Jedro

Ker tožeča stranka v postopku izdaje odločbe Urada z dne 17. 3. 2010, ni bila ne stranka ne stranska udeleženka, glede na določbo prvega odstavka 17. člena ZUS-1, tudi ne more biti stranka v upravnem sporu, v katerem izpodbija to odločbo. To pa pomeni, da je tožbo vložila oseba, ki za njeno vložitev ni aktivno legitimirana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrglo tožbo tožeče stranke (1. točka izreka) zoper odločbo Urada RS za nadzor prirejanja iger na srečo (v nadaljevanju Urad) z dne 17. 3. 2010, s katero je bilo podjetju A., d. o. o., naloženo, da mora kot ponudnik storitve informacijske družbe v roku petnajst dni po prejemu te odločbe omejiti dostop do spletne strani www...., na kateri gospodarska družba B. prireja spletne igre na srečo, z onemogočitvijo pretvorbe tekstovnega spletnega naslova www.... v IP naslov. Z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je tožeča stranka predlagala zadržanje izvršitve navedene prvostopenjske upravne odločbe.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da tožeča stranka v postopku izdaje odločbe z dne 17. 3. 2010 ni bila stranka niti stranski udeleženec, kar ni sporno. Ker tega položaja v upravnem postopku ni imela, v skladu s 17. členom ZUS-1 tudi nima procesne legitimacije za sprožitev upravnega spora zoper upravno odločbo, izdano v postopku, v katerem ni sodelovala kot stranka oziroma stranska udeleženka. Posledično je zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

3. Tožeča stranka v pritožbi izpodbija 1. in 2. točko izreka izpodbijanega sklepa iz vseh pritožbenih razlogov, določenih v 75. členu ZUS-1. Ugovarja razdružitvi zadeve na dva upravna spora (sklep I U 1960/2010-3 z dne 27. 12. 2010), ker po njenem mnenju za takšno procesno odločitev niso bili izpolnjeni zakonski pogoji. Sklep o razdružitvi je bil izdan brez zaslišanja stranke in je s tem kršeno načelo kontradiktornosti. Sklep o razdružitvi je praktično neobrazložen. Kršena ji je bila pravica do sodnega varstva in do učinkovitega pravnega sredstva. Ker posluje izključno preko interneta, onemogočanje dostopa do interneta pomeni prenehanje njenega poslovanja v Republiki Sloveniji. Če se ji onemogoči poslovanje, bi jo zadele nepopravljive posledice. Sklicuje se na navedbe v tožbi. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni in tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi prvega odstavka 17. člena ZUS-1 je lahko tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranska udeleženka v postopku izdaje upravnega akta. Ker, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in podatkov v predloženih spisih in niti ni sporno, tožeča stranka v postopku izdaje odločbe Urada z dne 17. 3. 2010, ni bila ne stranka ne stranska udeleženka, glede na določbo prvega odstavka 17. člena ZUS-1, tudi ne more biti stranka v upravnem sporu, v katerem izpodbija to odločbo. To pa pomeni, da je tožbo vložila oseba, ki za njeno vložitev ni aktivno legitimirana. Zato je prvostopenjsko sodišče odločilo pravilno in zakonito, ko je tožbo zavrglo, pri tem pa je za svojo odločitev navedlo tudi pravilno pravno podlago in utemeljene razloge. Glede na navedeno tudi ugovor o kršitvi pravice do učinkovitega sodnega varstva nima nobene podlage.

7. Neutemeljeni so pritožbeni ugovori glede razdružitve zadeve. Sodišče lahko na podlagi prvega odstavka 42. člena ZUS-1 tudi odloči, da se več v enem postopku vloženih zahtevkov obravnava in o njih odloči v ločenem postopku. Gre za sklep procesnega vodstva. Tožba je namreč vložena zoper tri upravne akte. Zmotno je mnenje, da tožena stranka zaradi razdružitve ni uspela z zahtevo za izdajo začasne odredbe oziroma, da bi v primeru enotnega postopka izposlovala izdajo začasne odredbe v zvezi z v tem sporu izpodbijano odločbo z dne 17. 3. 2010. Prav tako s tem, ko je sodišče prve stopnje zadevi razdružilo, ne da bi zaslišalo tožečo stranko, ni kršilo načela kontradiktornosti postopka. Kot že navedeno, je to namreč odločitev glede procesnega vodstva, ki pa je v izključni domeni sodišča. Tudi posebna obrazložitev take odločitve zato ni potrebna.

8. S tem, ko je sodišče prve stopnje razdružilo zadevo in iz procesnih razlogov po presoji Vrhovnega sodišča pravilno zavrglo tožbo v obravnavani zadevi, tožeči stranki tudi ni bila kršena ustavna pravica do sodnega varstva in do učinkovitega pravnega sredstva.

9. Ker je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, je pravilna tudi njegova odločitev o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe, saj je obstoj tožbe, sposobne za meritorno obravnavo, pogoj za izdajo začasne odredbe.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

K II. točki izreka:

11. Revidentka z revizijo ni uspela, zato na podlagi določb 165. člena in prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.