Jedro

Da bi dosegli namen prepovedi legis commissoriae pri pravni operaciji sale and lease back, morajo biti pogodbena določila v pogodbi o leasingu v zvezi s prodajo predmeta leasinga ali z določitvijo vrednosti predmeta oblikovana tako, da so natančno določene obveznosti leasingodajalca in pravice leasingojemalca v primeru leasingojemalčeve neizpolnitve obveznosti. Zgolj klavzule, ki natančno določajo obveznosti in pravice pogodbenih strank, izključujejo možnost izigravanja namena prepovedi legis commissoriae. Ker sporni pogodbi oz. njuna kombinacija ustreznih določb ne vsebujeta, sta zato nični.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nična kupoprodajna pogodba z dne 20. 7. 2000, sklenjena med prvo tožnico kot prodajalko in tožencem kot prodajalcem (pravilno: kupcem), ter da je nična pogodba o leasingu št. II - 293 - 00 - C z dne 20. 7. 2000, sklenjena med tožencem kot leasingodajalcem ter prvo tožnico in drugim tožnikom kot leasingojemalcema (I. in II. točka izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžan toženec zastaviti (pravilno: izstaviti) zemljiškoknjižno listino, s katero se odpoveduje lastninski pravici pri parc. št. 658/2 k.o. ... in parc. št. 658/3 k.o. ... in se tako vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, sicer bo pravnomočna prvostopna sodba nadomestila takšno listino (III. točka izreka). Tožencu je naložilo, da je dolžan v 15 dneh od prejema sodbe plačati tožnikoma pravdne stroške v znesku 6.524,28 EUR, od naslednjega dne dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec. Uvodoma izpostavlja, da je sodišče prve stopnje ničnostni razlog našlo v dejstvu, da sporni povezani pogodbi ne vsebujeta ustreznega varovala, ki bi preprečevalo, da upnik - toženec prejme v last nepremičnino, ki je vredna več od njegove terjatve. Za zagotovitev tega varovala pa po zaključku sodišča prve stopnje vrednost nepremičnine ni odločilna, zato je zavrnilo izvedbo dokazov z izvedencema gradbene in finančne stroke. Navedena odločitev je po mnenju pritožnika nerazumljiva, saj v primeru, da je nepremičnina manj vredna od same terjatve, ne moremo govoriti o kršitvi načela prepovedi lex commissoria, katere osnovni namen je preprečitev zlorabe upnika zoper dolžnika. Če sodišče ne ugotavlja vrednosti nepremičnine glede na višino terjatve, po mnenju pritožnika ne more ugotoviti, ali je to načelo kršeno. Pritožnik izpostavlja majhno vrednost sporne nepremičnine, glede katere je v zemljiški knjigi od leta 2010 zaznamovana prepoved zaradi črne gradnje, zaradi česar toženec naj ne bi imel v lasti nepremičnine, ki bi bila vredna več od njegove terjatve, in posledično načelo prepovedi lex commissoria ni kršeno. Ker ni sporno, da sta tožnika prejela denar, bi bilo ob njunem uveljavljanju ničnosti in zahtevani vrnitvi v prejšnje stanje pravilno postopanje tako, da najprej izpolnita svojo obveznost, nato sta šele upravičena terjati toženca, sicer pride do dvojne obogatitve. Pritožnik nadalje izpostavlja, da je prvostopna analiza izvedenih dokazov nepopolna. Kot pravilno sprejema prvostopno teoretično opredelitev „sale and lease back“ ter stališče, da dogovor lex commissoria ni nedopusten, če obstajajo mehanizmi, ki preprečujejo zlorabo upnika (npr. da je presežek vrednosti nad terjatvijo povrnjen dolžniku), tako da je izključena vsakršna možnost neupravičene obogatitve upnika na račun dolžnika. Izpostavlja 43. člen sporne pogodbe o leasingu, ki med drugim določa, da imata leasingojemalca pravico do presežka prihodkov, ki jih doseže leasingodajalec s prodajo predmeta leasinga tretjim osebam. Poudarja, da je bil sporni posel sklenjen v letu 2000, ko je bil leasing še posebej atipičen in ni bil normativno urejen, kar velja še danes. Zato naj bi bilo nemogoče upoštevati, kaj točno mora pogodba vsebovati, da bo v skladu s kasnejšo sodno prakso, ki je pravno praznino pričela postopno zapolnjevati od leta 2003 naprej. Čeprav pogodba ne vsebuje določila, na kakšen način se določi prodajna cena in pogoji prodaje, je po mnenju pritožnika (in kot ugotavlja tudi sodišče prve