Jedro

Ob logični in smiselni razlagi 26. člena Ustave RS in ob upoštevanju 148. člena OZ izhaja kvečjemu, da država (objektivno) odgovarja za ravnanja državnih organov, da lokalna skupnost odgovarja za ravnanja organov lokalne skupnosti in nosilec javnih pooblastil za svoja ravnanja. Pravilen je zato zaključek prvostopnega sodišča, da bi država na podlagi splošnih pravil o odškodninski odgovornosti lahko odgovarjala le za lastno ravnanje v zvezi s stečajnimi upravitelji, to je za izbiro stečajnega upravitelja in za pomanjkljiv nadzor nad njegovim delom (bodisi s strani sodišča bodisi s strani upravnega organa).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača 76.039,87 EU z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2003 do plačila. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 2.005,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožeča stranka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, priglaša pa tudi pritožbene stroške. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uveljavlja povračilo škode, ki ji je nastala zaradi protipravnega ravnanja stečajnega upravitelja. Tožeči stranki je bila kot upniku stečajnega dolžnika S. d. o. o. - v stečaju, priznana terjatev v višini glavnice 18.900,81 EUR z obračunanimi obrestmi do 31. 12. 2016 v višini 63.506,72 EUR, skupaj 82.407,53 EUR. Stečajni upravitelj v tem stečajnem postopku je bil s pravnomočno kazensko sodbo obsojen zaradi zlorabe uradnega položaja in ponareditve poslovnih listin, ker je iz stečajne mase posojal denarna sredstva in povzročil premoženjsko škodo stečajnemu dolžniku. Stečajni dolžnik je s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu št. P 15/2007 zoper upravitelja pridobil odškodninsko terjatev v višini 587.404,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2003. S pravnomočnim sklepom o končni razdelitvi z dne 4. 5.2017 (s katerim so upniki prevzeli neunovčeno premoženje stečajnega dolžnika) je tožeča stranka pridobila pravico terjati 82.407,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2003 od upravitelja. V izvršilnem postopku zoper stečajnega upravitelja je prejela 6.367,66 EUR, preostanek svoje terjatve pa uveljavlja od tožene stranke na podlagi njene odškodninske odgovornosti za protipravno ravnanje nosilca javnih pooblastil po 26. členu Ustave RS. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi nosilnega zaključka, da je odgovornost države po 26. členu Ustave RS krivdna in da v zvezi s stečajnimi upravitelji odgovarja le za lastno ravnanje, npr. za izbiro in pomanjkljiv nadzor nad njihovim delom. Protipravnega ravnanja v navedenem oziru pa tožeča stranka toženi niti ni očitala.

5. Pritožba navedene zaključke prvostopenjskega sodišča izpodbija in trdi, da država odgovarja za ravnanje svojih organov in nosilcev javnih pooblastil objektivno, to je ne glede na krivdo in tudi ne glede na to, ali je pri izbiri oziroma nadzoru nad stečajnim upraviteljem ravnala protipravno. Sklicuje se na določilo prvega odstavka 148. člena OZ, ki določa odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ.

6. Pritožba ima sicer prav, da določilo 148. člena OZ nedvomno velja tudi za državo, ki je pravna oseba. V smislu 148. člena OZ ima odgovornost države za ravnanja njenih organov in njenih uslužbencev značilnosti odgovornosti za drugega, t.j. za ravnanje neposrednega povzročitelja. Ker država po 148. členu OZ odgovarja za ravnanja druge osebe (za svoj organ oziroma za svojega uslužbenca) kot zase, se predpostavki odškodninske odgovornosti države kot pravne osebe „protipravnost in krivda“ merita in ugotavljata glede na protipravnost in krivdo neposrednega povzročitelja. Pri odgovornosti pravnega subjekta za ravnanje drugega seveda ni potrebno, da bi tudi država oziroma pravna oseba storila kaj protipravnega in se zato tudi njena krivda ne ugotavlja. Odgovornost pravnega subjekta za ravnanje njenega organa oziroma delavca po 148. členu OZ je objektivna. Takšna ureditev je smiselna in potrebna že zaradi tega, ker je odgovornost neposrednega povzročitelja napram tretjim, kadar ta povzroči škodo v zvezi z opravljanjem službe ali dejavnosti, običajno omejena. Oškodovanec do neposrednega povzročitelja (če je to državni organ ali njen uslužbenec) praviloma sploh nima nikakršnega zahtevka za povrnitev škode ali pa ga ima le v omejenem obsegu -glej 135. člen Zakona o javnih uslužbencih -Ur. list RS. št. 56/2002).

