Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da naj bi Osnovna šola Ž. kot organizator šolskega tekmovanja doskočišče za skok v višino opremila s stranskimi blazinami. Dokazala tudi ni, da naj bi Osnovna šola P., ki je tožnika prijavila na tekmovanje, pred tem tožnika dovolj pripravila nanj. Zato je odločitev obeh sodišč o obstoju krivdne odškodninske odgovornosti tožene stranke kot zavarovatelja splošne odgovornosti obeh šol materialnopravno skladna z določbo prvega odstavka 154. člena ZOR. Prav zaradi ugotovljenih opustitev je tožnik pri skoku v višino s hrbtom nazaj padel in ob padcu udaril z glavo ob gola tla.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je 17.5.1994 poškodoval na občinskem tekmovanju osnovnih šol v ... Pri skoku v višino v tehniki flop - s hrbtom nazaj - je padel izven nameščenih blazin in z glavo udaril ob gola tla. Zahteval je nerazdelno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 1,250.000,00 SIT od obeh toženih strank. Pri prvotoženi stranki sta imeli svojo odgovornost zavarovano Osnovna šola P., ki je tožnika poslala na tekmovanje, in Osnovna šola Ž., ki je izvajala tekmovanje. Drugotožena stranka je po tožnikovem mnenju tudi odškodninsko odgovorna za nastalo škodo.

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je prvotožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino zaradi poškodbe, ki jo je utrpel v obravnavanem škodnem dogodku, in še, da drugotožena stranka ni dolžna plačati te odškodnine.

Sodišče druge stopnje je pritožbo prvotožene stranke zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Prvotožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje, da se tožbeni zahtevek zavrne. Revidentka vztraja pri stališču, da je bila organizator šolskega športnega tekmovanja drugotožena stranka, in ne Osnovna šola Ž., ki je bila samo izvajalec. S sklicevanjem na izpoved štirih prič in izvedensko mnenje revidentka vztraja pri trditvi, da je bilo doskočišče urejeno v skladu z vsemi pravili, da so torej bile poleg glavnih blazin nameščene tudi stranske blazine. Izpovedi tožnika in druge priče govorita o času, ko sta bila stara 13 oz. 14 let. Zato prvotoženi stranki ni jasno, zakaj je sodišče verjelo njima, ne pa pričam, ki so glede na svoj poklic in športno udejstvovanje strokovnjaki s tega področja. Skupna pravila, ki vsebujejo obveznost sestave zapisnika v primeru nesreče, so bila objavljena v reviji Šport mladih, v kateri so objavljeni tudi razpisi šolskih tekmovanj za šolsko leto 1994/95. Do obravnavanega škodnega dogodka pa je prišlo eno šolsko leto prej, ko pravila še niso bila objavljena in organizatorja niso zavezovala. To okoliščino sta sodišči očitno prezrli. Napačna je tudi ugotovitev, da Osnovna šola P., katere učenec je tožnik bil, tožnika ni pripravila na tekmovanje tako, da bi skok pravilno izvedel. Pri tej trditvi se revizija sklicuje na več okoliščin, med drugim tudi, da je tožnik že prejšnje šolsko leto tekmoval in je torej bil eden izmed najboljših na šoli. Vzrok poškodbe zato ni v slabi pripravljenosti, ampak v tožnikovi trenutni nepazljivosti, zaradi česar se je netočno odrinil in padel mimo vseh postavljenih blazin.

Revizija je bila vročena tožniku in drugotoženi stranki, ki nanjo nista odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99, ki ga je v tej pravdni zadevi treba uporabiti glede na prehodne določbe in datum izdaje sodbe prve stopnje; v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po 371. členu ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem obsegu, v katerem se izpodbija, in samo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, uradni preizkus pa vsebuje le pravilno uprabo materialnega prava. Revidentka kljub uvodni navedbi, da uveljavlja tudi bistevene kršitve določb pravdnega postopka, teh ni opredelila niti z oznako zakonskega člena niti opisno. Ker tega revizijskega razloga ni z ničemer obrazložila, ga revizijsko sodišče ne more preizkusiti. Le ugibalo bi lahko, kaj je revidentka mislila, česar pa ne more in tudi ne sme storiti.