stopnje) poslovna praksa toženca povsem ustrezna in skladna z ustaljeno sodno prakso, vendar postopkovno ni zapisana v sami pogodbi. Pogodbeni stranki naj bi tako nezapisano v pogodbi pravilno uresničevali v praksi (cenitev s strani zapriseženega sodnega cenilca in sklenitev prodajne pogodbe za ocenjeno vrednost, pisno notarsko overjeno soglasje tožnikov, da se strinjata z ocenjeno vrednostjo in da se za višino kupnine zmanjša njuna obveznost). Kljub prizadevanju vseh pravdnih strank do prodaje nepremičnine v desetih letih ni prišlo, ker (zaradi prepovedi v zemljiški knjigi in gospodarske situacije) niso našli zainteresiranega kupca, zato ostaja lastnik toženec. Pritožnik nadalje graja prvostopno povzemanje stališč drugih višjih sodišč, ki v našem pravnem sistemu niso zavezujoča, nekatera naj bi tudi odstopala od ustaljene sodne prakse. Po prepričanju pritožnika 43. člen sporne pogodbe o leasingu, v skladu s katero imata leasingojemalca pravico do presežka prihodkov, ki jih leasingodajalec doseže s prodajo predmeta leasinga tretjim osebam, leasingojemalcema zagotavlja pravico zahtevati tudi samo prodajo. Sicer pa naj bi imela tožnika možnost, da od ocenjene vrednosti od toženca zahtevata razliko oziroma presežek nad terjatvijo, vendar takega zahtevka nista postavila. Pritožnik predlaga razveljavitev izpodbijane prvostopne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Tožnika na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. Za odločitev pravno relevantno dejansko stanje je bilo pravilno in dovolj popolno ugotovljeno ter nanj pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi izpeljanega dokaznega postopka ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 20. 7. 2000 sklenili dve povezani pogodbi, čemur pritožba ne oporeka. S prodajno pogodbo je prva tožnica kot lastnica nepremičnin in prodajalka sporne nepremičnine prodala tožencu za kupnino 27,440.652,00 SIT, iz katere se je prva tožnica zavezala poravnati polog, stroške leasinga in varščino v višini 4,212.149,00 SIT. S hkrati sklenjeno pogodbo o leasingu pa se je toženec kot leasingodajalec zavezal tožnikoma kot leasingojemalcema dati v uporabo predmet leasinga - sporne nepremičnine, ki jih je leasingodajalec po izrecni navedbi v pogodbi kupil od prve tožnice izključno za namen dajanja v leasing tožnikoma kot leasingojemalcema po tej pogodbi, tožnika pa sta se mu zavezala plačevati za uporabo predmeta leasinga mesečne anuitete v višini 17.592,88 ATS, dogovorjena je bila tudi možnost ponovnega odkupa predmeta leasinga po plačilu vseh mesečnih obrokov. Pravilno je prvostopno stališče, da so se pravdne stranke s tako kombinacijo pravnih poslov dogovorile za pravno operacijo „prodam in obročno kupim nazaj“ (sale and lease back), s katero sta tožnika, ki sta bila v finančnih težavah zaradi preteklih dolgov, želela priti do finančnih sredstev s kreditiranjem, toženec pa s financiranjem oplemeniti svoje premoženje. Z opisano kombinacijo pravnih poslov sta tožnika nepremičnine, ki so predmet obravnavane zadeve, za gotovino (znesek posojila) prodala tožencu in na njih obdržala posest tako, da sta jih istočasno vzela nazaj v leasing z možnostjo ponovnega odkupa po plačilu vseh leasing obrokov. Toženec pa je s tako pridobljeno lastnino na nepremičninah dejansko dosegel zavarovanje svoje terjatve do tožnikov. Kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, ekonomski rezultat kombinacije obeh poslov lahko omogoča stranki, ki financira (v konkretnem primeru tožencu), da prejme stvar, ki je vredna več od zneska terjatve, financirana stranka (v obravnavani zadevi tožnika) pa pristane na dokončno izgubo lastninske pravice nad stvarjo, če ne bo izpolnila svoje obveznosti. Tak ekonomski cilj pa nasprotuje določbi o prepovedi legis commissoriae(1), uzakonjeni v 69. členu v času sklenitve spornih pogodb veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR)(2), podobno prepoved pa je določal tudi 973. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in sedaj veljavni 132. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

