Jedro

V postopku izdaje izpodbijane odločbe tožnik ni bil stranka; s tem v zvezi je sodišče njegovo tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrglo.

Izrek

1. Tožba se zavrže. 2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. 3. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je v okviru postopka nadzora prirejanja iger na srečo po internetu oziroma drugih telekomunikacijskih sredstvih ugotovil, da tožnik na spletni strani X. prireja spletne igre na srečo. Z vpogledom v register koncesionarjev za igralnice, igralne salone in prirediteljev klasičnih iger na srečo je bilo ugotovljeno, da tožnik nima koncesije Vlade Republike Slovenije za prirejanje spletnih iger na srečo. Tožniku je zato prvostopni organ dne 1. 8. 2006 izdal odločbo o prepovedi prirejanja iger na srečo v Republiki Sloveniji, št. 46163-4/2006/9, ki je dne 17.12. 2008 postala pravnomočna. V postopku nadzora dostopa do spletne strani X. je prvostopni organ dne 15. 3. 2010 ugotovil, da se na navedeni spletni strani še vedno prirejajo spletne igre na srečo. Organ je na podlagi vpogleda v javni register ponudnikov storitev informacijske družbe na spletni strani http://www.apek.si/., ki ga vodi Agencija za pošto in elektronske komunikacije RS, ugotovil, da je podjetje A. d.o.o. ponudnik storitev ozkopasovnega oziroma širokopasovnega dostopa do interneta. Glede na to, da je prvostopni organ ugotovil, da je to podjetje ponudnik storitve informacijske družbe in omogoča dostop do spletne strani X., na kateri tožnik še vedno prireja spletne igre na srečo v Republiki Sloveniji brez dodeljene koncesije, ter, da dostop do spletne strani X. poteka preko storitve pretvorbe tekstovnega naslova spletne strani X. v IP naslov spletne strani, ki primeroma omogoča omejitev dostopa z onemogočanjem pretvorbe tekstovnega naslova v IP naslov ali z blokiranjem rezultirajočega IP naslova, je organ glede na določbo 5. alineje 1. odstavka 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljnjem besedilu ZIN) ter določbo 9. odstavka 107. člena Zakona o igrah na srečo (v nadaljnjem besedilu ZIS) odločil, da mora ponudnik storitve informacijske družbe v roku petnajst dni po prejemu konkretne odločbe omejiti dostop do spletne strani X., na kateri tožnik prireja spletne igre na srečo, z onemogočitvijo pretvorbe tekstovnega spletnega naslova X. v IP naslov. V zadevi je odločil na podlagi določbe 1. in 3. odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZUP).

Tožnik vlaga tožbo zaradi kršitve pravil postopka, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. V tožbi je navedel, da je prvostopni organ izdal odločbo, št. 4613-18/2010/1/0230-01 z dne 17. 3. 2010, s katero je podjetju A. naložil, da mora blokirati dostop do spletne strani tožnika. Odločbe ni vročal tožniku, niti ga ni vabil, da se udeleži postopka. Tožnik je za postopek izvedel iz medijev. Zoper to odločbo je tožnik vložil pritožbo, prvostopni organ pa je pritožbo zavrgel s sklepom, št. 4613-18/2010/7/0230-01 z dne 13.4.2010, zaradi neizkazanega pravnega interesa tožnika. Zoper to odločbo se je tožnik pritožil, drugostopni organ pa je o pritožbi odločil z odločbo, št. 4613-274/2010/6 z dne 30.11.2010, in pritožbo tožnika zavrnil. Tožnik ne prilaga prvostopne odločbe z dne 17.3.2010, saj mu ni bila vročena. Iz spisa je skopiral samo odločbo, ki je bila izdana prvemu ponudniku dostopa do interneta s seznama APEK (B. d.o.o. - odločba, št. 4613-4/2010/1/0230-01 z dne 17.3.2010), izpodbijana odločba je po vsebini enaka. Tožnik je navedel, da ker gre za njegovo spletno stran, ima interes, da ne pride do blokade te spletne strani. V postopku bi moral biti udeležen kot stranka. Ker ga upravni organ ni vabil kot stranko, bi moral imeti vsaj status stranskega udeleženca, saj ima za to pravni interes. Pravni interes je oprt na določbo 49. člena Pogodbe o Evropski skupnosti - PES - prost pretok storitev (določba 56. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije - PDEU), določbo 74. člena Ustave RS, določbo 43. člena ZUP ter številne druge predpise. Glede na to, da ne gre za postopek izvršbe, ampak za nov postopek, začet na podlagi določbe 9. odstavka 107. člena ZIS, ki je bil uveljavljen tik pred izdajo spornih prvostopnih odločb, je potrebno v postopku preveriti, ali so podani pogoji za tak ukrep. Tožnik je prepričan, da niso, in sicer ker takšnega ukrepa ne dovoljuje Evropsko pravo, konkretno PES (PDEU). Natančna vsebina PES (PDEU) je razvidna iz sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti (ECJ), ki vsebino PES (PDEU) interpretira. Dodaten razlog, da sporne določbe 9. odstavka 107. člena ZIS ni mogoče uporabiti, je, da novela ZIS-C, s katero je bila uveljavljena določba 9. odstavka 107. člena ZIS, ni bila na predpisan način notificirana Evropski komisiji, kot to zahteva Direktiva 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. 06. 1998. V takšnih primerih se lahko vsakdo sklicuje na to, da takšnega predpisa ni dovoljeno uporabiti. V postopku prvostopni organ ni vabil tožnika kot udeleženca v smislu določbe prvega odstavka 42. člena ZUP, tožniku pa tudi ni priznal statusa stranskega udeleženca v skladu z določbo tretjega odstavka 43. člena ZUP. Če upoštevamo sodno prakso, ki se je doslej razvila v zvezi s priznavanjem pravnega interesa, ugotovimo, da je to priznavanje zelo široko in, da zadostuje zatrjevanje pravne koristi. Tožnik tudi primeroma našteje primere sodne prakse. Zahtevati za priznanje statusa stranskega udeleženca ugotovljeno in v celoti dokazano pravno korist pravzaprav niti ne bi bilo smiselno, saj bi bilo treba za tak sklep o obstoju pravnega interesa v bistvu izpeljati celoten postopek, kot da bi bil stranski udeleženec stranka oziroma glavni udeleženec v postopku. Obstajati pa mora materialnopravno razmerje med stranskim udeležencem in glavnim udeležencem v sporu oziroma odvisnost pravnega položaja stranskega udeleženca od odločitve o predmetu spora. Poleg tega je v tej zadevi v bistvu prvostopni organ že s samim dovoljenjem, da tožnik vpogleda v vse spise, ki se nanašajo na blokado njegovih spletnih strani, priznal tožniku pravni interes. Tožnik je v spis vpogledal pri obeh organih. Ko udeleženec enkrat pridobi status udeleženca (tudi stranskega udeleženca), mu ga ni več mogoče odvzeti. Tako tudi Upravno sodišče v Ljubljani v sodbi, opr. št. U 817/97 z dne 7. 7. 1999. V tej odločbi je sodišče reklo, da je prvostopni organ tožniku položaj stranke v postopku priznal že s tem, ko mu je vročil sklep in ga poučil o možnosti do pritožbe. Materialni predpisi, ki dajejo podlago za pravni interes tožnika, so zlasti določba 49. člena Pogodbe o ustanovitvi ES (PES oziroma določba 56. člena PDEU), ki opredeljuje svobodo opravljanja storitev in določa, da so omejitve svobode opravljanja storitev v Uniji prepovedane za državljane držav članic, ki imajo sedež v eni od držav članic, vendar ne v državi osebe, ki so ji storitve namenjene. Ni dvoma, da je prirejanje iger na srečo storitev, za katero se uporablja to pravilo. Pravna podlaga za pravni interes je tudi določba 74. člena Ustave RS, ki opredeljuje podjetništvo in v tem okviru kot centralno pravico priznava svobodno gospodarsko pobudo ter obenem prepoveduje omejevanje konkurence. Materialna podlaga za pravni interes je tudi določba 39. člena Ustave RS o svobodi izražanja, ki velja tudi za reklame in oglaševanja. V postopkih gospodarski družbi nikoli ni potrebno dokazovati, da ima pravni interes v zadevah, ki neposredno zadevajo njeno poslovanje. Toženka je mnenja, da gre pri tožniku le za ekonomski, ne pa za pravni interes, češ da prireja spletne igre na srečo brez dovoljenja oziroma koncesije pristojnega organa, torej nezakonito. Ta nezakonitost ravnanja tožnika je bila ugotovljena po njenem mnenju celo z odločbo Urada RS za nadzor prirejanja iger na srečo, št. 46163-4/2006/9, z dne 1. 8. 2006, ki jo je potrdilo tudi Upravno sodišče RS s sodbo, opr. št. U 2653/2006 z dne 17. 12. 