Jedro

Ni mogoče mimo dejstva, da je vzrok tožničinih poškodb, ki jih je utrpela pri padcu v notranjost vodovodnega jaška, ko je stopila na pokrov jaška, in v posledici katerih obtožuje odškodnino v obravnavani zadevi, nevzdrževanje pokrova vodovodnega jaška, v katerem se nahaja vodomer. Ker se le-ta nesporno nahaja na tožničinem vrtu ob njeni hiši, druga toženka ni dolžna vzdrževati jaška s pokrovom. Kolikor pa gre za nevarno stvar (zaradi dotrajanih nosilcev pokrova vodomernega jaška), pa druga toženka ni imetnica te nevarne stvari, temveč je to sama tožnica (saj se vodomerni jašek nesporno nahaja na njenem (oziroma formalno moževem) zemljišču).

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in izpodbijana vmesna sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da sta toženki tožnici dolžni plačati znesek 64.330,00 EUR s pripadki.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno stroškovno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožbeni zahtevek tožnice po temelju utemeljen zoper obe toženki. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožnica dne 7. 5. 2005 stopila na pokrov vodomernega jaška, ki se nahaja na njenem hiši pripadajočem vrtu, pri čemer se ji je pokrov jaška spodmaknil in je zato padla v notranjost jaška, pri tem pa utrpela trikratni zlom in zvin levega gležnja. Prva toženka je ravnala protipravno, ker ni izpolnila obveznosti, ki jih zakon nalaga proizvajalcu stvari, dane v promet, in sicer pokrova za jašek (izdelek je bil dan v uporabo leta 1998, tožnica pa je padla v jašek zaradi odlomljenih tečajev leta 2005). Glede druge toženke je sodišče sicer sledilo njenim trditvam, da ni dolžna vzdrževati jaška s pokrovom. Ker pa je edina pooblaščena oseba druge toženke bila tista, ki je dvigovala pokrov, da odčita stanje vodomernega števca, in to v enakih časovnih intervalih, bi morala pooblaščena oseba druge toženke tožnico, na katere vrtu se jašek nahaja, obvestiti o tem, da je pokrov jaška postal nestabilen in s tem nevaren. Ker tega ni storila, je s tem ravnala protipravno, v nasprotju z določbo 10. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem se je vsakdo dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo in je zato tožnici odškodninsko odgovorna.

2.Zoper vmesno sodbo se pritožujeta obe toženki. Prva toženka v pritožbi opozarja, da je že v juniju 2010 sodišče seznanila z dejstvom, da je bil začet stečajni postopek nad njo, sodišče pa jo je nato pozvalo k prevzemu pravde. Po prevzemu pravde sodišče ni sledilo teku stečajnega postopka, pa bi moralo. Sodišče je namreč sodbo izdalo brez ugotavljanja dejstva, ali je tožnica terjatev v stečajnem postopku prijavila. Tega tožnica ni storila (terjatve ni prijavila). Zato predlaga, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek po temelju zoper prvo toženko zavrne, tožnici pa naloži povrnitev priglašenih stroškov.

