Jedro

Utemeljeni so pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem sojenju ni odpravilo posameznih kršitev, na katere je bilo s strani pritožbenega sodišča že opozorjeno. Tudi tokrat je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi nesklepčnosti, pri čemer je zmotno štelo, da iz tožnikovih trditev ne izhaja prikrajšanje tožnika na eni strani in obogatitev toženke na drugi strani. Ob tem je spregledalo, da je toženka tista, ki se zoper kondikcijski zahtevek lahko brani bodisi z ugovorom odpada obogatitve (tj. če je bil predmet obogatitev na primer uničen, ukraden, porabljen ali podarjen) bodisi zahteva povrnitev določenih stroškov in tako zniža obogatitveni zahtevek. Trditveno in dokazno breme je v tem obsegu na njeni strani.

Sodišče je pravilno izhajalo iz pravil vračanja, po katerih je primarni način vračanja naturalna restitucija (vrnitev prejete stvari), šele nato pa denarna restitucija (vrnitev vrednosti dosežene koristi).

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v II. točki razveljavi v celoti, v I. točki izreka pa delno (glede zneska 29.081,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 1.680 EUR od 6. 7. 2011 dalje do plačila - 850 EUR od 18. 4. 2012 dalje do plačila - 20.000 EUR od 19. 3. 2014 dalje do plačila - 3.551,09 EUR od 9. 5. 2014 dalje do plačila in - 3.000 EUR od 1. 6. 2015 dalje do plačila) ter se zadeva v tem obsegu vrne v ponovno odločanje pred drugega sodnika.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da mora toženka plačati 57.991,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, natančneje navedenih v I.1 točki izreka izpodbijane sodbe. Tožniku je naložilo, da mora toženki v 15 dneh plačati 2.648,68 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh zakonskih razlogov pravočasno pritožuje tožnik, ki predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, s tem da zadevo dodeli v sojenje drugemu sodniku. Meni, da obrazložitev sodbe ne zadosti zahtevam iz 22. člena Ustave RS. Sodišče tako ne obrazloži, katera dejstva in trditve pravdnih strank šteje za dokazana ter se ne opredeli do posameznih listin, predloženih v dokazovanje. Dodaja, da sodišče ni obrazložilo zavrnitve posameznih dokaznih predlogov ter ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Meni, da bi moralo sodišče jasno obrazložiti, v kakšni obliki so bila darila dana in kakšen naj bo obseg vračanja (naturalna ali denarna restitucija). Nasprotuje odločitvi sodišča glede nesklepčnosti tožbe ter v ta namen povzema posamezne tožbene navedbe. Poudarja, da je toženki vedno in vsakič daroval le denar in ne stvari. Iz obrazložitve sodbe po njegovem mnenju ni razvidno, ali je tožnik toženki posamezne zneske izročil in v kakšni obliki jih je ta prejela, zato preizkus sodbe ni mogoč. Sodišču očita pomanjkljivo materialno procesno vodstvo, kar pomeni okrnitev njegove pravice do izjave v postopku. V pritožbi pojasnjuje posamezne zneske, ki naj bi jih dal toženki in vztraja, da so bili vsi dani v denarju, toženka pa je bila tista, ki se je odločila, zakaj bo denar porabila. Dodaja, da je s toženko živel v zunajzakonski zvezi, zato bi sodišče prve stopnje dolžnost vračanja daril moralo presojati tudi na podlagi 84. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Enako velja tudi za preklic darila zaradi hude nehvaležnosti v smislu 540. člena Obligacijskega zakonika (OZ), česar toženka ni izrecno prerekala. Vztraja, da je brez dvoma zatrjeval in dokazal vse predpostavke kondikcijskega zahtevka po 190. členu OZ.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik trdi, da je s toženko prijateljeval od leta 2005 do leta 2015 in ji v pričakovanju trajnejše zveze oziroma skupnega življenja daroval denarna sredstva. Ker je s prenehanjem njunega odnosa odpadla podlaga za dana darila, zahteva vračilo denarja. Svoj zahtevek opira na določbe o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ), o preklicu darila (540. člen OZ) in na vračanje daril zaradi razpada izvenzakonske skupnosti (84. člen ZZZDR).

