Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen, saj se je Vrhovno sodišče do zastavljenega vprašanja, ali se dejavnost notarjev v zvezi z odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča presoja po Uredbi o standardni klasifikaciji dejavnosti ali pa kot javna služba, kot je opredeljeno v Ustavi RS in Zakonu o notariatu, že opredelilo v odločbah I Up 1096/1999 z dne 3. 4. 2003 in I Up 1103/1999 z dne 3. 4. 2003. Sprejelo je stališče, da se za potrebe obračuna NUSZ notariat razvršča po Standardni klasifikaciji dejavnosti, torej med storitvene in trgovske dejavnosti v skupino D, podzrazred pravne in računovodske dejavnosti. Od tega stališča VS pa izpodbijana sodba ne odstopa.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti uveljavlja razloge po drugi točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo RS, MF, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 4224-94546/2013-061F z dne 18. 4. 2013, s katero je upravni organ prve stopnje revidentki odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča od zemljišč, na katerih stojijo objekti na ... v izmerah 230 m2 in 323 m2, v območju Mestne občine Ljubljana, za leto 2013 v višini 3.527,06 EUR. Iz odločbe izhaja, da je bila revidentkina dejavnost po namembnosti umeščena med storitvene in trgovske dejavnosti v skupino D, podrazred pravne in računovodske dejavnosti, iz 6. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Ur. l. RS, št. 130/03, št. 120/05, 57/06, 122/07, 107/09), in ne v skupino E - za namen javnih služb in storitev. Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT 499-13-417/2013-3 z dne 19. 9. 2013, zavrnilo revidentkino pritožbo.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji tudi priložiti.

7. Revidentka utemeljuje dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 z navajanjem, da je pomembno pravno vprašanje: “Ali je pravilno materialnopravno stališče in s tem uporaba materialnega prava Upravnega sodišča in davčnih organov, ki izdajajo odločbe o NUSZ na podlagi Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča MOL, kot podzakonskega akta, da skladno s Prilogo 2 navedenega Odloka - za potrebe obdavčitve umeščajo notariat med storitvene in trgovske namene in podrazred - pravne in računovodske dejavnosti, namesto, da bi ga uvrstili med javne službe, kot notariat opredeljuje Zakon o notariatu in Ustava RS?“. Pri tem navaja, da je sodišče prve stopnje pravno vprašanje ali je notariat kot javna služba v skladu s Prilogo Odloka in Standardno klasifikacijo dejavnosti (Priloga Uredbe o Standardni klasifikaciji dejavnosti; Ur. l. RS, št. 69/07 in 17/08, nadaljevanju SKD) pravilno umeščen med storitvene in trgovske namene in ali se Odlok s Prilogo lahko naslanja na SKD, rešilo nezakonito. Noben zakon SKD ne uvršča med obvezne predpise za potrebe izvajanja občinskih odlokov. Rešitev tega vprašanja pa bi pripomogla k temu, kam pravilno uvrščati notariat glede na Odlok.

8. Poleg tega revidentka navaja, da o tem pravnem vprašanju ni enotnosti v praksi sodišča prve stopnje, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V istovrstni zadevi pa je sodišče prve stopnje odločilo drugače, saj je v zadevi I U 1930/2009, ki jo revidentka prilaga, navedlo, da spadajo naloge Banke Slovenije v okvir dejavnosti posebnega družbenega pomena in ni upoštevalo umestitve glede na SKD (C- poslovni namen, skupina finančno posredništvo). Pri tem je navedlo, da noben zakon SKD ne uvršča med obvezne predpise za potrebe izvajanja občinskih odlokov, v Odloku pa tudi ni konkretno navedeno, da je treba stavbna zemljišča, glede na namembnost, razvrstiti glede na SKD. Sodišče prve stopnje je v primeru Banke Slovenije odločilo, da je primernejša razvrstitev med javne službe in storitve.

