Jedro

V odstotkih izraženo zmanjšanje aktivnosti, pri čemer ne obstaja takšna gradacija, ki bi jo urejali predpisi (zavarovalniško ali invalidsko ocenjevanje prizadetosti oškodovanca je urejeno za druge namene) oziroma bi jo sprejela stroka kot merilo, ki bi bilo lahko neposredno upoštevano ob uporabi 200. in 203. člena ZOR, ne more biti odločilni dejavnik. Služi lahko le kot pomožen podatek o obsegu in intenzivnosti fizičnih in psihičnih prizadetosti ter posledično duševnih bolečin.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo 30.9.1994 je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 2,564.437,00 SIT. Od tega 2,441.042,00 SIT odškodnine za negmotno škodo, ostalo pa za gmotno škodo. Pri tem je upoštevalo, da je tožnik prejel od toženke kot zavarovalnice odgovornostno zavarovanega tovornjaka 5,008.958,00 SIT valorizirane akontacije. V presežku za 4,481.654,00 SIT je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tako mu je upoštevaje akontacijo prisodilo za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem 2,800.000,00 SIT od zahtevanih 3,700.000,00 SIT, za strah zahtevanih 800.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3,500.000,00 SIT od zahtevanih 7,000.000,00 SIT in za skaženost 150.000,00 SIT od zahtevanih 350.000,00 SIT, torej skupaj 7,250.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo, ker je menilo, da je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, upoštevalo pa je vsa merila iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Zoper zavrnilni del te sodbe je vložil tožnik revizijo. Uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo zavrnilnega dela obeh sodb, tako da mu bo prisojenih še nadaljnjih 4,600.000,00 SIT. Povzema ugotovitve sodišča o neprijetnostih med zdravljenjem in bolečinah ter še posebej tistih, ki ga bodo spremljale prav gotovo 15 let glede na povprečno življenjsko dobo. V zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišči nista dovolj upoštevali, da so tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane za približno 60%. Zaradi 4-urnega delavnika ni bil imenovan za predstojnika oddelka v bolnišnici, čeprav je imel pred obravnavanim dogodkom zelo realne možnosti za to. Postal je socialno izoliran, ker ne zahaja v družbo in strokovna srečanja.

Upoštevati bi morali tožnikovo globoko depresijo. Sodišči nista pripisali ustrezne teže globoki brazgotini na čelu, ki je tako opazna, da ga sprašujejo, kaj se mu je primerilo.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Poudarkom, ki jih daje revizija v zvezi s telesnimi bolečinami in neprijetnostmi med zdravljenjem, ni mogoče slediti v takšnem smislu, kot to skuša prikazati. Pogled na druge sodbe v primerljivih primerih pokaže, da sodišča niso prisodila tako visokih odškodnin ali pa le nekoliko višje. Ob obravnavanih poškodbah tudi v podobnih primerih pacienti niso doživljali manjših neprijetnosti med zdravljenjem.

Revizija pripisuje prevelik pomen tudi različnim pregledom, saj če ti niso povezani s fizičnimi bolečinami, sami zase ne pomenijo podlage za odškodninsko terjatev, v povezavi z drugim zdravljenjem pa za tožnika, ki je sam zdravnik, ne morejo poseči v njegovo duševno stabilnost. Končno jih tožnik sam ob sicer izčrpni izpovedi med dokazom z zaslišanjem strank niti ni omenil. Revizija gradi nadalje svoje nestrinjanje s prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zlasti na odstotnem zmanjšanju te aktivnosti, ki ga je zapisalo v svojo obrazložitev sodišče druge stopnje, ni pa bila to dejanska ugotovitev prvostopnega sodišča. V odstotkih izraženo zmanjšanje aktivnosti, pri čemer ne obstaja takšna gradacija, ki bi jo urejali predpisi (zavarovalniško ali invalidsko ocenjevanje prizadetosti oškodovanca je urejeno za druge namene) oziroma bi jo sprejela stroka kot merilo, ki bi bilo lahko neposredno upoštevano ob uporabi 200. in 203. člena ZOR, torej ne more biti odločilni dejavnik. Služi lahko le kot pomožen podatek o obsegu in intenzivnosti fizičnih in psihičnih prizadetosti ter posledično duševnih bolečin. Tako v tem primeru na revizijski stopnji posebej poudarjati 60-odstotno zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki jo je ugotovilo pritožbeno sodišče (pri čemer je izvedenec dr. Zvone Lamovec ocenil, da bodo tožnikove splošne življenjske aktivnosti zaradi kraniocerebralne poškodbe in poškodbe medianusa, in drugih posledic nesreče in popoškodbene depresije - torej vseh posledic - trajno zreducirane za okoli 30%), ne pa tudi prvo sodišče, je neproduktivno. K jasnejši podobi prizadetosti tudi ne vodi nestrokovno seštevanje izvedenskih ocen odstotnega zmanjšanja življenjske aktivnosti (izvedenec dr. Heribert Strokol je ocenil tožnikovo zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti s kirurškega stališča ob upoštevanju sprememb na medianusu na 40%). Sicer pa je po prepričanju revizijskega sodišča na 3,500.000,00 SIT prisojena odškodnina za ugotovljene tožnikove prizadetosti na duševnem področju ne le v skladu z individualizacijo (posebne okoliščine v zvezi s tožnikovim poklicem in pričakovanim napredovanjem ipd.) odmere marveč tudi z drugimi razsojami v podobnih primerih za to obliko nepremoženjske škode. Višja odškodnina bi bila v nasprotju z določbo drugega odstavka 200. člena ZOR, posebej še upoštevaje tožnikovo starost ob nesreči (60 let).

Povedano velja tudi za odškodnino za skaženost. Ni videti tehten revizijski poseben poudarek brezgotini na čelu, saj je tožnik, zaslišan kot stranka, omenil kot motečo le brazgotino na obrvi in na nadlehti ne pa tudi te, ki omenja revizija.

Tako ni bilo mogoče ugoditi reviziji v nobenem pogledu. Zato jo je sodišče zavrnilo (393. člen ZPP/77).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP/77).