6. Materialnopravno pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama ni obstajala taka skupnost, ki bi ob razpadu utemeljevala vrnitev daril po določbi 84. člena ZZZDR. Trditve pravdnih strank namreč takšnega zaključka ne omogočajo, o čemer se je pritožbeno sodišče že izreklo. Hkrati prekinitev zveze ne nasprotuje morali, zato v konkretnem primeru ni utemeljen preklic darila v smislu 540. člena OZ. Sodišče prve stopnje je zato pravilno izhajalo iz 190. člena OZ, ki dolžnost vrnitve nalaga tistemu, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega. Da je pravna podlaga v konkretnem primeru odpadla, saj se tožnikovo pričakovanje o skupnem življenju ni uresničilo, med pravdnima strankama ni sporno.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo pri opredelitvi vsebine in podlage darilne pogodbe. Tako je tudi stališče sodne prakse (npr. II Ips 546/92, II Ips 611/2000, II Ips 371/2007 ter pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SRS z 21. in 22. 12. 1987). Ta je v neodplačni naklonitvi neke premoženjske koristi v korist obdarjenca. Namen darovalčeve izpolnitve je povečanje koristi druge stranke brez kakršnekoli nasprotne koristi oziroma brez plačila za naklonitev. Vendar je pri takšnem poslu pomemben vzrok oziroma razlog, zaradi katerega je nastal darilni namen (40. člen OZ). Brezplačna naklonitev premoženjske koristi je lahko pogojena z različnimi motivi oziroma nagibi. Nagib pri darilni pogodbi je lahko zato tako pomemben, da brez njega do darila ne bi prišlo, kar pomeni, da postane nagib del pravne podlage darilne pogodbe. Če pa pravna podlaga zaradi pozneje nastalih okoliščin odpade (39. člen OZ), posel s tem preneha veljati. Kar sta stranki v izvrševanju pogodbe dali ali prejeli, imata pravico zahtevati nazaj oziroma sta to dolžni vrniti (190. člen OZ). Temelj obveznosti toženke na vrnitev darila je torej v odpadli pravni podlagi darila, ki ga je (s)prejela v pričakovanju trajnejše zveze oziroma skupnega življenja.

8. Utemeljeni so pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem sojenju ni odpravilo nekaterih kršitev, na katere je bilo opozorjeno z odločbo tega sodišča II Cp 2698/2016 z 22. 2. 2017. Tudi tokrat je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi nesklepčnosti, pri čemer je zmotno štelo, da iz tožnikovih trditev ne izhaja njegovo prikrajšanje na eni strani in obogatitev toženke na drugi strani. V tem delu se je sodišče prve stopnje neustrezno oprlo na stališča v odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 71/2014, saj navedena obravnava obogatitveni zahtevek zaradi uporabe stanovanja, kar s konkretno zadevo ni primerljivo. Tožniku tako ni mogoče očitati, da ni podal trditev o okoliščinah, načinu in trajanju uporabe stvari, saj ne uveljavlja zahtevka zaradi svoje neuporabe. Korist obogatenega pa se lahko ugotavlja na različne načine, ne le tako, da se ugotavlja korist od uporabe prejetega.1 Iz tožbenih trditev izhaja, da je tožnik toženki izročal različne zneske denarja (in ne nudil uporabe stvari), za vrednost katerih je bila obogatena (preprosto povedano: prihranila je svoje premoženje).2 To je ena od metod za ugotavljanje koristi obogatenega. Po stališču pritožbenega sodišča so takšne trditve zadostne za sklepčnost zahtevka v smislu 190. člena OZ, ali je takšen zahtevek tudi utemeljen pa je stvar dokazne ocene, ki je sodišče zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ponovno (vsaj v večinskem delu) ni opravilo.