7. Prepovedan komisorni dogovor (lex commissoria) je dogovor, s katerim si zastavni upnik ob zastavitvi izgovori pravico, da si prilasti predmet zastavne pravice, če terjatev ob zapadlosti ne bo plačana, ali da si za ta primer izgovori pravico do prodaje predmeta zastavne pravice po vnaprej določeni ceni. Smisel prepovedi je v tem, da se z njo onemogoči, da bi zastavni upnik izkoristil močnejši položaj, ki ga ima ob zastavitvi, ker je dolžnik v denarni stiski. Predmet zastave ima praviloma višjo vrednost kot zavarovana terjatev, zato bi bil tak dogovor neugoden za zastavitelja.(3) Prepoved komisornega dogovora želi obvarovati dolžnika pred zlorabo, ko bi upnik prejel stvar, ki je več vredna od njegove terjatve. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da zgoraj omenjena kombinacija obeh poslov enako kot lex commissoria omogoča prehod lastninske pravice na določeni stvari na upnika, če dolžnik ne izpolni obveznosti. Presežek, ki ga pri obravnavani kombinaciji pravnih poslov lahko doseže stranka, ki financira, omogoča enak ekonomski rezultat, kot je prepovedan v okviru prepovedi legis commissoriae. V tej zvezi sicer pritožba pravilno izpostavlja, da v primeru, ko bi bila zastavljena nepremičnina manj vredna od same terjatve, ne bi mogli govoriti o kršitvi načela prepovedi legis commissoriae. Vendar pa v konkretni zadevi to, da bi bila v obravnavani pravni operaciji prodana in nazaj v leasing dana nepremičnina vredna manj od terjatve leasingodajalca, v postopku na prvi stopnji ni bilo zatrjevano, zato take pritožbene navedbe pomenijo nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Še več, ob postavljenih tožbenih trditvah, da se je toženec nameraval okoristiti z lex commissoria, saj si je zagotovil poplačilo terjatve z nepremičninami, katerih tržna vrednost bistveno presega višino njegove terjatve z obrestmi, je toženec tekom postopka poudarjal, da vrednost predmeta leasinga ni pomembna, saj bi bil v primeru prodaje predmeta leasinga presežek nad nastalimi obveznostmi po pogodbi o leasingu vrnjen tožnikoma. Že na podlagi tega je šteti, da je toženec višjo vrednost nepremičnine od vrednosti svoje terjatve priznaval (drugi odstavek 214. člena ZPP). Poleg tega sta ugotavljanje vrednosti nepremičnine, ki je bila predmet kombinacije prodajne pogodbe in pogodbe o leasingu, in višine terjatve leasingodajalca z izvedencema gradbene in finančne stroke predlagala le tožnika, zato toženec v pritožbi ne more uspešno grajati neizvedbe teh dokazov, ki jih sam niti ni predlagal. Glede na to, da v postopku na prvi stopnji trditve o manjši vrednosti nepremičnine od zavarovane terjatve niso bile postavljene, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da za odločitev v obravnavani zadevi ni odločilno, za kolikšno vrednost je bila nepremičnina tožencu prodana niti koliko je bila vredna v času odločanja na prvi stopnji. Ob tem sodišče druge stopnje le še dodaja, da bi lahko bila pomembna le vrednost nepremičnine v času sklenitve spornih pogodb v letu 2000, in ne njeno spreminjanje vrednosti zaradi ekonomske situacije ali upravnih odločb. Sicer pa iz v pritožbi neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje (obrazložitev v točki 8) izhaja, da je bila predmetna nepremičnina 23. 6. 2000, torej malo pred sklenitvijo spornih pogodb, ocenjena na vrednost 60,207.201,00 SIT, s prodajno pogodbo med prvo tožnico in tožencem je bila prodana za kupnino 27,440.652,00 SIT, celotna vrednost leasinga po sklenjeni pogodbi o leasingu pa je znašala 3,423.026,00 ATS (oz. po preračunu v sami leasing pogodbi 51,445.679,10 SIT).

