Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Jasno je, da minister, brez sklepa vlade ustne pogodbe z direktorjem tožeče stranke, ki bi v naprej zavezovala RS, ne bi mogel skleniti. Funkcija ministra namreč v primerjavi s pooblastilom po zaposlitvi, ne pomeni, da ima minister pooblastila o sklepanju obligacijsko pravnih zavez (pogodb v gospodarskem prometu) enako, kot to velja za osebe, ki v gospodarski družbi ali kot samostojni podjetniki posamezniki, opravljajo delo, s katerim je zvezano sklepanje ali izpolnjevanje določenih pogodb.
Za obstoj odškodninske odgovornosti RS po 26. členu Ustave, bi morala tožeča stranka zatrjevati vse elemente odškodninske odgovornosti po splošnih pravilih civilnega prava. Pravico do povračila škode bi imela tožeča stranka pod predpostavko, da bi ji nastala v zvezi z opravljanjem službe ministra škoda, ki bi bila povzročena z njegovim protipravnim ravnanjem pri opravljanju svoje službe.
I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
II. Tožeča stranka in toženi stranki same nosijo pritožbene stroške.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: „1. Toženi stranki RS in Kapitalska družba pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d. d. sta solidarno zavezani plačati tožeči stranki G., d. o. o., znesek 1.208.267,02 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, v petnajstih dneh pod izvršbo.
2. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti vse stroške tega postopka, povečane za 20 % DDV, v petnajstih dneh pod izvršbo, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila" (I. točka izreka).
Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti prvotoženi stranki 8.687,50 EUR pravdnih stroškov, drugotoženi stranki 10.598,75 EUR pravdnih stroškov, v roku 15-ih dni, od prejema drugopisa te sodbe (II. točka izreka).
2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.
3. Prvo in drugotožena stranka sta na pritožbo odgovorili. Sodišču druge stopnje sta predlagali, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevali sta povrnitev pritožbenih stroškov.
4. Pritožba ni utemeljena.
Bistveno zatrjevano dejansko stanje
5. S., d. o. o. (v nadaljevanju SN) je 14.2.2008 z Banko X (v nadaljevanju banka) sklenila kreditno pogodbo (A8). Banka je dala SN kredit za financiranje trajnih obratnih sredstev v višini 1.000.000,00 EUR. SN bi moral vrniti kredit do 15.2.2013 (2. člen Kreditne pogodbe). Istega dne (14.2.2008) je bila, v zavarovanje sklenjene kreditne pogodbe med SN in banko, med tožečo stranko in banko sklenjena še poroštvena pogodba (A9). Podlaga sklenjeni poroštveni pogodbi je bila prošnja tedanjega ministra za šolstvo X.X., direktorju J.P., v januarju 2008, za pomoč pri sanaciji SN, v imenu in za račun Republike Slovenije (v nadaljevanju, RS, prvo tožena stranka).
Slednja naj bi bila kratkotrajna in brez posledic za tožečo stranko. Z ustnim dogovorom med tožečo stranko in X.X. je bilo doseženo soglasje volj z naslednjo vsebino: poroštvo naj bi trajalo le nekaj tednov ali največ mesecev. V okviru prestrukturiranja SN, ki naj bi jo izvedla RS, naj bi bilo sporno poroštvo nadomeščeno z drugimi oblikami financiranja in zavarovanja. Tožeča stranka naj bi torej le za kratek čas v svojem imenu in za račun RS v razmerju do banke izdala poroštvo. Med tožečo stranko in RS je nastalo poslovno razmerje.
6. Če ni bilo veljavno sklenjeno poslovno razmerje je trditvena podlaga tožeče stranke odškodninska po 26. členu Ustave RS. Opisano ravnanje X.X. pri dogovoru z direktorjem tožeče stranke o poroštvu tožeče stranke za obveznosti SN po kreditni pogodbi, sklenjeni med SN in banko, je bilo protipravno. Tožeča stranka je bila oškodovana zato, ker je morala plačati odkup terjatve banki znesek, ki je enak vtoževanemu znesku.
7. Za ravnanje ministra odgovarja njegov delodajalec, to je RS, kar je enako pooblastilu po zaposlitvi.
8. RS je obogatena. S plačilom spornega poroštva je prišlo do zmanjšanja obveznosti SN do banke, posledično pa do povečanja vrednosti kapitala v lasti RS. Če tožeča stranka poroštva ne bi dala, bi bila RS nedvomno prisiljena na drug način zagotoviti likvidnostna sredstva za SN. Tožeča stranka je preprečila zmanjšanje premoženja RS, kar pa je element obogatitve na strani RS. Posledično pa se je premoženje tožeče stranke zmanjšalo.
9. Po sklepu Vlade RS, št. 01406-10/2008/7 z dne 17.9.2008 (A/4) bi morala K.(v nadaljevanju K, drugotožena stranka), izvesti takojšnjo kratkoročno kapitalsko prestrukturiranje SN in opredeliti njeno dolgoročno strategijo naložb. V ta namen naj bi vlada prenesla poslovni delež, ki ga je imela v SN od Šolskega centra R. na KAD (1. točka sklepa, A4).
