Jedro

Če pride do škodnega dogodka, za katerega odgovarja njen zavarovanec, ima oškodovanec pravico neposredno od nje zahtevati plačilo odškodnine. Zavarovalnica ima nasproti oškodovancu le tiste ugovore, ki jih ima zavarovanec, ne pa tudi ugovorov, ki bi jih imela sama proti zavarovancu, ker ta ni ravnal po zakonu, zavarovalni pogodbi ali zavarovalnih pogojih. Če mora izplačati oškodovancu zavarovalnino, pa ima lahko v določenih primerih povračilne (regresne) zahtevke do svojega zavarovanca, med drugim tudi v primeru, če je ta škodo povzročil namenoma.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje z vmesno sodbo spremeni tako, da se v celoti ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke.

Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka in pravdnih stroških se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz škodnega dogodka z dne 22.10.2004 v višini 2.013.200,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške v višini 949,60 EUR s pripadajočimi obrestmi. Tako je odločilo po ugotovitvi, da tožnik ni dokazal, da se je prometna nesreča (za katero je trdil, da se je v njej poškodoval kot sopotnik zavarovanca tožene stranke, ki jo je povzročil) zgodila tako, kot je zatrjeval. Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse z zakonom predvidene pritožbene razloge. Predlaga, da jo višje sodišče spremeni in izreče, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen ter toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov ali da jo vsaj razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je njegovo izhodišče v zvezi z izkazanostjo škodnega dogodka zmotno. Izhajati bi moralo iz Policijskega zapisnika kot javne listine, ki dokazuje, da je prometno nesrečo povzročil zavarovanec tožene stranke, v čigar vozilu je bil tožnik sopotnik. Predložila ga je sicer tožena stranka, a se je tožeča stranka nanjo ves čas sklicevala. Ni jasno, zakaj tega ne bi smela in zakaj bi morala ob izkazanosti škodnega dogodka z javno listino dokazovati, da zapisno v njej ne drži. Podana je relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena v zvezi s 4. odstavkom 224. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče je tudi napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Tožnik je v postopku zatrjeval in dokazoval le, da je bil dne 22.9.2004 udeležen v prometni nesreči, v kateri je utrpel telesne poškodbe. Sodišče bi moralo ugotavljati zgolj tozadevna dejstva in okoliščine, tožnik pa dokazati le, da je prišlo do trčenja, v katerem se je poškodoval kot sopotnik v enem od vozil. Zgolj dejstvo, da vse poškodbe na vozilu niso nastale v tem dogodku, ne zadošča za izključitev toženkine odškodninske odgovornosti. Drugačen zaključek prvega sodišča je napačen ali vsaj preuranjen. Ob izkazanosti dogodka z javno listino ter ob upoštevanju drugih izvedenih dokazov (zdravniške dokumentacije za tožnika) ter ob pravilni presoji izvedenih dokazov bi bilo treba ugotoviti, da je zahtevek po temelju utemeljen. V nadaljevanju sodišču očita, da se je nekritično oprlo na izvedeniško mnenje B. K. in ga napačno apliciralo. Sodba nima prepričljivih razlogov, zakaj sodišče ni sprejelo mnenje prvega izvedenca dr. M. B.. Obremenjena je z absolutno bistveno kršitvijo pravil pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Razlogi za postavitev drugega izvedenca niso bili podani (kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 254. členom ZPP). Podaja oceno, zakaj je pravilno mnenje dr. M. B.. Priča D. V. je povedala, da je ob zaviranju vozila hkrati zavirala. Drugačen zaključek sodišča je protispisen. Bistveno je, da sta oba izvedenca potrdila trčenje med obema voziloma. S tem je tožnik dokazal svoje trditve, da je prišlo do trčenja, v katerem se je poškodoval kot sopotnik v enem od vozil. Vprašanje vzročne zveze (ali je trčenje povzročilo zatrjevane telesne poškodbe, je rezervirano za izvedenca medicinske stroke). Ker ga sodišče ni izvajalo, je s kršitvijo po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP tožniku odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in kršilo njegovo ustavno pravico do poštenega sojenja. Predložena medicinska dokumentacija dokazuje, da je utrpel zatrjevano telesno poškodbo. Tudi o tem sodba nima razlogov. Sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje pri ocenjevanju mnenja izvedenca K.. Njegovo mnenje tudi ni popolno in je neuporabno, ker temelji le na izpovedbah, ne pa na izračunih, kot mnenje dr. B. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik v tej pravdi od tožene stranke z direktno tožbo (1. odstavek 965. člena Obligacijskega zakonika – OZ) zahteva odškodnino za materialno in nematerialno škodo zaradi telesnih poškodb, ki jih je utrpel v prometni nesreči dne 22.9.2004 kot sopotnik v vozilu povzročitelja prometne nesreče D. V., ki je imel avtomobilsko odgovornost obveznostno zavarovano pri toženi stranki. Trdil je, da je zavarovanec tožene stranke pri vožnji zaradi premajhne varnostne razdalje trčil v pred njim vozeče vozilo Golf, ki je pred križiščem zmanjšalo hitrost. Tožena stranka se je branila z ugovorom o nameščeni prometni nezgodi z namenom potencirati poškodbe na obeh vozilih in za prikazovanje telesnih poškodb, češ da je z njene strani pred pravdo angažirani izvedenec ugotovil, da se poškodbe na obeh vozilih ne ujemajo ter da zatrjevane telesne poškodbe glede na intenzivnost poškodb na vozilih niso mogle nastati.

