Jedro

Tožnk je s pitjem alkohola med delovnim časom kršil določila pravilnika tožene stranke, po kateri je prisotnost alkohola v krvi oz. izdihanem zraku nad 0,00 mg/l izdihanega zraka oz. 0,00 promila/kg telesne teže hujša kršitev delovnih obveznosti. Tožnik je imel spornega dne 0,12 mg/l alkohola v krvi in je s tem huje kršil pogodbene obveznosti, kar je utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Za utemeljenost izredne odpovedi pa morajo biti izpolnjeni tudi drugi pogoji iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, ki pa v obravnavni zadevi niso izpolnjeni. Ker je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajni ukrep, mora biti krivda delavca s strani delodajalca ne le nedvomno dokazana, temveč tudi ustrezno presojana glede na okoliščine konkretnega primera. Glede na to, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki 32 let, da je bila konkretna kršitev prva, za katero je bil obravnavan, da je bil vsaj 5-krat preverjen z alkotestom in nikoli ni „napihal“, v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni drugi pogoji iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, in sicer, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, s katerim je uveljavljal ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z zahtevkom na reitegracijo in reparacijo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 1. 2015 nezakonita in se razveljavi.

2. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga brez prekinitve prijaviti v zavarovanje od dne 6. 1. 2015 dalje in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati vse pripadajoče neizplačane plače, kot če bi delal, po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov, od pripadajočih bruto zneskov plače ter tožniku izplačati neto zneske plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne neto plače v plačilo do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 1. 2015 nezakonita in se razveljavi; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga prijaviti v zavarovanje od 6. 1. 2015 dalje in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati vse pripadajoče neizplačane plače, kot če bi delal, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od bruto zneskov plač in tožniku izplačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo; da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v 15 dneh, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik se sicer strinja, da Pravilnik o prepovedi uživanja alkohola, drog in drugih prepovedanih substanc tožene stranke določa, da delavec ne sme delati ali biti na delovnem mestu pod vplivom alkohola, pri čemer je delavec alkoholiziran ko preizkus alkohola pokaže vrednost več kot 0. Prav tako se tožnik strinja, da je kršil interna navodila tožene stranke zapisana v pravilniku, saj je rezultat preizkusa alkoholiziranosti pokazal prisotnost alkohola v krvi in je tožnik tudi priznal, da je spil ob malici pivo. Ne držijo pa navedbe sodišča prve stopnje v sodbi, da naj bi bil tožnik seznanjen z ničelno toleranco tožene stranke do alkohola. V 2. odstavku 22. člena pravilnika je določeno, da lahko delodajalec glede na težo kršitve in stopnjo odgovornosti delavca, ob upoštevanju posledic kršitev, odpove pogodbo o zaposlitvi. Pravilnik delodajalcu le omogoča možnost, da delavcu ob kršitvi pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, glede na težo kršitev in stopnjo odgovornosti delavca, ob upoštevanju posledic kršitve, odpove pogodbo o zaposlitvi. Uživanje alkoholnih pijač se sicer resnično šteje kot hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, vendar vsaka hujša kršitev še ne pomeni razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik se ne strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v sodbi pod točko 14, da naj bi delo opravljal na terenu in ki naj bi bilo nevarno zaradi globine, višine in elektrike. Tožnik je izpovedal, da spornega dne ni opravljal nevarnega dela (na višini, z elektriko in varovanje), temveč je zgolj podajal kabel iz vozila sodelavcu. Tožena stranka tudi ni z ničemer dokazala, da je bil tožnik seznanjen z ničelno toleranco do alkohola. Zakon o delovnih razmerjih v 1. odstavku 109. člena določa, da lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstajajo razlogi določeni s tem zakonom, poleg tega pa določa še kumulativni pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. S strani tožene stranke so bile sodišču predložene izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delavce A.A., B.B. in C.C., vendar tožena stranka ni pojasnila, katere okoliščine in interese obeh pogodbenih strank je v navedenih primerih upoštevala ob podaji izredne odpovedi. Tožnik poudarja, da ga je tožena stranka v preteklosti vsaj petkrat preverjala z alkotestom in je bil rezultat vedno negativen, kar kaže na to, da tožnik nima težav z alkoholom in da je v konkretnem primeru zgolj izjemoma zaužil alkohol pri malici, kar je tudi obžaloval. Tožnik meni, da je pri toženi stranki glede na trajanje delovnega razmerja veljal za zanesljivega delavca, ki je za svojega delodajalca žrtvoval vse, tudi svoje zdravje, zato je sankcija, ki mu jo je delodajalec izrekel zaradi popitega piva prekomerna. Izpovedal je, da je žena brezposelna od leta 1996, njegov sin pa potrebuje nego in pomoč. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Opozarja, da tožnik šele v pritoži prvič zatrjuje, da ni bil seznanjen z ničelno toleranco alkohola, kar pomeni pritožbeno novoto, ki je sodišče ne sme upoštevati.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in da je pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu „monter ... šifra ...“ in da mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 5. 1. 2015, ker je tožnik dne 18. 12. 2014 opravljal delo pod vplivom alkohola. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik dne 18. 12. 2014, ob preizkusu alkoholiziranosti, imel 0,12 mg alkohola na liter izdihanega zraka. Med strankama tudi ni bilo sporno, da je tožnik spil eno pivo, kar izhaja tudi iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z dne 18. 12. 2014. Tožena stranka je tožniku očitala, da je naklepoma oz. iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja in mu izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2012 s spremembami). Tožnik meni, da niso bili izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ob upoštevanju vseh okoliščinah in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

7. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da spornega dne ni opravljal nevarnega dela in zato ni bilo pogojev za izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Neupoštevanje varnostnih ukrepov, med katere sodi prepoved opravljanja dela pod vplivom alkohola, predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne glede na to, ali delavec opravlja objektivno gledano nevarno delo ali ne. Dejstvo je, da je tožnik opravljal delo pri toženi stranki, ki se ukvarja z gradbeno dejavnostjo in je le-ta, glede na naravo dela prepovedala pitje alkohola. Tožena stranka je sprejela Pravilnik o prepovedi uživanja alkohola, drog in drugih prepovedanih substanc, ki v 2. členu izrecno določa, da ima družba glede pitja alkohola in uživanja prepovedanih substanc med delovnim časom ničelno toleranco, zato se tožnik ne more sklicevati, da je spornega dne opravljal delo, ki ga ni mogoče šteti kot nevarno delo. Glede navedenega je sodna praksa jasna, da predstavlja alkoholiziranost na delovnem mestu nevarnost tako za delavca samega kot ostale delavce in delovni proces (sodbe VDSS, opr. št. Pdp 844/2009 z dne 5. 11. 2009 in Pdp 527/2014 z dne 19. 6. 2014).

8. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je tožena stranka v podobnih primerih delavcem izrekala redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in nikoli izrednih odpovedi pogodb o zaposlitvi, kar je izpovedal tudi predsednik sveta delavcev, saj je tožena stranka imela zakonsko podlago za izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (110. člen ZDR-1). Tožena stranka je tudi pojasnila, da je sklicevanje tožnika na izjavo predsednika sveta delavcev nerelevantna, saj se je izjava predsednika sveta delavcev nanašala na leto 2012, tožena stranka pa je sprejela pravilnik, ki je določal ničelno toleranco do alkohola, z opozorilom delavcem, da bo takšnim kršitvam sledila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi šele, ko je dne 1. 3. 2014 funkcijo direktorja prevzel D.D., zato izpoved predsednika sveta v konkretni zadevi ni relevantna.

9. Trditve tožnika, da ni bil seznanjen s pravilnikom o prepovedi uživanja alkohola, drog in drugih prepovedanih substanc oz. da ni bil seznanjen z ničelno toleranco uživanja alkohola pri toženi stranki dejansko predstavlja pritožbeno novoto, saj se tožnik tekom postopka na to ni skliceval in pritožbeno sodišče zato v skladu s 337. členom ZPP pritožbenih novot ni upoštevalo.

10. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožnik s pitjem alkohola v delovnem času kršil določila pravilnika tožene stranke, po kateri je prisotnost alkohola v krvi oz. izdihanem zraku nad 0,00 mg/l izdihanega zraka oz. 0,00 promila/kg telesne teže hujša kršitev delovnih obveznosti. Iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti je bilo ugotovljeno, da je imel tožnik navedenega dne 0,12 mg/l alkohola v krvi in je s tem huje kršil pogodbene obveznosti, kar je utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji 110. člena ZDR-1. Pravilno je tudi sodišče prve stopnje obrazložilo, da 33. člen ZDR-1 določa, da mora delavec vestno opravljati delo za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Delavec mora upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti ter spoštovati in izvajati predpise in ukrepe o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje ter zdravje in življenje drugih oseb (34. in 35. člen ZDR-1). Tožena stranka pa je delavce tudi opozarja, da bo vse nepravilnosti v zvezi z uživanjem alkohola sankcionirala.

11. Vendar pa pravilno opozarja pritožba, da morajo biti za utemeljenost izredne odpovedi izpolnjeni tudi drugi pogoji iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, ki pa v obravnavni zadevi niso izpolnjeni. Glede na to, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajni ukrep, mora biti krivda delavca s strani delodajalca ne le nesporno dokazana, temveč tudi ustrezno presojana glede na okoliščine konkretnega primera (tako je odločilo Vrhovno sodišče RS, v sodbi VIII Ips 46/2015 z dne 8. 6. 2015 in VIII Ips 13/2015 z dne 8. 6. 2015). Tožnik je dejanje obžaloval, odkrito je priznal, da je pri malici spil eno pivo in tudi obljubil, da se to ne bo več ponovilo, da je predhodno bil pri toženi stranki vsaj 5-krat preverjen z alkotestom in nikoli ni nič „napihal“. Tožnik je izpovedal, da je bil pri toženi stranki zaposlen 32 let, da je bila to prva kršitev delovnih obveznosti, zato je v obravnavni zadevi potrebno ugotoviti, da zaupanje tožene stranke ni moglo biti porušeno do take mere, da delovnega razmerja ne bi bilo moč nadaljevati vsaj do izteka odpovednega roka.

12. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščin, ki jih je navedel tožnik, ker se je postavilo na stališče, da navedene okoliščine niso relevantne in da sodišče presoja le kršitve navedene v izredni odpovedi. To pa je v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, da so pomembne vse okoliščine primera in interesi obeh strank, pri čemer je prvi pogoj (storitev kršitve) stvarnega značaja in se presoja predvsem glede na naravo, težo in posledice kršitve, drugi pogoj pa osebnega značaja. Ob tem, kako je kršitev vplivala na razmerje med strankama in njuno medsebojno zaupanje v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja, je treba med drugim upoštevati tudi delavčevo preteklo delo, vključno z trajanjem njegove zaposlitve (tako je odločba VS RS, v sodbi opr. št. VIII Ips 45/2013 z dne 17. 6. 2013, sodba VIII Ips 13/2015 z dne 8. 6. 2015 in sklep VIII Ips 255/2012 z dne 16. 4. 2013). Torej ob upoštevanju, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki 32 let, da je bila konkretna kršitev prva za katero je bil obravnavan, da je bil vsaj 5-krat preverjen z alkotestom in nikoli ni „napihal“, pritožbeno sodišče zaključuje, da niso bili izpolnjeni drugi pogoji iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1 in je odločilo kot izhaja iz izreka sodbe.

13. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnika ne odgovarja, saj niso odločilnega pomena za presojo utemeljenosti pritožbe (360/1 člen ZPP).

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo (5. alineja 358. člena ZPP).

15. O stroških postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih stranke niso priglasile.