2008. Vendar v primeru blokade spletnih strani tožnika nikakor ne gre za realizacijo te odločbe, ki pač velja samo za postopek, v katerem je bila odločba izrečena. V citiranem postopku so upravni organi in sodišče odločali o prepovedi reklamiranja, spletna stran tožnika pa ima mnogo širšo vsebino. Na njej so relevantni podatki o tožniku kot gospodarskem subjektu, o njegovem kotiranju na borzi, o njegovi dejavnosti, itd.. Odklanjanje pravice do udeležbe v postopku, v katerem gre za blokiranje spletne strani prizadetega, je v grobem nasprotju z bistvom pravice do udeležbe v postopku. Upoštevati je tudi treba, da je Ministrstvo za finance celo vnaprej obvestilo tožnika, da nima izgledov, da bi pridobil koncesijo. Nobenega dvoma ni, da tožnik varuje svoj pravni interes, ko nasprotuje uveljavitvi blokade svoje spletne strani, na kateri ne oglaša le svojih storitev pri organiziranju iger na srečo preko interneta, temveč posreduje trgu tudi vse druge za blagovni promet relevantne podatke. Selektivno blokiranje spletnih strani pa niti tehnično ni mogoče. V konkretnem primeru postopek ni bil začet na zahtevo stranke, ampak po uradni dolžnosti. Postopek ni potekal proti ponudniku dostopa do interneta, ampak izključno proti tožniku. Upravni organ bi moral tožnika obravnavati kot stranko, ga vabiti, naj se udeleži postopka in upoštevati vse relevantne odločbe ZUP. V konkretnem postopku nastopajo kot »stranke« ponudniki dostopa do interneta. Ti ponudniki nimajo nikakršnega pravnega interesa za izid postopka. Ponudniki dostopa do interneta kot gospodarsko dejavnost opravljajo storitve dostopa do interneta. Nekateri ne opravljajo niti tega. Nekatere od strank so upravnemu organu sporočile, da se s ponujanjem dostopa do interneta sploh ne ukvarjajo. Dejstvo, da upravni organ ponudnikov dostopa do interneta ni štel za stranko, je razvidno tudi iz okoliščine, da prvostopni organ ponudnikov dostopa do interneta ni obveščal o tem, da želi tožnik vstopiti v postopek kot stranka (stranski udeleženec), čeprav je bil to dolžan storiti v skladu z določbo 3. in 5. odstavka 142. člena ZUP. Edini, ki bi moral biti stranka v postopku, je tožnik. V skladu z načelom zaslišanja stranke bi moral upravni organ tožniku dati možnost, da se pred izdajo odločbe izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (določba 1. odstavka 9. člena ZUP). Organ odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih stranki ni bila dana možnost, da se o njih izreče (določba 3. odstavka 9. člena ZUP). Tudi v skladu z določbo 7. člena ZUP (načelo varstva pravic stranke) bi moral upravni organ stranki omogočiti, da čim lažje zavaruje in uveljavlja svoje pravice. Glede na to, da bi tožnik moral biti stranka v postopku, bi mu moral biti toliko bolj priznan vsaj status stranskega udeleženca, saj so pogoji, da oseba v postopku nastopa kot stranski udeleženec, blažji od pogojev, da nastopa kot stranka. Ker pa ima v skladu z določbo 3. odstavka 43. člena ZUP status stranskega udeleženca enake pravne posledice kot status stranke, je tožnik predlagal, da mu upravni organ dovoli udeležbo v postopku kot stranskemu udeležencu. Tožnik ima interes za izid postopka, saj gre za zaporo njegove spletne strani. Tožnik je gospodarska družba, ki posluje izključno preko interneta. Ob zapori spletne strani ne more več poslovati. Te okoliščine je tožnik pojasnil že v postopku na prvi stopnji. Osebni interes je razviden sam po sebi - gre za spletno stran tožnika, pravni interes pa izhaja iz dejstva, da je tožnik gospodarska družba. Krovna družba je C. Ta družba kotira na dunajski borzi in je največji ponudnik interaktivne zabave na svetu z več kot 20 milijoni strank. Vse te okoliščine so upravnemu organu znane že od leta 2006, saj od takrat vodi različne postopke proti tožniku. Upravni postopek, ki je privedel do tega upravnega spora, poteka na podlagi določbe 9. odstavka 107. člena ZIS. Pogoj za postopek po omenjeni določbi ni izvršljiva upravna odločba, ampak izključno dejstvo, da obstaja spletna stran z igrami na srečo, za katero ni bila izdana koncesija Vlade RS. Ne gre torej za izvršbo upravne odločbe. To izhaja