3.Zoper sodbo se pritožuje tudi druga toženka iz ''vseh pritožbenih razlogov''. Najprej uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj je sodišče kljub temu, da je tožnica v tožbi navajala zgolj, da druga toženka ni izvajala nadzora nad izvedbo del prve toženke in da je v razlogih sodbe sledilo drugi toženki, da ni dolžna vzdrževati jaška s pokrovom, odločilo da je vseeno odškodninsko odgovorna po 147. členu OZ, s čimer je prekoračilo zahtevek tožeče stranke. Sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Kljub temu, da sledi ugovoru pasivne legitimacije druge toženke, sodišče ne zavrne zahtevka zoper njo, ampak brez razlogov ugodi zahtevku tožeče stranke na podlagi lastne domneve, da je pooblaščena oseba druge toženke v obdobju po letu 2000 še zadnjič dvignila pokrov jaška, nato pa ga je odtrganega samo še nalagala na okvir. Sodišče je torej brez podane trditvene podlage in brez dokazov odločilo o temelju odgovornosti zoper drugo toženko. Če je sodišče na podlagi izvedeniškega mnenja zaključilo, da predstavlja navedeni okvir nevarno stvar in če sprejema ugovor pasivne legitimacije druge toženke, bi bil edino logičen zaključek (in posledična odločitev), da za škodo odgovarja njen imetnik, torej tožeča stranka, in ne druga toženka. Druga toženka je tekom postopka dokazala, da je vodomerni jašek del interne napeljave in kot tak v lasti in upravljanju tožnice. Na podlagi 33. člena Odloka o oskrbi z vodo (Ur. l. SRS št. 11/87) pa je dolžnost tožeče stranke kot uporabnika, da redno vzdržuje interno instalacijo, vodomerni jašek ali nišo ter interne hidrante. Druga toženka je vse obveznosti opravila brezhibno in korektno. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da je edino pooblaščena oseba druge toženke tista, ki dviguje pokrov. Tožnica, ki je lastnica navedenega jaška, mora namreč kot dober gospodar jašek redno vzdrževati in preverjati stanje pokrova, vstopnih želez in ostalega ter zagotoviti pooblaščeni osebi druge toženke varno izvajanje njenih obveznosti (redno odčitavanje stanja na vodomeru in redno menjavo vodomera). Iz tožbenih navedb tožnice jasno izhaja, da se je lastnica (tožnica) obnašala zelo neodgovorno in s tem povzročila, da je postal omenjeni objekt potencialna nevarnost za ljudi. Dokazni postopek je tudi pokazal na popolno neodgovornost tožnice, ignoranco in prelaganje odgovornosti na druge, saj bi tožnica morala že ob prvem primeru, ki se je zgodil leta 2003 pri sosedih (o čemer je bila nedvomno seznanjena, saj sicer teh sosedov ne bi predlagala za priče v postopku) takoj preveriti stanje svojega jaška in v primeru ugotovljenih neustreznosti takoj uveljavljati garancijo. Napačen je tudi zaključek sodišča, da se je s cenejšo varianto izvedbe pokrova, kot po projektu, strinjal naročnik – druga toženka. Naročnik projekta je namreč bila tožnica, in ne druga toženka, kot napačno zaključuje sodišče. Zaključek, da je za odlom pokrova lahko kriva le odgovorna oseba druge toženke, pa predstavlja zgolj nerazumno ugibanje in namigovanje sodišča, čeprav za tak zaključek sodišča v spisu ni niti trditvene podlage, še manj pa kakršnih koli dokazov. Zgolj v pojasnilo druga toženka navaja, da njen odčitovalec stanje odčita le enkrat letno in da glede na to, da je jašek last uporabnika, v primeru, ko se pokrov ne da odpreti oziroma se težko odpira, druga toženka obvesti uporabnika, da je dolžan kot lastnik vzdrževati jašek tako, da omogoči pooblaščeni osebi druge toženke, da lahko odčita stanje porabe vode. Glede na dejstvo, da se jašek, ki je v lasti tožnice, nahaja na neograjenem vrtu tožnice, pa je pokrov jaška dostopen vsakomur, in ne le enkrat letno odčitovalcu druge toženke. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da druga toženka dejansko priznava odgovornost, saj ni dolžna vzdrževati jaška s pokrovom. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da zahtevek zoper drugo toženko kot neutemeljen zavrne, tožnici pa naloži plačilo dosedanjih in pritožbenih stroškov.

4.Na obe pritožbi je odgovorila tožnica, ki meni, da sta neutemeljeni in predlaga zavrnitev pritožb. Glede prve toženke meni, da si navedena zmotno razlaga določila 296. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), saj le-ta v petem odstavku določa, da če stečajni upnik zamudi rok, ki je potekel od uvedbe stečajnega postopka, nima več pravice prijavljati svoje terjatve v stečajno maso. To pa ne pomeni, da nima pravice vztrajati pri že vloženi tožbi oziroma zahtevku. Tožnica je v obravnavani zadevi ocenila, da nima nobenih izgledov za uspeh v predmetnem stečajnem postopku in zato svoje terjatve do prve toženke ni prijavila v stečajno maso, s čemer se je izognila tudi plačilu ne ravno simbolične sodne takse. Upoštevaje določila tretjega odstavka 296. člena ZFPPIPP pa tožnica tudi ni bila zavezana k prijavi terjatve v stečajno maso, saj je za izpolnitev njene terjatve solidarno odgovorna tudi druga toženka.

