavnik prisoten na ogledu, namreč zapisnika ni imela in za njegovo vsebino ni vedela. Vedenje za obstoj zapisnika ne vključuje nujno tudi vedenja za njegovo natančno vsebino ali celo popis vsakega posameznega najdenega predmeta(5), zato tožena stranka niti z navedbami o vsebini zapisnika niti z njegovim predlaganjem kot dokaz ni prekludirana. Po izvedbi tudi tega dokaza pa sta zaključili, da tožnika z računi, ki sta jih predložila, nista uspela dokazati vstopa v sef prvega tožnika tudi po s strani tožene stranke evidentiranem datumu. Takšen zaključek sta sprejeli upoštevajoč metodološki napotek iz 8. člena ZPP ne glede na to, da izpovedbe odvetnika D. nista posebej omenjali, pač pa le njegovo izjavo, ki je po vsebini identična izpovedbi, ki glede na časovno oddaljenost ni bila povsem natančna in konkretna. Sodišči prve in druge stopnje (ki je kot že obrazloženo pritrdilo pravilnosti dokazne ocene) kot dokaz nista upoštevali samo zapisnik o ogledu, kot meni revizija, ampak sta ta dokaz ocenjevali skupaj z drugimi (potrdilom o vrnitvi predmetov, izjavo odvetnika D., njegovo izpovedbo in izpovedbama tožnikov) ter uspeh celotnega postopka (8. člen ZPP). Z vztrajanjem, da računov nista zamenjala in ne tvegala kazenskega postopka, tožnika skušata doseči drugačno presojo dokazov, kar pa v revizijskem postopku ni mogoče (tretji odstavek 370. člena ZPP).

16. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

17. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožnika z revizijo nista uspela, zato morata toženi stranki povrniti njene revizijske stroške, ki jih sestavljajo stroški sestave odgovora na revizijo in DDV.

(1) Opomini in grožnje sodnega odprtja sefa ter poplačila terjatve najemnine iz hranjene vsebine zaradi neplačevanje najemnine so po stališču sodišča prve stopnje tudi razlogi, ki bi najemnika sefa odvračali od hranjenja premoženja velike vrednosti v sefu.

(2) Blokada sefa je samo dodaten indic, ki kaže, da prvi tožnik v sef ni vstopal. (3) Zaradi vzporedno tekočega kazenskega postopka namreč spis ni bil ves čas na sodišču, ki vodi kazenski postopek (pač pa tudi na državnem tožilstvu, sodišču, ki odloča o pravnih sredstvih, ipd.), in stranki nista imeli povsem prostega dostopa do njega, poleg tega naj bi bil potrditvah tožnikov označen kot tajen. Sicer pa je logično, da rezultati preiskave in predkazenskega postopka niso javno dostopni, nenazadnje pa je bila zaradi razlogov poslovne tajnosti izključena javnost tudi v tem pravdnem postopku.

(4) Sodba druge stopnje ima razloge o tem v 17. točki obrazložitve in je tudi tu neutemeljen očitek, da se sodišče ni opredelilo do tega vprašanja.

(5) Kar je glede na število sefov, v katere je bilo vlomljeno (420), in veliko število na ogledu najdenih predmetov povsem nemogoče, upoštevajoč nadalje tudi dejstvo, da se je ogled opravljal neposredno po ropu, ko ni bilo znanega še ničesar (iz katerega sefa so najdeni predmeti, čigavi so predmeti, kako bodo potekali postopki reševanja odškodninskih zahtevkov, ali in kakšen pomen bodo morebiti imeli najdeni predmeti v teh postopkih ipd.).