Jedro

Akceptni nalog predstavlja tudi posebno vrsto nakaznice, vendar pa je akceptni nalog predvsem listina, ki z določenim pravnim razmerjem seznanja druge in je lahko hkrati podlaga za izvršitev nekega dejanja (opravljanje pravnega prometa). Pri izdaji akceptnega naloga, kot sredstva za zavarovanje plačila, dejansko gre, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, za sklenitev pogodbe o naročilu v smislu 749. člena ZOR. Naročitelj, ki je dal prevzemniku naročila nalog za izpolnitev akceptnega naloga, da bi prevzemnik lahko dosegel izpolnitev neke svoje terjatve od naročitelja, glede na določbo 770. člena ZOR ni upravičen odstopiti od naročila in naročilo preneha šele, ko dolžnik poravna terjatev. Vendar pa se v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje pravilno ni ukvarjalo z vprašanjem ali je terjatev toženke iz posojilne pogodbe prenehala, ker tožnik od naročila ne odstopa, ampak zatrjuje, da je bila vrnitev akceptnega naloga dogovorjena soglasno s toženko

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna tožnici v petnajstih dneh izročiti akceptna naloga št. C 9006913 in C 9348404 ter ji v petnajstih dneh povrniti pravdne stroške v višini 399.776,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.11.1999 dalje.

Zoper takšno sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določbe pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje toženka. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno zaključilo, da med strankama ni spora, da je tožnica toženki za zavarovanje posojilne pogodbe izročila akceptna naloga št. C 9006913 in C 9348404. Za omenjeno zavarovanje sta bila namreč izročena akceptna naloga št. C 9006913 in C 9006912, katere je toženka ob zapadlosti le delno vnovčila, ker na računu ni bilo več sredstev. Prav tako ni nesporno, da je tožnica z izročitvijo treh novih akceptnih nalogov (po dogovoru z dne 9.3.1998) izpolnila svoj del obveznosti, saj je z njimi pokrila le glavnico in obresti do 15.3.1998, ne pa tudi nadaljnjih obresti. Stari akceptni nalog št. C 9006913 (glede katerega toženka priznava, da je bil sklenjen dogovor o vrnitvi), je neuporaben in storniran ter se fizično ne nahaja pri toženki, zato ga toženka tudi ne more vrniti. Pritožnici ni jasno, kakšen pravni interes zasleduje tožnica, ko zahteva vrnitev neuporabnega akceptnega naloga. Akceptni nalog št. C 9348404 pa izhaja iz drugega zavarovanja in zanj dolžnost vrnitve ne obstaja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni bilo izrecnega dogovora o vrnitvi omenjenega naloga; na podlagi golega sklepanja pa je zaključilo, da je dolžnost vrnitve nastala zato, ker so novi nalogi v celoti krili obveznost; za takšen zaključek pa ni zakonske podlage. Sodišče prve stopnje ni niti ugotavljalo, kakšna je bila višina dolga v času zadnjega naroka, kar je relevantno, saj trije novi akceptni nalogi niso zagotavljali popolnega zavarovanja. Ker tožnica ni vrnila posojila, razvezni pogoj ni bil izpolnjen, zato naročilo ne neha veljati in tudi ne obstoji dolžnost vrnitve akceptnega naloga. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago navedlo določbe o zastavi in naročilu, ki niso primerne za razlago spornega razmerja; ki je nakazilo. Le-to preneha pod pogojem, da je obveznost izpolnjena. Po 1029. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je nakazilo nepreklicno, če je, tako kot v obravnavani zadevi, dano v interesu prejemnika. Novi akceptni nalogi ne morejo sami od sebe ukiniti veljavnosti starih, saj nakazilo ni izpolnitev (1026. člen ZOR). Šele izpolnitev sama ukinja obveznost, te pa ni bilo v celoti oz. sodišče tega ni ugotavljalo. Zaradi navedenega pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP je bila pritožba vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodba sodišča prve stopnje je jasna in razumljiva, v njej so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso v nasprotju med seboj ali z izrekom. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje pojasnilo, da višina terjatve ni relevantna (v resnici je zapisalo, da "navedbe pravdnih strank o višini terjatev, ki jih imata ena napram drugi, niso pravno relevantne"); kljub temu pa svojo odločitev o dolžnosti vrnitve akceptnega naloga št. C 9348404 oprlo tudi na ugotovitev, da so novoizročeni nalogi v celoti pokrili obveznost (torej še obstoječo obveznost iz posojilne pogodbe), ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako očitane kršitve ne predstavlja zaključek sodišča, ki verjame tožniku, da sta pravdni stranki z izročitvijo treh novih akceptnih nalogov na novo zavarovali obveznost in se s tem tudi dogovorili za vrnitev obeh akceptnih nalogov, kljub ugotovitvi sodišča, da posebnega ustnega dogovora o vrnitvi akceptnega naloga št. C 9348404 ni bilo. V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bila storjena nobena od ostalih bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno ter pravilno uporabilo materialno pravo, torej določbe ZOR. Res je, kot opozarja pritožnica, da predstavlja akceptni nalog tudi posebno vrsto nakaznice, vendar pa je akceptni nalog predvsem listina, ki z določenim pravnim razmerjem seznanja druge in je lahko hkrati podlaga za izvršitev nekega dejanja (opravljanje pravnega prometa). Pri izdaji akceptnega naloga, kot sredstva za zavarovanje plačila, dejansko gre, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, za sklenitev pogodbe o naročilu v smislu 749. člena ZOR, pri kateri izdajatelj (dolžnik) naroči prevzemniku naročila (upnik), da zanj predloži akceptni nalog v izvršitev organizaciji za plačilni promet. Pritožbeno sodišče glede odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z dolžnostjo toženke vrniti tožnici akceptni nalog št. C 9006913 le ugotavlja, da toženka ves čas postopka (tudi v pritožbi) priznava, da je bilo med pravdnima strankama 9.3.1998 dogovorjeno, da bo navedeni akceptni nalog vrnila. Toženka svoje obveznosti iz dogovora še ni izpolnila, česar ne zanika, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je dolžna vrniti akceptni nalog št. C 9006913. Na njeno dolžnost ne vplivata dejstvi, da je bil sporni nalog "storniran in je neuporaben" in da se fizično ne nahaja pri toženki. Ker je toženka obravnavani nalog predložila kot prilogo v spis (priloga B7), je namreč prav ona (in ne tožnica) tista, ki z njim razpolaga in ga torej tožnici lahko vrne. Tožnica pa gotovo ima pravni interes, da tudi toženka izpolni svojo obveznost iz dogovora, saj je sama svoj del obveznosti (izročitev treh novih akceptnih nalogov) izpolnila. Kakšen je dejanski interes tožnice za izročitev spornega akceptnega naloga pa za odločitev o obravnavanem zahtevku ni bistvenega pomena.

