Jedro

Glede na to, da se delo pri toženi stranki opravlja na višini, nad globino in pod električno napetostjo, je tožena stranka v Pravilniku o prepovedi uživanja alkohola, drog in drugih prepovedanih substanc določila, da delavec ne sme delati ali biti na delovnem mestu pod vplivom alkohola, pri čemer se šteje, da je delavec alkoholiziran, če preizkus alkohola pokaže več kot 0. Vendar pa ničelna toleranca do alkohola in to, da tožena stranka opravlja nevarno dejavnost, ne pomeni, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi edini možen ukrep v vseh primerih kršitve prepovedi uživanja alkohola na delovnem mestu.

Okoliščina, da tožena stranka opravlja nevarno dejavnost in da je zato v Pravilniku določila, da delavec ne sme delati ali biti na delovnem mestu pod vplivom alkohola, ne pomeni, da sodišče ni dolžno opraviti tehtanja tudi vseh ostalih okoliščin in interesov obeh strank, in na podlagi tega tehtanja presoditi, ali je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Na podlagi takšnega tehtanja je sodišče druge stopnje utemeljeno zaključilo, da ta pogoj ni bil izpolnjen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 1. 2015 ter reintegracijski in reparacijski zahtevek. Postavilo se je na stališče, da je tožena stranka tožniku utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj je bilo ugotovljeno, da je imel tožnik 18. 12. 2014 ob preizkusu alkoholiziranosti 0,12 mg alkohola na liter izdihanega zraka in da je bil seznanjen z absolutno prepovedjo uživanja alkohola na delovnem mestu. Zavrnilo je stališče tožnika, da ni izkazano, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh strank nadaljevanje delovnega razmerja ni možno niti do izteka odpovednega roka. Ocenilo je, da je zaradi teže kršitve upravičena odločitev tožene stranke, da tožniku izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, čeprav so socialne razmere tožnika zelo težke in je njegova delovna doba pri toženi stranki dolga.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnika in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo, ga brez prekinitve prijavi v zavarovanje od 6. 1. 2015 dalje in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračuna in izplača vse pripadajoče neizplačane plače, kot če bi delal, po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov, ter mu izplača neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Soglašalo je s stališčem, da je tožnik s pitjem alkohola v delovnem času storil hujšo kršitev delovnih obveznosti, vendar pa je ocenilo, da za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), to je, da upoštevajoč vse okoliščine in interese obeh strank, delovnega razmerja ni možno nadaljevati do izteka odpovednega roka. Pri tem je upoštevalo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 32 let, da je bila konkretna kršitev prva, za katero je bil obravnavan, da je bil vsaj petkrat preizkušen z alkotestom in da nikoli ni „napihal“.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje pri odločitvi upoštevalo le okoliščine in interese na strani tožnika, v celoti pa je prezrlo okoliščine, ki govorijo v prid dejstvu, da tožena stranka s tožnikom ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tako ni upoštevalo, da je tožnik delo opravljal nad globino, na višini in z elektriko, zaradi česar je vsakršno uživanje alkohola na takšnem delovnem mestu nevarno. Prav tako ni upoštevalo, da pri toženi stranki glede na naravo njene dejavnosti obstaja ničelna toleranca do alkoholiziranosti na delovnem mestu, saj delavci pri opravljanju dela pod vplivom alkohola lahko povzročijo hude nesreče in škodo. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožena stranka izgubila vsako zaupanje v tožnika, glede na to, da prepovedi ni spoštoval, kljub temu, da je bil z njo seznanjen. Tožena stranka je v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevala vsa dejstva in okoliščine na strani delavca in delodajalca, torej tudi to, da je tožnik pri njej in njenih pravnih prednikih zaposlen od leta 1982, da še ni bil sankcioniran, upoštevala pa je tudi njegove socialne okoliščine. Tožena stranka ne more dopustiti, da bi imela različna merila za delavce, in da bi dopuščala spreglede takšnih dejanj. V primeru drugačne prakse bi tvegala, da bi prišlo do hudih nesreč, nastanka škode in okrnitve ugleda tožene stranke. Delodajalec ima dolžnost, da v okviru zagotavljanja varnih delovnih razmer zagotovi, da delavci dela ne opravljajo pod vplivom alkohola. Ukrepanje delodajalca v primeru, ko je delavec na delovnem mestu pod vplivom alkohola, ni le njegova pravica, temveč gre za njegovo dolžnost. Sodišče druge stopnje ni pojasnilo, na podlagi česa je ocenilo, da zaupanje med strankama ni moglo biti porušeno do take mere, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati vsaj do izteka odpovednega roka. Sporno in za prakso nevarno je stališče pritožbenega sodišča, da zaupanje med strankama ni moglo biti porušeno do zahtevane mere, ker gre za delavca, ki je pri delodajalcu zaposlen 32 let, in ker je bila to njegova prva kršitev.

