Jedro

Pri določitvi odškodnine za navedene oblike škode, so bile upoštevane vse specifične značilnosti tožnikovega primera. Pritožnikovi pritožbeni razlogi za zvišanje odškodnine za posamezne oblike škode ob pravilni uporabi materialnega prava (200. člen in 203 člen ZOR) niso utemeljeni. Odmerjena odškodnina je razvrščena v okvirje, ki jih začrtujejo razmerja med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se z a v r n e kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam trpi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in dvema sklepoma o popravi je sodišče prve stopnje tožniku za škodni dogodek z dne 30. 9. 1994 prisodilo za fizične bolečine od zahtevanih 3,700.000,00 SIT - 2,800.000,00 SIT, za strah celotni zahtevani znesek 800.000,00 SIT, za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti od zahtevanih 7,000.000,00 SIT - 3,500.000,00 SIT in za skaženost od zahtevanih 350.000,00 SIT - 150.000,00 SIT, torej skupno 7,250.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izreka sodbe, to je od 24. 6. 1998 dalje.Ker pa je tožena stranka že delno plačala odškodnino, ki v valorizirani višini znaša 5,008.958,00 SIT je tako tožniku prisodilo za imaterialno škodo še 2,241.042,00 SIT. Poleg tega je tožniku prisodilo še 123.395,00 SIT materialne škode, tako da mu je skupno prisodilo 2,364.457,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, v presežku za nadaljnjih 4,600.000,00 SIT pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo plačati nastale pravdne stroške v višini 271.222,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zapadlih zneskov, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Glede na delni umik tožbenega zahtevka za znesek 81.654,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 1994 do plačila pa s sklepom pravdni postopek v tem obsegu ustavilo.

Zoper to sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov točka 1-3 čl. 355 ZPP.

Po oceni tožeče stranke je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določil pravdnega postopka, ker je zavrnilo zahtevek za plačilo zneska 81.654,00 SIT, čeprav je tožeča stranka ta del zahtevka umaknila.

V pritožbi izpostavlja ugotovitve obeh izvedencev primarija dr. S. in primarija dr. L., kar vse je navajal že v tožbi in pripravljalnih spisih ter navaja,da bi ob pravilnem vrednotenju vseh tožnikovih težav bolečinskega obdobja neugodnosti in skaženosti in zmanjšanju življenjskih aktivnosti mu moralo sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava prisoditi celotno zahtevano odškodnino. Razlogi pritožbe bodo navedeni v nadaljevanju obrazložitve te odločbe.

Pritožuje se tudi zoper odmero pravdnih stroškov, saj bi sodišče moralo v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku in tako odločiti o vseh pravdnih stroških.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določil pravdnega postopka, češ da je sodišče zavrnilo zahtevek za znesek 81.654,00 SIT s pripadki, čeprav je ta del zahtevka umaknil, ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje pod točko II z izpodbijanim sklepom odločilo, da je pravdni postopek v tem obsegu za 81.654,00 SIT s pripadki, zaradi umika končan.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo skladno s čl. 365/II ZPP preizkusilo po uradni dolžnosti in ugotovilo, da bistvenih kršitev določil pravdnega postopka ni bilo.

Upoštevaje pritožbene navedbe in tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo na prvi stopnji glede na ugotovljeno dejansko stanje, katerega pritožba ne izpodbija (meni le,da so bile ugotovitve premalo ovrednotene) prisojena pravična odškodnina. Pri odmeri odškodnine mora sodišče upoštevati kriterije, ki so določeni v čl. 200 ZOR-a, to je pomen prizadete dobrine, namen odškodnine ter paziti na to, da odmerjena odškodnina ne gre na roko težnjam, ki niso združljive z njenim namenom. Sodišče odškodnino torej odmeri tako, da je ta primerna teži in vrsti poškodbe oškodovanca ter posebnostim, ki so se pojavile pri oškodovancu zaradi poškodbe. Istočasno pa mora paziti, da je odmerjena odškodnina primerljiva z odškodninami, ki so bile odmerjene v podobnih primerih.