Glede akceptnega naloga št. C 9348404 pritožbeno sodišče najprej poudarja, da toženka v pritožbi prvič navaja, da navedeni nalog ni bil dan za zavarovanje posojilne pogodbe z dne 28.11.1996, ampak izhaja iz drugega zavarovanja. V pritožbi bi smela toženka v skladu z določbo prvega odstavka 286. člena ZPP navajati nova dejstva le, če bi izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku za glavno obravnavo (oz. v obravnavani zadevi v skladu z določbo tretjega odstavka 499. člena ZPP najkasneje na naroku dne 8.9.1999), česar toženka niti ne zatrjuje, zato pritožbeno sodišče omenjenega dejstva ni moglo obravnavati.

Pritožbeno sodišče pa ne dvomi v prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je verjelo verodostojni izpovedi direktorja toženke, ki je pojasnil, da ob podpisu sporazuma z dne 9.3.1998 sicer ni bilo izrecnega dogovora o vračilu akceptnega naloga št. C 9348404, a je bil prepričan, da bo toženka tudi ta akceptni nalog vrnila, saj so novi akceptni nalogi krili celotno obveznost iz posojilne pogodbe. V postopku pred sodiščem prve stopnje toženka takšne trditve ni izpodbijala; njeno zaslišanje, kot pojasnjuje sodišče prve stopnje, ni bilo predlagano. Pooblaščenec toženke je le navedel, da toženka nikoli ni imela želje po posesti akceptnih nalogov iz tožbenega zahtevka in bi nalog št. C 9348404 vrnila, če bi ga imela, ker pa se nahaja na Agenciji za plačilni promet, tega ne more storiti. Glede na takšno izjavo toženkinega pooblaščenca je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tudi glede obravnavanega naloga med pravdnima strankama obstajalo (vsaj molčeče) soglasje o vrnitvi, saj so novoizročeni akceptni nalogi obveznost tožnika v celoti na novo zavarovali. Pritožbena trditev, da toženka spornega akceptnega naloga ni dolžna vrniti, ker tožnik še ni vrnil posojila z vsemi dogovorjenimi obrestmi, je v prvi vrsti protislovna z že omenjeno pritožbeno trditvijo, da ta nalog izhaja iz drugega razmerja med pravdnima strankama. Predvsem pa omenjena trditev predstavlja povsem novo dejstvo (ki je v nasprotju z zgoraj povzeto izjavo toženkinega pooblaščenca v postopku pred sodiščem prve stopnje) in bi ga smela toženka navajati le, če bi izkazala, da ga brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku za glavno obravnavo (oz. v obravnavani zadevi v skladu z določbo tretjega odstavka 499. člena ZPP najkasneje na naroku dne 8.9.1999), česar toženka niti ne zatrjuje, zato pritožbeno sodišče omenjenega dejstva ni moglo obravnavati. Toženka v pritožbi sicer pravilno opozarja, da naročitelj, ki je dal prevzemniku naročila nalog za izpolnitev akceptnega naloga, da bi prevzemnik lahko dosegel izpolnitev neke svoje terjatve od naročitelja, glede na določbo 770. člena ZOR ni upravičen odstopiti od naročila in naročilo preneha šele, ko dolžnik poravna terjatev. Vendar pa se v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje pravilno ni ukvarjalo z vprašanjem ali je terjatev toženke iz posojilne pogodbe prenehala, ker tožnik od naročila ne odstopa, ampak zatrjuje, da je bila vrnitev akceptnega naloga dogovorjena soglasno s toženko, kar sodišče, kot je bilo zgoraj pojasnjeno (predvsem ob pomanjkanju kakršnekoli nasprotne izjave toženke v postopku pred sodiščem prve stopnje), sprejema.

Pritožbeni razlogi torej niso podani; sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo; kot je bilo že pojasnjeno pa tudi ni napravilo nobene od po uradni dolžnosti upoštavnih bistvenih kršitev določb postopka. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.