9. V obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj se je Vrhovno sodišče do zastavljenega vprašanja v zvezi z ugotavljanjem namembnosti za odmero NUSZ in uporabo Uredbe o Standardni klasifikaciji dejavnosti v svoji praksi že opredelilo in ga za notarsko dejavnost rešilo v zadevah I Up 1096/1999 z dne 3. 4. 2003 in I Up 1103/1999 z dne 3. 4. 2003.(1) Iz stališča Vrhovnega sodišča, sprejetega v navedenih sodbah, izhaja, da je glede na ureditev, kot izhaja iz Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ), eno od meril za določitev stavbnega zemljišča tudi namembnost zemljišča. Po presoji Vrhovnega sodišča ureditev v Odloku, po kateri je število točk odvisno od tega, za katero dejavnost se uporablja stavbno zemljišče oziroma na njem stoječ objekt, ne presega z ZSZ določenih pogojev občinskega predpisovanja nadomestil. Standardna klasifikacija dejavnosti je obvezen nacionalni standard, ki se uporablja za določanje dejavnosti oziroma za razvrščanje vseh poslovnih subjektov in njihovih delov za potrebe različnih uradnih in drugih administrativnih zbirk podatkov - evidence, registri, baze podatkov, ipd. V navedenih zadevah je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da se je tožena stranka utemeljeno sklicevala na SKD, ko je ugotavljala dejavnost zavezanca za NUSZ. Vrhovno sodišče je v navedenih zadevah prav tako presojalo dejavnost notariata in odločilo, da: „Glede na navedeno ureditev in glede na ugotovitev, da je dejavnost, ki jo opravlja tožnik - notarska dejavnost, na podlagi standardne klasifikacije dejavnosti, pravilno uvrščena v "druge poslovne storitve"“. Ob tem je Vrhovno sodišče potrdilo stališče sodišča prve stopnje, da s takšno uporabo predpisov ne gre za kršitev Ustave in Zakona o notariatu in tako zavrnilo ugovore, da takšna klasifikacija vpliva na izvajanje notarske dejavnosti kot javne službe.

10. Za uveljavljanje dovoljenosti se revidentka poleg tega sklicuje na neenotno prakso sodišča prve stopnje in pri tem navaja odločitev sodišča prve stopnje v zadevi I U 1930/2009 z dne 27. 1. 2011. Pri zatrjevanju dovoljenosti revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če obstaja neenotna sodna praksa glede pravnega vprašanja, Vrhovno sodišče pa o tem vprašanju še ni odločalo. Kot izhaja iz prejšnje točke obrazložitve je Vrhovno sodišče v zadevah I Up 1096/1999 z dne 3. 4. 2003 in I Up 1103/1999 z dne 3. 4. 2003 odločalo v upravnem sporu zoper odmero NUSZ tožečih strank, ki so opravljale notarsko dejavnost, kakor tudi revidentka v obravnavanem primeru. Iz navedenega izhaja, da je Vrhovno sodišče do postavljenega vprašanja že zavzelo stališče, sodišče prve stopnje pa je v obravnavani zadevi sprejelo stališče, ki od prakse Vrhovnega sodišča, ne odstopa. Revidentka pa neenotne prakse glede uporabe SKD za odmero NUSZ glede dejavnosti notarjev ni izkazala. Odločitev sodišča prve stopnje v zadevi I U 1930/2009 z dne 27. 1. 2011, ki naj bi pomenila odstop od enotne prakse, za odločitev v obravnavanem primeru ni relevantna, saj ne gre za enako dejansko stanje kot v obravnavani zadevi.

11. Glede na navedeno revidentka ni izkazala izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka

12. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Op. št. (1) : V navedenih primerih je sicer veljala Uredba iz leta 1994, kar pa na presojo vprašanja ne vpliva. Sedaj veljavna Uredba o standardni klasifikaciji dejavnosti (Ur. l. RS, št. 69/07, 17/08) v 3. členu določa, da se SKD uporablja za določanje dejavnosti in za razvrščanje poslovnih subjektov in njihovih delov za potrebe različnih uradnih in drugih administrativnih podatkovnih zbirk ter za potrebe statistike in analitike v državi in na mednarodni ravni.