Jedro

Iz 26. člena Ustave ne izhaja, da bi bila država nekakšen krovni nosilec odškodninske obveznosti za vse tri tam navedene subjekte, ki (lahko tudi) oblastno delujejo na njenem teritoriju. Zgolj določeno je, da ima oškodovanec pravico zahtevati povrnitev škode, ki nastane z oblastnim delovanjem, kar bi bilo sicer na temelju pravil OZ lahko sporno.

Prvi odstavek 148. člena OZ predpisuje odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Odgovornosti države za delo stečajnega upravitelja ni mogoče utemeljevati na tem določilu, ker stečajni upravitelj ni organ Republike Slovenije.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 1.005,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za plačilo.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo, s katero je to sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 76.039,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2003 naprej.

2. Na predlog tožeče stranke je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom III DoR 84/2021 z dne 27. 7. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanja: Ali je treba določbo 26. člena Ustave RS tudi v tej konkretni zadevi razlagati tako, da določa odgovornost države za škodo, ki jo v zvezi z opravljanjem službe oziroma dejavnosti s svojim protipravnim ravnanjem povzroči stečajni upravitelj kot nosilec javnih pooblastil?

3. Tožeča stranka je v zakonskem roku vložila revizijo, v kateri je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava glede dopuščenega revizijskega vprašanja. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da reviziji ugodi in sodbi sodišč nižjih stopenj spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podredno temu pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške odgovora.

**Relevantno dejansko stanje**

5. Odločilne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), so: – Tožeča stranka je bila upnica v stečajnem postopku nad dolžnikom A. d. o. o. - v stečaju, kjer ji je bila priznana terjatev 82.407,53 EUR.

– Stečajni upravitelj je posojal denar stečajnega dolžnika, za kar je bil obsojen zaradi zlorabe uradnega položaja in ponareditve poslovnih listin.

– Tožeča stranka je na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi od upravitelja upravičena terjati 82.407,53 EUR. V izvršilnem postopku je dejansko uspela izterjati 6.367,66 EUR.

– Preostanek zahteva v predmetni pravdi od tožene stranke (države). Toženi stranki sicer njenega lastnega ravnanja, da bi utemeljila njeno odgovornost - v smislu izbire upraviteljev ali pomanjkljivega nadzora nad njimi - ni očitala.

**Razlogi sodišč prve in druge stopnje**

6. Sodišče prve stopnje je presodilo, da v konkretnem primeru ni podana protipravnost ravnanja tožene stranke v zvezi z delom stečajnega upravitelja, saj tožeča stranka niti ni zatrjevala nedopustnega ravnanja države v smislu njene odgovornosti za izbiro ali v zvezi z njenim pomanjkljivim nadzorom. Država za ravnanje stečajnega upravitelja ne odgovarja avtomatično, to je samo zato, ker je nalogo prenesla nanj kot na nosilca javnih pooblastil v smislu 26. člena Ustave, ki v prvem odstavku določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.

7. Sodišče druge stopnje je potrdilo prvostopenjsko sodbo. Zavzelo je stališče, da je treba 26. člen Ustave razumeti v povezavi s prvim odstavkom 148. člena Obligacijskega zakonika (OZ),1 kar po stališču sodišča druge stopnje pomeni, da se njena odgovornost meri glede na protipravnost in krivdo neposrednega povzročitelja, ni pa treba, da bi država sama storila kaj protipravnega. Vendar pa pri tistih gospodarskih subjektih kot nosilcih javnih pooblastil, ki svojo dejavnost opravljajo v lastnem gospodarskem interesu in za svoje delo tudi sami odškodninsko odgovarjajo (izvršitelji, notarji, stečajni upravitelji), ni potrebe po odgovornosti države v "avtomatičnem smislu". Tožnica pa toženki ni očitala kakšne opustitve njenega dolžnega ravnanja.

**Obseg revizijskega preizkusa**

8. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Vrhovno sodišče se prav tako ni opredeljevalo do revizijskih očitkov o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, ker ti niso dopusten revizijski razlog (drugi odstavek 370. člena ZPP).

**Presoja revizije**

9. Revizija ni utemeljena.

10. Po prvem odstavku 26. člena Ustave ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. V navedeni ustavni določbi je predpisana pravica do povračila tiste škode, ki je povzročena z oblastnim delovanjem. Ta pravica drugače namreč ni samoumevna, ker OZ, kjer so določena temeljna pravila glede odškodninske odgovornosti (131. člen in nasl.), ureja načeloma le pravna razmerja med prirejenimi subjekti (4. člen OZ).

11. Obravnavana ustavna določba, kjer je pravica do povračila škode v zvezi z oblastnim delovanjem predpisana, pa ne daje nobene podlage za sklepanje, da bi bila država kar avtomatično odgovorna za delovanje državnega organa niti za delovanje drugih v tem določilu navedenih subjektov, to je za organe lokalnih skupnosti ali nosilce javnih pooblastil. Iz te ustavne norme tako ne izhaja, da bi bila država nekakšen krovni nosilec odškodninske obveznosti za vse tri tam navedene subjekte, ki (lahko tudi) oblastno delujejo na njenem teritoriju. Zgolj določeno je, da ima oškodovanec pravico zahtevati povrnitev škode, ki nastane z oblastnim delovanjem, kar bi bilo sicer na temelju pravil OZ lahko sporno, kot je bilo obrazloženo v prejšnji točki te obrazložitve.

12. Prvi odstavek 148. člena OZ predpisuje odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Odgovornosti države za delo stečajnega upravitelja ni mogoče utemeljevati na tem določilu, ker stečajni upravitelj ni organ Republike Slovenije.