8. Pritožnik kot pravilno sprejema prvostopno teoretično opredelitev pravne operacije „sale and lease back“, ki jo je sodišče po prepričanju sodišča druge stopnje tudi pravilno uporabilo za konkretni primer. Pravilno je tudi stališče, da tak dogovor ni nedopusten, če obstajajo mehanizmi, ki varujejo cilj prepovedi legis commissoriae, ki torej preprečujejo zlorabo upnika, tako da je izključena vsakršna možnost neupravičene obogatitve upnika na račun dolžnika. Zato se je moralo sodišče druge stopnje v nadaljevanju ukvarjati le še z vprašanjem, ali so bile v kombinaciji med pravdnima strankama sklenjenih pravnih poslov z dne 20. 7. 2000 vsebovane določbe, ki varujejo dolžnika pred zlorabo, ko bi upnik prejel stvar, ki je vredna več od njegove terjatve. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo v sodni praksi(4) že oblikovana stališča o konkretni vsebini takih varovalk (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 9 na strani 15), katerih bistvo je v tem, da upnik lahko obdrži lastninsko pravico nad stvarjo po tem, ko je bila njena vrednost objektivno ugotovljena(5) ali pa mora upnik prodati stvar po tržni ceni ob dospelosti in se poplačati iz izkupička, v obeh primerih pa mora morebitni presežek vrednosti izročiti dolžniku. Tudi po presoji sodišča druge stopnje ustreznega varovala take vsebine v obravnavani zadevi ne predstavlja določba 43. člena med pravdnima strankama sklenjene pogodbe o leasingu, natančneje njen drugi odstavek, v skladu s katerim imata leasingojemalca pravico do presežka prihodkov, ki jih doseže leasingodajalec s prodajo predmeta leasinga tretjim osebam, pri čemer presežek prihodkov predstavlja razlika med kupnino, ki jo je dosegel leasingodajalec s prodajo predmeta leasinga, in obveznostmi leasingojemalcev. Sporna določba namreč ne vsebuje mehanizma za obvezno objektivno določitev prodajne cene in pogojev prodaje, čemur toženec v pritožbi niti ne oporeka. Kljub v pritožbi izpostavljeni poslovni praksi toženca v obravnavani zadevi (opravljena cenitev s strani zapriseženega sodnega cenilca in sklenitev sicer nerealizirane prodajne pogodbe za ocenjeno vrednost, …), ter ne glede na ugotovitev prvostopnega sodišča, da si je toženec vse od odpovedi leasing pogodbe (neuspešno) prizadeval nepremičnine v celoti ali vsaj delno prodati, ni mogoče spregledati, da sporna pogodba o leasingu toženca k takemu ravnanju ni zavezovala. Toženčeva poslovna praksa pa je stvar njegove poslovne odločitev, ki se lahko neodvisno od volje leasingojemalcev kadarkoli spremeni. Pravilna je nadalje prvostopna ugotovitev, da 43. člen pogodbe o leasingu tudi ne vsebuje določila, da je leasingodajalec k prodaji sploh zavezan. Zmotno je pritožbeno stališče, da obveznost prodaje predmeta leasinga izhaja že iz določbe, da imata leasingojemalca pravico do presežka prihodkov, ki jih doseže leasingodajalec s prodajo. Sicer pa je glede na to, da način določitve prodajne cene v pogodbi ni določen, vprašljiv interes leasingodajalca, da ob prodaji predmeta leasinga iztrži višjo kupnino od obveznosti leasingojemalcev, katero bi nato moral slednjima izročiti.