tudi iz spornih odločb, ki ne potekajo po določbah ZUP o izvršbi upravnih odločb. Če bi šlo za izvršbo upravne odločbe (upravna organa se sicer sklicujeta na odločbo, št. 46163- 4/2006/9 z dne 1.8.2006), potem bi bil tožnik zavezanec v postopku izvršbe in vprašanje udeležbe v postopku se sploh ne bi pojavljalo, saj bi tožnik nastopal kot stranka. V konkretnem primeru gre za postopek sui generis na podlagi določbe 9. odstavka 107. člena ZIS. To med drugim pomeni, da je potrebno preizkusiti, ali obstaja pravna podlaga za izdajo takšne odločbe. To pomeni celovito preverjanje dejanskega stanja, pravne norme, ki jo je treba uporabiti. Takšen preizkus pa zahteva najmanj možnost stranki, ki bi jo nameravani ukrep prizadel, da se udeležuje postopka. Drugostopni organ v odločbi, št. 4613-274/2010/6 z dne 30. 11. 2010, trdi, da gre za izvršitev odločbe, št. 46163-4/2006/9 z dne 01. 08.2006. Kljub temu tožniku odreka pravico udeleževati se postopka. Če bi veljala pravna logika Ministrstva za finance, potem se noben zavezanec, ki mu je bila izrečena kakšna prepoved (inšpekcijski postopki, poseganje v pravico drugega, ipd.), ne bi smel udeleževati izvršilnega postopka, saj je pred tem (v zvezi z izvršilnim naslovom) organ že ugotovil, da določena pravica stranke ne obstaja (argument izpodbijane odločbe Ministrstva za finance, str. 5). Ob takšni razlagi pravnega interesa se torej zavezanci v izvršilnih postopkih postopka sploh ne bi smeli udeleževati. Drugostopna odločba eksplicitno, prvostopna odločba pa implicitno, zamenjujeta pravico do udeležbe v postopku z vsebinsko odločitvijo o glavni stvari. Izpodbijana drugostopna odločba trdi, da pridejo pri presoji pravnega interesa v poštev samo pravice, ki so zapisane v zakonih in podzakonskih predpisih. Pri tem ustvarja delitev med zakoni in podzakonskimi akti ter ustavnopravnimi predpisi in mednarodnimi pogodbami. Za takšno delitev ni v nobenem predpisu niti pravni teoriji nobene podlage. Razlaga prava, ki odreka veljavnost ustavnopravnih norm in norm mednarodnega prava v določenem postopku, je samovoljna, saj pomeni odstop od veljavne zakonodaje in uveljavljene sodne prakse. Zakon o igrah na srečo predvideva le dva prireditelja za prirejanje klasičnih iger na srečo (določba 3. člena ZIS). Tuje družbe koncesije ne morejo pridobiti (določba 30. člena ZIS, dopis Ministrstva za finance, z dne 22.4.2010). Tožnik je koncesijo želel pridobiti, zato je Vlado Republike Slovenije, ki je pristojna za podeljevanje koncesij, prosil za pravno mnenje o tem, ali lahko pridobi koncesijo. Prejel je odgovor, da koncesije ne more pridobiti. S tem je izkazano še dodatno prizadevanje stranke za pridobitev koncesije, ki glede na sodbo v zadevi Y. sploh ne bi bilo potrebno. Tudi iz tega razloga ni dopustno uporabiti sankcij proti prireditelju iger na srečo, ki koncesije ni pridobil. Državni zbor pa je sprejel novelo Zakona o igrah na srečo – ZIS-C, pri čemer o tem predhodno ni bila posredovana Evropski komisiji, kar bi morala biti, zaradi česar novela v tem delu ne more veljati in je državni organi ne smejo uporabljati. Glede na navedeno je tožnik predlagal, naj sodišče odpravi izpodbijano odločbo prvostopnega organa, št. 4613-18/2010/1/0230-01 z dne 17. 3.2010, ter zadeve vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka tožnika z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe o stroških do plačila. Hkrati pa je tožnik vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Izpodbijana upravna odločba ponudniku dostopa do interneta nalaga blokado spletne strani tožnika, ki posluje izključno preko spleta. Blokada spletne strani zanj pomeni popolno prenehanje poslovanja v Republiki Sloveniji. Hujše posledice gospodarske družbe pravzaprav ne morejo doleteti. Blokada dostopa do interneta pomeni tudi blokado dostopa do katerihkoli drugih informacij o tožniku. Tožnik zato vlaga predlog za odložitev izvršitve izpodbijane upravne odločbe do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu v skladu z določbo 