Jedro

Tožnik ne zatrjuje, da je obveznost izpolnil, niti da se s sklepom o dovolitvi izvršbe izvršuje druga oz. drugačna obveznost, kot je bila določena v izvršilnem naslovu – inšpekcijski odločbi z dne 8. 6. 2007. V tem pogledu so tudi nadaljnji ugovori (da v obravnavanem primeru ne gre za prizidek stavbe, ampak za pomožni objekt h glavni stavbi) po svoji vsebini taki, da se nanašajo na izvršilni naslov, ne pa na izpodbijani akt.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe v 1. točki izreka ugotovila, da je 23. 6. 2007 postala izvršljiva odločba gradbenega inšpektorja št. 356-022-1734/2005 z dne 8. 6. 2007 in je dovolila izvršitev te odločbe, s katero je bilo tožniku naloženo, da v roku 7 dni od prejema odločbe odstrani tam navedeno nelegalno gradnjo (prizidek), stoječo na zemljišču parc. št. 1331/3 k.o. ... in vzpostavi prejšnje stanje na lastne stroške. V 2. točki izreka je tožniku določila dodaten rok za izpolnitev navedene obveznosti (do 30. 6. 2012), sicer bo na stroške inšpekcijskega zavezanca opravljena izvršba po pooblaščenem izvajalcu. V 3. točki je navedla, da pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve.

Upravni organ druge stopnje je ob reševanju tožnikove pritožbe odpravil del 1. točke izreka prvostopenjske odločbe, v katerem je navedena številka odločbe gradbenega inšpektorja in jo nadomestil s pravilno številko odločbe, ki se glasi 356-02-1734/2005 (namesto 022 torej 02). Poleg tega je dodal 4. točko izreka, v kateri je navedel, da bo o stroških izvršbe izdan poseben sklep. V preostalem delu je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da si od leta 1994 prizadeva legalizirati rekonstrukcijo lope (drvarnice), ki od leta 1950 stoji na meji med njegovo in sosednjo parcelo. Postopek za izdajo gradbenega dovoljenja se vodi pred Upravno enoto Ljubljana, Izpostava Vič Rudnik, pod št. 351-536/2008. Meni, da izpodbijani upravni akt ni izvršljiv in je zato ničen. V njegovem izreku je namreč napačno navedena številka izvršilnega naslova, upravni organ druge stopnje pa z njeno spremembo ni le popravil očitne pisne pomote, ampak je dopolnil nezakonito prvostopenjsko odločbo. Nepravilno je navedeno, da naj bi šlo za prizidek stavbe, saj je obravnavani objekt le pomožni objekt h glavni stavbi. V izpodbijani odločbi (pravilno: sklepu) tudi ni izreka o stroških, čeprav je obvezna sestavina upravne odločbe, zaradi česar je odločba nična. Predlaga, naj sodišče izpodbijani upravni akt odpravi in zadrži njegovo izvršitev do izdaje pravnomočne sodbe. S porušenjem objekta bo namreč nastalo stanje, ko postavitev novega objekta na parcelno mejo ne bo več mogoča, s tem pa bo tožnik oškodovan zaradi nezakonitega posega v svojo lastninsko pravico. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

K I. točki izreka Tožba ni dovoljena.

Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu določb ZUS-1 je tisti akt, s katerim organ odloči o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

Sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe ni upravni akt iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Z uvodoma navedeno vsebino sklepa, s katero je bila ugotovljena izvršljivost odločbe gradbenega inšpektorja, dovoljena njena izvršba, določen dodatni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti in odločeno, da jo bo opravil pooblaščeni izvajalec, če tožnik ne bo niti v naknadno določenem roku sam izpolnil obveznosti iz inšpekcijske odločbe, upravni organ ni odločal o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi in ni posegel vanjo.

O tožnikovi obveznosti, da odstrani nelegalno zgrajeni objekt in da vzpostavi prejšnje stanje, je bilo namreč odločeno že z izvršilnim naslovom, medtem ko se s sklepom o dovolitvi izvršbe naložena obveznost le prisilno izvršuje in se o njej ne odloča ponovno, je ne spreminja ali na drug način posega v tožnikove pravice ali pravne koristi. Tožnik namreč ne zatrjuje, da je obveznost izpolnil, niti da se s sklepom o dovolitvi izvršbe izvršuje druga oz. drugačna obveznost, kot je bila določena v izvršilnem naslovu – inšpekcijski odločbi z dne 8. 6. 2007. V tem pogledu so tudi nadaljnji ugovori (da v obravnavanem primeru ne gre za prizidek stavbe ampak za pomožni objekt h glavni stavbi) po svoji vsebini taki, da se nanašajo na izvršilni naslov, ne pa na izpodbijani akt. Enako velja za zatrjevani ničnostni razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem je nična odločba (pojmovno torej lahko le inšpekcijska odločba), ki je sploh ni mogoče izvršiti. V obravnavanem primeru namreč izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe ni sklep iz drugega odstavka istega člena ZUP, ki bi ga bilo mogoče izreči za ničnega, saj z njim, kot rečeno, ni bilo odločeno o vsebinskih vprašanjih – o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi.

Poseg v tožnikove pravice pa ne izhaja niti iz tožbenih navedb glede poprave številke izvršljive inšpekcijske odločbe z dne 8. 6. 2007 (izvršilnega naslova) v odločbi upravnega organa druge stopnje. Tožnik se pri tem namreč sklicuje le na pravna stališča o tem, kdaj je mogoče popraviti pomanjkljivost odločbe v smislu 223. člena ZUP. Sodišče zato le dodaja, da je bil izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe glede na njegovo številko brez dvoma izdan v postopku, ki se vodi pod št. 356-02-1734/2005. To pa povsem jasno kaže, da ima tudi odločba, ki se izvršuje, navedeno številko, torej „02“ namesto „022“.

Poleg navedenega izpodbijani sklep ni sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijano tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Ker je tožba vložena zoper upravni akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, jo je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo. Ta odločitev je v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča v primerljivih zadevah (sklepi I Up 380/2008, I Up 100/2009, I Up 253/2009, I Up 278/2010, I Up 319/2011).

K II. točki izreka V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta, do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z njegovo izvršitvijo tožniku prizadela težko popravljiva škoda.

Navedeno pomeni, da je procesna predpostavka za odločanje o taki zahtevi obstoj dopustne tožbe v upravnem sporu. Ker je bilo zanjo ugotovljeno, da v obravnavanem primeru ni dovoljena, je sodišče zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

K III. točki izreka Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.