Jedro

Tožnica je na poziv sodišča zahtevek preoblikovala v skladu z uveljavljeno sodno prakso. Sodišče druge stopnje je pravilno poudarilo, da je bilo od vložitve tožbe popolnoma jasno, da želi tožnica izpodbiti dolžnikova pravna dejanja, da se s popravkom identiteta zahtevka ni v ničemer spremenila, niti se ni v ničemer spremenila trditvena podlaga tožbe. Tako je povsem pravilna nadaljnja ocena sodišča druge stopnje, da sodišče prve stopnje z opozorilom ni prekoračilo meja zahtevane nevtralnosti.

Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Sodna praksa se je spreminjala le glede vprašanja, od kdaj dalje je dolžnik v zamudi, kar pa je v obravnavanem primeru nepomembno, glede na to, da je po 255. členu OZ za uveljavljanje zahtevka za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj pogoj le zapadlost terjatve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku in je odločilo, da darilna pogodba z dne 1. 3. 2002, ki jo je M. Š. sklenil s toženko in ji podaril ¼ solastninski delež na nepremičnini parc. št. 527/13 k.o. ..., v razmerju do tožnice nima pravnega učinka do vrednosti 59.305,17 EUR in je toženka zaradi poplačila tožničine terjatve v znesku 59.305,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi dolžna trpeti izvršbo na njenem solastninskem deležu na nepremičnini.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje toženka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi in obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je bila tožba vložena zoper napačno osebo in je sodišče prekoračilo svoja pooblastila, ko je tožnici omogočilo, da popravi napačno navedeno toženo stranko. Meni, da je s tem dalo neupravičeno prednost toženi stranki, kršilo je ustavni pravici do enakega varstva pravic in do nepristranskega sodnega varstva po 22. in 23. členu URS. Poudarja, da je sodišče druge stopnje s tem, ko je odločilo, da sodišče prve stopnje ni prekoračilo svojih pristojnosti, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da tožba ne bi bila uspešna, če bi ostala v prvotni obliki. Opozarja, da je tudi obrazložitev sama s sabo v nasprotju, saj sodišče najprej reče, da tožba ni bila nepopolna in razumljiva, kar bi narekovalo postopanje po 108. členu ZPP, nato pa pojasni, da je sodišče ravnalo prav, ko je postopalo po 108. členu ZPP. Toženka tudi navaja, da opredelitev, kako se bo izvršba opravila, ne spada v izrek. Meni, da je sodišče druge stopnje z neutemeljeno zavrnitvijo pritožbe nezakonito „saniralo“ nezakonitost prvostopenjske odločbe po 4. točki in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in je s tem zagrešilo kršitev iz 8. točke te določbe. Toženka navaja, da je odškodninska obveznost zapadla v plačilo šele s pravnomočnostjo sodbe v letu 2004, kar pomeni, da ob vložitvi tožbe za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, tožnica še ni imela zapadle terjatve oziroma sploh še ni imela terjatve, saj o njej še ni bilo odločeno. Opozarja, da se je sodišče druge stopnje odgovoru na ta pritožbeni očitek izognilo tako, da je navedlo le, da je tožnica odškodninsko tožbo vložila že leta 1995. Toženka meni, da je obrazložitev pomanjkljiva, da pa je sodišče druge stopnje v tem delu tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Neutemeljen je revizijski očitek, da je obrazložitev sodišča druge stopnje v nasprotju sama s sabo. Tožnica je ves čas navajala pravo toženo stranko, ni pa prvotno navedla zakonite zastopnice toženke in pravega stalnega prebivališča. Opozorilo sodišča na mladoletnost toženke in njeno pravdno nesposobnost je bilo v skladu z 80. členom ZPP. Sodišče druge stopnje je tudi povsem jasno in pravilno obrazložilo, da je bilo opozorilo tožnici, naj navede pravilno stalno prebivališče, v skladu s 108. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi s 105. in 180. členom ZPP.

7. V zvezi z opozorilom sodišča tožnici, naj tožbeni zahtevek uskladi glede na tožbene navedbe in glede na sodbo P 1030/2002, pa je sodišče druge stopnje obrazložilo, da ni šlo za poziv po 108. členu ZPP. O tem, kakšen natanko mora biti tožbeni zahtevek za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj v pravni teoriji ni enotnega stališča. Nesporno je, da pravna narava izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj ni enaka izpodbijanju v primeru neveljavnosti pravnega posla. Izpodbojni zahtevek ima učinek le proti upniku, nadaljnja posledica izpodbijanja pa je, da se lahko upnik, ki se na izpodbijanje sklicuje, poplača tudi iz premoženja, ki ga je dolžnik naklonil tretji osebi(1). Tožnica je na poziv sodišča zahtevek pod točko 2 preoblikovala v skladu z uveljavljeno sodno prakso. Sodišče druge stopnje je pravilno poudarilo, da je bilo od vložitve tožbe popolnoma jasno, da želi tožnica izpodbiti dolžnikova pravna dejanja, da se s popravkom identiteta zahtevka ni v ničemer spremenila, niti se ni v ničemer spremenila trditvena podlaga tožbe. Tako je povsem pravilna nadaljnja ocena sodišča druge stopnje, da sodišče prve stopnje z opozorilom ni prekoračilo meja zahtevane nevtralnosti(2).

8. Pravilna je tudi odločitev sodišča druge stopnje, da se pri neodplačnih razpolaganjih po tretjem odstavku 256. člena OZ šteje, da je dolžnik vedel, da s takšnim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za njihove izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali da bi moralo biti znano. Zato je pravilno zavrnilo vse pritožbene navedbe v tej smeri.

9. Neutemeljene pa so tudi revizijske navedbe o tem, da sodišče druge stopnje ni obrazložilo, zakaj ocenjuje, da je tožničina terjatev že zapadla v plačilo. Zapadlost je dospelost. Dospelost pomeni, da ima upnik pravico dolžnika terjati ob določenem času in da je dolžnik že takrat dolžan plačati. Zapadlost je treba ločiti od zamude. Stranka je v zamudi, če obveznosti ne izpolni ob zapadlosti, razen če zakon določa še kakšen dodaten pogoj za nastanek zamude, ali če ima druga stranka ugovore, ki odlagajo nastanek zamude(3). OZ v 165. členu določa, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode in prav to je obrazložilo tudi sodišče druge stopnje. Sodna praksa se je spreminjala le glede vprašanja, od kdaj dalje je dolžnik v zamudi, kar pa je v obravnavanem primeru nepomembno, glede na to, da je po 255. členu OZ za uveljavljanje zahtevka za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj pogoj le zapadlost terjatve.

10. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče druge stopnje z zavrnitvijo pritožbe nezakonito „saniralo“ nezakonitost prvostopenjske odločbe, saj v izrek sodbe sodišča prve stopnje sploh ni posegalo. Pravilno je obrazložilo, da je pod II. točko izreka res konkretizacija načina izvršbe odveč, da pa to ne vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe.

11. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Odločitev, da toženka sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej M. Juhart, v N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV, Ljubljana 2003, stran 249. Op. št. (2): Primerjaj z N. Betetto, Materialno procesno vodstvo in (ali) skrbnost strank in odvetnikov, Podjetje in delo, št.6-7/2008, str.1584. Op. št. (3): K. Iglič Stroligo, Zapadlost terjatve in zamuda, Pravosodni bilten, št. 2/2011, str. 49.