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Tožniku bi nastala z izvršitvijo spornih upravnih odločb težko nadomestljiva škoda, saj so državni organi enkrat že nezakonito dosegli blokado spletne strani tožnika (z dopisom izven uradnih postopkov). Tožnik bi utrpel tudi škodo zaradi okrnjenega ugleda na trgu in med vlagatelji. Odškodnine ne bi mogel iztožiti. Prikrajšana ne bi bila niti javna korist niti tretje osebe. Tožnik (matična družba) na leto ustvari okrog 356.120.000 EUR prometa in 46.163.000 EUR dobička (letno poročilo za leto 2009). V Sloveniji po oceni ustvari več kot za 200.000 EUR prometa letno. Toliko bi znašala neposredna škoda zaradi izgube prometa, če bi blokada spletne strani trajala eno leto. Ob daljšem ali krajšem trajanju blokade bi bila škoda ustrezno večja oziroma manjša. Tožnik škode ne more nadomestiti z vstopom na neko drugo tržišče, prerazporeditvijo zaposlenih, ipd. Tožnik posluje globalno - preko interneta in je dosegljiv po vsem svetu. Svoje dejavnosti tudi ne more prilagoditi tako, da bi se usmeril na neko drugo geografsko področje, kjer še ne bi bil prisoten. Prvostopni organ je 5. 9. 2006 vsem ponudnikom dostopa do interneta poslal dopis, v katerem jih je pozval, naj blokirajo dostop do spletne strani tožnika (priložen je eden od takšnih dopisov — dopis je poslan »ponudnikom internetnih storitev«, kar je razvidno iz teksta). Dopis je nezakonit, ker morajo državni organi o obveznostih strank odločati v za to predvidenih postopkih (upravni postopek, postopek izvršbe, ipd.), kjer so zavarovane pravice strank. Na dopis se je večina ponudnikov odzvala. Zaradi očitne nezakonitosti, ki sicer pomeni tudi upravno cenzuro interneta, in ob protestih zainteresirane javnosti, so od blokade ponudniki dostopa do interneta postopoma odstopili, blokada je trajala 3 mesece (september — december 2006). S tem je nastala tožniku ogromna škoda, saj je izgubil stranke, ki so šle k drugim ponudnikom. O blokadi so poročali časopisi (»Stavni denar bo izgubljen« in podobno) ter poročali o (neresničnih) primerih, ko naj bi potrošniki ostali brez vloženega denarja. V primeru ponovne blokade bi stranke, ki jih tožnik ima, prešle k drugim ponudnikom spletnih iger na srečo, katerih spletne strani v Republiki Sloveniji niso blokirane (postopki tečejo samo proti štirim ponudnikom, proti ostalim 2000 pa ne). V Republiki Sloveniji športne stave množično oglašuje D. d.d. Je eden največjih oglaševalcev v Sloveniji. Poleg tega so v slovenskih medijih stalno prisotni spletni ponudniki športnih stav, ki sponzorirajo angleške klube prve angleške nogometne lige. Devetnajst od dvajsetih klubov prve angleške nogometne lige ima za sponzorje spletne stavnice. Na vsaki tekmi teh ekip se na športnih majicah igralcev ali na panojih ob igrišču (ali oboje) pojavljajo napisi spletnih športnih stavnic. Slovenske televizije predvajajo po dvajset in več tekem angleške prve nogometne lige na teden. Poleg tega prenašajo še tekme nogometne lige prvakov, kjer nastopa več angleških nogometnih klubov. Posebnost spletne prodaje produktov in storitev je, da je zanesljivost ponudnika še mnogo bolj pomembna kot pri klasični prodaji. Potrošniki so pri nakupu preko spleta mnogo bolj previdni in kupujejo samo pri tistih ponudnikih, ki jim res zaupajo. Ob omajanem zaupanju gredo potrošniki k drugim ponudnikom, kar bi se zgodilo tudi v primeru izvršitve spornih odločb. Tožniku ne bi nastala le škoda zaradi izgubljenih strank in s tem izgubljenega dohodka, ampak tudi zato, ker bi bil zaradi takšnega dogodka močno okrnjen poslovni ugled tožnika. Matična družba kotira v prvi kotaciji dunajske borze. V nekaj mesecih bo uvrščena tudi na londonsko borzo vrednostnih papirjev. Iz gibanja vrednosti delnic v letu 2006 pred in po blokadi spletne strani v Sloveniji je razvidno, da je delnica občutljiva na kakršnekoli zunanje okoliščine, kar prikaže tudi s tabelami. Iz nedavnih zapisov o blokadi spletnih strani je razvidno, da tisk intenzivno (na prvih straneh) spremlja dogodke v zvezi s spletnimi