Jedro

Ker je ekonomski rezultat verige pogodb enak rezultatu legi commissoriae, se izkaže neizpolnitev obveznosti leasingodajalca prodati stvar leasinga za tako bistveno, da ima za svoj pravni učinek izpolnitev prepovedanega pravnega učinka legi commissoriae.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nična kupoprodajna pogodba z dne 20. 7. 2000, sklenjena med prvo tožnico kot prodajalko in toženko kot kupcem, ter da je nična pogodba o leasingu št. ... z dne 20. 7. 2000, sklenjena med toženko kot leasingodajalcem ter prvo tožnico in drugim tožnikom kot leasingojemalcema (I. in II. točka izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna toženka izstaviti zemljiškoknjižno listino, s katero se odpoveduje lastninski pravici pri parc. št. 658/2 k.o. ... in parc. št. 658/3 k. o. ... in se tako vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, sicer bo pravnomočna prvostopna sodba nadomestila takšno listino (III. točka izreka). Odločilo je še o o pravdnih stroških (IV. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženka je zoper pravnomočno odločitev vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka. Navaja, da iz sodne prakse Vrhovnega sodišča ne izhaja, da bi morala pogodba o finančnem leasingu vsebovati kumulativno klavzulo, ki nalaga cenitev predmeta leasinga s strani tretjega, morebitni presežek pa se izroči dolžniku, kot tudi klavzulo, ki določa, da mora upnik prodati stvar sam ali s pomočjo koga tretjega in morebitni presežek od prodaje, potem ko se je poplačala terjatev, izročiti dolžniku. Meni, da je sodišče druge stopnje določbo 43. člena leasing pogodbe razlagalo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča in odločbo Ustavnega sodišča Up-750/04. Argumentira, zakaj iz navedene pogodbene določbe izhaja obveznost leasingodajalca, da predmet leasinga proda. Nadalje pojasni svoje naziranje, da so okoliščine prodaje in določitve prodajne cene stranske točke in njihova spornost ne more imeti za posledico ničnosti pogodbe. Vsebina le-teh je v skrajnem primeru prepuščena presoji sodišča. Tudi v primeru neskrbne prodaje predmeta leasinga ima leasingojemalec na voljo ustrezne pravne mehanizme za povrnitev škode. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb toženke, da sta tožnika ob prošnji za leasing priložila falsificirano potrdilo, da ima tožnik poravnane davčne obveznosti in bilance dolžnika - privatnika, ki za tiste čase izkazujejo nadpovprečne dobičke. Navedeno izkazuje, da sta bila dolžnika v dobrem finančnem stanju in tako ni podan pogoj za uveljavitev lex commissorie, da je upnik izkoristil slabo finančno stanje dolžnika. Ker sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbeni očitek, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge (in prve stopnje) razveljavi in vrne zadevo sodišču druge (prve) stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da sta pravdni stranki 20. 7. 2000 sklenili dve povezani pogodbi. S prodajno pogodbo je tožnica prodala toženki sporno nepremičnino za kupnino 27.440.652,00 SIT, iz katere se je prva tožnica zavezala poravnati polog, stroške leasinga in varščino v višini 4,212.149,00 SIT. S hkrati sklenjeno pogodbo o leasingu pa se je toženka kot leasingodajalec zavezala tožnikoma kot leasingojemalcema dati v uporabo predmet leasinga - sporne nepremičnine, ki jih je leasingodajalec po izrecni navedbi v pogodbi kupil od prve tožnice izključno za namen dajanja v leasing tožnikoma kot leasingojemalcema po tej pogodbi, tožnika pa sta se mu zavezala plačevati za uporabo predmeta leasinga mesečne anuitete v višini 17.592,88 ATS, dogovorjena pa je bila tudi možnost ponovnega odkupa predmeta leasinga po plačilu vseh mesečnih obrokov. Sodišče je presodilo, da so se stranke dogovorile za pravno operacijo „prodam in obročno kupim nazaj“ (sale and lease back), s katero sta tožnika, ki sta bila v finančnih težavah zaradi preteklih dolgov, želela priti do finančnih sredstev s kreditiranjem, toženka pa s financiranjem oplemenititi svoje premoženje. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ekonomski rezultat kombinacije obeh poslov omogoča stranki, ki financira, da prejme stvar, ki je vredna več od zneska terjatve, financirana stranka pa pristane na dokončno izgubo lastninske pravice nad stvarjo, če ne bo izpolnila svoje obveznosti. Tak ekonomski cilj pa nasprotuje lex commissoriae (132. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ)(1) .