K. se je v nasprotju z navedenim sklepom vlade odločila za začetek stečajnega postopka nad SN.
Tožeča stranka je od banke prevzela terjatev in zavarovanje po kreditni pogodbi, ki jo je imela banka do SN. Nad SN je bil začet stečajni postopek. Terjatev in ločitveno pravico na nepremičninah SN, ima tožeča stranka v stečajnem postopki SN v celoti priznano.
Odgovor na pritožbene trditve v zvezi z RS
10. Vloga ministra v vladi je primarno oblastna. To pomeni, da minister v skladu s sprejeto politiko vlade vodi in predstavlja ministrstvo, daje politične usmeritve za delo ministrstva in organov v njegovi sestavi, nadzoruje njihovo delo, izdaja predpise in druge akte iz pristojnosti ministrstva in organov v njegovi sestavi ter opravlja druge naloge, ki jih določa zakon ali drug predpis (18. člen Zakona o vladi Republike Slovenije, (ZVRS).
11. V času sklenitve kreditne in poroštvene pogodbe (2008) je še veljal 7. člen ZVRS. Res je tedaj vlada upravljala z nepremičninami in drugim premoženjem RS, če ni bilo glede posameznih nepremičnin s posebnim zakonom drugače določeno. V januarju 2008, ko naj bi bil sklenjen dogovor med tožečo stranko in ministrom X.X. o poroštvu tožeče stranke v imenu in za račun RS, je bil ustanovitelj SN Šolski center R. (ŠCRS). 100 % družbenik ŠCRS je RS. Tudi, če bi v SN preko ŠCRS posredno šteli, da gre za upravljanje premoženja Republike Slovenije, je jasno, da minister X.X., brez sklepa vlade (16. in 17. člen ZVRS) ustne pogodbe z direktorjem tožeče stranke, ki bi v naprej zavezovala RS, ne bi mogel skleniti.
12. Funkcija ministra namreč v primerjavi s pooblastilom po zaposlitvi, ne pomeni, da ima minister pooblastila o sklepanju obligacijsko pravnih zavez (pogodb v gospodarskem prometu) enako, kot to velja za osebe, ki v gospodarski družbi ali kot samostojni podjetniki posamezniki, opravljajo delo, s katerim je zvezano sklepanje ali izpolnjevanje določenih pogodb (pooblastilo po zaposlitvi, 80. člen Obligacijskega zakonika, OZ).
Tožeča stranka pa ni zatrjevala, da bi imel minister M. Z. sklep vlade, na podlagi katerega, bi se lahko dogovoril z direktorjem tožeče stranke o sklenitvi poroštvene pogodbe v imenu in za račun RS.
Glede na zatrjevano dejansko stanje bi, ob predpostavki, da bi bilo v postopku ugotovljeno, da je bila takšna pogodba med X.X. in direktorjem tožeče stranke res sklenjena, lahko šlo bodisi za prekoračitev pooblastil v smislu 72. člena OZ, ali, če X.X. sploh ne bi imel nobenih pooblastil, za sklenitev pogodbe, ki jo je sklenila neupravičena oseba (73. člen OZ).
13. Ker tožeča stranka trditev v tej smeri ni podala, bi bilo odveč zaslišanje predlaganih prič (ministra X.X. in E.Č., ki naj bi se z direktorjem tožeče stranke dogovarjal glede pogojev pomoči RS). Očitana absolutna bistvena postopkovna kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, torej, da sodišče ni izvedlo celotnega dokaznega postopka (ni zaslišalo predlaganih prič), torej ni podana.
14. Tožeča stranka je ves čas postopka zatrjevala, da je direktor tožeče stranke zaupal ministru X.X., ker je opravljal ministrsko funkcijo in je zato lahko utemeljeno pričakoval, da bo minister uresničil svoje obljube o tem, da bo poroštvo nadomeščeno z drugimi oblikami zavarovanja. Tožeča stranka šele v pritožbi navaja, da naj bi minister X.X. z lažnivim predstavljanjem, da zastopa RS tožeči stranki povzročil škodo. Lažno predstavljanje pa je protipravno ravnanje. Glede na to, da je to pritožbena novota, za katero tožeča stranka ni pojasnila, zakaj je brez svoje krivde ni zatrjevala že pred sodiščem prve stopnje, je sodišče druge stopnje ni smelo upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).
15. Za obstoj odškodninske odgovornosti RS po 26. členu Ustave, bi morala tožeča stranka zatrjevati vse elemente odškodninske odgovornosti po splošnih pravilih civilnega prava. Pravico do povračila škode bi imela tožeča stranka pod predpostavko, da bi ji nastala v zvezi z opravljanjem službe ministra škoda, ki bi bila povzročena z njegovim protipravnim ravnanjem pri opravljanju svoje službe. Pri tem pa tožeča stranka ves čas prvostopenjskega postopka ni zatrjevala, da bi bilo njegovo ravnanje kakorkoli protipravno. Že zato tožbeni zahtevek proti RS ni utemeljen.