stavnicami. Na blokado se odzivajo tudi ponudniki dostopa do interneta. Sodišče zahteva, da mora biti škoda za stranko težko popravljiva, tudi če bi v sodnem postopku kasneje uspela (sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 510/2008 z dne 5.11.2008). Sodišča so že večkrat izrekla pri presoji kriterija težko nadomestljive škode, da je »vsaka materialna škoda načeloma nadomestljiva«. Vendar sodišča tako odločajo, če obstajajo načini za povračilo škode. V konkretnem primeru pa takšnih predpisov ni in škode zaradi nezakonite odločbe ne bi bilo mogoče iztožiti. Tožnik bi moral škodo zahtevati od države (določba 26. člena Ustave RS, Obligacijski zakonik). Država ni odgovorna za škodo, ki nastane zaradi napačnih odločb njenih organov. Sredstvo za odpravo nezakonitosti odločb državnih organov so pravna sredstva. Protipravnost ravnanja države se, ko gre za odškodninsko odgovornost države zaradi izdanih odločb, presoja drugače kot sicer - zgolj protipravnost odločbe ni podlaga za odškodninsko odgovornost (Komentar Ustave RS, Ljubljana 2002, str. 298). Podan bi moral biti še dodatni bistveno oteževalni element, kot je samovolja državnega organa, odstop od povsem jasne določbe zakona, odločanje izven pristojnosti organa, ipd. V konkretnem primeru, ko gre za zelo slabo formuliran predpis, glede katerega ni nobene sodne ali upravne prakse, bi bilo zelo težko dokazati odškodninsko odgovornost države. Ker se verjetnost uspeha v postopku tudi lahko upošteva kot element pri presoji utemeljenosti začasnega zadržanja odločbe, se tožnik na kratko opredeljuje tudi do tega. Ta postopek teče izključno glede procesnega vprašanja, ali je lahko tožnik (stranski udeleženec) v postopku. Tožnik je prepričan, da gre za evidentno napačno odločitev upravnih organov. Uspeh glede tega vprašanja zadošča za to, da je pogoj uspeha v postopku izpolnjen. Tožnik je tudi prepričan, da ne počenja ničesar nezakonitega. Tožnik je za svoje poslovanje pridobil licenco v eni od držav Evropske unije, na Gibraltarju (Remote Gaming Licence No. 00011 in Remote Sportsbook Licence No. 00005). Tožnik ima licence tudi v drugih državah Evropske unije npr.: Italiji, Franciji, Avstriji in drugih ter drugod po svetu. Na Gibraltarju je tožnik podvržen strogim pravilom za prirejanje iger na srečo, določenim z gibraltarskimi predpisi. Spoštovanje gibraltarske zakonodaje strogo nadzorujejo gibraltarski nadzorni organi (gibraltarska vlada in Gibraltar Regulatory Authority). Licence (koncesije) v Republiki Sloveniji ne more pridobiti. Iz pravnih pravil Evropske unije (določba 56. člena PDEU) in sodne prakse Evropskega sodišča izhaja, da omejitve, ki so v veljavi v Sloveniji, niso v skladu s pravom Skupnosti. V konkretnem primeru ne bi prišlo do nobene škode za javno korist v primeru neizvršitve izpodbijanih odločb. Stanje bi ostalo takšno, kakršno je. Takšno stanje traja že vsa leta, od kar obstajajo spletni prireditelji iger na srečo. Državni organi Republike Slovenije še niso izvršili nobene odločbe o blokadi spletnih strani prirediteljev iger na srečo brez koncesije. Eden od razlogov, ki jih zakonodaja navaja kot razlog za ureditev na področju iger na srečo, je preprečevanje goljufij, pranja denarja in podobno. Tožnik ima zelo razvite mehanizme za preprečevanje navedenega. S tem pa bi bil tožnik očitno diskriminiran proti drugim ponudnikom športnih stav (s koncesijo ali brez), kar bi bilo v nasprotju z temeljnimi načeli ustave in gospodarskega poslovanja, s čimer bi bila nedvomno prizadeta javna korist. Škoda nasprotni stranki ne more nastati, ker nasprotne stranke ni. V večih primerih pa je Ustavno sodišče tudi reklo, da mora biti pravno varstvo učinkovito. Glede na navedeno tožnik predlaga, naj sodišče dovoli začasno odložitev izvršitve izpodbijanega akta do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Toženka je v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe navedla, da niso izpolnjene procesne predpostavke za obravnavanje zahteve za izdajo začasne odredbe, kot tudi ne za obravnavanje tožbe zoper akt, ki ga tožnik izpodbija. Tožnik namreč v postopku izdaje akta ni bil stranka, niti stranski udeleženec, prav tako pa mu v postopku ni bil priznan položaj stranke, niti mu ni organ pravice do udeležbe v postopku zavrnil. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je v skladu z določbo 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US in 62/10) izdalo sklep, opr. št. I U 1960/2010 z dne 27. 12. 2010, s katerim je sklenilo, da se tožba (z zahtevo za izdajo začasne odredbe), vložena zoper sklep Urada RS za nadzor prirejanja iger na srečo, št. 4613-18/2010/7/0230-01 z dne 13. 4. 2010, odločbo Urada RS za nadzor prirejanja iger na srečo, št. 4613-18/2010/1/0230-01 z dne 17. 3. 2010, ter odločbo Ministrstva za finance, št. 4613-274/2010/6 z dne 30. 11. 2010, razdruži tako, da se tožba zoper odločbo Urada RS za nadzor prirejanja iger na srečo, št. 4613-18/2010/1/0230-01 z dne 17. 3. 2010, vodi pod opr. št. I U 1960/2010, tožbi zoper sklep Urada RS za nadzor prirejanja iger na srečo, št. 4613-18/2010/7/0230-01 z dne 13. 4. 2010, v zvezi z odločbo Ministrstva za finance, št. 4613-274/2010/6 z dne 30. 11. 2010, pa se dodeli nova opravilna številka.

Tožnik je v pripravljalnem spisu še dodal, da je možno, da bi sodišče po razdružitvi postopka s sklepom z dne 27. 12. 2010 zavrglo to tožbo, kar pa po njegovem mnenju ni pravilno. S tem bi izgubil možnost zadržanja izvršitve odločbe, saj je smisel začasnega zadržanja le začasno zadržanje odločbe prvostopnega organa, št. 4613-18/2010/1/0230-01 z dne 17. 3. 2010. Meni tudi, da ne gre za dva zakonsko določena postopka, z odvzemom možnosti, da tožnik doseže izdajo začasne odredbe, pa bi sodišče poseglo tudi v pravico do sodnega varstva tožnika, pri čemer mora biti pravno sredstvo učinkovito, mednje pa se zagotovo šteje pravica do upravnega spora, pri čemer ni smisel v tem, da tožnik lahko tožbo v upravnem sporu vloži, temveč, da učinkovito brani in varuje svoje interese. Drugih pravnih sredstev tožnik tudi nima na voljo. Meni tudi, da je ravnanje slovenskih državnih organov nezakonito, saj ovirajo njegovo poslovanje, zaradi česar je tožnik že vložil tožbo v znesku 50,4 MIO EUR, ki poteka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. VIII Pg 300/2006. Zato upa, da bo sodišče našlo dovolj volje, da nezakonito prakso prekine in odloči v skladu s pravom EU, ki zavezuje tudi RS. Predlagal je, da sodišče ponovno združi oba postopka.

Glede na zgoraj citirani sklep z dne 27. 12. 2010 sodišče v tem upravnem sporu presoja tožbo (z zahtevo za izdajo začasne odredbe) zoper odločbo prvostopnega organa, št. 4613-18/2010/1/0230-01 z dne 17. 3. 2010, pri čemer ni sledil tožnikovemu predlogu za ponovno združitev postopkov, saj je takšno postopanje potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu, opr. št. I Up 39/2011 z dne 20. 1. 2011. K 1. točki izreka: Sodišče je tožbo moralo zavreči iz naslednjih razlogov: Tožnik je tožbo uvodoma označil kot tožbo v upravnem sporu zoper odločbo Urada RS za nadzor prirejanja iger na srečo, št. 4613-18/2010/1/0230-01 z dne 17. 3. 2010, predlagal pa je njeno odpravo.

Po določbi 1. odstavka 17. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US in 62/10) je lahko tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. To pa je oseba, na katere zahtevo je bil začet upravni postopek ali zoper katero teče postopek (določba 1. odstavka 42. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljnjem besedilu: ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 s spremembami in dopolnitvami) in oseba, ki se je upravnega postopka udeleževala zaradi varstva svojih pravnih koristi (določba 1. odstavka 43. člena ZUP). Oseba, ki ni bila stranka ali stranski udeleženec v upravnem postopku, lahko upravni spor sproži le, če najprej doseže, da ji upravni organ v postopku izdaje upravnega akta prizna položaj stranke, ali pa če ji upravni organ pravico do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta zavrne (določba 2. odstavka 17. člena ZUS-1).