Opisano materialnopravno izhodišče je v izpodbijani sodbi po prisoji pritožbenega sodišča dosledno upoštevano. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe ter le še dodaja: Tožnik je res utrpel kot izhaja iz obeh izvedeniških mnenj številne hude poškodbe. Zaradi teh poškodb je trpel bolečine, ki so bile trajno hude 5 dni, občasno hude 7 dni, srednje močne 8 dni, občasne srednje močne 11 dni, torej zmerne 1 mesec, občasne pojemajoče 6 tednov, lažje do srednje močne glavobole 3 mesece, lažje glavobole ima še sedaj nekajkrat tedensko, ki bodo tudi ostali trajno, ima pa še občasne srednje močne bolečine levega zapestja. Prestal je tudi številne neugodnosti 21 RTG v bolnici 33 dni, 7 krat pri kirurgu, 1 krat pri nevrologu, 2 krat EMG, stomatološko zdravljenje 2 zob, bil v staležu 4 mesece, 8 mesecev delal po 4 ure. Upoštevaje vse te bolečine in neugodnosti je torej odškodnina v višini 2,800.000,00 SIT prisojena v primerni višini in jo ni mogoče zvišati.

Tudi odškodnina za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bila prisojena v primerni višini. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe v celoti povzelo ugotovitve obeh izvedencev prim.

dr. S. in prim. dr. L. ter izpovedbo tožnika in se pritožbeno sodišče sklicuje na te razloge. Pri tožniku je zaradi zadobljenih poškodb res podano zmanjšanje življenjskih aktivnosti upoštevaje mnenja obeh izvedencev za 60 %. Sodišče prve stopnje pa je vse tožnikove omejitve po oceni pritožbenega sodišča pravilno ovrednotilo in prisodilo pravično odškodnino v višini 3,500.000,0 SIT.

Nadalje je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine iz naslova psihičnih bolečin zaradi skaženosti upoštevalo izvedeniško mnenje prim. dr. S., ki je tožnikove vidne poškodbe na obrazu, ki so v celoti opisane v razlogih izpodbijane sodbe ocenil kot blago skaženost, to skaženost je sodišče prve stopnje tudi samo zaznalo na obravnavi in je glede na ugotovitve torej odmerilo pravično odškodnino v višini 150.000,00 SIT.

Tožniku je tako prisojena celotna odškodnina v višini 7,250.000,00 SIT, ker pa je od tožene stranke že sprejel valorizirani znesek 5,008.958,00 SIT mu je sodišče tako prisodilo za imaterailno škodo še 2,241.042,00 SIT s pp. Glede toliko prisojene odškodnine je še dodati, da zadobljene poškodbe sigurno izdatno posegajo v tožnikovo življenje. Kljub temu pa ne dosegajo tolikšne izredne škode, ki bi opravičevale višjo denarno odškodnino od prisojene. Priznana odškodnina ni majhna in tudi ni pod mejami, ki jih priznava sodna praksa. Pri odmeri odškodnine za imaterialno škodo pa je treba tudi upoštevati, da negmotne škode ni mogoče odpraviti ali reparirati pač pa je imaterialna škoda le sredstvo, ki naj omili duševno trpljenje tožniku, ki je bilo s poškodbo porušeno.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, tudi pravilno uporabilo materialno pravo in je bilo zato skladno z določili čl. 368/I ZPP/77 v zvezi s čl. 498 ZPP/99 pritožbo tožeče stranke zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo.

Pritožnik tudi neutemeljeno izpodbija stroškovno odločitev. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo stroške v znesku 500.922,00 SIT, glede na stroške tožene stranke in uspeh v pravdi pa mu je priznalo 271.222,00 SIT.Same višine stroškov pritožnik ne izpodbija, ne soglaša z uporabo člena 154/II ZPP. Na podlagi taksne in odvetniške tarife opravljen preizkus pokaže, da so stroški odmerjeni v primernem znesku.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z dol. čl. 166/1 ZPP v zvezi s čl.154 ZPP sama trpi pritožbene stroške.