7. Sodišče druge stopnje je tudi presodilo, da drugi odstavek 43. člena leasing pogodbe, v skladu s katerim imata leasingojemalca pravico do presežka prihodkov, ki jih doseže leasingodajalec s prodajo predmeta leasinga tretjim osebam, pri čemer presežek prihodkov predstavlja razliko med kupnino, ki jo je dosegel leasingodajalec s prodajo predmeta leasinga in obveznostmi leasingojemalca, ne predstavlja take varovalke, ki bi preprečevala zlorabo, ko bi upnik prejel stvar, ki je več vredna od njegove terjatve.

8. Vrhovno sodišče se je že izreklo o tem, da je lahko pravna operacija prodajne pogodbe in povratne prodajne pogodbe veljavna le, če izključuje možnost izigravanja namena prepovedi iz 69. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in 973. člena Zakona o obligacijskih razmerjih(2) (sedaj 132. člen SPZ). To se bo praviloma zgodilo le takrat, ko skupna vsebina pogodb varuje dolžnika pred zlorabo, pri kateri bi bil ekonomski rezultat verige pogodb enak rezultatu legi commissoriae. Cilj varovanja prepovedi legis commissoriae je obvarovati dolžnika pred zlorabo, ko bi upnik prejel stvar, ki je vredna več od njegove terjatve. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 427/2003 zavzelo stališče, da take varovalke predstavljajo klavzule, ki določajo, da upnik lahko obdrži lastninsko pravico nad stvarjo potem, ko jo je ocenil nekdo tretji, morebitni presežek vrednosti nad terjatvijo pa mora izročiti dolžniku, ali pa, da mora upnik prodati stvar sam ali s posredovanjem koga drugega in se poplačati iz izkupička, morebitni presežek pa izročiti dolžniku. Pravilno je revizijsko tolmačenje, da navedena pogoja nista postavljena kumulativno, temveč alternativno. Kljub temu pa ne gre spregledati, da ustrezna prodaja stvari predstavlja nujni, ne pa tudi nujno zadostnega pogoja za veljavnost pogodbenega sklopa. V konkretnem primeru pa do ustrezne prodaje stvari sploh ni prišlo. Kot je to pojasnilo že sodišče druge stopnje, sporna pogodba o leasingu za tak primer (ko prodaja nepremičnine ni mogoča) ne vsebuje nobenih določb, ki bi leasingodajalca zavezovale k povrnitvi presežka vrednosti nepremičnine nad terjatvijo do leasingojemalcev niti ne predpisuje mehanizma objektivne določitve vrednosti nepremičnine, ki ostaja v lasti leasingodajalca.

9. Revizijsko naziranje, da so okoliščine prodaje in določitve prodajne cene stranske točke in da njihova spornost ne more imeti za posledico ničnosti celotne pogodbe drži na abstraktni ravni, v konkretnem primeru pa je odločilna presoja ali je bil ekonomski rezultat verige pogodb enak rezultatu legi commissoriae. Ker je odgovor pritrdilen, se izkaže neizpolnitev obveznosti leasingodajalca prodati stvar leasinga za tako bistveno, da ima za svoj pravni učinek izpolnitev prepovedanega pravnega učinka legi commisorie. Zgolj pogodbene klavzule, ki natančno določajo obveznosti in pravice pogodbenih strank, izključujejo možnost izigravanja namena te prepovedi. Sporni pogodbi oz. njuna kombinacija ustreznih določb ne vsebujeta, saj je rezultat enak komisoričnemu dogovoru (leasingodajalec je zaradi nezmožnosti leasingojemalcev plačevati leasing obroke (p)ostal zemljiškoknjižni lastnik prodane nepremičnine).

10. Zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Ker izkoriščanje slabega finančnega stanja dolžnika ni potreben pogoj za ugotovitev komisoričnega dogovora, se revizijski očitek v zvezi s predložitvijo ponarejenega potrdila o finančnem stanju tožnika izkaže za pravno nerelevantnega.

11. Ker so bila ugotovljena in obrazložena vsa pravno odločilna dejstva, zatrjevani revizijski razlogi pa niso podani, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke v skladu z določbo 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Pogodbeni določili, da zastavljena stvar preide v last zastavnega upnika, če njegova terjatev ob zapadlosti ne bo plačana in o prodaji zastavljene stvari po vnaprej določeni ceni, sta nični, razen če ta zakon določa drugače. Op. št. (2): Primerjaj odločbo VS RS II Ips 427/2003 z dne 26. 8. 2004.