9. Zakonodajalec je v prvem odstavku 190. člena OZ v zvezi z vrnitvijo stvari res določil kot primarno naturalno restitucijo, to je vrnitev stvari v naravi, sicer pa civilno restitucijo, to je vrnitev v denarju. Ker v življenju prihaja do različnih okoliščin, je treba pri vrnitvi upoštevati vse spremembe, ki so se zgodile v zvezi s predmetom vrnitve (od obogatitve do vrnitve stvari) v povezavi s poštenostjo ali nepoštenostjo prejemnika3, ki jo zakonodajalec poudarja v načelu vestnosti in poštenja v 5. členu OZ in na katero se posebej sklicuje v 193. in 194. členu OZ4. 10. Smisel navedenih zakonskih določb je, da naj dobroverni prejemnik obogatitve zaradi obogatitvenega zahtevka ne pride v položaj, slabši od položaja, v katerem bi bil po običajnem poteku stvari, to je če do obogatitve sploh ne bi bilo prišlo. Zoper kondikcijski zahtevek se tako/zato lahko brani bodisi z ugovorom odpada obogatitve (to je če je bil predmet obogatitve na primer uničen, ukraden, porabljen ali podarjen) bodisi zahteva povrnitev določenih stroškov in tako zniža obogatitveni zahtevek. Trditveno in dokazno breme je v tem obsegu na njegovi strani. Če je predmet obogatitve oziroma njegova vrednost še v premoženju obogatene osebe, ga mora vrniti5. 11. Sodišče prve stopnje se je v ponovljenem sojenju sicer opredelilo do posameznih vtoževanih zneskov, a nato ni ocenilo izvedenih dokazov oziroma je zmotno štelo, da tožnikove trditve v zvezi s toženkino obogatitvijo niso bile zadostne.

12. Drugače velja glede zneska 16.463,39 EUR, za katerega tožnik navaja, da predstavlja najeti kredit, pri čemer iz njegovih trditev ne izhaja, da bi navedeni znesek toženki tudi dejansko izročil. Enako velja za vtoževane zneske v višini 848,62 EUR, 285,41 EUR, 283,68 EUR in 282,87 EUR, ki naj bi predstavljali stroške posojila in že plačane obroke kredita v skupni višini 5.675,78 EUR, saj tožnik ne zatrjuje, da jih je izročil toženki. V tem delu je posledično pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da navedenih zneskov ni mogoče šteti za darilo.

13. Glede preostalih vtoževanih zneskov je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz pravil vračanja, po katerih je primarni način vračanja naturalna restitucija (vrnitev prejete stvari), šele nato pa denarna restitucija (vrnitev vrednosti dosežene koristi). Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik s plačilom predračuna (priloga A31) v znesku 4.571 EUR toženki podaril stvari in ne denarja. Predračun se namreč nanaša na pohištvo in opremo stanovanja, pri čemer se račun glasi nanj in ne na toženko. Tožnik bi v tem delu tako primarno moral zahtevati vrnitev podarjenih stvari. Sodišče prve stopnje je zato v tem delu tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Odločitev sodišča je nadalje pravilna tudi glede podarjenega računalnika Toshiba v znesku 1.400 EUR in televizorja v znesku 800 EUR, saj iz trditev v tožbi izhaja, da je tožnik toženki podaril stvari in ne denarja. Primarno bi tako moral zahtevati vrnitev danih stvari. Trditev, ki bi utemeljevale denarni zahtevek, tožnik ni podal. 14. V preostalem delu so pritožbeni očitki utemeljeni. Kot je bilo zgoraj navedeno, je tožnik podal zadostne trditve, da so bila darila izročena v denarju. Iz trditvene podlage tožbe tako izhaja, da je toženki plačal6 račun za zobozdravnika (850 EUR)7, izročil 20.000 EUR za nakup nepremičnine v Srbiji, poravnal znesek pologa za nakup avtomobila (1.680 EUR), izročil denar za odkup vozila (3.551,09 EUR) in v gotovini plačal izdelavo fasade (3.000 EUR). Sodišče prve stopnje v tem delu zmotno šteje, da ne gre za darila v denarju.8 Ali je toženka dejansko obogatena v zatrjevani višini, pa je vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka, česar sodišče zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ponovno ni ugotavljalo. Tako se sploh ni opredelilo do tožnikovih dokaznih predlogov oziroma je mestoma zmotno štelo, da teh ni bilo. Prezrlo je, da je tožnik izročitev denarja v zatrjevani višini dokazoval tudi z izpiski prometa na računu (primerjaj dokazne predloge na list. št. 3) in s predložitvijo sklepa o dedovanju, s katerim je želel izkazati prejem sredstev v višini 20.000 EUR. Opredelilo se ni niti do izpovedb pravdnih strank in teh dokazno ocenilo. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal, da je toženki izročil 3.551,09 EUR (predzadnja alineja na 10. strani sodbe) je neobrazložen in ga zato ni mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Sam s seboj v nasprotju pa je zaključek ob koncu 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da v primeru, če je bil namen tožnika plačati fasado, ne pride v poštev denarna restitucija, ampak bi lahko zahteval le koristi, ki jih ima toženka zaradi izdelave fasade. Tudi slednje je namreč denarna restitucija. Kako bo sodišče ugotovilo obseg oziroma višino koristi, ki jo toženka (še) ima, pa je stvar nadaljnje presoje utemeljenosti zahtevka.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavilo glede zneskov 1.680 EUR, 850 EUR, 20.000 EUR, 3.551,09 EUR in 3.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. odstavek 354. člena ZPP in 355. člen ZPP) ter glede pravdnih stroškov (II. točka izreka), saj je odločitev o njihovi višini odvisna od končnega uspeha v pravdi. Pogojev za spremembo sodbe v pritožbenem postopku ni. Ker se sodišče prve stopnje z ugovori tožene stranke, vključno s pobotnim, sploh še ni ukvarjalo, bi predstavljalo dopolnjevanje postopka z obravnavo na drugi stopnje nesorazmeren poseg v pravico do pravnega sredstva.