Iz pretežno nespornih trditev pravdnih strank in dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da se je tožnik poškodoval kot udeleženec športnega tekmovanja, ko je pri skoku v višino v flop tehniki s hrbtom nazaj padel in z glavo udaril ob gola tla. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ocenilo, da tožena stranka ni dokazala, da je bilo doskočišče pravilno urejeno, da sta bili torej poleg glavnih blazin na obeh straneh nameščeni tudi stranski blazini. Sodišče druge stopnje je ob potrditvi take dokazne ocene poudarilo med pravdnima strankama nesporno okoliščino, da tožnik ni padel na blazino, ampak (z glavo) na gola tla. Ugotovitev obeh sodišč, da stranskih blazin ni bilo, je dejanske narave. V revizijskem postopku so zaradi izrečne prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP nanjo vezani revizijsko sodišče in stranke. Prav v nedovoljeni smeri izpodbijanja dejanskega stanja merijo revizijske trditve o drugačni izpovedi štirih prič, ki da naj bi bile bolj prepričljive od nasprotne izpovedi tožnika in še ene priče. Zato teh trditev revizijsko sodišče ni moglo obravnavati. V enako smer merijo tudi revizijske trditve v zvezi z izostalo sestavo zapisnika o nesreči. Pri tem je zmotno revizijsko stališče, da naj bi sodišči prezrli, katerega leta in v kateri reviji so bila objavljena skupna pravila, ki vsebujejo obveznost sestave zapisnika o nesreči. Nedovoljeno revizijsko novoto pa predstavlja v reviziji prvič postavljena trditev, da skupna pravila v času škodnega dogodka sploh še niso veljala. Ta trditev je poleg tega v nasprotju z razlogi sodišča prve stopnje na koncu druge strani sodbe, da skupna pravila za vsa tekmovanja obstajajo in so tudi takrat obstajala.

Ne glede na pravkar pojasnjeno revizijsko sodišče ugotavlja, da revidentka pripisuje prevelik pomen okoliščinam v zvezi z zapisnikom o nesreči. Razlogov sodišč ni mogoče razumeti v smeri, ki jo nakazuje revizija. Zapis ali nezapis zapisnika o nesreči ne more biti v nobeni vzročni zvezi s samo nesrečo. Zato opustitev obveznosti sestave zapisnika ne predstavlja krivdnega razloga, ampak ima lahko za posledico le težje dokazovanje okoliščin v zvezi z nesrečo. Prav to se je zgodilo tudi v tej pravdi, v kateri se je sodišče ob nasprotujočih izjavah prič in izostalem zapisniku odločilo za dokazno oceno, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi bile ob doskočišču nameščene tudi stranske blazine.

Organizator občinskega šolskega tekmovanja je bil tisti, ki je bil dolžan pravilno urediti doskočišče pri skoku v višino. Sodišči sta ugotovili, da je bila organizator tekmovanja zavarovanka prvotožene stranke Osnovna šola Ž. in ne drugotožena stranka. Ta ugotovitev temelji na dokazni oceni listine (razpis atletskega prvenstva osnovnih šol Občine ... za učence in učenke - priloga A5), pa tudi izpovedi ravnatelja A. V.. Je torej dejanske narave, zaradi česar revizijsko sodišče drugačnih revizijskih trditev ni obravnavalo.

Tožnik je bil učenec Osnovne šole P., ki je tudi imela svojo odgovornost zavarovano pri prvotoženi stranki. Ta šola ga je poslala na tekmovanje, vendar ga pred tem ni dovolj pripravila nanj.

Ugotovljena opustitev je podlaga za njeno odškodninsko odgovornost in s tem tudi za odškodninsko odgovornost prvotožene stranke. Sodišče prve stopnje je obrazložilo svojo dokazno oceno glede opustitve Osnovne šole P., sodišče druge stopnje je to dokazno oceno potrdilo z dodatnimi razlogi o opažanjih očividca tožnikovega padca. Pri ugotovljenih opustitvah obeh šol sta se sodišči pravilno sklicevali na obrnjeno dokazno breme iz prvega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po katerem je tisti, ki drugemu povzroči škodo, dolžan to škodo povrniti, razen če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Revizijske trditve o primerni ali celo dobri pripravljenosti tožnika za izvajanje skoka v višino v flop tehniki ponovno nedovoljeno posegajo v drugačno dejansko ugotovitev obeh sodišč.

Po vsem obrazloženem prvotožena stranka ni dokazala, da naj bi Osnovna šola Ž. kot organizator šolskega tekmovanja doskočišče za skok v višino opremila s stranskimi blazinami. Dokazala tudi ni, da naj bi Osnovna šola P., ki je tožnika prijavila na tekmovanje, pred tem tožnika dovolj pripravila nanj. Zato je odločitev obeh sodišč o obstoju krivdne odškodninske odgovornosti tožene stranke kot zavarovatelja splošne odgovornosti obeh šol materialnopravno skladna z določbo prvega odstavka 154. člena ZOR. Prav zaradi ugotovljenih opustitev je tožnik pri skoku v višino s hrbtom nazaj padel in ob padcu udaril z glavo ob gola tla.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo zavrnilo, z njo pa tudi priglašene revizijske stroške.