Jedro

Četudi je tožnica toženi stranki potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela predložila šele naknadno, že zgolj dejstvo, da v spornem obdobju ni bila zmožna za delo, zadošča za zaključek, da z dela ni izostala neupravičeno. Iz tega razloga izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje: delno razveljavi v I./2. točki izreka glede odločitve, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki priznati vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja od 17. 4. 2009 dalje; v celoti razveljavi v I./3., I./4. in I./5. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakonito razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka tožeči stranki dne 16. 4. 2009 (I./1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008 traja tako, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in jo za čas od 17. 4. 2009 dalje za nedoločen čas prijaviti v pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter ji v tem obdobju priznati vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja od 17. 4. 2009 dalje (I./2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki za čas od 17. 4. 2009 dalje obračunati bruto plačo v višini 926,00 EUR in ji po odbitku davkov in prispevkov izplačati plače v pripadajočih neto zneskih skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamične mesečne plače dalje do plačila (I./3. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki od 1. 8. 2008 dalje za nazaj obračunati in izplačati dodatek za minulo delo v višini 609,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2009 dalje do plačila (I./4. točka izreka) in tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 716,34 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I./5. točka izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je postopek ustavilo v delu, ki se nanaša na dolžnost tožene stranke, da tožeči stranki izplača sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2009 v višini 228,00 EUR in po plačilu prispevkov izplača neto znesek regresa za letni dopust z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 (II. točka izreka sklepa).

Zoper zgoraj navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in postopek vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, v vsakem primeru pa tožeči stranki naloži v plačilo pritožbene stroške. Navaja, da je sodba napačna in nezakonita, ker obrazložitev vsebuje zgolj povzetke izvedbe dokaznih predlogov in v ničemer ti dokazni predlogi niso obrazloženi in se je tako sploh ne da preizkusiti, posledično pa je napačno ugotovljeno dejansko stanje ter napačno uporabljeno materialno pravo. Tožeča stranka tožbenega zahtevka ni postavila tako, da bi se skladal z izvedenimi dokazi glede obdobja, v katerem bi bila v primeru ugodenega zahtevka upravičena do plače s strani tožene stranke. Tožeča stranka je na naroku dne 26. 1. 2010 sama izpovedala, da je delala v lokalu M. v maju pet dni ter da je od 13. 10. 2009 zaposlena, saj je odprla svoj s.p.. Glede na navedeno in na dejstvo, da tožeča stranka v sodnem postopku ni niti zatrjevala ni dokazala, da prejema nižjo plačo, kot jo je prejemala pri delodajalcu, sodišče pa bi ta dejstva kljub vsemu pri svoji odločitvi moralo ustrezno upoštevati. Navedena odločitev je povsem v neskladju z veljavno sodno prakso, zato je nezakonita, prav tako pa tudi v tem delu sodba neobrazložena in jo je tožena stranka v svoji pritožbi ne more ustrezno preizkusiti ter podati pritožbenih navedb. Sodišče bi moralo zavzeti tudi stališče do različnih navedb tožeče stranke glede tega, da je že 30. 3. 2009 toženi stranki podala odpoved pogodbe o zaposlitvi in vrnila svojo uniformo, kar izhaja tudi iz navedb tožnice v predloženem dokazu, to je prijave o prekršku delodajalca pristojni inšpekciji za delo z dne 6. 4. 2009, v tožbi pa je trdila drugače. Sodišče bi moralo zavzeti tudi stališče do dejstva, zakaj je tožena stranka bolniški list tožeče stranke za odsotnost zaradi bolezni prejela šele 14. 4. 2009, ki ga je tožeča stranka poslala šele dne 9. 4. 2009, kar se ne ujema z njeno izpovedjo podano na naroku dne 26. 1. 2010. Sodišče bi moralo zavzeti stališče o tem, na podlagi česa bi lahko tožena stranka sklepala, da je tožeča stranka v bolniškem staležu, glede na to, da je opravljala pridobitno delo v drugem lokalu ter ni posredovala nikomur nobene listine o tem, da se nahaja v bolniškem staležu. Tudi predlagana priča s strani tožeče stranke, lastnica dnevnega bara M., je priča z interesom, saj je tožnica v dnevnem baru delo opravljala na črno, kar je logično posledica tega, da je bila v tem času še zaposlena pri toženi stranki. Glede na izvedene dokaze bi lahko sodišče odločilo zgolj to, da je delovno razmerje oziroma pogodba o zaposlitvi tožeči stranki prenehala z dnem, ko je bolniški stalež prenehal. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka v pritožbi, in skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost dokazne ocene glede ugotovljene nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa tudi, da pritožba neutemeljeno uveljavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka je tožnici dne 16. 4. 2009 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 3. alinei 1. odstavka 11. (pravilno 111.) člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji), ki določa, da lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti in podredno zaradi razlogov po 8. alinei 1. odstavka 11. (pravilno 111.) člena ZDR, ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije, ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez pridobitve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja (A14).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008 za nedoločen čas za delovno mesto „voznik reševalnega vozila“ in da je imela dne 27. 3. 2009 prometno nesrečo z reševalnim vozilom na avtocesti Ljubljana – Koper, ko je bila na službeni poti. Po prometni nesreči je bila odpeljana na urgenco in svoji nadrejeni sporočila, da bo v bolniškem staležu, vendar ji je nadrejena odgovorila, da bo razmislila, kaj narediti z njo. V ponedeljek 31. 3. 2009 ji je predpostavljena predlagala, da naj poda odpoved, saj je bilo povzročeno že dovolj škode in da je bolniški stalež zanjo nagrada. Ker je bila osebna zdravnica tožnice odsotna, je tožeča stranka šele dne 6. 4. 2009 prejela potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela za čas od 27. 3. 2009 do 31. 3. 2009, ki ga je posredovala toženi stranki (A9). Iz nadaljnjega potrdila o upravičeni zadržanosti od dela z dne 29. 4. 2009 pa izhaja, da je bila tožnica nadalje od 1. 4. 2009 do 16. 4. 2009 upravičeno zadržana od dela zaradi poškodbe (A19). Taka dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje pa pomeni, da tožnici ni mogoče očitati neupravičene odsotnosti z dela. Začasna odsotnost z dela zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe je kot taka že po ZDR (1. alinea 89. člena) neutemeljen odpovedi razlog. Ne glede na to, da je bilo potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela za čas od 27. 3. 2009 do 31. 3. 2009 toženi stranki predloženo šele 14. 4. 2009, je bistveno to, kar ta stalež pomeni (potrjuje): da tožnica tudi v spornem času ni bila zmožna za delo, zato njena odsotnost ni bila neupravičena, kakor je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Glede podrednega odpovednega razloga, to je če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije, ali če v tem času opravlja pridobitno delo (8. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR), je sodišče prve stopnje pravilno dokazno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožeča stranka v času od 27. 3. 2009 do 16. 4. 2009, ko je trajal njen bolniški stalež, torej dne 3. 4. 2009 opravljala pridobitno delo in bila zaposlena v lokalu M. kot natakarica. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi tožnica dne 3. 4. 2009 stregla v lokalu M., ker sta jo videla prokurist in zakoniti zastopnik tožene stranke, videl pa jo naj bi tudi M.Š. in sicer dan prej, to je 2. 4. 2009, ko je opravljala natakarska dela. Priča A.V. (lastnica lokala) je izpovedala, da je bila tožnica pri njej zaposlena pet dni v mesecu maju 2009, ko jo je prijavila v zavarovanje, vendar dela ni zmogla opravljati in ni več prišla na delo (list. št. 61), kar je skladno tudi z izpovedbo tožnice (list. št. 63), medtem ko je ključna priča tožene stranke M.Š., ki naj bi tožnico dne 2. 4. 2009 videl v lokalu, da opravlja natakarska dela, izpovedal: „da se točnega dneva sedaj ne spominja, ve pa, da je to bilo spomladi aprila ali maja“. Nasprotno pa je lastnica lokala izpovedala, da se tožnica v lokalu večkrat ustavi na kavi, kadar gre v trgovino, saj je zraven lokala tudi trgovina in zdravstveni dom. Tožnica je izpovedala, da je bila dne 3. 4. 2009 pri zdravniku, tam srečala soseda B.S., ki je bil prav tako pri zdravniku ter sta skupaj šla na kavo v lokal M., ki je zraven zdravstvenega doma. Navedeno izpoved tožnice sta priči B.S. in A.V. tudi potrdili. Nasprotno pa sta izpovedovala prokuristka tožene stranke S.G. in zakoniti zastopnik G.G. (mati in sin), ki sta zatrjevala, da naj bi tožnica dne 3. 