Jedro

Iz 1. člena Splošnih pogojev za zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnikov izhaja, da tožena stranka – zavarovalnica, jamči za premoženjsko škodo, ki jo proti zavarovancu uveljavlja tretja oseba in za katero je zavarovanec odgovoren. Tožeča stranka kot odvetnik zato ne more zahtevati plačila zavarovalnine od tožene stranke, saj tožnica uveljavlja škodo, ki ji je nastala zato, ker se ni udeležila glavne obravnave v kazenskem postopku in je bila dolžna zaradi svoje neudeležbe plačati odmerjeno povprečnino in stroške postopka v višini 7.511,27 EUR s pripadki. Zavarovalno kritje zanjo pa ne obstoji, saj ima tožnica zavarovano le odgovornost do tretjih oseb, v konkretnem primeru pa zahteva iz tega naslova plačilo lastne škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem je dolžna tožena stranka plačati znesek 7.511,27 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je še naložilo, da povrne toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 47,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z izpodbijano sodbo, da zavarovalno kritje v konkretnem primeru ne obstoji, ker uveljavlja tožeča stranka lastno škodo, ta pa na podlagi zavarovalnih pogojev ni krita. Tožeča stranka je član Odvetniške zbornice Slovenije in zanjo veljajo Splošni pogoji za zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnikov. Iz 1. člena Splošnih pogojev pa izhaja, da tožena stranka – zavarovalnica, jamči za premoženjsko škodo, ki jo proti zavarovancu uveljavlja tretja oseba in za katero je zavarovanec odgovoren. Zato je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da tožeča stranka ne more zahtevati plačila zavarovalnine od tožene stranke, saj tožnica uveljavlja škodo, ki ji je nastala zato, ker se ni udeležila glavne obravnave v kazenskem postopku in je bila dolžna zaradi svoje neudeležbe plačati odmerjeno povprečnino in stroške postopka v višini 7.511,27 EUR s pripadki. Zavarovalno kritje zanjo pa ne obstoji, saj ima tožnica zavarovano le odgovornost do tretjih oseb. V konkretnem primeru pa zahteva iz tega naslova plačilo lastne škode.

Prvostopno sodišče je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da zavarovalno kritje za tožnika v tem konkretnem primeru ne obstoji in je njegov zahtevek zavrnilo. Pritožbeni razlogi tožnika so zato neutemeljeni. Ne drži tudi, da bi prvostopno sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, podana pa tudi ni ne splošno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbo tožnika je bilo zato treba zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrditi.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.