5.V odgovoru na pritožbo druge toženke pa opozarja, da se druga toženka ukvarja z dejavnostjo, ki lahko predstavlja tudi resno nevarnost za ljudi. Ena takšnih so nedvomno vodomerni jaški, za katere bi morala ustrezno skrbeti in njihovo stanje temeljito in redno nadzorovati. Takšno obveznost ji je nalagal v kritičnem času veljavni odlok o oskrbi z vodo. Če druga toženka odčitovalcem števcev ni naložila kontrolne dejavnosti, mora zato nositi določene posledice. Ne drži niti trditev druge toženke, da njeni delavci le enkrat letno odčitavajo stanje na števcih, saj do tega pride najmanj ob vsaki podražitvi vode in kanalščine, kar je zelo pogost pojav. Glede izgradnje pa bi druga toženka morala bistveno bolj aktivno, temeljito in strokovno sodelovati pri ugotavljanju kvalitete in varnosti vodovodnih jaškov. Ti pa so za tožnico, starejšo gospo, gotovo le nujno zlo in ji gotovo ne bi smeli naložiti, da ona kontrolira ustreznost njihovega stanja. Enako velja tudi za tožičinega moža, sicer formalnega lastnika nepremičnin, kjer se nahaja sporni jašek. Dokazano dejstvo pa je, da se je na navedenem področju v kritičnem času zaradi neustreznih jaškov poškodovalo več ljudi, kar bi gotovo moral biti signal drugi toženki, da ustrezno ukrepa in s tem prepreči nadaljnje poškodbe, kar pa žal ni storila.

6.Pritožbi sta utemeljeni.

7.Po prvem odstavku 296. člena ZFPPIPP morajo upniki v stečajnem postopku prijaviti vse svoje terjatve do stečajnega dolžnika, ki so nastajale do začetka stečajnega postopka, razen tistih, za katere zakon določa, da se ne prijavijo. Če upnik zamudi rok za prijavo terjatve, njegova terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika po petem odstavku 296. člena citiranega zakona preneha in sodišče zavrže prepozno prijavo terjatve. Ob nespornih dejstvih, da je prva toženka družba, zoper katero teče stečajni postopek in da tožnica nesporno kot upnica v zakonskem roku treh mesecev po objavi oklica o začetku stečajnega postopka zoper drugo toženko (drugi odstavek 59. člena ZFPPIPP – rok za prijavo terjatve – materialen prekluzivni rok) svoje terjatve ni prijavila (1), je na podlagi petega odstavka 296. člena ZFPPIPP njena terjatev v razmerju do prve toženke, stečajne dolžnice, prenehala. Ker tožnica odškodninske terjatve zoper prvo toženko nima, niso izpolnjene materialnopravne predpostavke, da bi sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku; tak zahtevek mora sodišče (kot neutemeljen) zavrniti (pritožbeno sodišče meni, da v obravnavanem primeru ni prenehala procesna predpostavka pravnega interesa za vodenje pravde zoper navedeno toženko, stečajno dolžnico, da bi (stališče sodne prakse v nekaterih primerih) bilo potrebno zaradi pomanjkanja pravnega interesa kot procesne predpostavke razveljaviti opravljena procesna dejanja in tožbo zavreči). Pritožbena trditev, da tožnica ni bila zavezana k prijavi terjatve v stečajno maso, saj je za izpolnitev njene terjatve solidarno odgovorna tudi druga toženka, pa je povsem neutemljena – ne le, da določbe ZFPPIPP tega ne določajo (niti določbe kakšnega drugega zakona (2)), temveč to ne izhaja niti iz vsebine solidarnosti dolžnikov (vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost - 395. člen OZ), (3) temveč prav nasprotno. Zahtevek zoper prvo toženko je torej neutemeljen, ker je tožničina odškodninska terjatev zoper njo prenehala obstajati.

