Jedro

Tožnica ni mogla že samo zato, ker je bil njen sogovornik po funkciji minister, šteti, da ima ta pooblastilo Vlade RS za sklenitev pogodbe. Šteje se, da so objavljeni predpisi vsem (tudi tožnici) poznani; iz teh predpisov pa je izhajalo, da je minister za sklenitev pogodbe potreboval posebno pooblastilo. Prvo toženko bi lahko zavezal le, če bi tožnico prepričal, da prav tako pooblastilo ima, čeprav ga v resnici ne bi imel. V skladu s 26. členom Ustave RS ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Gre torej za škodo, povzročeno s protipravnim ravnanjem v zvezi z izvajanjem oblasti ali javnih pooblastil. Po presoji revizijskega sodišča pa vladni sklep z dne 17. 9. 2008 po vsebini ni predstavljal dejanja izvajanja oblasti napram tretjim osebam. Država je z njim namreč zgolj uredila lastna premoženjska razmerja; ravnala je torej iure gestionis.

Odškodninske odgovornosti druge toženke napram tožnici ni mogoče izvajati iz pogodbene podlage, saj s tožnico ni bila v nikakršnem pogodbenem razmerju, niti iz 26. člena Ustave RS, saj druga toženka ni državni organ, organ lokalne samouprave ali nosilec javnih pooblastil.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožeča stranka mora prvi toženki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 6.970,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za solidarno plačilo 1,208.267,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zahtevek za povračilo stroškov postopka (I. točka izreka sodbe). Posledično je tožnici naložilo povračilo pravdnih stroškov prve in druge toženke (II. točka izreka sodbe).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške (II. točka izreka odločbe).

3. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Prvenstveno je predlagala spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa njeno razveljavitev z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje sodišču druge stopnje oziroma razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki. Nanjo je odgovorila prva toženka, ki je predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške revizijskega postopka.

Dejanski okvir spora

5. Center A. (javni zavod, katerega ustanoviteljica in edina družbenica je prva toženka) je bil ustanovitelj in edini družbenik družbe N., d. o. o. (v nadaljevanju N.). Slednja je 14. 2. 2008 s H. Bank sklenila kreditno pogodbo za najem kredita v višini 1,000.000,00 EUR, z rokom vračila 15. 2. 2013. Za zavarovanje obveznosti po kreditni pogodbi je bila istega dne sklenjena poroštvena pogodba med H. Bank in tožnico.

6. Vlada RS je 17. 9. 2008 sprejela sklep št. 01406-10/2008/7 o prevzemu celotnega poslovnega deleža v N. od Centra A. in njegovem prenosu na drugo toženko (navedeni sklep je predstavljal tudi prilogo k pogodbi o prenosu tega deleža na drugo toženko). Sklep je določal tudi, da bo druga toženka izvedla takojšnje kratkoročno kapitalsko prestrukturiranje N. Druga toženka je pripravila predlog za tako kapitalsko prestrukturiranje, vendar ga upniki niso sprejeli, zaradi česar je predlagala začetek stečajnega postopka nad N. 7. Tožnica je od H. Bank odkupila terjatev do N. po kreditni pogodbi ter zavarovanje z nepremičninami, posledično pa je prenehalo njeno poroštvo. V stečajnem postopku nad N. ima v celoti priznano terjatev in ločitveno pravico na nepremičninah.

8. Tožnica je v postopku zatrjevala, da je poroštvo za obveznosti N. po kreditni pogodbi prevzela na podlagi dogovora z ministrom za šolstvo D. D. Pogoji poroštva naj bi bili na njegov predlog izpogajani med direktorjem tožnice E. E. in F. F. Tožnici naj bi bilo zagotovljeno, da bo šlo za kratkotrajno poroštvo v imenu tožnice in za račun prve toženke, ki za tožnico v primeru njegovega unovčenja ne bo imelo posledic. Nazadnje pa ji je zaradi stečaja N. (in odkupa terjatev) nastala škoda oziroma sta bili toženki obogateni.