4. Tožnik je v odgovoru na revizijo prerekal revizijske navedbe in predlagal, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. V skladu z 2. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1 delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta šteli, da je tožnik huje kršil obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi s tem, da je 18. 12. 2014 delo opravljal pod vplivom alkohola. Tega dne je bilo s preizkusom alkoholiziranosti z alkotestom ugotovljeno, da je tožnik imel 0,12 mg alkohola na liter izdihanega zraka. Sodišče je pri tem ugotovilo, da je bil tožnik seznanjen s prepovedjo uživanja alkohola na delovnem mestu in z ničelno toleranco tožene stranke do alkoholiziranosti na delovnem mestu.

8. Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi, ko se je postavilo na stališče, da ni bil izpolnjen temeljni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da upoštevajoč vse okoliščine primera in interese obeh strank, delovnega razmerja ni možno nadaljevati do izteka odpovednega roka. Pritožbeno sodišče pri tem pravilno citira stališča Vrhovnega sodišča, da se upoštevajo vse okoliščine in interesi obeh strank, pri čemer je prvi pogoj stvarnega značaja in se presoja predvsem glede na naravo, težo in posledice kršitve, drugi pogoj pa je osebnega značaja. V okviru ugotavljanja, ali je izpolnjen pogoj, da glede na vse okoliščine in interese obeh strank delovnega razmerja ni možno nadaljevati do izteka odpovednega roka, je sodišče utemeljeno upoštevalo, da je tožnik dejanje obžaloval; da je odkrito priznal, da je pri malici spil eno pivo; da je obljubil, da se to ne bo več ponovilo; da je pri toženi stranki zaposlen 32 let, da je bil že prej petkrat preizkušen z alkotestom, pri čemer je bil rezultat vedno negativen, in da je to bila prva kršitev, zaradi katere je bil obravnavan.

9. Neutemeljen je revizijski očitek, da sodišče druge stopnje pri presoji vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, ni upoštevalo, da je pri toženi stranki, glede na naravo njene dejavnosti, ničelna toleranca do alkoholiziranosti na delovnem mestu. Sodišče druge stopnje se je do tega opredelilo v 7. točki obrazložitve.

10. Glede na to, da se delo pri toženi stranki opravlja na višini, nad globino in pod električno napetostjo, je tožena stranka v Pravilniku o prepovedi uživanja alkohola, drog in drugih prepovedanih substanc (v nadaljevanju Pravilnik) določila, da delavec ne sme delati ali biti na delovnem mestu pod vplivom alkohola, pri čemer se šteje, da je delavec alkoholiziran, če preizkus alkohola pokaže več kot 0. Vendar pa ničelna toleranca do alkohola in to, da tožena stranka opravlja nevarno dejavnost, ne pomeni, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi edini možen ukrep v vseh primerih kršitve prepovedi uživanja alkohola na delovnem mestu. Nenazadnje je tudi tožena stranka v 18. členu Pravilnika določila, da vodja organizacijske enote obvesti delavca, pri katerem je bila ugotovljena alkoholiziranost na delovnem mestu, da bo zoper njega uveden ustrezni postopek po Zakonu o delovnih razmerjih, ki je lahko disciplinski postopek, redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ukrep ultimo ratio.

11. Okoliščina, da tožena stranka opravlja nevarno dejavnost in da je zato v Pravilniku določila, da delavec ne sme delati ali biti na delovnem mestu pod vplivom alkohola, ne pomeni, da sodišče ni dolžno opraviti tehtanja tudi vseh ostalih okoliščin in interesov obeh strank, in na podlagi tega tehtanja presoditi, ali je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Na podlagi takšnega tehtanja je sodišče druge stopnje utemeljeno zaključilo, da ta pogoj ni bil izpolnjen.

12. Glede na vse okoliščine primera je napačna ocena tožene stranke, da je zaradi enkratnega dogodka, ki ga je tožnik takoj priznal in obžaloval, kljub njegovi dolgoletni zaposlitvi pri toženi stranki, v takšni meri izgubila zaupanje do tožnika, da delovnega razmerja ni možno nadaljevati do izteka odpovednega roka. Zlasti še ob upoštevanju dejstva, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 32 let, ne da bi bil poprej obravnavan zaradi kakšne kršitve, da je šlo za majhno količino zaužitega alkohola (0,12 mg alkohola na liter izdihanega zraka) in da je tožnik kršitev takoj priznal in obžaloval. Tožnik je v postopku tudi zatrjeval, da zaradi zdravstvenih omejitev ne sme delati na višini, tožena stranka pa teh trditev ni prerekala. Tožnik je trdil, da je tistega dne podajal kabel delavcu, ki je delal na lestvi, tožena stranka pa, da je držal lestev. Ne eno ne drugo ni delo na višini ali pa nad globino.

13. Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da z revizijo uveljavljeni razlog ni podan.