13. Ob upoštevanju 72. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL), ki je veljal v času stečajnega postopka, iz katerega izvira zatrjevana škoda, je stečajni upravitelj organ stečajnega postopka (poleg stečajnega senata in upniškega odbora). S tem stečajni upravitelj ni postal republiški organ, pač pa je organ v smislu terminologije ZPPSL in je v kontekstu te ureditve subjekt z zakonsko določenimi nalogami. S tem, ko je država za stečajnega upravitelja predpisala izvrševanje v ZPPSL določenih nalog, še ni prevzela odgovornosti za njegovo delovanje, saj gre za subjekt, ki deluje v lastnem gospodarskem interesu in za svoje delo sam odškodninsko odgovarja na način, kot je predpisan v drugem odstavku 80. člena ZPPSL.2 Njena odgovornost zanj bi bila (ob izpolnjenih ostalih predpostavkah odškodninskega delikta) lahko podana takrat oziroma za tista dejanja, ki po vsebini predstavljajo prenesene naloge države nanj in jih je opravil kot pomožni organ sodišča. V tem delu je mogoče šteti stečajnega upravitelja kot nosilca javnih pooblastil, ki kot subjekt zunaj državne uprave izvršuje njene naloge (prim. drugi odstavek 121. člena Ustave).

14. Drugačen pa je položaj stečajnega upravitelja v delu, ko nastopa kot zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika (prvi in drugi odstavek 79. člena ZPPSL). Ima položaj, ki je povsem primerljiv s položajem poslovodje v solventni družbi. V imenu stečajnega dolžnika izraža pravnoposlovno voljo v vseh razmerjih, v katerih nastopa ta subjekt. Izvajanje pravil ZPPSL, s katerimi se zasleduje cilj zagotavljanja najboljših pogojev za poplačilo upnikov, ne predstavlja izvrševanja prenesenih oblastnih funkcij države, temveč je z njimi uzakonjeno zgolj temeljno vodilo insolvenčnih ureditev, da če podjetje postane insolventno, stopijo v ospredje interesi upnikov, ki postanejo nadrejeni interesom lastnikov. Stečajni upravitelj mora pri tem delovati s predpisano skrbnostjo. Zato ima opustitev skrbnosti pri tem delovanju za posledico zgolj njegovo odškodninsko odgovornost kot mandatarja iz mandatne pogodbe. Pravkar navedeno velja tudi glede varnega plasmaja denarnih sredstev, od koder izvira zatrjevana škoda v konkretni zadevi. Stečajne mase namreč ni mogoče pojmovati kot nekakšna unovčena denarna sredstva, izročena državi kot oblastnemu subjektu v hrambo, pač pa gre še vedno za sredstva stečajnega dolžnika, s katerimi upravlja stečajni upravitelj kot njegov zakoniti zastopnik.

15. Revident poskuša utemeljiti avtomatično odgovornost države po 26. členu Ustave za kakršnokoli opustitev dolžne skrbnosti upravitelja. Takšen rezultat bi pomenil socializacijo posledic tudi tistih škodljivih ravnanj, v katerih nastopa upravitelj kot civilnopravni subjekt (v imenu stečajnega dolžnika). Delovanje stečajnega dolžnika v času stečajnega postopka samo po sebi ne predstavlja državnega akta izvajanja oblasti v smislu 26. člena Ustave, temveč gre zgolj za zakonsko podrobneje urejeno področje delovanja insolventnega ali prezadolženega stečajnega dolžnika, ki še vedno ohranja lastno pravno subjektiviteto zasebnega prava (prim. 2. in 4. člen ZPPSL).

16. Sodne odločbe, na katere se v reviziji sklicuje revident, v konkretnem primeru niso uporabljive. V zadevi I Ips 70188/2010-286 ni šlo za presojo civilne odgovornosti, temveč za kazensko zadevo. Zadeva III Ips 77/2014 je bila z odločbo Ustavnega sodišča Up-182/16-30 z dne 17. 12. 2020 razveljavljena, medtem ko se zadeva Up-695/11 z dne 10. 1. 2013 nanaša na sistemsko odgovornost države za počasno delo sodišč. Prav tako niso uporabljive niti ostale v reviziji citirane odločbe, saj nobena od njih niti ne obravnava položaja stečajnega upravitelja, predvsem ne na način, kot je relevanten v konkretnem primeru glede na dopuščeno revizijsko vprašanje.

17. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje tako je, da je treba določbo 26. člena Ustave RS v tej konkretni zadevi razlagati tako, da ne določa (avtomatične) odgovornosti države za škodo, ki jo v zvezi z opravljanjem službe oziroma dejavnosti s svojim protipravnim ravnanjem povzroči stečajni upravitelj kot nosilec javnih pooblastil. S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena. Razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani. Zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno (I. točka izreka).

18. Izrek o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP (III. točka izreka). Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške revizijskega postopka. Dolžna pa je toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka. Tožena stranka je upravičena do 1.650 točk za odgovor na revizijo (tar. št. 21/3 Odvetniške tarife; OT v zvezi s prvim odstavkom 8. člena Zakona o državnem odvetništvu) in 26,50 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR) in znaša 1.005,90 EUR.

19. Za odločitev so glasovali štirje člani senata. Sodnik dr. Đorđević je glasoval proti odločitvi in je napovedal odklonilno ločeno mnenje (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Prvi odstavek 148. člena OZ: Pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. 2 Smiselno enako D. Možina v M. Avbelj (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Ljubljana 2019 (r. št. 16 h komentarju 26. člena Ustave).

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA DR. MIODRAGA ĐORĐEVIĆA [Povezava na pdf dokument](/mma_bin.php?static_id=2022010315441718 "Povezava na pdf dokument")