Glede na tako trditveno in dokazno podlago je prvo sodišče z dvema izvedencema za raziskavo prometnih nesreč ugotavljalo, ali je do nesreče prišlo. Ugotovilo je, da oba dopuščata možnost, da je do trka in poškodb vozil lahko prišlo. Vendar je sledilo izvedencu K. in ugotovilo, da se vse poškodbe na obeh vozilih ne ujemajo. Na tej podlagi je zaključilo, da je tožbeni zahtevek že po temelju neutemeljen, češ da tožnik ni dokazal, da se je nesreča zgodila tako, kot je zatrjeval. Ocenilo je, da je policijski zapisnik kot javna listina, ki naj bi dokazovala, da se je zatrjevana prometna nesreča v resnici zgodila, ovržen z izvedeniškim mnenjem izvedenca K. Odločitev je materialnopravno zmotna. Glede na dejanske ugotovitve, da je bil pritožnik kot sopotnik udeležen v prometni nesreči, v kateri sta bili glede na podatke policijskega zapisnika in mnenje obeh izvedencev udeleženi dve motorni vozili, je treba pri presoji spornega razmerja izhajati iz 4. odstavka 154. člena OZ. Če za škodo, ki jo utrpijo drugi (v konkretnem primeru tožnik kot sopotnik), v celoti ali deloma ugovarjata dva imetnika motornih vozil, je njuna odgovornost solidarna. V postopku ni bilo sporno, da je imel voznik vozila, ki je po podatkih policijskega zapisnika povzročil nesrečo, sklenjeno zavarovalno pogodbo o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti pri toženi stranki. Zato ta na podlagi obveznega avtomobilskega zavarovanja, Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP – Ur. l. RS, št. 70/94 s spremembami in dopolnitvami) ter 965. člena OZ za svojega zavarovanca odgovarja tretjim osebam za škodo, ki jim je nastala zaradi dogodka, za katerega sicer odgovarja zavarovanec. Če pride do škodnega dogodka, za katerega odgovarja njen zavarovanec, ima oškodovanec pravico neposredno od nje zahtevati plačilo odškodnine. Zavarovalnica ima nasproti oškodovancu le tiste ugovore, ki jih ima zavarovanec, ne pa tudi ugovorov, ki bi jih imela sama proti zavarovancu, ker ta ni ravnal po zakonu, zavarovalni pogodbi ali zavarovalnih pogojih. Če mora izplačati oškodovancu zavarovalnino, pa ima lahko v določenih primerih povračilne (regresne) zahtevke do svojega zavarovanca, med drugim tudi v primeru, če je ta škodo povzročil namenoma (5. točka 3. odstavka 7. člena ZOZP; glej Gordana Ristin in drugi: Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), SZZ, Ljubljana 2008).