4. 2009 opravljala delo natakarice v lokalu M., saj sta tega dne navedeni lokal obiskala, kjer jima naj bi postregla tožeča stranka in tudi prinesla račun za plačilo postreženega blaga. Nasprotna tej izpovedbi pa je izpovedba lastnice lokala A.V., priče B.S. in tožnice, ki so skladno izpovedali, da je bila tožnica tega dne s pričo B.S. na kavi, ko se je vrnila s pregleda v zdravstvenem domu. Stranki sta glede tega izpovedali različno. Kadar posamezne osebe v postopku izpovedujejo nasprotujoče ali izključujoče, sodišču ne preostane drugega, kot da na podlagi notranjega prepričanja, ki mora biti obrazloženo z metodo racionalne argumentacije, sprejme eno od različic. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temu standardu ustreza. Kot bolj verodostojno je sodišče prve stopnje sprejelo izpoved tožnice, priče B.S. in A.V., ker njihovo opis logično sledi zaporedju dogajanja, ki se je odvijalo tega dne v lokalu, podprto pa je tudi z zdravniškim potrdilom (A20), iz katerega izhaja, da je bila tožnica tega dne v zdravstvenem domu zaradi prevzema bolniškega lista za mesec marec 2009, medtem ko so v opisu prokurista zakonitega zastopnika tožene stranke in priče M.Š. protislovja in nedoslednosti. Pritožbeno sodišče zato sprejema dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnica kršila določbe 8. alinee 2. odstavka 111. člena ZDR, zato je pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 16. 4. 2009 nezakonita in jo razveljavilo.

Sodišče prve stopnje je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da pogodba o zaposlitvi še vedno velja. Delavec, ki je na podlagi pogodbe o zaposlitvi v delovnem razmerju, je tudi obvezno pokojninsko, invalidsko, zdravstveno zavarovan in zavarovan za primer brezposelnosti. Prijava v ta zavarovanja je obveznost delodajalca (2. odstavek 9. člena ZDR), ne glede na to, kakšen je njegov status. To pomeni tudi, da mora v primeru razveljavitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalec vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če nezakonite odpovedi ne bi bilo. Utemeljena pa je pritožba tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedbe tožnice, da je zaposlena od 3. 10. 2009 dalje in da je bila pet dni v mesecu maju 2009 zaposlena. Sodišče prve stopnje je v I./2. točki izreka sodbe ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008 še traja tako, da je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo in jo za čas od 17. 4. 2009 dalje za nedoločen čas prijaviti v pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter ji v tem obdobju priznati vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja od 17. 4. 2009 dalje, pri tem pa zmotno ni upoštevalo obdobja zaposlitve pri drugem delodajalcu. Tožnica je v okviru reintegracijskega in reparacijskega zahtevka upravičena do priznanja pravic iz delovnega razmerja tudi za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, vendar tako, da ji je tožena stranka dolžna priznati posamezne pravice v višini razlike posameznih prejemkov iz delovnega razmerja, kot jih je prejemala pri drugem delodajalcu in kot bi jih bila upravičena prejemati po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008. Načelo popolne odškodnine namreč pomeni, da je pri odmeri treba upoštevati prejemke, ki jih je delavec prejel v spornem obdobju, tudi prejemke, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu. Delodajalec je dolžan plačati delavcu le razliko do polnega nadomestila plače. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni ugotavljalo, kolikšne zneske je tožnica prejela v času dela pri drugem delodajalcu, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in glede denarnih zahtevkov in stroškov postopka izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju, glede na obrazloženo, odločati o materialnih pravicah tožnice iz delovnega razmerja, upoštevajoč tudi čas zaposlitve pri drugem delodajalcu in ji priznati posamezne pravice v višini razlike posameznih prejemkov iz delovnega razmerja, kot jih je prejemala pri drugem delodajalcu in kot bi jih bila upravičena prejemati po individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008, takrat pa bo posledično tudi odločilo o stroških postopka.

V preostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj glede navedenega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka (4. odstavek 165. člena ZPP).