Presoja sodišč nižjih stopenj

9. Zavrnitev tožbenega zahtevka je temeljila na naslednjih argumentih: - iz poroštvene pogodbe ne izhaja, da bi šlo za poroštvo v imenu tožnice in za račun prve toženke; - minister D. D. (v nadaljevanju minister) v času domnevnega dogovarjanja ni razpolagal s sklepom Vlade RS za kakršen koli dogovor s tožnico in ni bilo v okviru njegovih ministrskih pooblastil, da brez sklepa Vlade RS s tretjo osebo sklene ustno pogodbo, ki bi zavezovala Republiko Slovenijo, saj ni imel „pooblastila po zaposlitvi“; - tožnica ni podala pravočasnih trditev v smeri, da je (ob predpostavki, da bi bil tak dogovor z ministrom res sklenjen) šlo za prekoračitev pooblastil (72. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) ali za pogodbo, ki jo je sklenila neupravičena oseba (73. člen OZ); - pritožbena novota so navedbe, da naj bi bila škoda povzročena z lažnivim predstavljanjem ministra, da zastopa RS; - iz kasneje sprejetega sklepa Vlade RS ne izhajajo obveznosti prve toženke do tožnice v primeru unovčenja poroštva; - druga toženka je samostojna pravna oseba zasebnega prava, zaradi česar prva toženka ne more odgovarjati za njeno odločitev, da predlaga stečaj nad N.; pa tudi sicer sklep Vlade RS o kapitalskem prestrukturiranju N. za drugo toženko ni bil zavezujoč; - druga toženka je predlog za kapitalsko prestrukturiranje sicer dejansko pripravila, a ga upniki niso sprejeli, zaradi česar je v skladu z načelom skrbnega finančnega poslovanja predlagala stečaj družbe; - iz navedenega izhaja, da ni podana protipravnost ravnanja kot prvi od elementov odškodninske odgovornosti; - toženki tudi nista bili z ničimer obogateni, tožnica pa prikrajšana, saj ni prišlo do zmanjšanja obveznost N. do banke oziroma sedaj tožnice, ki bo v stečaju lahko sorazmerno poplačana, niti ni bil (posredno) povečan kapital toženk, ker je v stečajnem postopku lastnik upravičen le do morebitnega preostanka stečajne mase po poplačilu vseh upnikov.

Povzetek revizijskih navedb

10. Revidentka trdi, da so nekadanji minister D. D., Vlada RS in druga toženka pri izvajanju oblasti ravnali protipravno in hudo malomarno. Njihova odškodninska odgovornost naj bi temeljila na kršitvi dogovora s tožnico in na 26. členu Ustave RS. Prva toženka naj bi dobroverno tožnico zavedla, da je bil dogovor s tožnico sklenjen skladno s pooblastili ministra in da bo kapitalsko prestrukturiranje izvedeno. Sklep Vlade RS z dne 17. 9. 2008 naj bi bil zavezujoč tako za prvo toženko kot tudi za drugo toženko, ki je bila med njegovimi prejemniki. Šlo naj bi za pravni akt, s katerim Vlada RS ureja svojo notranjo organizacijo in delo ter s katerim se nalagajo pravice in obveznosti (oblastno nastopanje države v lastni stvari). Prva toženka naj bi lahko vplivala na ravnanje druge toženke, saj je njena edina delničarka in imenuje njeno skupščino. Poskrbeti bi morala za realizacijo sklepa. Druga toženka je vedela, da je bil prav namen prestrukturiranja razlog za prenos poslovnega deleža v N. nanjo. Ob primerni skrbnosti naj bi zato morala že pred sprejetjem sklepa opozoriti, da prestrukturiranje ni mogoče. 11. Revidentka sodiščema nižjih stopenj očita tudi procesne kršitve, in sicer neobrazloženost izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na nemožnost realizacije sklepa Vlade RS; opustitev izvedbe predlaganih dokazov glede sklepanja dogovora med tožnico in ministrom, saj gre za odločilna dejstva; ter protispisnost v delu glede nemožnosti vplivanja prve toženke na drugo toženko in glede poplačila tožnice iz stečajne mase (iz nje naj bi prejela kvečjemu 10.000,00 EUR). Trditvena podlaga naj bi bila ustrezna, umanjkala je kvečjemu navedba ustreznih členov OZ, ki pa jih je sodišče dolžno poznati po uradni dolžnosti. Navedba o lažnem predstavljanju ministra naj bi ne bila pritožbena novota, saj naj bi taka smiselna trditev izhajala že iz vloge z dne 14. 2. 2011. Presoja utemeljenosti revizije