V obravnavanem primeru to pomeni, da tožena stranka proti tožniku kot tretji osebi, poškodovani v prometni nesreči dveh udeleženih motornih vozil, od katerih je bilo eno obveznostno zavarovano pri njej, ne more uspeti z ugovorom o namerno povzročeni prometni nesreči s strani udeleženih voznikov obeh vozil. Kot pravilno opozarja pritožnik, dejstvo, da se je prometna nesreča zgodila in da sta obravnavani vozili v njej trčili, izhaja tako iz policijskega zapisnika kot iz obeh v sodnem postopku pridobljenih izvedeniških mnenj, kar je ugotovilo tudi prvo sodišče. Tožena stranka ni niti trdila, še manj pa dokazala, da bi imel tožnik kakršnokoli aktivno vlogo pri zatrjevani nameščeni prometni nezgodi. Sodišče pa je ugotovilo, da je bila ovadba zoper sopotnika obeh voznikov s sklepom ODT Ljubljana zavržena. Glede na take dejanske ugotovitve in upoštevaje citirana zakonska določila se je po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem, na kakšen način se je zgodila prometna nesreča, oziroma ali vse poškodbe na vozilih izvirajo iz vtoževanega škodnega dogodka ali ne. Da bi tožena stranka s tovrstnim ugovorom zoper tožnika kot sopotnika v enem od prometni nesreči udeleženih vozil lahko uspela, bi morala dokazati ne le dejstvo namerno povzročene prometne nezgode, pač pa tudi vnaprejšnji dogovor med voznikom in sopotnikom za takšno nesrečo (primerjaj sklep VS RS II Cp 2868/2006 z dne 26.7.2006). Tega pa, kot že rečeno, ni niti zatrjevala. Tako se izkaže, da s sklicevanjem na izvedeniško mnenje izvedenca K. o poškodbah na obeh vozilih, na katerega se je naslonilo prvo tudi sodišče, ni mogoče omajati s policijskim zapisnikom ugotovljenega dejstva o nastanku prometne nesreče. Obravnavana prometna nesreča, ki sta jo po pritožbenem pravilnem opozorilu ugotovila oba izvedenca, za toženo stranko pomeni zavarovalni primer po 922. členu OZ, za katerega je bilo sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Na tej podlagi odgovarja tožeči stranki za v prometni nesreči nastalo ji škodo. Če in ko ji bo uspelo dokazati, da je njen zavarovanec povzročil prometno nesrečo namenoma, pa bo lahko na podlagi 7. člena ZOZP zoper njega uveljavljala povračilni zahtevek za tožniku plačano odškodnino. Vendar pa to ni več predmet tega postopka.

Pravilna uporaba materialnega prava tako terja ugoditev pritožbi tožeče stranke in spremembo sodbe sodišča prve stopnje z vmesno sodbo o podlagi tožbenega zahtevka (5. odstavek 358. člena ZPP v zvezi s 315. členom istega zakona). Ker zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč in nepravilne odločitve o (ne)utemeljenosti podlage tožbenega zahtevka prvo sodišče še ni odločalo o višini tožbenega zahtevka, bo moralo to storiti v nadaljevanju. Zadevo mu je bilo torej treba vrniti v nadaljnji postopek (načelno pravno mnenje, poročilo o sodni praksi VS RS, I/93 str. 43). V njem bo moralo odločiti o višini tožbenega zahtevka in o pravdnih stroških (164. člen ZPP), vključno s priglašenimi pritožbenimi stroški (2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 164. členom ZPP ter 3. odstavkom 165. člena istega zakona).

Ker je bilo pritožbi ugodeno že zaradi zatrjevane in ugotovljene napačne uporabe materialnega prava, odgovor na ostale pritožbene navedbe ni potreben.