16. Tožeča stranka želi prikazati protipravno ravnanje RS tudi s tem, da je dopustila K., da ni izvršila sklepa vlade z dne 17.9.2008. Pri tem pa v celoti spregleda, da je tožeča stranka sprejela poslovno odločitev, da bo kot porok zavarovala kredit, ki ga je prejela S od banke. RS tudi ni mogla vplivati na ravnanje K., kot gospodarske družbe, ki samostojno vodi posle. V nasprotnem primeru bi morala RS odgovarjati za vsako "protipravno ravnanje K.".
17. Že zaradi pomanjkanja prvega izmed štirih elementov, ki morajo biti podani za odškodninsko odgovornost, se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo z nadaljnjimi elementi odškodninske odgovornosti. Sodišče druge stopnje le še pripominja, da z uporabo inštituta odškodninske odgovornosti, tožeča stranka ne more utemeljiti slabšega položaja, ki ga ima zato, ker je bil nad S začet stečajni postopek. V stečajnem postopku S ima v celoti priznano terjatev in ločitveno pravico,kar pomeni zanjo boljši položaj od navadnih upnikov. Zdi se, da želi tožeča stranka s to tožbo prevaliti breme svoje poslovne odločitve na toženi stranki, ker se je izkazalo, da je bila njena poslovna odločitev napačna.
18. RS naj bi bila zaradi "plačila spornega poroštva" obogatena, tožeča stranka pa naj bi bila prikrajšana. S tem je tožeča stranka zatrjevala obogatitveno podlago zoper RS. Njene trditve so nesklepčne. Tožeča stranka namreč RS ni plačala nič, ker je svojo poroštveno obveznost do banke spremenila v zahtevek do S, ki ga je uveljavila s prijavo terjatve v stečajnem postopku nad S. Tožeča stranka bo lahko v stečajnem postopku nad S poplačana. Zato ni prišlo do nobenih zmanjšanih obveznosti S do banke oziroma do tožeče stranke kot njene prevzemnice terjatve. V stečajnem postopku nad S ni moglo priti do nobenega povečanja vrednosti kapitala RS (ustanovitelj ŠCRS, katerega 100% ustanovitelj je RS, prenos poslovnega deleža v ŠCRS na K.), ker je v stečajnem postopku ustanovitelj zadnji, ki je upravičen le do ostanka stečajne mase (drugi odstavek 273. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju). Šele pod predpostavko, da stečajna masa ostane, lahko ustanovitelj dobi ta ostanek, kar pa nikakor ne pomeni, da bi lahko prišlo do kakršnegakoli povečanja vrednosti poslovnega deleža v S s strani RS. Pritožbeni očitek o kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ni podan, ker je tožbeni zahtevek tožeča stranka iz kondikcijske podlage, nesklepčen. Zato očitana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni podana.
Odgovor na pritožbene trditve glede druge tožene stranke
19. Tožbeni zahtevek tožeče stranke v bistvenem temelji na protipravnem ravnanju K., ki naj ne bi realizirala sklepa vlade, da izvede takojšnje kratkoročno kapitalsko prestrukturiranje in opredeli dolgoročno strategijo naložb v družbi S (4. točka sklepa z dne 17.9.2008, A4). Kot bistveno za odločitev v tej zadevi vidi sodišče druge stopnje dejstvo, da je K. ukrenila vse za kapitalsko prestrukturiranje S, saj je pogoje predstavila upnikom. Vendar pa upniki teh predlogov niso sprejeli (9. točka razlogov v izpodbijani sodbi). Zato je K. predlagala začetek stečajnega postopka. K. kot gospodarska družba je morala ravnati tako, kot narekujejo načela skrbnega finančnega poslovanja gospodarskih subjektov na trgu.
4. točke sklepa vlade (A4) pa sodišče druge stopnje ne razlaga tako kot tožeča stranka. K. namreč ni mogla v skladu s sklepom vlade izvesti finančnega prestrukturiranja S, če upniki njenega predloga niso sprejeli. Ker prestrukturiranje ni bilo izvedljivo, pa tožeča stranka ne more očitati K., da je kakorkoli ravnala protipravno. Zato je pravno nepomembno, kakšni dogovori so bili med vsemi udeleženimi sklenjeni. Odškodninski zahtevek tožeče stranke zoper K., torej ni sklepčen.
20. Sicer pa sodišče drug stopnje tudi glede vseh ostalih ugotovitev v razlogih in pravni utemeljitvi, sledi sodbi sodišča prve stopnje.
21. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno pomembne pritožbene trditve (prvi odstavek 360. člena ZPP).
22. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).
23. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške. Stroški postopka z odgovoroma na pritožbo pa niso bili potrebni.