12. Revizija ni utemeljena.

13. Že sodišče druge stopnje je tožnici obširno in pravilno pojasnilo, zakaj minister brez ustreznega sklepa Vlade RS ni mogel pogodbeno zavezati prve toženke napram tožnici. Brez veljavne pogodbene zaveze pa ni moglo priti do kršitve pogodbe, ki naj bi se kazala v opustitvi kapitalskega prestrukturiranja N., ter posledično pogodbene odškodninske odgovornosti prve toženke. Lahko bi sicer prva toženka odškodninsko odgovarjala (četudi ne bi bila v pogodbeni zavezi), če bi bila taka (s strani tožnice zatrjevana) pogodba sklenjena ob prekoračitvi ministrovih pooblastil oziroma brez pooblastila, toda le v primeru, če tožnica ob sklenitvi pogodbe ne bi vedela in ne bi bila dolžna vedeti za prekoračitev pooblastil oziroma, da minister ni imel pooblastila (peti odstavek 72. člena OZ in četrti odstavek 73. člena OZ).

14. Po takrat veljavnem 7. členu Zakona o Vladi Republike Slovenije(2) je bila Vlada RS tista, ki je upravljala s premoženjem Republike Slovenije. V skladu s 37. členom Poslovnika Vlade Republike Slovenije(3) lahko Vlada RS ministra pooblasti za podpis posamezne pogodbe ali dogovora. Iz navedenega izhaja, da tožnica ni mogla že samo zato, ker je bil njen sogovornik po funkciji minister, šteti, da ima ta pooblastilo Vlade RS za sklenitev take pogodbe. Šteje se, da so objavljeni predpisi vsem (tudi tožnici) poznani; iz teh predpisov pa je izhajalo, da je minister za sklenitev pogodbe potreboval posebno pooblastilo. Prvo toženko bi lahko zavezal le, če bi tožnico prepričal, da prav tako pooblastilo ima, čeprav ga v resnici ne bi imel. 15. Sodišče druge stopnje je tožnici očitalo, da takih navedb ni podala pravočasno, medtem ko sama trdi, da je to smiselno navedla v vlogi z dne 14. 2. 2011, s trditvijo, da so subjekti, za katere odgovarja prva toženka „[...] ravnali tako, da so tožnico zapeljali v zmoto, zaradi katere je ravnala tako, kot je [...]“. Revizijsko sodišče ugotavlja, da iz te trditve(4) ni mogoče kar sklepati, da je „ravnanje, ki je tožnico zapeljalo v zmoto“, lažno predstavljanje ministra, da ima potrebno pooblastilo. Iz predhodnih (to je tožbenih) navedb namreč izhaja, da je tožnica zaupala zagotovilom in dejanjem, ki so kazala na to, da bo res prišlo do prestrukturiranja N. Zato je kvečjemu v tej smeri mogoče razumeti trditve o „ravnanju, ki je tožnico zapeljalo v zmoto“. Nenazadnje, tožnica celo v reviziji navaja, da sta jo minister in Vlada RS zavedla in zapeljala v zmoto z lažnim prikazovanjem okoliščin primera, na podlagi katerih se je odločila za sklenitev dogovora. Ravnanja in stališča Vlade RS in drugih organov v smeri kapitalskega prestrukturiranja N. ministrom tudi ne podeljujejo implicitnega pooblastila za sklepanje s tem povezanih dogovorov s tretjimi osebami.

16. Po obrazloženem je treba zaključiti, da trditve o tožničinem sklepanju (četudi dobrovernem), da ima minister ustrezno pooblastilo Vlade RS, ob hkratnem pomanjkanju trditev, da ji je tako zagotovilo dal prav minister (ali morebiti sama Vlada RS), ne zadostujejo za zaključek, da je prva toženka v pogodbeni zavezi. Posledično je pravilna tudi odločitev sodišč nižjih stopenj, da ne izvedeta ostalih predlaganih dokazov glede sklepanja (s strani tožnice zatrjevanega) dogovora med tožnico in ministrom.