16. Razpravljajoča sodnica v ponovnem sojenju ni upoštevala napotkov pritožbenega sodišča, kot je to razvidno iz same obrazložitve izpodbijane sodbe pa si je o zadevi tudi ustvarila mnenje, ki je očitno dokončno, zato je pritožbeno sodišče, da bi zagotovilo učinkovit potek sojenja, sledilo predlogu pritožnika, da v ponovnem sojenju o zadevi odloča drug sodnik (356. člen ZPP).

17. V preostalem delu (glede zavrnitve zahtevanih zneskov v višini 16.436,39 EUR najetega kredita, stroškov ter anuitet kredita v skupni višini 5.675,78 EUR, nakupa pohištva v višini 4.571 EUR, računalnika v višini 1.400 EUR in televizije v višini 800 EUR, vse z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) je višje sodišče v skladu s 353. členom ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje .

18. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju, izhajajoč iz tožbenih trditev, opravi preizkus utemeljenosti tožbenega zahtevka, se opredeli do pravno pomembnih trditev in izvede ter oceni vse pravno pomembne dokaze; ob tem pa obravnava še ugovore toženke. V tem okviru naj se (če bo ugotovilo, da tožnikova terjatev vsaj delno obstoji) opredeli tudi do njenih pobotnih ugovorov. Natančnejši napotki za nadaljnje delo so vsebovani v gornji obrazložitvi.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve sicer povsem pravilno povzema stališče teorije, da je z vrnitvijo koristi mišljena tudi (in ne samo) korist od uporabe, nadomestilo za odplačno odtujeno stvar ter prihranki, a ga očitno napačno razume, ko meni, da bi morala tožba vsebovati trditve o načinu in času uporabe... 2 Trdil je še, da je zaradi razpada zveze odpadel namen (podlaga) za izročitev denarnih zneskov, zaradi česar je toženka obogatena v višini izročenega denarja. 3 Prim. tudi odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 15/2016 s 16. 11. 2017. 4 Primerjaj Načelno pravno mnenje Občne seje VS RS s 30. 6. 2004. 5 Primerjaj Možina, D., Vsebina in obseg obogatitvenega zahtevka, Razsežnosti zasebnega prava, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Ljubljana 2017, str. 150 in nasl. 6 Pravno nepomembno je, kdo je izročil denar. 7 Tudi če bi bilo pri tem plačilu pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ne gre za darilo denarja, ni jasno, kako naj bi to vplivalo na pravilnost postavljenega tožbenega zahtevka. Kakšno vrnitev v naravi bi lahko zaradi plačane storitve zobozdravnika tožnik zahteval od toženke, sodišče prve stopnje ne pojasni. 8 Glede nekaterih daril izpodbijana sodba takšnega zaključka niti ne sprejme, ampak se o njem le sprašuje (prvi odstavek na 10. strani izpodbijane sodbe), kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.