7. Prav ima tudi pritožba, da določba 26. člena Ustave RS ni spremenila koncepta odškodninske odgovornosti države za protipravno ravnanje njenih organov. Zmotno pa je njeno prepričanje, da je Ustava RS odgovornost države razširila na ravnanje nosilcev javnih pooblastil (in lokalne skupnosti). Določilo 26. člena Ustave RS je oblikovano bolj kot načelna pravica in ima sodna praksa z neposredno uporabljivostjo tega načela kot zavezujoče pravne norme vseskozi težave. Vsekakor določilo 26. člena Ustave RS ne opredeljuje in ne določa, kdo je zavezanec za plačilo odškodnine (glej komentar Ustave RS – KURS, Lovro Šturm, Fakulteta za državne in evropske študije, 2010, stran 299). Ta pravica do povračila škode, ki jo povzroči državni organ, lokalna skupnost ali nosilec javnih pooblastila se operacionalizira v ustreznih zakonskih določbah, bodisi določbah OZ o splošni odškodninski odgovornosti bodisi v določbah o odgovornosti za drugega. V slovenskem pravnem redu ni določbe, kakršno pozna denimo hrvaška pravna ureditev, ki v 13. členu Zakona o sistemu državne uprave (Zakona o sustavu državne uprave) določa, da za škodo, ki jo z nezakonitim in nepravilnim ravnanjem povzroči državni organ, organ lokalne skupnosti ali pravna oseba, ki je nosilec javnih pooblastil, odgovarja Republika Hrvaška.

8. Ob logični in smiselni razlagi 26. člena Ustave RS in ob upoštevanju 148. člena OZ izhaja kvečjemu, da država (objektivno) odgovarja za ravnanja državnih organov, da lokalna skupnost odgovarja za ravnanja organov lokalne skupnosti in nosilec javnih pooblastil za svoja ravnanja. Odgovornost države za škodo, ki jo povzročijo organi lokalne skupnosti ali nosilci javnih pooblastil, ni nikjer predpisana (v smislu objektivne odgovornosti za drugega). Vprašanje je, ali bi bila takšna razširjena odgovornost države za ravnanja drugih, četudi je določena opravila za izvrševanje oblastnih funkcij prenesla nanje, sploh primerna. Če so te druge osebe (lokalne skupnosti in nosilci javnih pooblastil) samostojni in avtonomni subjekti javnega ali zasebnega prava, kot nosilci pravic in obveznosti odgovarjajo sami tretjim za škodo, ki jo povzročijo. Odškodninska odgovornost stečajnih upraviteljev je nedvomno izrecno določena v ZFPPIPP in je bila določena tudi v prej veljavnem ZPPSL v drugem odstavku 80. člena.

9. O smiselnosti takšne razlage 26. člena Ustave RS, da bi država odgovarjala tudi za ravnanja nosilcev javnih pooblastil in lokalnih skupnosti, se sprašuje že zgoraj navedeni Komentar URS, saj bi takšna razlaga brez utemeljenih razlogov omejila odškodninsko odgovornost tistih, ki jim je poverjeno izvrševanje oblasti na določenih področjih. Še bolj ekspliciten je Komentar URS, Matej Avbelj, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, iz leta 2019 (glej opombo 16 k 26. členu), ki pravi, da država ne odgovarja za ravnanje vseh zasebnih subjektov, na katere prenese kakšno javno pooblastilo, kadar gre za subjekte, ki delujejo v lastnem gospodarskem interesu in za svoje delo tudi sami odškodninsko odgovarjajo, npr. sodni izvršitelji, sodni izvedenci ali stečajni upravitelji. V teh primerih ni potrebe po dodatni odgovornosti države.

10. Pravilen je bila zato zaključek prvostopnega sodišča, da bi država na podlagi splošnih pravil o odškodninski odgovornosti lahko odgovarjala le za lastno ravnanje v zvezi s stečajnimi upravitelji, to je za izbiro stečajnega upravitelja in za pomanjkljiv nadzor nad njegovim delom (bodisi s strani sodišča bodisi s strani upravnega organa). V navedeni smeri pa tožeča stranka toženi stranki ni naslavljala nobenega očitka.

11. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), saj tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člena ZPP). Ker s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeča stranka nositi tudi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 164. členom ZPP).