8.Glede druge toženke pa je tožnica v tožbi odgovornost druge toženke utemeljevala s trditvami o opustitvi dolžnostnega ravnanja druge toženke, ki naj bi opustila nadzor nad izvedbo vodomernega jaška s pokrovom in ker tožnice ni opozorila na nevaren pokrov vodomernega jaška. V obravnavani zadevi ni mogoče mimo dejstva, da je vzrok tožničinih poškodb, ki jih je utrpela pri padcu v notranjost vodovodnega jaška dne 7. 5. 2005, ko je stopila na pokrov jaška, in v posledici katerih obtožuje odškodnino v obravnavani zadevi, nevzdrževanje pokrova vodovodnega jaška, v katerem se nahaja vodomer. Ker se le-ta nesporno nahaja na tožničinem vrtu ob njeni hiši (formalno kot navaja v pritožbi je sicer lastnik njen mož, po tožbi pa je naveden jašek na njenem vrtu), druga toženka ni dolžna vzdrževati jaška s pokrovom, kot pravilno zaključuje že sodišče prve stopnje. Kolikor pa gre za nevarno stvar (zaradi dotrajanih nosilcev pokrova vodomernega jaška) pa druga toženka ni imetnica te nevarne stvari, temveč je to sama tožnica (saj se vodomerni jašek nesporno nahaja na njenem (oziroma formalno moževem) zemljišču). (4) Napačen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bila druga toženka odškodninsko odgovorna zaradi opustitve o nevzdrževanosti pokrova vodovodnega jaška. Po ustaljeni in enotni sodni praksi, pa tudi enotnem stališču pravne teorije, je škodno dejanje z opustitvijo mogoče storiti le, kadar pride do opustitve dolžnostnega (predpisanega) ravnanja, ne pa tudi s kršitvijo načela neminem laedere iz 10. člena OZ (vsak se je dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo). Ob dejstvu, da tožeča stranka niti trdila ni, da bi toženka opustila kakšno dolžnostno ravnanje glede vzdrževanja vodovodnega jaška s pokrovom, ki je last same tožnice, se stališče sodišča prve stopnje, kot utemeljeno opozarja druga toženka v pritožbi, da je druga toženka odškodninsko odgovorna tožnici, pokaže kot povsem neutemeljeno in nesprejemljivo. Po sami naravi stvari druga toženka ne more biti odškodninsko odgovorna tožnici, če je kot lastnice jaška s pokrovom ni opozorila na nevzdrževanost (njene stvari) in škodno nevarnost, ko je tožnica pri uporabi lastne stvari utrpela škodo. Skratka tožnica je padla v lasten (formalno možev) vodovodni jašek ter se pri tem poškodovala zaradi nevzdrževanega pokrova, zato ne more (uspešno) uveljavljati odškodnine od upravljalca vodovodnega omrežja (druge toženke) in je posledično napačen tudi zaključek sodišča prve stopnje o obstoju odškodninske odgovornosti upravljalca.

9.Pritožbeno sodišče je zato obema pritožbama ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo na podlagi prvega odstavka 351. člena v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper obe toženki kot neutemeljen zavrnilo.

10.Ker je sodišče prve stopnje odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo, je tudi pritožbeno sodišče na podlagi smiselne uporabe določb 165. člena ZPP odločilo, da bo o stroških pritožbenega postopka odločeno s končno stroškovno odločbo.

(1) Tožnica navedena dejstva sama zatrjuje v odgovoru na pritožbo prve tožnice;

(2) OZ denimo;

(3) OZ glede vsebine solidarnosti dolžnikov v 393. členu določa:

(1) Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžni prosti.

(2) Izmed več solidarnih dolžnikov lahko vsak dolguje z drugim rokom izpolnitve, z drugimi pogoji in sploh z različnimi odmiki.

(4) Po 150. členu OZ odgovarja za škodo od nevarne stvari njen imetnik.