Jedro

Pomoč pri gradnji hiše, ki jo je prijatelj tožnika gradil kot samostojni izvajalec, za toženo stranko kot gradbeno podjetje ni predstavljala konkurence, saj je šlo za samostojno gradnjo brez povpraševanja po storitvah gradbenih podjetij na trgu in bi bila gradnja izvedena tudi brez pomoči tožnika. Iz tega razloga izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, v kateri mu je tožena stranka očitala, da je kršil konkurenčno prepoved, ni utemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklenjene dne 1.7.2005 za določen čas, nezakonita in se razveljavi ter da se šteje, da je tožnik do 10.4.2006 zaposlen pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi z dne 1.7.2005 za določen čas na delovnem mestu zidar. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za čas od vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do 10.4.2006 priznati vse pravice iz delovnega razmerja in mu za ta čas dalje zagotoviti vpis delovne dobe v delovno knjižico, plačati za tožnika vse predpisane prispevke in davke in mu izplačati za ta čas nadomestila plače v bruto znesku 152.524,00 SIT mesečno, odvesti od navedenega zneska predpisane davke in prispevke, v neto znesku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsake zapadlosti mesečne plače, ki zapade v plačilo vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo tožnikovih stroškov postopka v znesku 70.760,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04) pravočasno pritožuje tožena stranka in predlaga njeno spremembo oziroma podredno razveljavitev ter priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je tožnik delal vsaj za to, da poplača odprte obveznosti do F.R. in je njegovo ravnanje po njenem mnenju gotovo potrebno šteti za delo, če že ne na svoj (poplačilo obstoječega dolga oziroma za plačilo, česar tožnik ni priznal), pa vsaj za tuj račun. Poudarja, da je tožena stranka gradbena firma, ki se ukvarja med drugim tudi z opaženjem, kar je tožnik kljub predhodnem opozorilu in v delovni obleki tožene stranke delal v konkretnem primeru, zato to delo zanjo predstavlja konkurenco. Vse ponudbe tožene stranke se namreč nanašajo prav na te vrste poslov, ki jih tožnik pri njej tudi opravlja. Navaja, da je bilo pred tem že večkrat opaženo, da je tožnik delal za druge stranke brez dovoljenja tožene stranke in da je bilo v konkretnem primeru med strankama popolnoma porušeno vsako zaupanje in ustrezen delovni odnos, saj se tožnik za opozorila tožene stranke ni zmenil. Tožnik naj bi imel že v času delovnega razmerja pri toženi stranki dogovorjene posle za delo na svoj račun, kljub posebnemu določilu XVI. člena pogodbe o zaposlitvi o zakonski prepovedi konkurenčne dejavnosti z opozorilom na možno posledico odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru kršitve. Poudarja, da so v ravnanju tožnika vsi znaki hujše kršitve tožnikovih pogodbenih in drugih obveznosti, pri čemer ne gre za enkratno kršitev. Navaja, da si izpovedbe tožnika in ključne priče F.R. nasprotujejo, pri čemer je glede na njun prijateljski odnos pričevanje navedene priče neobjektivno. V zvezi z odobrenim koriščenjem ur je sodišče enostransko povzelo tožnikove trditve, čeprav bi s tem v zvezi lahko zaslišalo predstavnika tožene stranke, ki je od naroka 6.6.2006 opravičeno izostal. Sodišču očita, da o dokaznem predlogu pribave fotokopije ambulantnega kartona za tožnika zaradi morebitnih vpisov in ugotovitve dejanskega bolniškega staleža ni odločilo. Po mnenju tožene stranke konkurenčna prepoved odraža lojalnost delavca do delodajalca med trajanjem delovnega razmerja in je sestavni del njegovih delovnih obveznosti, da poslovne priložnosti podjetja ne izkoristi v lastne namene. Tožnik je vsekakor opravljal pridobitno dejavnost, saj je v zameno za opravljeno delo imel koristi.

V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe tožene stranke in poudarja, da ne gre za nikakršne odprte obveznosti, temveč za moralni dolg tožnika, saj se je na ta način s svojim znanjem oddolžil F.R. za njegovo nesebično pomoč, ki jo je njemu in njegovi družini nudil v času vojne. Poudarja, da je priča F.R. gradil objekt kot izvajalec in tako tega dela zagotovo ne bi naročil pri kakšnemu gradbenemu podjetju, zaradi česar ravnanje tožnika ni moglo predstavljati konkurence toženi stranki. Navaja, da razen moralne satisfakcije tožnik v zameno za svojo dejavnost ni dobil ničesar in da do sedaj ni bil še v nobenem disciplinskem postopku. Po njegovem mnenju je izvajanje dokazov v smeri dela drugje v času tožnikovega bolniškega staleža povsem nepotrebno, saj bi tožena stranka v takem primeru zoper tožnika nedvomno uvedla ustrezne postopke, vendar mu tega nikoli ni očitala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne s pritožbo smiselno uveljavljanih bistvenih kršitev postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 01.07.2005 za določen čas od 01.07.2005 do 30.06.2006 na delovnem mestu zidar (A2). Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 15.12.2005 (A4), na podlagi očitka, da je 01.12.2005 in 02.12.2005 v času trajanja delovnega razmerja za svoj račun opravljal dela, ki sodijo v njegovo področje in v dejavnost družbe in pomenijo za družbo konkurenco. Po zaključenem bolniškem staležu 30.11.2005 (B8) je 01.12.2005 tožnik opravljal gradbena dela na označenem gradbišču ... v delovnih oblačilih z logotipom tožene stranke, kar so potrdile vse priče in kar priznava tudi tožnik sam. Bil je ustno opozorjen na hudo kršitev delovnih obveznosti, vendar je naslednji dan zopet opravljal gradbena dela na istem gradbišču. Tožnik je že na zagovoru povedal, da je šlo za pomoč g. F.R. in da za delo ni dobil plačila (B2). Njegove trditve je potrdil tudi priča F.R. (zapisnik o glavni obravnavi z dne 06.06.2006, list. št. 48-50).

Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi urejata 110. in 111. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Na podlagi druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Na podlagi drugega odstavka 82. člena ZDR je utemeljeni razlog, ki opravičuje izredno odpoved, dolžna dokazati tista stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. V konkretnem primeru gre torej za očitek nespoštovanja konkurenčne prepovedi iz 37. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ki določa, da med trajanjem delovnega razmerja delavec ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco.

Iz izvedenega dokaznega postopka, kot že rečeno, izhaja, da je tožnik delo opravljal brezplačno, pri čemer je tudi priča F.R. potrdil tožnikove navedbe, da sta znanca in mu je pomagal v času vojne, tožnik pa mu je sedaj, ker se je čutil dolžnega, brezplačno pomagal pri gradnji. Tožena stranka dokazov, ki bi kazali na drugačno dejansko stanje, ni podala, čeprav je na njej dokazno breme v zvezi z utemeljenostjo odpovednega razloga. S tem v zvezi je pritožbeno stališče, da je tožnik imel odprte obveznosti do F.R. napačno, saj je šlo kvečjemu za moralni dolg, vračanje prijateljske usluge tožnika prijatelju, ne pa za obstoječo obveznost in na drugi strani terjatev. Glede na to, da izredna odpoved očita tožniku zgolj opravljanje del za svoj račun, se pritožbeno sodišče ni opredelilo do navedb pritožbe, da je opravljal delo vsaj za tuj račun. Pomoč pri gradnji hiše, ki jo je prijatelj gradil kot samostojni izvajalec (izpoved F.R.), pa toženi stranki kot gradbenemu podjetju nedvomno tudi ni predstavljala konkurence, saj gre za samostojno gradnjo brez povpraševanja po storitvah gradbenih podjetij na trgu in bi bila ta gradnja samostojno izvedena tudi brez pomoči tožnika. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da tožnik ni kršil konkurenčne prepovedi iz 37. člena ZDR in je nasprotno pritožbeno stališče napačno.

V zvezi s pritožbenimi navedbami o predhodnih kršitvah tožnika pritožbeno sodišče poudarja, da je predmet sodne presoje v konkretnem primeru le izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15.12.2005, ki pa je bila podana izključno iz razloga kršitve konkurenčne prepovedi dne 1. in 2.12.2005 in ne pred ali za tem. Tožena stranka teh drugih kršitev niti v izredni odpovedi, niti v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbi sploh ni konkretizirala, čeprav je dokazno breme v zvezi s tem na njej.

Očitano nasprotje v izpovedi tožnika, podani na zagovoru, in izpovedi priče F.R. se nanaša na dejstvo, ali je bil F.R. na gradbišču v spornem času, kar pa za odločitev v konkretni zadevi sploh ni bistveno. Glede na to, da je bil priča F.R. pred podajo izpovedi opozorjen na dolžnost govoriti resnico, se domneva, da je izpovedal po resnici. Zgolj pavšalno očitanje tožene stranke brez podaje ustreznih dokazov, ki bi potrdili, da je bila priča neobjektivna, zato ne zadošča in je ta pritožbeni očitek zato neutemeljen.

Sodišče ima na podlagi drugega odstavka 258. člena ZPP možnost, da zasliši samo eno stranko, če druga stranka noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilu. Ker je bil predstavnik tožene stranke (direktorica M.M.) v izkazanem vabilu stranki na zaslišanje z dne 18.5.2006 (list. št. 33) opozorjen na to možnost, ki jo ima sodišče, pri čemer ga je za odsotnost na naroku dne 6.6.2006 iz nekonkretiziranega razloga službene zadržanosti opravičila pooblaščenka tožene stranke (Zapisnik o glavni obravnavi, list. št. 46), je sodišče prve stopnje pravilno postopalo v skladu s citirano določbo ZPP in načelom ekonomičnosti pravdnega postopka (11. člen ZPP) ter sklenilo, da se dokaz z zaslišanjem direktorice M.M. ne izvede.

Sodišče prve stopnje o dokaznem predlogu pribave fotokopije ambulantnega kartona za tožnika v resnici ni odločilo, vendar to ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, saj bolniški stalež tožnika za presojo v tej zadevi ni relevanten. Izredna odpoved, katere zakonitost je predmet presoje v konkretni zadevi, namreč ni bila podana zaradi opravljanja dela v času bolniškega staleža, temveč izključno zaradi kršenja konkurenčne prepovedi v času trajanja delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče je zatem, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tudi tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovor na pritožbo ne predstavlja potrebnega stroška, ker ne vsebuje ničesar novega, kar bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve oziroma k rešitvi pritožbe. Izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155 ZPP.