V postopku izdaje odločbe, št. 4613-18/2010/1/0230-01 z dne 17. 3. 2010, tožnik ni bil stranka niti stranski udeleženec. To izhaja iz istovrstnih odločb, izdanih drugim operaterjem (npr.: iz odločbe, izdane družbi E., v katero je sodišče vpogledalo v spisu, opr. št. I U 1764/2010 – zoper to odločbo je sprožen upravni spor tožnika E. -, oziroma odločbe, izdane B., ki se nahaja v tem spisu), kakor tudi iz same tožbe, v kateri tožnik navaja, da ker ni bil stranka, odločbe ni prejel, ker mu ni bila vročena, zaradi česar je tudi ni mogel priložiti sodišču, prav tako pa, da je zoper to prvostopno odločbo vložil pritožbo, ki pa je bila s sklepom prvostopnega organa, št. 4613-18/2010/7/0230-01 z dne 13. 4. 2010, zavržena iz razloga, ker po mnenju organa tožnik za sodelovanje naj ne bi imel pravnega interesa, drugostopni organ pa je takšno odločitev prvostopnega organa tudi potrdil. Tožnik sicer meni, da ker mu je bil omogočen vpogled v upravne spise, da to pomeni priznanje njegovega pravnega interesa, zlasti ob upoštevanju sodbe naslovnega sodišča, opr. št. U 817/97 z dne 7. 7. 1999, vendar pa ne glede na to, ali je organ tožniku vpogled v spis dovolil iz razloga po določbi 2. odstavka 82. člena ZUP (ker je tožnik verjetno izkazal, da ima pravno korist, kar pomeni, da za pregled spisa po tej določbi zadostuje stopnja verjetnosti izkaza pravnega interesa in ne stopnja gotovosti, ki pa se ugotavlja pri odločanju o statusu stranskega udeleženca po določbi 43. člena ZUP) oziroma po določbi 3. odstavka istega člena (ko pa gre za omogočitev dostopa do informacij javnega značaja), je nesporno, da tožnik v tem postopku ni bil stranka oziroma, da ni bil stranski udeleženec. Glede na navedeno pa zato tudi ne gre za identično situacijo kot v zadevi pod opr. št. U 817/97. Če pa tožnik ni imel zahtevanega položaja v upravnem postopku, tudi nima procesne legitimacije za sprožitev upravnega spora zoper v tem postopku izdano upravno odločbo.

Na drugačno odločitev v zadevi tako tudi ne morejo vplivati obširna tožbena stališča glede po tožnikovem mnenju izkazanega pravnega interesa iz razloga, ker gre za omejitev dostopa do njegove spletne strani, kar naj bi potrjevalo pravo EU, kot tudi praksa ne samo naslovnega sodišča, temveč tudi Sodišča SES, saj ima (oziroma je imel) tožnik možnost zahtevati priznanje pravice do udeležbe v obravnavanem upravnem postopku, česar sicer izrecno ni storil, je pa – kot izhaja iz upravnega spora pod opr. št. I U 2003/2010 – vložil pritožbo zoper izpodbijano odločbo, ki je bila s sklepom prvostopnega organa, št. 4613-18/2010/7/0230-01 z dne 13. 4. 2010, zavržena (ter nato v pritožbenem postopku z odločbo drugostopnega organa zavrnjena tudi pritožba zoper sklep z dne 13. 4. 2010), zoper prvostopni sklep, št. 4613 -18/2010/7/0230-01 z dne 13. 4. 2010, pa ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo, iz podatkov spisa, ki se vodi pri naslovnem sodišču pod opr. št. I U 2003/2010 pa je razvidno, da je tožnik to možnost tudi izkoristil. Glede na povedano tako po presoji sodišča določbe nacionalnega prava zagotavljajo pravna sredstva za subjekte, ki menijo, da so prizadeti v svojih pravicah in pravnih koristih, ki so lahko učinkovita ob njihovem skrbnem uveljavljanju. Takšno odločitev sodišča pa je v podobnih zadevah istega tožnika (npr.: opr. št. I U 1782/2010) potrdilo tudi že Vrhovno sodišče RS s sklepom, opr. št. I U 39/2011 z dne 20. 1. 2011. Sodišče je zato na podlagi 3. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka, tožbo tožnika zavrglo.

K 2. točki izreka: Ker za obravnavanje tožbe niso izpolnjene procesne predpostavke, je sodišče zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe smiselno določbi 32. člena ZUS-1. K 3. točki izreka: Po določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če med drugim sodišče tožbo zavrže, zaradi česar je sodišče odločilo, kot izhaja iz 3. točke izreka tega sklepa.