17. Odškodninske odgovornosti prve toženke napram tožnici tudi ni mogoče izvajati neposredno iz 26. člena Ustave RS, ker naj bi ne poskrbela za realizacijo vladnega sklepa z dne 17. 9. 2008 v točki, s katero je bilo določeno, da druga toženka izvede takojšnje kratkoročno kapitalsko prestrukturiranje in opredeli dolgoročno strategijo naložbe v družbi N. V skladu s 26. členom Ustave RS ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Gre torej za škodo, povzročeno s protipravnim ravnanjem v zvezi z izvajanjem oblasti ali javnih pooblastil. Po presoji revizijskega sodišča pa vladni sklep z dne 17. 9. 2008 po vsebini ni predstavljal dejanja izvajanja oblasti napram tretjim osebam. Država je z njim namreč zgolj uredila lastna premoženjska razmerja; ravnala je torej iure gestionis. Tudi sicer pa ni storila ničesar protipravnega, saj ji sklep v zgoraj povzeti (sporni) točki ni ničesar nalagal. Vlada se namreč s sklepom ni zavezala, da bo sama izvedla kapitalsko prestrukturiranje niti da bo poskrbela, da ga izvede druga toženka. V tem kontekstu se izkaže za nerelevantno, ali bi prva toženka na ravnanje druge toženke lahko kakor koli vplivala kot njena edina delničarka; kakor tudi revizijski očitek o protispisnosti, češ da možnost takega vplivanja izhaja že iz predloženega statuta druge toženke.

18. Odškodninske odgovornosti druge toženke napram tožnici ni mogoče izvajati iz pogodbene podlage, saj s tožnico ni bila v nikakršnem pogodbenem razmerju, niti iz 26. člena Ustave RS, saj druga toženka ni državni organ, organ lokalne samouprave ali nosilec javnih pooblastil. Poleg tega (ne)izvedba kapitalskega prestrukturiranja ni bilo oblastno ravnanje. Ni namreč šlo za erga omnes zavezo druge toženke, temveč kvečjemu za zavezo v razmerju do prve toženke, ki je nanjo z namenom prestrukturiranja prenesla poslovni delež. Konkretnega sklepa glede na njegovo vsebino ni mogoče šteti za splošen in abstrakten predpis. Nenazadnje je treba pritrditi zaključku sodišča druge stopnje, da je druga toženka dejansko poskušala izvesti kapitalsko prestrukturiranje, a upniki niso sprejeli njenih predlogov. S tem je tožnici pojasnilo, zakaj sklepa ni bilo mogoče realizirati, in posledično ni utemeljen revizijski očitek, da je njegova sodba v tem delu neobrazložena. Glede na to, da uspešna izvedba prestrukturiranja ni bila odvisna izključno od druge toženke, je tudi vladni sklep treba razumeti v smeri, da gre za obligacijo prizadevanja, ne pa uspeha.

19. Revidentka še navaja, da naj bi bila protispisna trditev sodišča druge stopnje, da bo poplačana iz stečajne mase v stečaju nad N., saj iz predložene dokumentacije izhaja, da ne bo (v celoti). Revizijsko sodišče ugotavlja, da je šlo za presojo utemeljenosti obogatitvenega zahtevka, kjer je bistveno to, da prva in druga toženka po koncu stečaja nad N. v nobenem primeru ne bosta obogateni na račun tožnice, saj bosta (kot neposredna in posredna lastnica kapitala) preostanek stečajne mase dobili le v primeru, če bodo pred njima v celoti poplačani vsi upniki, vključno z tožnico.

Odločitev o reviziji

20. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Stroški revizijskega postopka

21. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožnica z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške revizije (II. točka izreka), medtem ko je prvi toženki dolžna povrniti njene stroške revizijskega postopka (III. točka izreka). Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in v povezavi s 16. členom Zakona o državnem pravobranilstvu ter znašajo 6.970,00 EUR (6.950,00 EUR za nagrado za postopek z revizijo po tar. št. 3300(5) in 20,00 EUR pavšala za materialne stroške po tar. št. 6002) (III. točka izreka).

(1) Vpis in objava vpisa spremembe firme v sodni register 27. 6. 2016. (2) Ta člen se je z uveljavitvijo Zakona o upravljanju kapitalskih naložb Republike Slovenije (ZUKN; Ur. l. RS, št. 38-1847/2010) prenehal uporabljati za upravljanje s kapitalskimi naložbami.

(3) Uradni list RS, št. 43/2001, 23/2002 - popr., 54/2003, 103/2003, 114/2004, 26/2006, 21/2007, 32/2010, 73/2010, 95/2011, 64/2012, 10/2014. (4) Trditev se dejansko nahaja v vlogi z dne 25. 10. 2011 (in ne v vlogi z dne 14. 2. 2011).

(5) Prva toženka je priglasila nagrado v višini 8.800,00 EUR, ki pa ji glede na zakonske določbe ne pripada, zaradi česar ji je revizijsko sodišče priznalo ustrezno nižji znesek.