9. Poglavitni argument prvostopnega sodišča, da konkretna pogodba o leasingu ne vsebuje ustrezne varovalke, ki bi preprečevala cilj prepovedi legis commissoriae, pa je v podani dejanski situaciji: nepremičnine, ki je bila predmet kombinacije prodajne pogodbe in pogodbe o leasingu, ni bilo mogoče prodati, njihov zemljiškoknjižni lastnik ostaja toženec. Sporna pogodba o leasingu pa za tak primer ne vsebuje nobenih določb, ki bi leasingodajalca zavezovale k povrnitvi presežka vrednosti nepremičnine nad terjatvijo do leasingojemalcev niti ne predpisuje mehanizma objektivne določitve vrednosti nepremičnine, ki ostaja v lasti leasingodajalca. Pritožbeno stališče, da bi imela tožnika od toženca od ocenjene vrednosti nepremičnine možnost zahtevati plačilo razlike oz. presežka nad njegovo terjatvijo, je neutemeljeno, saj jima vsebina pogodbenih določil take pravice ne priznava.

10. Da bi dosegli namen prepovedi legis commissoriae pri pravni operaciji sale and lease back, morajo biti pogodbena določila v pogodbi o leasingu v zvezi s prodajo predmeta leasinga ali z določitvijo vrednosti predmeta oblikovana tako, da so natančno določene obveznosti leasingodajalca in pravice leasingojemalca v primeru leasingojemalčeve neizpolnitve obveznosti. Zgolj klavzule, ki natančno določajo obveznosti in pravice pogodbenih strank, izključujejo možnost izigravanja namena prepovedi legis commissoriae. Ker sporni pogodbi oz. njuna kombinacija ustreznih določb ne vsebujeta, je pravilen prvostopni zaključek, da ju zadane enaka sankcija kot samo lex commisoria (69. člen ZTLR). Sporni pogodbi, ki tvorita enotno pravno operacijo, sta zato nični.

11. Posledice ničnosti določa v času sklenitve pogodb veljavni zakon (ZOR) v 104. členu.(6) Če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega. Pravilna je zato prvostopna odločitev, da mora toženec tožnikoma (prvi tožnici) vrniti nepremičnino, ki jo je na podlagi nične pravne operacije pridobil, torej izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje (vknjižila lastninska pravica na prvo tožnico). Pritožnik sicer utemeljeno izpostavlja, da bi morala v taki pravni situaciji, ko tožnika uveljavljata ničnost pogodbe in zahtevata vrnitev v prejšnje stanje, ob ugotovitvi ničnosti pravnega posla tudi tožnika izpolniti svojo obveznost - vrniti na tej podlagi prejeti denar. Vendar toženec pozablja, da takega zahtevka sam ni postavil, v pravdnem postopku pa sodišče odloča le v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Zgolj zaradi pasivnosti nasprotne stranke, ki ni postavila kondikcijskega zahtevka na vrnitev tistega, kar je sama dala, sodišče po ugotovitvi ničnosti pravnega posla ne more odreči pravnega varstva kondikcijskemu zahtevku (aktivne) stranke, ki tak zahtevek uveljavlja. Toženec pa bo imel še vedno možnost uveljavljati pravne posledice ugotovljene ničnosti (zahtevati vrnitev tistega, kar je sam dal na podlagi nične pogodbe).

12. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pritožnik ni priglasil (prvi odstavek 163. člena ZPP).

Op. št. (1) : Tako tudi sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 427/2003. Op. št. (2) : 69. člen ZTLR določa: „Nično je določilo pogodbe o hipoteki, s katerim si hipotekarni upnik izgovarja pravico, da bo v primeru, če dolg ne bi bil plačan, poplačan za svojo terjatev s tem, da bo pridobil lastninsko pravico na zastavljeni nepremičnini, da bo pobiral plodove, ki jih daje nepremičnina, ali da bo nepremičnino kako drugače izkoriščal.“ Op. št. (3) : Tako Stvarnopravni zakonik: s komentarjem, 2004, str. 603. Op. št. (4) : npr. Sodba in sklep VS RS II Ips 427/2003, podobno sodba VS RS II Ips 260/99. Op. št. (5) : npr. jo je ocenil sodni cenilec ali je bila ob dospelosti njena vrednost ugotovljena na podlagi splošnih cenikov in po tržni vrednosti.

Op. št. (6) : Enako tudi prvi odstavek 87. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).